Jedro

Možnosti za spremembo pravnomočne odločbe je v času priznanja pravice do starostne pokojnine tožeči stranki določal ZUP v četrtem odstavku 225. člena. Tožeča stranka te možnosti ni izkoristila. V letu 2011, ko je vložila novo zahtevo, pogoji za obnovo postopka po ZUP zaradi poteka rokov niso bili izpolnjeni. Na podlagi 4. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča U-I-239/14 in Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015, je ponovna odmera omogočena tudi v primerih, v katerih niso izpolnjene procesne predpostavke za uveljavitev izrednih pravnih sredstev po splošnih procesnih pravilih, torej ne glede na to, koliko časa je preteklo od dokončnosti odločbe o priznanju in odmeri pravice. Ustavno sodišče je v vseh primerih določilo uporabo tretjega odstavka 183. člena ZPIZ-2, po katerem nova odločba učinkuje za naprej.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z dne 19. 12. 2015 in 18. 6. 2015 ter da je tožena stranka dolžna opraviti ponovno odmero pokojnine z upoštevanjem celotnega izplačanega in prijavljenega zneska plač za leto 1992 v višini 1.613.030,99 SIT in tožeči stranki na novo odmeriti starostno pokojnino od 1. 12. 2005 dalje. Odpravilo je odločbo z dne 21. 12. 2015 in tretji odstavek izreka odločbe z dne 28. 10. 2015 ter odločilo, da se izplačani zneski od 1. 5. 2011 do 30. 6. 2015 poračunajo in tožeči stranki izplača odškodnina v višini zakonskih zamudnih obresti od 1. 5. 2011 do 30. 6. 2015. Zahtevek za plačilo odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti za obdobje od 1. 12. 2005 do 30. 4. 2011 je zavrnilo. Sodišče je presodilo, da je tožena stranka pravilno upoštevala odločbo Ustavnega sodišča glede učinkov ponovne odmere pokojnine. Ker pa tožena stranka ni upoštevala 276. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) je tožeči stranki priznalo zakonske zamudne obresti od vložitve predloga za novo odmero pokojnine do plačila.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi in pravnimi razlogi sodišča prve stopnje in je pritožbo tožeče stranke zavrnilo. Strinjalo se je s stališčem sodišča prve stopnje, da odločba o novi odmeri pokojnine lahko učinkuje le za naprej.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V reviziji navaja, da se je zoper odločbo z dne 11. 10. 2005 pritožila. Njena pritožba je bila zavrnjena z odločbo z dne 28. 3. 2006. Sodnega varstva ni uveljavljala, vendar je treba upoštevati, da gre za novo zahtevo in jo je kot tako treba upoštevati. Njen položaj ni nič drugačen od poimensko navedenih zavarovancev, ki jim je bila pokojnina odmerjena v pravilnem znesku vse za nazaj. Bistveno za odločitev je ocena narave spora pri ugotavljanju, katere okoliščine naj se ugotovijo in ocenijo. Sodišče je zanemarilo stališče Ustavnega sodišča v odločbi U-I-239/2014, da sta priznanje in odmera pravice v bistvenem odvisna od plačanih prispevkov, ki so tako kot pravica do pokojnine premoženjskega izraza in varovana s 33. členom Ustave. To ni bilo ugotovljeno in upoštevano, zato pravilnosti sodbe ni mogoče preizkusiti. Ker gre za nekritičen odnos do ravnanja oblastnih organov, zanemarijo pa se navedbe in okoliščine na strani tožeče stranke, je storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) v zvezi z 8. členom ZPP in 22. členom Ustave. Pošteno in pravično sojenje zahteva vsebinsko reševanje spora. V nasprotnem primeru gre za kršitev človekovih pravic, varovanih z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah (EKČP), kar poudarja tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP). Pravni razlogi sodišča niso zadostni in so napačni, materialnopravna presoja pa je pomanjkljiva. Ali je podana upravičenost terjatve, je odvisno od trenutka, ko je bila zahteva vložena; njena pa je bila vložena 3. 11. 2005. Zato utemeljeno zahteva ponovno odmero pokojnine od tega dne naprej in ne za nazaj. Odločba Ustavnega sodišča tudi ne formalizira oblike zahteve. Zahteva nesporno pripadajoče razlike pokojnine in terja del, ki ji je bil protiustavno odvzet. Da bi bila glede na navedena dejstva in ugotovitve vsebinsko pravilna, pravična in poštena odločitev, je treba pravilno uporabiti načela in določbe zakona ter izrek citirane odločbe Ustavnega sodišča, ki je materialnopravne narave in vsebinsko posega v določila 183. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami). Poudarja, da je ustavno zavarovana tudi pričakovana pravica. Zaradi upoštevanja načela enakosti pred zakonom je treba pri odločanju upoštevati tudi 22. in 33. člen Ustave ter določbe EKČP in Protokol št. 1 k tej konvenciji.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Tožeča stranka uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Pri tem ne konkretizira te kršitve in jo tudi zgrešeno povezuje z očitkom, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Kršitev 8. člena ZPP se namreč nanaša na kršitev metodološkega napotka pri oblikovanju dokazne ocene, česar pa revizija ne uveljavlja.

