Jedro

Sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki ni povezano z resničnim razlogom začasno povečanega obsega dela, ampak z reševanjem problema negotovosti glede bodočega gibanja naročil, je nezakonito in ni v skladu z določbami 54. člena ZDR-1. Ker ni dokazano, da je v tožnikovem primeru v resnici obstajal začasno povečan obseg dela, sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni zakonita. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku ter odločilo, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas s tožnikom sklenjena nezakonito in se zato šteje, da je bila sklenjena za nedoločen čas, da tožniku pogodba o zaposlitvi za določen čas ni zakonito prenehala in da je tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas, ter s tem v zvezi ugodilo reparacijskemu in reintegracijskemu zahtevku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena nezakonito in se zato šteje, da je bila sklenjena za nedoločen čas (I. točka izreka), da je tožniku pogodba o zaposlitvi za določen čas nezakonito prenehala ter da je tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas od 29. 2. 2016 dalje (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo (III. točka izreka) ter da mu za čas od 1. 3. 2016 do 31. 5. 2016 obračuna mesečno nadomestilo plače v bruto zneskih po 106,34 EUR, od 1. 6. 2016 dalje pa do vrnitve nazaj na delo pa v bruto zneskih po 790,73 EUR mesečno, od navedenih zneskov odvede davke in prispevke in mu izplača neto nadomestilo plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu (za plačo preteklega meseca) do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo, kar je zahtevala tožeča stranka iz naslova obresti pred 19. dnem v mesecu za pretekli mesec več, pa je zavrnilo (IV. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.385,11 EUR, v roku 8 dni po prejemu sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka dalje do plačila (V. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper sodbo oziroma zoper njen ugodilni del iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnika v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavo in odločanje.

Sodišče je izhajalo iz povsem napačnih predpostavk in brez vsakršnega logičnega sklepanja ter tudi mimo uveljavljene sodne prakse. Iz listinskih dokazov je res razvidno, da je tožnik sklenil s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 3. 2. 2016 do 29. 2. 2016 za delovno mesto varnostnik II, zaradi povečanega obsega dela, prav tako drži, da je v četrtem odstavku 2. točke pogodbe določeno poskusno delo 6 mesecev, kar je očitna pisna napaka in posledica dejstva, da gre za tipsko pogodbo. Zato navedeno nikakor ne more vplivati na izid tega delovnega spora in za samo odločitev tudi ni relevantno.

Med strankama je sporno, ali je utemeljen razlog sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas iz razloga začasno povečanega obsega dela, ali je šlo zgolj za navidezni razlog in zlorabo tega instituta. Ta razlog je nedvomno utemeljen. Sodišče je drugače odločilo zaradi neenake obravnave izvedenih dokazov - sodišče je tiste, ki potrjujejo navedbe tožene stranke povsem spregledalo pri svoji odločitvi in sploh ni upoštevalo narave dela in same dejavnosti tožene stranke. Zaradi dinamike in stalno spreminjajočih se potreb delovnega procesa drugače sploh ni mogoče organizirati. V konkretnem primeru je bil podan začasno povečan obseg dela, nikakor pa toženi stranki ni mogoče očitati kakršnegakoli veriženja, saj je bila s tožnikom sklenjena le ena sama pogodba o zaposlitvi za čas, ko je bilo njegovo delo potrebno zaradi začasno povečanega obsega dela, ki je bil posledica sklenjenega posla tožene stranke s poslovnim partnerjem. V spornem obdobju je bil obseg dela na delovnem mestu, na katero je zaposlila tožnika, resnično le začasno povečan, in sicer zaradi posla s A., s katerim je tožena stranka sklenila pogodbo o opravljanju storitev in nato več aneksov, izmed katerih je za predmetno zadevo relevanten predvsem aneks št. 1. V 3. točki 2. člena aneksa je zapisan dogovor o načinu varovanja A. št. ..., ki pa velja zgolj do 29. 2. 2016. Zaradi zagotovitve izvedbe te zaveze je tožena stranka za obdobje do 29. 2. 2016 morala zaposliti enega dodatnega delavca, po katerem pa je potreba obstajala zgolj do 29. 2. 2016, saj se je režim varovanja po temu datumu spremenil, tako da je tožena stranka svojo obveznost izvajala z doslej zaposlenimi delavci. Obseg dela je bil torej dejansko povečan le v času, za katerega sta pravdni stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi, tako da je le-ta v celoti zakonita, razlog pa objektiven in tak, da je to obliko zaposlitve opravičeval. Zaposlitev za določen čas je utemeljena s povečanjem obsega dela na konkretnem objektu, do katerega je prišlo nepričakovano (pogodba o sodelovanju s tem poslovnim partnerjem je bila sicer sklenjena za daljše obdobje in za točno določen obseg dela, s tem aneksom pa se je za obdobje do 29. 2. 2016 pojavila dodatna potreba po enem delavcu, ki je nato tudi dejansko prenehala), začasnost povečanega obsega dela pa je bila ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi opredeljena več kot določljivo - v sami pogodbi o zaposlitvi je jasno naveden čas, za katerega se le-ta sklepa, prav tako je naveden razlog. Tožnik je bil že ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi v celoti seznanjen z naravo zaposlitve in se je z njo strinjal ter podpisal pogodbo o zaposlitvi.

