Jedro

Po stališču pritožbenega sodišča ni pravne podlage zato, da bi sodišče tožnici na podlagi ponovne odmere priznalo pokojnino v višjem znesku dalje od 1. 12. 2005 pa do 30. 4. 2011. Za odločitev je namreč bistveno, da se je postopek v zvezi s presojo upokojitvene odločbe pravnomočno končal. Tožnica zoper odločbo ni uveljavljala sodnega varstva. Nov postopek se je začel šele 19. 4. 2011, ko je tožnica podala nov predlog za novo odmero pokojnine, ki je bil predmet sodne presoje in tudi odločanja na Ustavnem sodišču RS. Skladno z osnovno odločitvijo Ustavnega sodišča RS U-I-239/2014, Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015 v takih primerih, kot je tožničin, se ponovna odmera opravi od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi. V sporni zadevi gre torej tožnici višji znesek ponovno odmerjene pokojnine od 1. 5. 2011 dalje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 19. 12. 2015 in št. ... z dne 18. 6. 2015 ter da se toženi stranki naloži, da je dolžna opraviti ponovno odmero pokojnine z upoštevanjem celotnega izplačanega in prijavljenega zneska plač za leto 1992, kot je naveden v obrazcu M4/M8 z dne 21. 1. 2009 v višini 1.613.030,99 SIT in na novo odmeriti starostno pokojnino od 1. 12. 2005 dalje, v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe (I. točka izreka). Sodišče je odpravilo dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 21. 12. 2015 in tretji odstavek izreka prvostopenjske odločbe št. ... z dne 28. 10. 2015 in ga nadomestilo tako, da se izplačani zneski za obdobje od 1. 5. 2011 do 30. 6. 2015 poračunajo in tožnici izplača odškodnina v višini zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od zapadlosti posameznega premalo izplačanega zneska pokojnine v obdobju od 1. 5. 2011 do 30. 6. 2015 dalje do dneva plačila (II. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek v delu, kjer je tožnica zahtevala plačilo odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti v višjem znesku od priznanega v II. točki izreka sodbe, to je od 1. 12. 2005 do 30. 4. 2011 dalje do dneva plačila (III. točka izreka). Nadalje je še odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je zoper odločbo št. ... z dne 11. 10. 2005 vložila pritožbo in sicer 3. 11. 2005. S pritožbo je zahtevala, da se ji v pokojnino vključi tudi nepravilno izključen del plače, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup. Pritožba je bila z odločbo št. ... z dne 28. 3. 2006 zavrnjena, s tem da tožnica v zvezi z omenjeno odločbo ni uveljavljala sodnega varstva. Materialnopravno je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da tožničin zahtevek nima pravne podlage v materialnem pravu. V letu 2010, ko so zavarovanci pričeli vlagati zahtevke "za ponovno odmero", v takratnem Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-1)1 še ni bilo instituta "ponovne odmere". Omenjeno je uredil šele 183. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)2 . Kljub temu pa so pooblaščenci zavarovancev zahtevke za razliko v pokojnini laično poimenovali kot zahtevke za ponovno odmero. To pa pomeni, da so še pred letom 2010 vlagali zahtevke za razliko v pokojnini, čeprav tedaj institut ponovne odmere niti še ni nastal, temveč je bil določen šele v ZPIZ-2 oziroma ga je Ustavno sodišče RS po odločbi št. U-I-239/14-10, Up-1169/12-24 poimenovalo kot zahtevo za ponovno odmero tudi za nazaj. To pa pomeni, da zavarovanci tedaj niso vlagali zahtevka na podlagi instituta ponovne odmere, ker ta še ni obstajal, temveč je šlo za laični naziv "ponovne odmere". Ključno je le, da se v tem primeru ni predlagalo obnove postopka, temveč so pooblaščenci v imenu zavarovancev zahtevali razliko v pokojnini. Zmotna je zato presoja sodišča prve stopnje glede vprašanja, ali je tožnica s pritožbo z dne 3. 11. 2005 dejansko in pravno gledano zahtevala novo odmero pokojnine. Odgovor je, da ni storila popolnoma nič drugače kot tisti zavarovanci, katerim je tožena stranka sedaj v letu 2015 in 2016, tudi od leta 2005 oziroma 2007 dalje ponovno odmerila pokojnino. Razlika je le v tem, da je tožnica na napako tožene stranke opozorila že v času postopka izdaje njene upokojitvene odločbe, medtem ko so na napako ostali zavarovanci opozorili šele po dokončnosti izdane upokojitvene odločbe. V nasprotju z načelom enakosti iz 14. člena Ustave RS bi bila različna obravnava tožničinega primera od ostalih primerov. Tudi iz vidika materialne resnice in enakosti v postopkih pred toženo stranko je neupravičen odmik od identičnih primerov zavarovancev, v katerih je tožena stranka v zadnjem času priznavala zavarovancem razliko v pokojnini od trenutka, ko so tako kot tožnica dejansko prvič opozorili na napako, da jim v