Jedro

Obveznost tožene stranke v zvezi z vračilom sredstev iz naslova stimulativnega dela osebnega dohodka, mesečnih vplačil, regresov za letni dopust in razlik v plači, ki so bila vplačana z namenom notranjega odkupa, ni odškodninska (ampak se presoja na podlagi določb o neupravičeni obogatitvi), tako da ni bistveno, ali je bilo ravnanje tožene stranke protipravno in ali ji je mogoče pripisati krivdo.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi, izpodbijana sodba se delno spremeni, tako da se v celoti glasi: „Tožena stranka je dolžna nerazdelno plačati tožečim strankam:

23.787,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 8. 1998 do 1. 1. 2002,

43.796,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini 59.985,81 EUR,

34.555,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini 59.901,28 EUR in

8.380,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini 8.380,09 EUR; vse v roku 15 dni, pod izvršbo. V ostalem se tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožečim strankam povrniti stroške postopka v višini 10.942,83 EUR v roku 15 dni, pod izvršbo.“ V ostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožečih strank zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba v nespremenjenem delu.

Tožeče stranke so dolžne toženi stranki povrniti pritožbene stroške v višini 492,73 EUR v roku 15 dni, pod izvršbo, stroške odgovora na pritožbo pa krijejo tožeče stranke same.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki v nerazdelno plačilo sledeče zneske:

23.787,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 8. 1998 do 1. 1. 2002, ki znašajo 25.512,11 EUR, in od 22. 5. 2007 do plačila, v presežku je tožbeni zahtevek za plačilo obresti zavrnilo (I. točka izreka),

59.985,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2000 do 5. 5. 2003, upoštevaje plačilo z dne 5. 5. 2003, ki znašajo 54.976,02 EUR, in zakonske zamudne obresti od 22. 5. 2007 do plačila, v presežku je tožbeni zahtevek za plačilo obresti zavrnilo (II. točka izreka),

59.901,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2000 do 5. 5. 2003, upoštevaje vplačilo z dne 5. 5. 2003, ki znašajo 54.889,55 EUR, in zakonske zamudne obresti od 22. 5. 2007 do plačila, v presežku je tožbeni zahtevek za plačilo obresti zavrnilo (III. točka izreka) in

8.380,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2003, ki znašajo 7.680,22 EUR, in zakonske zamudne obresti od 22. 5. 2007 do plačila (IV. točka izreka).

Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožečim strankam stroške postopka v skupnem znesku 18.202,52 EUR.