Narava dejavnosti, s katero se ukvarja tožena stranka, je taka, da se obseg dela ves čas spreminja. Tožena stranka ves čas pridobiva nove posle, ki pa večinoma niso trajne narave, ampak gre le za začasno omejeno nudenje storitev, vse od nekajdnevnih pa do letnih. Neživljenjsko in v nasprotju z ustavno zagotovljeno svoboščino do gospodarske pobude bi bilo od tožene stranke zahtevati, da vse delavce zaposli za nedoločen čas, če jih potrebuje le za določeno časovno obdobje, to je obdobje, za katero je sklenila pravni posel. Dejstvo, da je tožena stranka, preden je zaposlila tožnika, pridobila posle varovanja drugih objektov (B., C. in D.) in da je že prej imela sklenjen posel z različnimi naročniki (npr. E.), je za odločitev v predmetni zadevi povsem irelevantno, saj je tožena stranka za izvajanje teh poslov že imela zaposlene delavce in zato v spornem času, ko je zaposlila tožnika, potrebe po zaposlitvi delavca za nedoločen čas ni imela. V tistem trenutku je imela potrebo po zaposlitvi zgolj enega dodatnega delavca za čas do 29. 2. 2016, torej za obdobje, za katero se je potreba pojavila zaradi sklenitve zgoraj citiranega aneksa št. 1 s A., kar je potrdila tudi priča F.F.. Za obravnavani delovni spor je popolnoma irelevantna ugotovitev sodišča, da je tožena stranka sicer za isto delo varnostnika sklepala pogodbe o zaposlitvi za določen čas z različnimi delavci. Za vse te pogodbe o zaposlitvi je obstajala tako dejanska kakor tudi pravna podlaga, to je zakonit razlog, in sicer pravni posel tožene stranke z drugim pravnim subjektom za (le) določen čas. Za izvajanje storitev po ostalih pogodbah, ki so trajnejše narave, pa je imela delavce, zaposlene za nedoločen čas. Zgolj dejstvo, da je imela tožena stranka v danem obdobju sklenjenih več kratkotrajnejših pogodb za izvajanje storitev varovanja, je razlog, da je imela zaposlenih tudi temu ustrezno število delavcev za določen čas.

