Jedro

Revizijsko sodišče je pri materialno pravni presoji pravnomočne sodbe vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku iz poslovnega razloga, za ugotovitev obstoja delovnega razmerja ter reintegracijski in reparacijske zahtevke. Ugotovilo je, da je bil tožnik zaposlen na delovnem mestu serviser I (glavni inženir servisa). Zaradi zmanjšanja obsega planiranih prihodkov oziroma prodajnega prometa za več kot 40% se je zmanjšalo število izvajalcev z dveh na enega. V letu 2007 je prišlo do spremembe naziva delovnega mesta tožnika iz glavnega inženirja servisa v serviser I, opis opravil pa se ni spremenil in je tožnik še naprej delal pod enakimi pogoji. Na podlagi predloženih listin in pisnega izvedenskega mnenja je sodišče ugotovilo, da je pri toženi stranki v obdobju januar do začetka marca promet dejansko padel. Sprejelo je obrazložitev direktorja, zakaj je bil izmed šestih zaposlenih na različnih delovnih mestih v servisu odpustil ravno tožnika.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka in napačne uporabe materialnega prava. Vztraja, da ni bila deležna enakopravnega obravnavanja. Prvostopno sodišče se z njenimi razlogi in argumenti ni ukvarjalo, dejanske in pravne zaključke je sprejelo brez resne in poglobljene obravnave dokazov in v nasprotju z njimi, v obrazložitvi pa se je izognilo ključnim spornim vprašanjem. Na te pomanjkljivosti je tožeča stranka v pritožbi opozorila, vse njene argumente pa je pritožbeno sodišče zavrnilo in se pri tem oprlo na nekatere lastne zaključke, za katere ni bilo podlage v spisu. Vztraja, da je bil zaključek o identičnosti delovnih mest serviser I in glavni inženir servisa zgrajen brez dokazne osnove in v nasprotju z dokazi v spisu. Ker se je sodišče druge stopnje temu vprašanju povsem izognilo, je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Gre pa tudi za zmotno materialnopravno izhodišče, da ni pomembno, za katero delovno mesto je imela tožeča stranka sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. V odpovedi je bilo navedeno, da je prišlo do zmanjšanja potreb na delovnem mestu serviser I, ni pa bilo govora o izboru izmed šestih zaposlenih. Sodišče je tako upoštevalo drug razlog, kot je bil naveden v odpovedi. Sodišče je dopustilo toženi stranki, da je obšla prekluzijo dokazov, s čimer je storilo bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena v zvezi z 286. členom ZPP. Podatki, ki ji je upoštevala izvedenka, se ne ujemajo s tistimi, ki jih je tožena stranka predhodno predložila v spis. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do očitkov v zvezi s šikaniranjem tožnika, izpodbijana sodba pa je v tem delu pomanjkljiva.

4. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče zavrne.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, v nadaljevanju ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP).

7. Zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane.

8. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejansko ugotovitvijo oziroma dokazno oceno sodišče prve stopnje o tem, da sta opisa opravil delovnih mest serviser I in glavni inženir servisa skladna, kar izhaja tudi iz obeh listin, ki ju je sodišče pri tej primerjavi upoštevalo (prilogi B3 in B8). Dokazna ocena torej ima podlago v listinah v spisu in ni v nasprotju z njimi in izpodbijana sodba ima razloge o tem – enaki so razlogom sodišča prve stopnje. Zato ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Neutemeljeno je tudi navajanje revizije, da tožena stranka ni predložila nobenih dokazov za zatrjevani ekonomski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi: upad prihodkov za obdobje od začetka januarja do začetka marca 2009 glede na planirane prihodke za 40%. Iz podatkov v spisu izhaja prav nasprotno. Tožena stranka je že odgovoru na tožbo predložila dokumente in listine, ki jih je kasneje v skladu s sklepom sodišča upoštevala sodna izvedenka pri svojem mnenju: priloge B4, B5, B6 in B7. Tudi če Poslovni načrt za leto 2009 ob tem ni bil omenjen, pa je povsem jasno, da je bila presoja o upadu prihodkov glede na planiranega mogoča le ob upoštevanju poslovnih listin tožene stranke, iz katerih tak plan izhaja. Sodna izvedenka zato ni pridobila nobenih novih dokazov, ki ne bi izhajali že iz navedb in dokaznih predlogov tožene stranke v odgovoru na tožbo. Zato zatrjevana kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi z 286. členom ZPP v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila podana.

10. Bistveno kršitev postopka v zvezi s pomanjkljivostjo izpodbijane sodbe v zvezi z zatrjevanim šikaniranjem tožnik uveljavlja zgolj z navedbo, da je „v tem delu izpodbijana sodba pomanjkljiva“. Taka splošna navedba pa ne omogoča revizijske presoje.

11. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

12. Revizijsko sodišče je pri materialno pravni presoji pravnomočne sodbe vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

13. Razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila ukinitev delovnega mesta „glavni inženir servisa“, temveč zmanjšanje števila zaposlenih v servisu. Zato se tožnik neutemeljeno sklicuje na prekoračitev roka iz šestega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR), češ da je bilo navedeno delovno mesto ukinjeno že julija 2007. Poleg tega pa iz dejanskih ugotovitev izhaja, da navedeno delovno mesto takrat ni bilo ukinjeno, temveč le preimenovano v „serviser I“, vsebina dela pa je ostala enaka.

14. Iz dejanskih ugotovitev sodišča ne izhaja, da bi se razen naziva kakorkoli spremenili drugi pogoji in vsebina dela na delovnem mestu, ki ga je opravljal tožnik na podlagi veljavne pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto z nazivom glavni inženir servisa. Tako in samo to pogodbo mu je tožena stranka odpovedala (in lahko odpovedala), na kar ne vpliva okoliščina, da je v odpovedi uporabljala oba naziva delovnega mesta.

15. Iz odpovedi same in dejanskih ugotovitev sodišča ne izhaja, da je šlo za zmanjšanje števila zaposlenih zgolj in samo na delovnem mestu serviser I. Sodišče je na podlagi izpovedi direktorja tožene stranke ugotovilo, da je šlo za zmanjšanje števila delavcev v servisu, direktor pa je pojasnil, zakaj se je odločil za zmanjšanje števila zaposlenih na tem delovnem mestu. Zato revizija neutemeljeno zatrjuje, da naj bi sodišče upoštevalo drug razlog odpovedi.

16. Ker glede na navedeno zatrjevani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

17. O stroških revizijskega odgovora je sodišče odločilo na podlagi petega odstavka 41. člena ZDSS-1.