Zoper zavrnilni del navedene sodbe so se iz pritožbenih razlogov absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku in zmotne uporabe materialnega prava pritožile tožeče stranke. Pritožbenemu sodišču so predlagale, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da navede tolarske zneske zakonskih zamudnih obrestmi za obdobje do 1. 1. 2007 ter da omeji tek zakonskih zamudnih obresti šele, ko vsota zapadlih neplačanih obresti doseže glavnico. V pritožbi so navedle, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ki vpliva na izvršljivost sodbe in na višino izvršljive terjatve. Ker ni navedlo zneskov, ki so bili plačani s strani tožene stranke, sta točki II. in III. izreka nejasni in neizvršljivi. Ker ni navedlo tolarskih zneskov pri odločitvi o tožbenem zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 31. 8. 1998 do 1. 1. 2007, pa iz izreka ni razvidno, da gre za terjatev v domači valuti, glede katere velja obrestna mera zakonskih zamudnih obresti po Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Za terjatve v tuji valuti je do 1. 1. 2007 veljala bistveno nižja obrestna mera zakonskih zamudnih obresti – v višini 8 % letno oziroma v višini obrestne mere za obresti na devizne hranilne vloge na vpogled v kraju izpolnitve. Nadalje je sodišče prve stopnje neutemeljeno ustavilo obrestovanje v II., III. in IV. točki izreka. Sodna izvedenka je izračunala zakonske zamudne obresti le do 5. 5. 2003, tek obresti se ni ustavil, ko je bilo izvršeno plačilo, ampak bi se moral ustaviti, ko bi vsota zapadlih neplačanih obresti dosegla glavnico. Plačili z dne 5. 5. 2003 v višini 16.189,80 EUR (ki se nanaša na II. točko izreka) in 25.345,94 EUR (ki se nanaša na III. točko izreka), ki ju je sodišče prve stopnje pravilno štelo kot plačili na račun obresti, sta povzročili, da se je vsota zapadlih neplačanih obresti zmanjšala, obresti so tekle dalj časa, kot bi tekle, če plačila z dne 5. 5. 2003 ne bi bilo. Do ustavitve teka obresti je prišlo, ko so zapadle neplačane obresti dosegle glavnico. Tožeče stranke so se v nadaljevanju pritožbe sklicevale na sodbo Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Cp 1505/2009 z dne 17. 12. 2009 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru, opr. št. III P 554/2002 z dne 21. 1. 2009, sodbe niso omenile v postopku pred sodiščem prve stopnje, ker zadeva še ni bila pravnomočno rešena. V citirani zadevi je bilo predmet obravnave vprašanje višine obrestne mere za sredstva, ki so bila privarčevana za notranji odkup in ki niso bila porabljena za lastninjenje, stranki postopka sta bili deloma isti, ker je šlo za sredstva, ki jih je privarčevala tožeča stranka A.Č..

