Jedro

Tožena stranka je po sprejetju nove organizacije tožniku predložila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za drugo delovno mesto, ki je tožnik sicer ni podpisal, je pa z delom nadaljeval na delovnem mestu po ponujeni pogodbi o zaposlitvi. Iz tega razloga je tožena stranka ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga utemeljeno dokazovala, da so prenehale potrebe po delu tožnika na delovnem mestu, na katerem je delal, in ne na delovnem mestu, za katerega je imel še vedno sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (ker nove pogodbe o zaposlitvi ni sprejel).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, da se kot nezakonita razveljavi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 3. 2009 ter da se ugotovi, da tožniku dne 21. 5. 2009 ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki ter je še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki, na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 3. 2004 na delovnem mestu glavni inženir servisa, zato ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu, od vključno 22. 5. 2009 do vrnitve na delo, priznati vse pravice iz delovnega razmerja, zagotoviti vpis delovne dobe, za to obdobje, v delovno knjižico in mu izplačati nadomestilo plač, kot če bi delal z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti vsakomesečnega nadomestila dalje do plačila. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz razloga bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da se ugodi zahtevku tožnika v celoti oziroma podredno, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno obravnavo sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je tožnik v tem delovnem sporu izpodbijal že drugo odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V prvi zadevi opr. št. Pd 385/2009 je bila izdana pravnomočna sodba na podlagi pripoznave dne 23. 11. 2009, s katero je bila kot nezakonita razveljavljena prva odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe z dne 28. 3. 2008. Po tej sodbi je bil tožnik še nadalje v delovnem razmerju pri toženi stranki, na delovnem mestu „glavni inženir servisa“. V novem delovnem sporu pa tožnik izpodbija odpoved z dne 6. 4. 2009, ki je glasila, da se tožniku, zaposlenemu na delovnem mestu serviser 1 (glavni inženir servisa), odpoveduje pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker je zaradi gospodarske krize, ki se je začela odražati januarja 2009, prenehala potreba po njegovem delu na delovnem mestu serviser 1 (glavni inženir servisa). V odpovedi je tožena stranka zapisala, da se je na delovnem mestu serviser 1 zmanjšalo število izvajalcev iz dveh na enega izvajalca. Tožnik je navedeno odpoved izpodbijal predvsem, ker je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi na delovnem mestu serviser 1, čeprav tožnik nikoli ni sklenil pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto serviser 1. Prav tako je odpoved izpodbijal, ker je bilo delovno mesto tožnika „glavni inženir servisa“ ukinjeno že v letu 2007 ter da delovni mesti glavni inženir servisa in servis 1 nista identični delovni mesti. Tožnik je v pritožbi tudi navedel, da podatki, ki jih je predložila tožena stranka ne izkazujejo upada prihodkov za 40 % in da tožena stranka ni izkazala, kdo in kdaj je sprejel odločitev o zmanjšanju števila izvajalcev na delovnem mestu servis 1 z dveh na enega. Tožnik meni, da mu je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz šikanoznih razlogov, saj je tožena stranka zoper tožnika reagirala šikanozno s tem, ko je za vsako malenkost bil tožnik v disciplinskem postopku, medtem, ko je od ostalih zaposlenih, bil disciplinsko obravnavan le še 1 delavec, v zadnjih štirih letih. Tožnik se z zaključki sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi ne strinja, ker meni, da so zmotne in v nasprotju z izvedenimi dokazi. V prejšnjem postopku je bilo že dokazano, da je direktor tožene stranke, z novo organizacijsko shemo firme, dne 1. 6. 2007 obvestil zaposlene o novi organizaciji družbe. Iz tega obvestila je bilo tudi razvidno, da delovno mesto „glavni inženir servisa“ ne obstaja več. V postopku sodišče prve stopnje ni raziskalo, kdaj in koliko sistemizacij je tožena stranka sprejela v spornem obdobju in tožena stranka ni izkazala, da je sistemizacijo sprejela na zakonit način. Tožena stranka tudi ni predložila akta o notranji organizaciji z opisi delovnih mest, za obdobje pred 1. 6. 2007 niti akta, ki naj bi veljal koncem leta 2007. Po prvotni sistemizaciji (1. 1. 2004) je poleg delovnega mesta „glavni inženir servisa“ obstajalo v servisu le še delovno mesto serviser. Že naziv delovnega mesta „glavni inženir servisa“, po prepričanju tožnika kaže, da je šlo za nadrejeno delovno mesto. Po reorganizaciji leta 2007, so bila sistemizirana delovna mesta „vodje servisa“, „serviser 1“ in „serviser 2“. Opisi delovnih mest serviser 1 in 2, za obdobje od 1. 6. 2007 do novembra 2008, niso bili predloženi v spis. Tožnik je bil v servisu edini z visoko strokovno izobrazbo, tudi kasnejši vodja servisa je ni imel, zato je tožena stranka tudi zahtevek za vodjo servisa z zadnjo sistemizacijo spremenila. Nepravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je bil razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku okoliščina, da naj bi bilo število izvajalcev, na delovnem mestu „serviser 1“, zmanjšana iz dveh na enega. Tožnik je ves čas postopka uveljavljal, da je bil edini izvajalec na delovnem mestu „glavni inženir servisa“. Sodišče je sledilo pričanju direktorja tožene stranke, da je bil razlog za odpoved v tem, da je moral odpustiti enega delavca v servisu, glede na rezultate poslovanja in je zato, izmed šestih delavcev, izbral tožnika. Tožnik navaja, da gre za povsem drug razlog, kot je bil naveden v sporni odpovedi. V odpovedi je bilo izrecno rečeno, da je prišlo do zmanjšanja potreb na delovnem mestu „serviser 1“, z dveh na enega izvajalca. Sodišče je torej upoštevalo drug razlog, kot je bil naveden v sporni odpovedi. Po mnenju tožnika je sodišče prav tako nezakonito dopustilo toženi stranki dokazovanje ekonomskega razloga za odpoved na način, s katerim je tožena stranka obšla prekluzijo dokazov. V odpovedi je bil naveden kot razlog upad prihodkov za obdobje, od začetka januarja do začetka marca 2009 glede na planirane prihodke za 40 %. Tožena stranka do konca prvega naroka ni predložila nobenih dokumentov ali drugih listin, ki bi to dokazovali. Tožnik je v vlogi z dne 24. 6. 2010 opozoril, da se podatki, ki jih je upoštevala izvedenka ne ujemajo s tistimi, ki jih je toženka predložila v spis (poslovni načrt za leto 2009). Sodišče je zavrnilo predlog tožnika, da se z dodatnim zaslišanjem izvedenke razčistijo nasprotja v podatkih in s tem je sodišče toženi stranki dovolilo, da je obšla prekluzijo po 286. členu ZPP, pri čemer je prišlo do bistvene kršitve določb po prvem odstavku 339. člena ZPP. Sodba pa je prav tako pomanjkljiva in se ne da preizkusiti ter nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker se sodišče ni opredelilo do očitkov v zvezi s šikaniranjem tožnika. S tem je sodišče zagrešilo bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je priglasil stroške pritožbe.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in prerekala trditve tožnika v pritožbi. Navedla je, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, da je po sprejemu nove organizacije in sistemizacije delovnih mest tožena stranka na novo sistemizirala delovna mesta v servisu in sicer „vodja servisa“, „servis 1“ in „servis 2“, kot izhaja iz priloženega organigrama, kot priloga k aktu. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje, da tožnik opravlja delo delovnega mesta „serviser 1“, ki se je pred reorganizacijo imenovalo „glavni inženir servisa“, za katerega so podani poslovni razlogi za odpoved, je sodišče tudi pravilno uporabilo materialno pravo glede pravočasnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno in tožniku naloži plačilo stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov in pri tem skladno z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti zaradi katerih se ne da preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njen niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Dejstvo, da se tožeča stranka s temi razlogi ne strinja, še ne pomeni, da je sodba pomanjkljiva.

Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki izpodbijane sodbe ker glede na pritožbene navedbe še dodaja: Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov na delovnem metu „serviser 1“. V obrazložitvi pisne odpovedi je navedla, da se je obseg planiranih prihodkov, od januarja do začetka marca 2009, zmanjšal za cca 40 % in ker so dodatni pokazatelji pokazali, da bo obseg prodaje še padal, se je tožena stranka odločila, da bo zmanjšala število zaposlenih na vseh področji dela v podjetju. Tožena stranka je zmanjšala število izvajalcev, iz dveh na enega izvajalca, na delovnem mestu „serviser 1“ in tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, na podlagi 1. alinee prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). Poslovni razlog je po tej določbi podan, če je zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca, prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec mora dokazati, da obstojijo ekonomski, organizacijski, tehnološki, strukturni in podobni razlogi, kar pomeni predvsem to, da so ti razlogi resnični, ne npr. zgolj efektivni, ni pa mu potrebno opravičevati „sprememb v načinu poslovanja in organizacij dela ali celo dokazovati njegove potrebnosti in smotrnosti. V tem delu so odločitve v celoti na strani delodajalca in jih sodišče razen glede ugotavljanja njihovega dejanskega obstoja, ne presoja (tako je odločilo tudi Vrhovno sodišče RS, sklep opr. št. VIII Ips 196/2007 z dne 28. 5. 2008, VIII Ips 96/2007 z dne 23. 9. 2008).