upokojitveni odločbi tožena stranka ni priznala vseh prispevkov iz naslova nakupa obveznic iz leta 1992. Tožnica tudi predlaga, da si sodišče po uradni dolžnosti pridobi odločbe v zvezi z drugimi primeri, ki jih je obravnavala tožena stranka. Nadalje tožnica še opozarja, da so v postopkih od leta 2010 dalje pooblaščenci zavarovancev zahtevali razliko v odmeri pokojnine le za naprej. Tako dejansko niso vložili zahtevkov za razliko v pokojnini za nazaj od upokojitvene odločbe dalje (pravno vprašanje je, ali je Ustavno sodišče RS o teh zahtevkih sploh odločalo, saj ti zahtevki še niti niso bili postavljeni). To je sicer po letu 2010 že storila le ena izmed zavarovank (A.A.), ki je sodno varstvo uveljavljala vse do Ustavnega sodišča RS, vendar je omenjeno sodišče njen zahtevek obravnavalo enako kot ostale, ki so bili vloženi le za naprej. O navedeni zadevi bo zaradi vložene pritožbe odločalo tudi ESČP. Glede na navedeno je možno, da bo pravno vprašanje razlik v pokojnini od upokojitve dalje še ostalo odprto. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da zapolni tudi to pravno praznino. Tožnica je namreč s tožbo zahtevala razliko od upokojitvene odločbe dalje oziroma od trenutka, ko je prvič opozorila na napako tožene stranke. V tem primeru bi bilo potrebno, da ji sodišče zahtevek v celoti prizna skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pravica do pokojnine ima lastninski pravici primerljivo pravno varstvo, zato je potrebno tudi odmero pokojnine presojati v skladu s takim varstvom. Ustavnopravna zavarovanja niso le pridobljene pravice, ampak pod določenimi pogoji tudi pričakovane pravice. S tem v zvezi tožnica opozarja na določbe Ustave RS in pa na določbe Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v izpodbijanem delu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)3 pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 19. 12. 2015, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 18. 6. 2015. Z omenjeno odločbo je tožena stranka po uradni dolžnosti odločila, da se tožnici starostna pokojnina na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-239/14-10, Up-1169/12-24 z dne 26. 3. 2015 (Ur. l. RS, št. 30/15) od 1. 7. 2015 dalje ponovno odmeri in znaša 982,84 EUR na mesec. Nadalje je bilo odločeno, da se že izplačani zneski pokojnine poračunajo in da se odločba št. ... z dne 11. 10. 2005 razveljavi. V presoji je bila tudi dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 21. 12. 2015, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 28. 10. 2015. Z omenjeno odločbo je bilo na zahtevo tožnice odločeno, da se na podlagi sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. II Ps 917/2015 z dne 31. 8. 2015 dokončna odločba št. ... z dne 11. 10. 2005, ki jo je izdal Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje OE B. spremeni tako, da se uživalki pokojnine (tožnici) starostna pokojnina ponovno odmeri v znesku 981,86 EUR na mesec od 1. 5. 2011 dalje ter od 1. 1. 2013 do 30. 6. 2015 v znesku 982,84 EUR. Izplačani zneski za obdobje od 1. 5. 2011 do 30. 6. 2015 pa se poračunajo.

6. Glede na pritožbene navedbe je v zadevi sporno, ali je podana pravna podlaga za ponovno odmero starostne pokojnine vse od 1. 12. 2005 dalje, pa do 1. 5. 2011, ko je bila tožnici pokojnina na novo odmerjena v višjem znesku, upoštevaje že citirano odločbo Ustavnega sodišča RS in pa sodbo II Ps 917/2015 z dne 31. 8. 2015. 7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnici z odločbo tožene stranke št. ... z dne 11. 10. 2005 priznana pravica do starostne pokojnine od 2. 10. 2005 dalje. Pri izračunu pokojninske osnove niso bile upoštevane izplačane obveznice v letu 1992 pri delodajalcu C. Tožnica je zoper omenjeno odločbo vložila pritožbo, ki pa je bila z odločbo št. ... z dne 28. 3. 2006 zavrnjena. Zoper dokončno odločbo pa tožnica ni uveljavljala sodnega varstva. Dne 19. 4. 2011 pa je tožnica vložila nov predlog za novo odmero pokojnine, ki je bil pri toženi stranki zavržen. Odločitev je bila potrjena tudi v postopku pred sodiščem. Je pa Ustavno sodišče RS z odločbo št. Up-870/13-9 z dne 27. 5. 2015 odločitve sodišč razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. S pravnomočno sodbo II Ps 917/2015 z dne 31. 8. 2015 je sodišče prve stopnje odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 5. 7. 2011 in sklep št. ... z dne 2. 4. 2011 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. Naloženo ji je bilo, da o zahtevi tožnice za ponovno odmero pokojnine, ki je bila vložena 18. 4. 2011, ponovno odloči. Z odločbo z dne 28. 10. 2015, ki je bila potrjena z odločbo z dne 21. 12. 2015, je bila tožnici pokojnina ponovno odmerjena v višjem znesku za čas od 1. 5. 2011 dalje.