Tožena stranka se je pritožila zoper ugodilni del sodbe in zoper odločitev o stroških postopka sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani del sodbe spremeni in tožbeni zahtevek zavrne v celoti oziroma da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V zvezi z zmotno uporabo materialnega prava glede pogodbenih in zakonskih zamudnih obresti je navedla, da sodišče prve stopnje tožečim strankam ne bi smelo prisoditi zakonskih zamudnih obresti od 22. 5. 2007 do plačila, prav tako pri odločitvi v II. točki izreka ne bi smelo priznati zakonskih zamudnih obresti na predhodno kapitalizirano glavnico ter nato od tega zneska ponovno priznati in obračunati obresti po obrestni meri R + 8 % za obdobje od 1. 1. 1994 do 4. 5. 2000, ko je bila vložena tožba. Obresti so prenehale teči 31. 12. 2002, ker je vsota pogodbenih in zamudnih obresti že presegala glavnico. Enako je sodišče prve stopnje odločilo v zvezi s sredstvi umrlega K.Č., ki so bila namenjena za notranji odkup v obdobju od leta 1994 do 31. 8. 1998 v III. točki izreka, tožečim strankam je na kapitalizirano glavnico priznalo zakonske zamudne obresti, čeprav so na dan 31. 12. 2001 presegle glavnico. Iz odločitve sodišča prve stopnje v IV. točki izreka pa ni razvidno, na katero obdobje in zaradi kakšne zamude se ponovno obračunajo zakonske zamudne obresti od 22. 5. 2007 do plačila. Stališče sodišča prve stopnje, da so začele zakonske zamudne obresti ponovno teči 22. 5. 2007, je zmotno. Upoštevaje splošno prepoved retroaktivne veljave se novela, ki je črtala pravilo „ne ultra alterum tantum“, na primere, v katerih so zamudne obresti do njene uveljavitve prenehale teči, ne nanaša. Obresti so po Obligacijskem zakoniku prenehale teči, za primere, ki se nanašajo na obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo tega zakonika, je treba upoštevati odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-1-300/04 z dne 2. 3. 2006, iz katere izhaja, da čas nastanka obligacijskega razmerja ni stvaren in razumen razlog za razlikovanje med dolžniki, za katere pravilo „ne ultra alterum tantum“ velja, in dolžniki, za katere to pravilo ne velja. Enako stališče v zvezi z novelo vsebujeta odločbi opr. št. Up 227/05 z dne 24. 5. 2007 in opr. št. U-I-267/06 z dne 15. 3. 2007. Na navedena dejstva je tožena stranka opozorila v pripravljalni vlogi z dne 3. 7. 2009, s katero je oporekala izvedenskemu mnenju, sodišče prve stopnje se do njenih opozoril ni opredelilo, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka. Postavilo se je na stališče, da kapitalizirana glavnica v vseh točkah izreka, razen v I. točki izreka, predstavlja odškodnino. Za tako stališče ni podlage v tožbi niti ni ustrezno obrazloženo v izpodbijani sodbi, ki ne vsebuje razlogov o vseh predpostavkah odškodninske odgovornosti tožene stranke. Ravnanje tožene stranke, ki tožečim strankam ni omogočila vpisa delnic v celoti in ni vrnila denarja oziroma jim ni omogočila sodelovanja v notranjem odkupu na podlagi privarčevanih sredstev po K.Č., ni protipravno. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje zmotno ugotovilo, upoštevalo je le navedbe tožečih strank in njihove izpovedbe, do preostalih izvedenih dokazov se ni opredelilo. Zmotno je uporabilo materialno pravo, Zakon o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe, ki določa postopek privatizacije, ki jo izvede Slovenska razvojna družba na podlagi sklepa o privatizaciji. Slovenska razvojna družba je ponudila v odkup delnice upravičencem, ki so sodelovali v interni razdelitvi in med katere niso sodili ožji družinski člani zaposlenih. Sklep o privatizaciji je bil objavljen v dnevniku V. dne 9. 5. 2000, tako da v letu 1999 umrli K.Č. ni mogel podati izjave o vpisu in vplačilu delnic. Ker njegove izjave ni bilo, v zvezi z notranjim odkupom ni pridobil premoženjskih pravic do sodelovanja pri lastninskem preoblikovanju tožene stranke. Vsa leta, ko je K.Č. opravljal delo kot direktor, se je trudil, da bi čim prej prišlo do lastninjenja, s tem namenom je – enako kot preostali zaposleni – varčeval sredstva na podlagi enostranske izjave. Ker je pred objavo sklepa o privatizaciji, ki predstavlja uradni začetek privatizacije, umrl, ni pridobil pravice do notranjega odkupa niti niso te pravice pridobile tožeče stranke. Predmet zapuščine so bila le sredstva umrlega, ki so ostala neizkoriščena na osebnem računu pri toženi stranki, ker se dedujejo le stvari in pravice. Tožeče stranke tudi niso upravičene do pogodbenega obrestovanja sredstev, ki jih je K.Č. na podlagi enostranske izjave varčeval, ker do notranjega odkupa ni prišlo oziroma ker zaradi njegove smrti sredstva niso bila porabljena za namen notranjega odkupa. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kako je ugotovilo domnevni namen tožene stranke, da tožečim strankam prepreči vpis delnic, in na podlagi česa je presodilo, da je K.Č. z vložitvijo certifikata dne 6. 10. 1998 izrazil voljo sodelovati v notranjem odkupu pri toženi stranki. Opisani zaključki so pravno zmotni, ker se je z vložitvijo certifikata izvršil odkup delnic v interni razdelitvi, v notranjem odkupu so se delnice vplačale z gotovino. Privatizacija tožene stranke ni potekala le na podlagi določb Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, ampak tudi na podlagi določb Zakona o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe, ker je imel njen pravni prednik P. p.o. v svoji sestavi igralnico. Iz tega razloga se je celotno premoženje podjetja neodplačno preneslo na Slovensko razvojno družbo, ki je nato – neodvisno od volje tožene stranke – s sklepom o privatizaciji družbe T. d.d. avtonomno določila obliko in kombinacijo možnih načinov lastninjenja. Tožena stranka v postopku privatizacije ni bila aktivno legitimirana ali pristojna, da bi sklepala kakršnekoli pogodbe oziroma da bi kakorkoli izrazila voljo v zvezi z uveljavljanjem pravice do notranjega odkupa. Zakon je delavcem omogočil, da varčujejo sredstva za notranji odkup, tako da je podjetje na podlagi izjave sredstva moralo sprejeti, jih deponirati na posebnem računu in evidenčno obrestovati po obrestni meri R + 8 % do izvedbe notranjega odkupa, če jih je delavec s posebno izjavo vpisal in s tem izrazil voljo, da se namenijo za odkup. V zvezi s priznano glavnično terjatvijo, o kateri je odločeno v I. točki izreka, ki se nanaša na razliko v plači in odpravnini zaradi upokojitve, je tožena stranka v pritožbi navedla, da je podala izračun prikrajšanja pri plači glede na plačo, ki jo je prejemala direktorica tožene stranke A.I. (28.711,50 EUR bruto oziroma 11.454,01 EUR neto), sodna izvedenka se do izračuna prikrajšanja ni opredelila, ampak je le potrdila pravilnost zneska, navedenega v tožbenem zahtevku. Iz tega razloga je zmotno izračunala zakonske zamudne obresti. Zaradi napačnega izračuna razlike v plači je napačen izračun razlike v odpravnini, pravilno bi razlika znašala 3.530,07 EUR. Izračuna odpravnine se ne da preizkusiti, ker ni razvidno, katero osnovo za izračun je sodna izvedenka upoštevala in koliko znaša akontacija davka. Sodišče prve stopnje je sledilo izvedenskemu mnenju in se ni opredelilo do predloženih izračunov tožene stranke, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, saj izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka je v postopku pripoznala tožbeni zahtevek v zvezi z glavnično terjatvijo iz naslova stimulativnega dela osebnega dohodka K.Č. v višini 16.189,79 EUR, navedeni znesek ji je sodišče prve stopnje ponovno naložilo v plačilo, kljub temu, da je o tem delu tožbenega zahtevka odločilo z delno sodbo na podlagi pripoznave opr. št. Pd 211/2000 z dne 24. 4. 2003. Enako je razsodilo v zvezi s tožbenim zahtevkom za plačilo privarčevanih sredstev za notranji odkup v višini 25.345,95 EUR. Glede terjatve, o kateri je odločeno v IV. točki izreka, je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da gre za sredstva K.Č., ki so bila zbrana za dokapitalizacijo. Iz sklepa delavskega sveta P. p.o. z dne 26. 2. 1993 je razvidno, da so bila sredstva v znesku 200.000.000,00 SIT v lasti navedene pravne osebe in da jih je slednja namenila za dokapitalizacijo tožene stranke. Vendar sredstva za ta namen niso bila uporabljena, glede na to, da niso bila last pokojnega, se ne morejo izplačati njegovim dedičem.