7. Tožeča stranka navaja, da pravilnosti sodbe ni mogoče preizkusiti in s tem v zvezi uveljavlja absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar neutemeljeno. Izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Sodišče je jasno obrazložilo in pojasnilo razloge za svojo odločitev. Pri tem je bilo dolžno zavzeti stališče le do tistih navedb, ki so pomembne za odločitev, kar pa ne pomeni nujno, da to ustreza tudi percepciji strank.

8. Povsem neutemeljene so tudi revizijske navedbe o tem, da naj bi pošteno in pravično sojenje terjalo vsebinsko reševanje sporov itd.; v prvi vrsti že zato, ker je sodišče ta spor rešilo vsebinsko.

9. Kršitev 22. člena Ustave, ki določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, tožeča stranka utemeljuje s tem, da je bila zavarovancem ob identičnem dejanskem stanju priznana pravica do višje pokojnine vse od upokojitve dalje. Navedena trditev ne drži, saj tožeča stranka zoper odločbo z dne 28. 3. 2006 ni uveljavljala sodnega varstva; odločba je postala pravnomočna; šele v letu 2011 je zahtevala ponovno odmero pokojnine oziroma priznanje razlike v pokojnini. Iz edine odločbe za sodelavko, ki jo je tožeča stranka predložila, ni razvidno, da bi ji tožena stranka priznala razliko v pokojnini vse od upokojitve v letu 2003 dalje, temveč ji je bila razlika priznana od zahtevka, vloženega v letu 2007, ki ga je vložila po pravnomočnosti odločbe o priznani pravici do pokojnine. Zato navedena kršitev ni podana.

10. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

11. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je bila tožeči stranki z odločbo z dne 11. 10. 2005 priznana pravica do starostne pokojnine od 2. 10. 2005 dalje. Tožeča stranka se je zoper navedeno odločbo pritožila. Z dokončno odločbo z dne 28. 3. 2006 je bil njen zahtevek zavrnjen, odločba je postala pravnomočna. Tožeča stranka je 19. 4. 2011 vložila predlog za ponovno odmero pokojnine zaradi neupoštevanja zneskov iz naslova obveznic. Tožena stranka je predlog 2. 4. 2011 zavrgla. Organ druge stopnje je pritožbo zoper sklep zavrnil z odločbo z dne 5. 7. 2011. Tožeča stranka je zoper navedeno odločitev uveljavljala sodno varstvo. Sodišče prve stopnje je s sodbo II Ps 1862/2011 z dne 25. 1. 2013 zavrnilo tožbeni zahtevek. Odločitev je 4. 4. 2013 potrdilo pritožbeno sodišče (Psp 130/2013), revizijsko sodišče pa s sodbo VIII Ips 128/2013 z dne 16. 9. 2013. Ustavno sodišče je z odločbo Up-870/13-9 z dne 27. 5. 2015 vse tri sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. To je s sodbo II Ps 917/2015 z dne 31. 8. 2015 odpravilo odločbo tožene stranke z dne 5. 7. 2011 in sklep z dne 2. 4. 2011 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. Ta je o zahtevi tožeče stranke odločila z odločbo z dne 28. 10. 2015 in ji priznala višjo pokojnino od 1. 5. 2011 dalje. Tožeča stranka je vložila pritožbo. Ni se strinjala s tem, da ji ne gre višja pokojnina že od upokojitve dalje, zahtevala pa je tudi zakonske zamudne obresti. Pritožba je bila zavrnjena z odločbo z dne 21. 12. 2015. Tožena stranka je nato tožeči stranki na podlagi odločbe Ustavnega sodišča z dne 26. 3. 2015 z odločbo z dne 18. 6. 2015 ponovno odmerila starostno pokojnino od 1. 7. 2015 dalje in razveljavila odločbo z dne 11. 10. 2005. Z navedeno odločitvijo se tožeča stranka ni strinjala; njena pritožba je bila zavrnjena z odločbo z dne 19. 12. 2015. 12. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-239/14 in Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015 toženi stranki naložilo, da mora v roku 60 dni po objavi odločbe v Uradnem listu RS ponovno odmeriti pokojnino zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, za katere je bilo v postopkih revizije ugotovljeno, da so bile delnice za notranji odkup vplačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo. Toženi stranki je bila, ne glede na čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine, naložena izdaja odločbe o ponovni odmeri pokojnine na podlagi 183. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2). Od kdaj je upokojenec upravičen do višje pokojnine, je vezalo na to, ali je nova odločba izdana po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke, v obeh primerih pa velja od prvega dne naslednjega meseca.