Iz dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 30. 3. 2004, za delovno mesto „glavni inženir servisa“. Tožena stranka je v decembru 2007 sprejela novo organizacijo in ukinila delovno mesto „glavni inženir servisa“ ter sprejela Akt o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest (priloga B32), s katerim je na novo sistemizirala delovna mesta. V servisu je sistemizirala delovna mesta „vodja servisa“, „serviser 1“ in „serviser 2“. Sodišče prve stopnje je na podlagi opisa delovnega mesta „serviser 1“ (priloga B3) in glavni inženir servisa (priloga B8) zaključilo, da sta delovni mesti skladni. Tožena stranka je po sprejetju nove organizacije predložila tožniku v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „serviser 1“ in mu odpovedala pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu „glavni inženir servisa“. Tožnik ponujene pogodbe o zaposlitvi ni podpisal, tožena stranka pa ni realizirala odpovedi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto „glavni inženir servisa“, saj je tožnik še naprej delal pod enakimi pogoji kot „serviser 1“.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da kljub temu, da je bilo delovno mesto „glavni inženir servisa“ sicer res ukinjeno že decembra 2007, poslovni razlog prenehanja potrebe po delu, na delovnem mestu serviser, ni nastopilo že v letu 2007, saj je tožnik nadaljeval z delom na delovnem mestu „serviser 1“, čeprav ponujene pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto „serviser 1“, ki se je pred reorganizacijo imenovalo „glavni inženir servisa“, ni podpisal. Zato tudi ni bil prekoračen zakonsko določen rok šestih mesecev od nastanka utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, po šestem odstavku 88. člena ZDR, saj je bila odpoved podana že v drugi polovici meseca marca, takoj potem, ko je tožena stranka ugotovila upad prometa in posledično prihodkov. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve tožnika, da predloženi podatki ne izkazujejo upada prihodkov za 40 %, temveč le 23,8 % in da ni izkazano, kdo in kdaj je sprejel odločitev o zmanjšanju števila izvajalcev na delovnem mestu „serviser 1“, iz dveh izvajalcev na enega. Sodišče prve stopnje je namreč za razjasnitev spornih okoliščin v zvezi s trditvami tožene stranke glede zmanjšanja planiranih prihodkov, v obdobju januar do marec 2009, v primerjavi z enakim obdobjem iz leta 2008 in upada prometa, pridobilo izvedensko mnenje, katerega je izdelala sodna izvedenka za ekonomijo – področje računovodstva M.G., univ. dipl. ekonomistka, ki je v mnenju zapisala, da iz poslovnih knjig tožene stranke izhaja, da se je toženi stranki obseg doseženih prihodkov, v primerjavi s planiranimi, v prvih dveh mesecih leta 2009, zmanjšal za več kot 40 %, prav tako se je zmanjšal obseg doseženih poslovnih prihodkov, v prvih štirih mesecih leta 2009 v primerjavi z enakim obdobjem v letu 2008, za 45 %. Direktor tožene stranke je izpovedal, da se je zaradi upada prometa moral odločiti, da bo odpustil enega delavca znotraj servisa in sicer na delovnem mestu „serviser 1“. Direktor je prepričljivo obrazložil zakaj je izbral kot presežnega delavca tožnika in ne sodelavca D.V., ki je prav tako bil zaposlen na delovnem mestu „serviser 1“.