Tožeče stranke so podale odgovor na pritožbo, v katerem so prerekale navedbe tožene stranke. Pritožbenemu sodišču so predlagale, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Navedle so, da je pokojni K.Č. varčeval za odkup delnic v notranjem odkupu in da je umrl pred objavo ponudbe za odkup delnic dne 9. 5. 2000. Kljub temu, da ni podal izjave, je imel pravico sodelovati v notranjem odkupu, ki je – enako kot vse premoženjske pravice – prešla na njegove dediče. Tožniki kot ožji družinski člani sicer niso imeli pravice sodelovati pri notranjem odkupu, v primeru notranjega odkupa pri toženi stranki ne uveljavljajo lastne pravice ampak pravico, ki so jo podedovali. Z varčevanjem je K.Č. določno izrazil voljo sodelovati pri notranjem odkupu, dejstvo, da je z vložitvijo certifikata sodeloval pri interni razdelitvi, potrjuje, da je bila njegova volja sodelovati pri lastninjenju tožene stranke. Niti K.Č., ki je celotno obdobje varčevanja upravičeno pričakoval, da bo lahko v postopku lastninjenja tožene stranke uporabil vsa privarčevana sredstva in da se bodo sredstva obrestovala po obrestni meri R + 8 %, niti njegovi dediči niso odstopili od lastninjenja tožene stranke, želeli so sodelovati pri notranjem odkupu. V zvezi z razliko v neto plači do plače, ki jo je prejemala A.I., se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na znesek 11.454,00 EUR, ker iz dokumenta „poračun plače in odpravnine“ izhaja višji znesek. V zvezi s II. in III. točko izreka sodbe pa tožena stranka ni delno plačala glavnice, ampak obresti.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožečih strank ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so jih uveljavljale stranke v pritožbah, in skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, vendar je zaradi zmotne materialnopravne presoje sprejelo delno zmotno odločitev.

Pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očitata absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Izrek izpodbijane sodbe ni nerazumljiv, ne nasprotuje samemu sebi niti razlogom sodbe, sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni oziroma med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih navedb tožečih in tožene stranke ter do vseh dokazov, ki so bili izvedeni. Odločitev, da so tožeče stranke upravičene do vtoževanih zneskov glavnice z zakonskimi zamudnimi obresti, ki tečejo do 1. 1. 2002 oziroma do dneva, ko so dosegle glavnico, je zadostno obrazložilo in jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo.

Tožeče stranke v pritožbi neutemeljeno predlagajo, da pritožbeno sodišče spremeni izrek izpodbijanega dela sodbe, tako da pri odločitvi o tožbenem zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 31. 8. 1998 do 1. 1. 2007 navede tolarski znesek glavnice, od katere tečejo obresti. Po 1. in 4. odstavku Zakona o uvedbi eura (ZUE; Ur. l. RS, št. 114/06) se z dnem uvedbe eura šteje, da se tolarski zneski, navedeni v predpisih, sodnih in upravnih aktih, vrednostnih papirjih in podobnem glasijo na euro, preračunano po tečaju zamenjave. Sodišča in drugi državni organi, organi lokalne skupnosti ter druge organizacije z javnimi pooblastili pa so dolžni po uradni dolžnosti opraviti preračun zneskov, ki se glasijo na tolar, v zneske, ki se glasijo na euro, v postopkih, ki jih vodijo. Glede zakonskih zamudnih obresti zadostuje določitev datuma zapadlosti in datuma, do katerega tečejo obresti, pri čemer ni treba ločeno zapisati teka obresti za obdobje veljavnosti tolarja in za čas po uveljavitvi eura. Ustrezno oblikovan izrek sodbe, v katerem se navede znesek, od katerega tečejo zakonske zamudne obresti v euro, in datum začetka ter datum konca teka obresti (ali točnega zneska obresti, kot v konkretnem primeru), je jasen in izvršljiv.

V obravnavani zadevi je pritožbeno sodišče že odločalo o pritožbi tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje. S sklepom opr. št. Pdp 254/2006 z dne 14. 7. 2008 je izpodbijano sodbo, s katero je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno v celoti, razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V zvezi s tožbenim zahtevkom za plačilo razlike v plači in odpravnini je zavzelo stališče, da je treba kot osnovo za izračun vzeti plačo, kot jo je prejemala A.I., ki je opravljala funkcijo direktorja tožene stranke na podlagi individualne pogodbe o zaposlitvi. Iz razlike v plači v višini 6.880.424,80 SIT oziroma 28.711,50 EUR so pri izračunu izhajale tako tožeče kot tožena stranka, pravilnost izračuna pripadajoče razlike v plači in v odpravnini, ki so ga predložile tožeče stranke, je potrdila sodna izvedenka ekonomske stroke dr. E.T., tako da je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku iz tega naslova utemeljeno ugodilo v celoti. V zvezi z zakonskimi zamudnimi obrestmi je prav tako utemeljeno na podlagi v spornem obdobju veljavne določbe 376. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01) presodilo, da so prenehale teči z dnem uveljavitve tega zakonika (na dan 1. 1. 2002), ker so že pred tem dosegle glavnico.

