Jedro

Kot podstanovalec je toženec glede na določbo 149. člena stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91) lahko užival zaščito kot imetnik stanovanjske pravice le ob v tej zakonski določbi izpolnjenem pogoju (stalnem prebivanju v stanovanju več kot dve leti).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora izprazniti dvosobno stanovanje v S. B., I. nadstropje in ga izpraznjenega izročiti tožeči stranki. Pritožbo toženca je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga toženec revizijo z vsebinsko navedbo revizijskih razlogov iz 1. odstavka 385. člena ZPP ter predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ni bilo upoštevano, da je po osamosvojitvi Republike Slovenije prestopil iz tedanje JLA v Teritorialno obrambo Slovenije. Sklicuje se na potrdilo Ministrstva za obrambo Republike Slovenije z dne 17.7.1991, s katerim mu je bila zajamčena ureditev statusnih pravic ter pravno varstvo in zaščita, ker je prestopil v stalno sestavo TO Republike Slovenije. Sklicuje se tudi na svoje prebivanje v spornem stanovanju in na začasno interno odločbo bivše JLA, na katere podlagi se je v stanovanje vselil. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V smeri revizijskega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka revizija nima ustreznih trditev, zaradi česar je revizijsko sodišče opravilo preizkus po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) in ugotovilo, da bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo.

Obe sodišči pa sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Ugotovljeno je, da se je toženec vselil v sporno stanovanje v decembru 1990, ko je imetnik stanovanjske pravice na njem še vedno bil Z. Š. Dejanski in pravni status se v tem pogledu ni spreminjal in je nespremenjen ostal tudi po osamosvojitvi Republike Slovenije dne 25.6.1991. Tudi v reviziji toženec ne zanika, da je v stanovanju bival začasno. Odločba bivše JLA, s katero naj bi mu bilo stanovanje dodeljeno v začasno uporabo, mu torej ne more služiti kot podlaga za pridobitev imetništva stanovanjske pravice v skladu z določbami zakona o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 35/82 in 14/84). Kot podstanovalec je toženec glede na določbo 149. člena stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91) lahko užival zaščito kot imetnik stanovanjske pravice le ob v tej zakonski določbi izpolnjenem pogoju (stalnem prebivanju v stanovanju več kot dve leti), kar pa v tem primeru ni podano. Toženčevega pravnega statusa tudi potrdilo z dne 17.7.1991 ni saniralo. Tožečo stranko je glede socialnih pravic toženca zavezalo le moralno - zato se toženec lahko nanj sklicuje le v tem obsegu. Neutemeljeno revizijo je bilo zato treba zavrniti (393. člen ZPP).

Določbe ZPP (zakona o pravdnem postopku - Uradni list SFRJ, št. 4/77-27/90), na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na polagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).