Tudi dejstvo, da ima tožena stranka pri Zavodu za zaposlovanje ves čas prijavljeno potrebo po delu delavcev, ji ne more iti v škodo, saj je to posledica prav zatrjevanega procesa poslovanja - potreba po delavcih pri toženi stranki nikakor ni trajna, pač pa se ves čas spreminja in temu ustrezno mora tožena stranka prilagoditi tudi objave delovnih mest. Večkrat se potreba po dodatnem delavcu pojavi tako rekoč "čez noč" in brez takega sistema tožena stranka dela ne bi mogla izvesti. V kolikor se v času objave prostega delovnega mesta dejanska potreba po delavcu ne izkaže, delavca ne zaposli. Zaradi navedenega število objav delovnih mest nikakor ne izkazuje dejanske potrebe po delu oziroma številu delavcev, kakor to zmotno sklepa sodišče. Nikakor ne gre za izigravanje instituta zaposlitve za določen čas. Tega zaključka pa nikakor ni mogoče opreti na navedbo zakonitega zastopnika, da se varnostniki na objektih menjajo, saj to ni stalna praksa, ampak le možnost v primerih, ko se določen varnostnik v določenem objektu ne znajde oz. ne vzpostavi ustreznega odnosa z naročnikom, sicer pa delavci večinoma delo opravljajo ves čas na istem objektu, kar še posebno velja za delavce, ki opravljajo delo v okviru storitev za t.i. stalne naročnike. V konkretnem primeru je začasno povečan obseg dela nedvomno izkazan, in to celo z listinskim dokazom ter izpovedjo priče - predstavnika naročnika. Toženi stranki tako ni mogoče očitati, da na delavce prenaša običajni poslovni riziko, saj le-tega nedvomno nosi sama, pri čemer dodaja, da bi ravno v nasprotnem primeru (torej z zaposlovanjem vseh delavcev za nedoločen čas in takojšnjimi odpovedmi, ki bi bile posledica prenehanja potrebe po njihovem delu zaradi prenehanja izvajanja storitev za posameznega naročnika) bi tožena stranka riziko prenašala na delavce, saj bi bili ti stalno v negotovosti, kdaj jim bo delovno razmerje prenehalo, tako pa so na to pripravljeni in si vmes tudi že lahko zagotovijo nadaljnjo zaposlitev pri drugem delodajalcu. V kolikor bi sodišče pri odločanju resnično izhajalo zgolj iz izvedenih dokazov in brez neutemeljene naklonjenosti tožniku, bi nedvomno ugotovilo, da je bila sporna pogodba o zaposlitvi za določen čas v celoti zakonita.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah s pritožbo uveljavljenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, ni storilo. Popolno in pravilno je ugotovilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev in sprejelo materialno pravno pravilno odločitev.

5. Vsa vprašanja, ki jih tožena stranka ponovno izpostavlja v pritožbi, se nanašajo na navedbe oz. stališča tožene stranke, podana tekom postopka na prvi stopnji. Prvostopenjsko sodišče se je do vseh navedenih vprašanj ustrezno opredelilo, pritožbeno sodišče pa se s prepričljivimi razlogi izpodbijane sodbe v celoti strinja, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa v skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP še dodaja:

6. Odločilna dejstva, ugotovljena v postopku pred sodiščem prve stopnje, so zlasti naslednja: - Tožnik je s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 3. 2. 2016 do 29. 2. 2016 za delovno mesto varnostnik II zaradi povečanega obsega dela, v pogodbi o zaposlitvi pa je v četrtem odstavku 2. točke določeno poskusno delo 6 mesecev.

- Tožena stranka je imela v letu 2016 zaposlenih od 160 do 170 delavcev, od tega 48 delavcev za določen čas, pri čemer je veliko delavcev zaposlovala preko Zavoda za zaposlovanje po programu aktivne politike zaposlovanje (zaradi subvencij), kot izhaja iz listin v spisu, pa tudi iz izpovedi zakonitega zastopnika G.G. in priče H.H..

- Pred zaposlitvijo tožnika v februarju 2016 je tožena stranka pridobila več poslov varovanja in sicer za B., C. in D., tako da je imela zagotovljene trajnejše posle varovanja. V februarju 2016 je tožena stranka sklenila pogodbo za opravljanje dejavnosti varovanja s A., sklenjeno pa je imela tudi pogodbo za varovanje objekta E..

- Tožena stranka je imela stalno prijavljene potrebe po delavcih pri Zavodu za zaposlovanje za določen čas preko celega leta. Delo varovanja se ves čas opravlja z različnimi izvajalci in ne le z enim izvajalcem (na posameznih objektih), zato gre za trajno potrebo po takšnem delu, čeprav posamezni delavci delajo na posameznih objektih omejeno časovno obdobje. Iz izpovedi zakonitega zastopnika izhaja, da obstaja trajna potreba po delu na posameznih objektih, delavci - varnostniki pa se pogosto menjajo.

- Tožena stranka je tudi po prenehanju pogodbe o zaposlitvi, sklenjene s tožnikom, že s 1. 3. 2016 in potem preko celega leta sklepala nove pogodbe za določen čas z drugimi delavci.

7. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru ugodilo tožbenemu zahtevku, ker je ugotovilo, da je bila s toženo stranko le navidezno sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas zaradi povečanega obsega dela, dejansko pa je tožena stranka na tožečo stranko prenesla običajni poslovni riziko. Zlasti glede na izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke ter ob upoštevanju drugih izvedenih dokazov je ugotovilo, da ima tožena stranka na Zavodu za zaposlovanje za določen čas prijavljene potrebe po delavcih in varovanje opravlja preko celega leta z različnimi izvajalci, ker je tak način poslovanja potreben zaradi poslovnega tveganja in ker se potrebe po delavcih ves čas spreminjajo (glede na naročila). V konkretnem primeru je tožena stranka, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, izkazovala potrebo po delu za celotno obdobje. Zato utemeljeno ni pritrdilo toženi stranki, da je bil obseg dela le začasno povečan zgolj za tri tedne, kar naj bi bil razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas s tožnikom. Zlasti zato, ker je tudi po prenehanju pogodbe o zaposlitvi, sklenjene s tožnikom, že s 1. 3. 2016 in nato tekom celega leta sklepala nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas z drugimi delavci. Pritrditi je potrebno tudi stališču sodišča prve stopnje, da je sklepanje pogodb o zaposlitvi zaradi povečanega obsega dela nezakonito, če delodajalec za isto delo (varnostnika) zaporedoma sklepa pogodbe o zaposlitvi za določen čas z različnimi delavci (ki se na posameznih objektih, kjer se izvaja varovanje, izmenjavajo), ob sklicevanju na negotovost glede bodočega gibanja naročil. Običajnih poslovnih rizikov na delavce ni mogoče prenašati s sklepanjem pogodb o zaposlitvi le za določen čas.

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je v obravnavanem primeru dokazan začasno povečan obseg dela, ker je bila sklenjena pogodba o varovanju s A. oziroma aneks št. 1, ki vsebuje dogovor o načinu varovanja A. št. ... z veljavnostjo zgolj do 29. 2. 2016, kar naj bi bil razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi s tožnikom za določen čas le do tega datuma. Tožnik je namreč sprva opravljal delo na drugem objektu v E. in šele nato v A.. Če bi bila pogodba s tožnikom res sklenjena za določen čas le zaradi povečanja obsega dela na konkretnem objektu (A.), na katerem se je (le za čas od 3. 2. do 29. 2. 2016) pojavila dodatna potreba po enem delavcu, bi bil tožnik za ves ta čas razporejen na delo v A.. Kot izhaja iz izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke, pri razporeditvi tožnika na delo v objekt E. ni šlo za usposabljanje tožnika ob začetku zaposlitve, kot je sicer zatrjevala tožena stranka, ampak za običajno opravljanje dela varnostnika na objektu E., ker je obstajala potreba oziroma povečan obseg dela na nivoju celotnega podjetja. V A.pa je bil tožnik razporejen potem, ko so iz E. zahtevali, da se varnostnik (tožnik) odstrani z objekta, ker je prišlo do problema v zvezi z opravljanjem dela, kot prav tako izhaja iz izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke. Delo varnostnikov tudi sicer ni omejeno le na posamezne objekte, saj je tudi iz pogodbe o zaposlitvi, sklenjene s tožnikom, razvidno, da je delavec dolžan opravljati delo na terenu na območju celotne Republike Slovenije in to ne le pri toženi stranki, ampak tudi v podjetju I. d.o.o., pa tudi v vseh drugih družbah Skupine J., skladno s pisnim nalogom direktorja.

9. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo, da je sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki ni povezano z resničnim razlogom začasno povečanega obsega dela, ampak z reševanjem problema negotovosti glede bodočega gibanja naročil, nezakonito in ni v skladu z določbami 54. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1). Ker ni dokazano, da je v tožnikovem primeru v resnici obstajal začasno povečan obseg dela (v februarju 2016, le zaradi potreb po delu varnostnika izključno v A.), sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni zakonita. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku ter odločilo, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas s tožnikom sklenjena nezakonito in se zato šteje, da je bila sklenjena za nedoločen čas, da tožniku pogodba o zaposlitvi za določen čas ni zakonito prenehala in da je tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas, ter s tem v zvezi ugodilo reparacijskemu in reintegracijskemu zahtevku.

10. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi določbe 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker jih tožena stranka ni priglasila.