Skladno z 376. členom OZ so obresti nehale teči, ko je vsota zapadlih neplačanih obresti dosegla glavnico. Ustavno sodišče se je glede citiranega pravila z odločbo opr. št. U-I-300/04 (Ur. l. RS, št. 28/06) izreklo, da se uporablja tudi za terjatve, ki so zapadle pred uveljavitvijo OZ, saj je določbo 1060. člena OZ razveljavilo, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred navedenim datumom, uporablja 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Ur. l. RS, št. 29/07 in nadaljnji), ki ni omejeval teka obresti. To pomeni, da je treba pri vseh terjatvah upoštevati pravilo, da zakonske zamudne obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih neplačanih obresti doseže glavnico – do dne 22. 5. 2007, ko je začel veljati Zakon o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (OZ-A; Ur. l. RS, št. 40/07), ki je v 1. členu črtal določbo 367. člena OZ. Od vtoževanih zneskov glavnice (ki pod II., III. in IV. točko zajema tako začetno glavnico kot obresti po obrestni meri R + 8 %) so zakonske zamudne obresti tekle le, dokler niso dosegle vtoževane glavnice, dosegle so jo v obdobju od uveljavitve OZ dne 1. 1. 2002 do uveljavitve OZ-A dne 22. 5. 2007. Le pri razliki v plači in odpravnini (o kateri je sodišče prve stopnje odločilo v I. točki izreka izpodbijane sodbe) so zakonske zamudne obresti dosegle glavnico pred uveljavitvijo OZ, tako da se je obrestovanje – kot že pojasnjeno – ustavilo na dan uveljavitve novega zakonika, to je na dan 1. 1. 2002. Tožeče stranke so obresti po obrestni meri R + 8 % vtoževale kot kapitalizirano glavnico, od katere so skladno z 2. odstavkom 279. člena ZOR oziroma 381. členom OZ utemeljeno vtoževale še procesne obresti (zakonske zamudne obresti). Za čas pred vložitvijo tožbe pa zakonske zamudne obresti od kapitalizirane glavnice niso tekle, saj je za čas do 31. 12. 2002 prepoved obrestovanja obresti urejal 279. člen ZOR, za čas od 1. 1. 2002 pa prepoved vsebuje 375. člen OZ. Skladno s 1. odstavkom citiranega člena OZ od zapadlih neplačanih obresti ne tečejo zakonske zamudne obresti, če zakon ne določa drugače, po 2. odstavku 375. člena OZ pa bi bilo morebitno drugačno pogodbeno določilo nično.

V pritožbi se tožeče stranke neutemeljeno sklicujejo na 288. člen OZ, ki določa način vračunavanja obresti in stroškov. V primeru, ko dolžnik dolguje poleg glavnice tudi obresti in stroške, se ti vračunajo tako, da se najprej odplačajo stroški, nato obresti in končno glavnica. V konkretni zadevi citirana določba ne pride v poštev, ker je tožena stranka plačilo izvršila na podlagi delne sodbe na podlagi pripoznave Delovnega sodišča v Mariboru opr. št. Pd 211/2000 z dne 24. 4. 2003, s katero je bilo (pravnomočno) odločeno o glavnici iz naslova stimulativnega dela osebnega dohodka (na katero se nanaša II. točka izreka izpodbijane sodbe) v višini 3.879.723,55 SIT oziroma 16.189,80 EUR in o glavnici iz naslova privarčevanih sredstev za notranji odkup (na katero se nanaša III. točka izreka) v višini 6.073.902,30 SIT oziroma 25.345,95 EUR. Iz tega razloga delno plačilo ni pomenilo plačila na račun obresti ampak plačilo na račun glavnice, tako da se je na dan 5. 5. 2003 glavnica, do katere so tožeče stranke upravičene, za plačani znesek znižala. Od tega dne dalje so zakonske zamudne obresti tekle od znižane glavnice, do delnega plačila pa so tožeče stranke upravičene do zakonskih zamudnih obresti od celotne glavnice.