8. Tudi po stališču pritožbenega sodišča ni nikakršne pravne podlage, da bi sodišče tožnici na podlagi ponovne odmere priznalo pokojnino v višjem znesku dalje od 1. 12. 2005 pa do 30. 4. 2011. Za odločitev je namreč bistveno dejstvo, da se je postopek v zvezi s presojo upokojitvene odločbe pravnomočno končal. Pri tem ni bistveno, kako je tožnica poimenovala svojo zahtevo oziroma kaj je uveljavljala v svoji pritožbi zoper upokojitveno odločbo z dne 11. 10. 2005. Postopek je bil namreč pravnomočno končan, saj tožnica zoper omenjeno odločbo ni uveljavljala sodnega varstva. Nov postopek se je začel šele 19. 4. 2011, ko je tožnica podala nov predlog za novo odmero pokojnine, ki je bil predmet sodne presoje in tudi odločanja na Ustavnem sodišču RS. Skladno z osnovno odločitvijo Ustavnega sodišča RS U-I-239/2014, Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015 v takih primerih, kot je tožničin, se ponovna odmera opravi od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi (V. točka izreka). V sporni zadevi gre torej tožnici višji znesek ponovno odmerjene pokojnine od 1. 5. 2011 dalje kot to pravilno poudarja že sodišče prve stopnje. Tudi iz pravnomočne sodbe II Ps 917/2015 z dne 31. 8. 2015 povsem jasno izhaja, da je za odločitev odločilna nova zahteva, ki je bila pri toženi stranki vložena 18. 4. 2011. V točki 7 obrazložitve sodišče prve stopnje tudi pojasnjuje, da bo v skladu z že citirano odločbo Ustavnega sodišča RS odločba o novo odmerjeni pokojnini učinkovala od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, torej od 1. 5. 2011 dalje.

9. Tudi glede na ustaljeno sodno prakso pritožbenega sodišča v drugih zadevah4 izhaja, da je pri ponovni odmeri potrebno upoštevati odločbo Ustavnega sodišča RS na podlagi katere je možno ponovno odmeriti pokojnino, upoštevaje določbo 183. člena ZPIZ-2. Gre za razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe. Navedenega izrednega pravnega sredstva namreč ZPIZ-1 ni vseboval, zato je bil glede na odločitev Ustavnega sodišča RS v neskladju z Ustavo RS. Upoštevaje 183. člen ZPIZ-2 pa odločitev velja le za naprej, torej od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi. V danem primeru je to 1. 5. 2011, ne pa 1. 12. 2005 kot to neutemeljeno uveljavlja tožnica v pritožbi. Glede ostalih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na kršitev ustavnih pravic, primerjavo odločitev z ostalimi zavarovanci ter uporabo določb EKČP, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je vprašanje priznanja in odmere pokojnin urejeno v specialnem predpisu. Vsak primer se obravnava posebej glede na predmetno dejansko stanje in glede na zakonsko ureditev ter upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča RS. Tožnici tako ni mogoče priznati več pravic, kot pa ji gredo po določbi 183. člena ZPIZ-2, na podlagi katere ji je bila ponovno odmerjena pokojnina. Po stališču pritožbenega sodišča v tem primeru tudi ne gre za pravno praznino, kajti o tem vprašanju je stališče glede uporabe 183. člena ZPIZ-2 zavzelo že Ustavno sodišče RS v že citirani odločbi. Ker tožnici ne gre pravica do ponovne odmere od 1. 12. 2005 dalje, posledično tudi ni upravičena do odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti za obdobje od 1. 12. 2005 do 30. 4. 2011. 10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 4 Na primer Psp 507/2016 z dne 17. 11. 2016, Psp 19/2017 z dne 9. 3. 2017, Psp 35/2017 z dne 30. 3. 2017, Psp 127/2017 z dne 11. 5. 2017.