Neutemeljena je tudi pritožbena trditev tožnika, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 3. 2009 nezakonita, ker je tožena stranka v odpovedi kot razlog navedla zmanjšanje števila zaposlenih na delovnem mestu „serviser“, medtem ko je tožnik bil na delovnem mestu „glavni inženir servisa“ edini izvajalec. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je tožena stranka v decembru 2007 sprejela novo organizacijo in ukinila delovno mesto „glavni inženir servisa“ ter sprejela Akt o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, s katerim je na novo sistemizirala delovna mesta in v servisu je sistemizirala delovno mesto „vodja servisa“, „serviser 1“ in „serviser 2“. Čeprav tožnik ponujene pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto „serviser 1“ ni podpisal, pa to ne pomeni, da je še nadalje opravljal delo delovnega mesta „glavni inženir servisa“, saj je to delovno mesto bilo z novo organizacijo ukinjeno.

Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene vseh izvedenih dokazov in uspeha celotnega postopka zaključilo, da je tožena stranka dokazala, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov tožniku zakonita, saj je tožena stranka dokazala, da so obstajali ekonomski razlogi, na podlagi katerih se je delodajalec odločil za zmanjšanje števila zaposlenih v servisu.

Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek tožnika, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je tožnik predlagal. Tožnik je res predlagal, da se dodatno zasliši izvedenka, vendar je sodišče prve stopnje ocenilo izvedensko mnenje in zaključilo, da je izdelano, na podlagi podatkov iz poslovnih listin tožene stranke, ki so tudi sestavni del pisnega izvedenskega mnenja in sicer izpisi bruto bilanc, poslovni načrt za leto 2009 in pregled količinske in vrednostne prodaje označevalnih naprav, v obdobju januar – april 2008 in 2009 in zaključilo, da ne gre za prekluzijo listin, kot to zmotno navaja tožnik. Sodišče je tudi zaključilo, da se je tožena stranka v pisni redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi sklicevala, da se obseg planiranih prihodkov, od januarja do začetka marca 2009 zmanjšal za cca 40 %, da je prodaja označevalnih naprav padla od šest na en komad mesečno, kar je še dodatni pokazatelj, da bo, ob tako zmanjšani prodaji, promet padel za več kot 40 %. Glede na ugotovitve izvedenke, da se obseg doseženih prihodkov, v primerjavi s planiranimi, zmanjšal pa odstotek dejanskega zmanjšanja v tem sporu ni bistven in je zato sodišče prve stopnje upravičeno zavrnilo predlog tožnika za dodatno zaslišanje izvedenke. Sodišče je obrazložilo, da je, na podlagi predloženih listin in pisnega izvedenskega mnenja, z gotovostjo ugotovljeno, da je pri toženi stranki, v obdobju od januar do začetka marca 2009, promet padel, kar pa je tudi razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Glede na obrazložitev sodišča prve stopnje je odločitev, da se dodatno zaslišanje izvedenke ne opravi, tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno, saj so izvedeni dokazi nudili dovolj podlage za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja in za odločitev v tem individualnem delovnem sporu. ZPP ne nalaga sodišču, da izvede vse predlagane dokaze, temveč le tiste od njih, za katere oceni, da so potrebni za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja.

Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev, da je pri tožniku šlo za odpoved iz šikanoznih razlogov in da je bil tožnik deležen slabšega tretmaja, kot ostali delavci, ker je za vsako malenkost bil v disciplinskem postopku, medtem, ko je bil, od ostalih zaposlenih, samo še en delavec obravnavan v zadnjih štirih letih. Tožnik tekom postopka ni zatrjeval, da je delodajalec zoper njega neupravičeno vodil disciplinske postopke ter da so bili disciplinski ukrepi, ki jih je tožniku izrekel delodajalec nezakoniti in da je zoper njih uveljavljal sodno varstvo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP, ker tožnik s pritožbo ni uspel sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor tožene stranke ni bil potreben in v ničemer ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 155. člena ZPP).