II. točka izreka se nanaša na stimulativni del osebnega dohodka, ki ga je K.Č. vplačal kot sredstva za bodoče lastninjenje. Po stanju na dan 1. 4. 1994 je bilo sredstev za 9.895.998,00 SIT oziroma 41.295,27 EUR (razvidno iz revizijskega poročila z dne 22. 9. 1998), od tega zneska so tekle obresti po obrestni meri R + 8 % od 30. 9. 1998 do 4. 5. 2000, kot so zahtevale tožeče stranke s tožbo in skupaj z glavnico dosegle znesek 59.985,81 EUR, ta znesek predstavlja glavnico, ki jo tožeče stranke vtožujejo iz tega naslova. Upravičene so do zakonskih zamudnih obresti od glavnice za čas od vložitve tožbe dne 5. 5. 2000 do 5. 5. 2003, ko je bilo izvršeno plačilo 16.189,80 EUR, ter do zakonskih zamudnih obresti od znižane glavnice v višini 43.796,01 EUR od 6. 5. 2003 dokler niso zakonske zamudne obresti dosegle zneska vtoževane glavnice (začetne glavnice in obresti po obrestni meri R + 8 %), torej 59.985,81 EUR. Skupaj znaša obveznost tožene stranke iz tega naslova za plačilo znižano glavnico v višini 43.796,01 EUR in zakonske zamudne obresti v višini prvotne glavnice – v višini 59.985,81 EUR.

S III. točko izreka je odločeno o sredstvih, ki jih je K.Č. na osnovi izjave z dne 3. 2. 1994 mesečno vplačeval, o regresih za letni dopust za leta 1995, 1996, 1997 ter o razliki v plači za mesec december 1995, ki niso bili izplačani z namenom notranjega odkupa. Višina sredstev je razvidna iz dokumenta knjigovodstva tožene stranke in je na dan 30. 9. 1998 znašala 9.380.950,00 SIT oziroma 39.146,01 EUR. Na navedena sredstva so tožeče stranke upravičene do obresti v višini R + 8 % za čas od posameznega vplačila do vložitve tožbe, ki skupaj z glavnico znašajo 59.901,28 EUR in do zakonskih zamudnih obresti, delno plačilo v višini 25.345,95 EUR pa se upošteva na enak način kot pri terjatvi, o kateri je odločeno z II. točko izreka. To pomeni, da znaša obveznost tožene stranke za plačilo znižano glavnico v višini 34.555,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini prvotne glavnice – v višini 59.901,28 EUR.

O sredstvih, ki so bila zbrana na podlagi obvestila z dne 14. 12. 1992, je odločeno v IV. točki izreka, sredstev je bilo na dan 31. 12. 1997 za 1.413.433,00 SIT (razvidno iz dokumenta knjigovodstva tožene stranke). Od tega zneska v višini 5.898,15 EUR so tekle obresti po obrestni meri R + 8 % od 1. 1. 1998 do 4. 5. 2000, tako da so tožeče stranke vtoževale 8.380,09 EUR, na ta znesek so upravičene do zakonskih zamudnih obresti od 5. 5. 2000 do višine glavnice, torej do zneska 8.380,09 EUR.