13. Neutemeljen je revizijski ugovor, da gre tožeči stranki višja pokojnina vse od upokojitve dalje, ker takrat niso bili upoštevani vsi prejemki. Tožeči stranki je bila z odločbo z dne 11. 10. 2005 priznana pravica do starostne pokojnine. Tožeča stranka s pritožbo ni bila uspešna, sodnega varstva pa ni uveljavlja. Odločba o priznanju pravice do starostne pokojnine je postala formalno in materialno pravnomočna. Taka odločba pravno učinkuje dokler ni odpravljena, razveljavljena ali spremenjena, pa čeprav je nezakonita. Do izdaje nove odločbe velja pravnomočna odločba, tako v škodo kot v korist ene ali druge stranke. V konkretnem primeru to pomeni, da tudi če je bila osnova za odmero pokojnine določena napačno in ni temeljila na vseh plačanih prispevkih, ki se sicer vštevajo vanjo, odločbe ni bilo mogoče spremeniti drugače kot z izrednimi pravnimi sredstvi.

14. Možnosti za spremembo pravnomočne odločbe je v času priznanja pravice do starostne pokojnine tožeči stranki določal Zakon o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP) v četrtem odstavku 225. člena. Tožeča stranka te možnosti ni izkoristila. V letu 2011, ko je vložila novo zahtevo, pogoji za obnovo postopka po ZUP zaradi poteka rokov niso bili izpolnjeni. Na podlagi 4. točke izreka citirane odločbe Ustavnega sodišča je ponovna odmera omogočena tudi v primerih, v katerih niso izpolnjene procesne predpostavke za uveljavitev izrednih pravnih sredstev po splošnih procesnih pravilih, torej ne glede na to, koliko časa je preteklo od dokončnosti odločbe o priznanju in odmeri pravice. Ustavno sodišče je v vseh primerih določilo uporabo tretjega odstavka 183. člena ZPIZ-2, po katerem nova odločba učinkuje za naprej, torej od vložene zahteve. S to odločitvijo je Ustavno sodišče zagotovilo enakopravno obravnavo vseh zavarovancev, ki jim je bila pokojnina kadarkoli odmerjena nepravilno. Prav to za tožečo stranko predstavlja pozitiven odstop od zakonsko določenih možnosti posega v pravnomočno odločbo po prej veljavnem Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). V nasprotnem primeru tožeči stranki kljub odločbi, ki je postala materialno in formalno pravnomočna, čeprav nepravilna, ne bi bilo mogoče odmeriti pokojnine v višjem znesku na podlagi njene zahteve, vložene 19. 4. 2011. 15. Revizijsko sodišče pritrjuje tožeči stranki, da se čas terjatve „za nazaj“ ali „za naprej“ ocenjuje iz trenutka, ko je bila zahteva vložena. Na podlagi 125. člena ZUP se postopek začne na zahtevo stranke ali po uradni dolžnosti. Tožeča stranka je podala vlogo za novo odmero pokojnine 19. 4. 2011. Sodišča vseh stopenj so prav zaradi pravnomočnosti odločbe o priznanju in odmeri starostne pokojnine pritrdila toženi stranki, da ni so podani pogoji za ponovno odločanje, ker je rok za obnovo postopka po ZUP potekel. Ustavno sodišče je v zadevi tožeče stranke vse prej sprejete sodne odločitve razveljavilo, ker v letu 2011, ko je tožeča stranka vložila zahtevo za ponovno odmero pokojnine, ZPIZ-1 ni urejal t. i. neprave obnove postopka, za uporabo katere so določeni daljši roki. Ugotovilo je neenakost z zavarovanci, ki so pred veljavo ZPIZ-1 in po njej lahko uporabili to izredno pravno sredstvo, ki ima učinek razveljavitve.

16. Glede navedb tožeče stranke o kršitvi EKČP in 14. ter 33. člena Ustave revizijsko sodišče poudarja, da je pravnomočnost ustavna kategorija. Njeno bistvo je utrditev pravnih razmerij zaradi zaupanja v pravo kot dela načela pravne države. Prav zaradi možnosti hudih kršitev procesnih in/ali materialnih predpisov, je zakonodajalec v 158. členu Ustave določil delni odstop od tega načela. Ustavno sodišče je na tej podlagi zaradi zagotovitve enake obravnave zavarovancev določilo izvršitev odločbe tudi za primere, ko poseg v pravnomočno odločbo zaradi poteka procesnih rokov ni bil več možen. Zato navedena ureditev ni ustavno sporna, saj gre za tehtanje več različnih načel Ustave, ki so bila pravilno uporabljena in očitane kršitve niso podane.

17. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.