Do omenjenih glavnic iz naslova stimulativnega dela osebnega dohodka, mesečnih vplačil, regresov za letni dopust, razlike v plači za mesec december 1995 in sredstev, ki so bila zbrana na podlagi obvestila tožene stranke (na katere se nanašajo II., III. in IV. točka izreka izpodbijane sodbe), so tožeče stranke upravičene na podlagi pravila o neupravičeni obogatitvi, ki je vsebovano v 210. členu ZOR oziroma v 190. členu OZ in ki določa obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti, če nekdo prejme nekaj glede na podlago, ki se ni uresničila ali ki je pozneje odpadla. Obveznost tožene stranke ni odškodninska, kot je zmotno presodilo sodišče prve stopnje, iz tega razloga ni bistveno, ali je bilo ravnanje tožene stranke v zvezi z notranjim odkupom protipravno ter ali ji je mogoče pripisati krivdo, da dediči K.Č. – tožeče stranke – niso sodelovali pri notranjem odkupu.

Pokojni K.Č. je z namenom notranjega odkupa varčeval sredstva: s tem namenom ni prejel stimulativnega dela osebnega dohodka, regresov za letni dopust za leta 1995, 1996 in 1997 ter razlike v plači za mesec december 1995, ampak je znesek, do katerega je bil upravičen, pustil pri toženi stranki, poleg tega je vplačeval del osebnega dohodka in dodatna sredstva za dokapitalizacijo pri notranjem odkupu. S tem, ko se je kot upravičenec do notranjega odkupa odločil, da bo sodeloval pri notranjem odkupu, je med njim in toženo stranko nastalo obligacijsko razmerje, katerega namen je bil zbirati sredstva skladno z določbo 25. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP; Ur. l. RS, št. 55/92 in nadaljnji). Pri tem v zvezi z ugovorom, da se pri privatizaciji tožene stranke niso uporabljale določbe ZLPP, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da iz ponudbe za odkup delnic tožene stranke izhaja, da se je notranji odkup opravil na podlagi določbe 34. člena Zakona o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe (ZZLPPO; Ur. l. RS, št. 30/98 in nadaljnji), ki leta 1994 še ni bil sprejet. Tega leta, ko so se zaposleni pri toženi stranki, med katerimi je bil K.Č., odločali o sodelovanju pri notranjem odkupu ter o varčevanju sredstev, je bil v veljavi le ZLPP, ki je notranji odkup kot enega izmed načinov privatizacije urejal v 24., 25. in 25.a členu. Vplačana sredstva upravičencev naj bi tožena stranka namenila za odkup delnic v korist upravičencev, pri čemer jih je bila dolžna skladno s 5. odstavkom 25. člena ZLPP od dneva vplačila do dneva nakupa revalorizirati s stopnjo rasti cen na drobno in obrestovati po 8 % letni obrestni meri. Kasnejša sprememba zakonodaje oziroma dejstvo, da se je tožena stranka zaradi specifičnosti pravnega prednika kot podjetja, ki se je med drugim ukvarjalo s prirejanjem iger na srečo, privatizirala na podlagi drugega zakona, na obveznost obrestovanja sredstev, vplačanih za namen notranjega odkupa, nima vpliva. Ne nazadnje je tudi tožena stranka sredstva, ki so jih upravičenci (vključno s K.Č.) vplačali, obrestovala po obrestni meri R + 8 % kot je razvidno na primer iz listine z naslovom „ sredstva, knjižena v dobro delavcev za namen notranjega odkupa delnic“.

Kot že povedano, je K.Č. z namenom sodelovati pri notranjem odkupu toženi stranki prepustil stimulativni del osebnega dohodka (9.895.998,00 SIT – 41.295,27 EUR, II. točka izreka), na osnovi izjave z dne 3. 2. 1994 je mesečno vplačeval del osebnega dohodka in prepustil regrese za letni dopust za leta 1995, 1996 in 1997 ter razliko v plači za mesec december 1995 (9.380.950,00 SIT – 39.146,01 EUR, III. točka izreka). Poleg tega je zbiral sredstva za dokapitalizacijo na osnovi obvestila podjetja z dne 14. 12. 1992 (1.413.433,00 SIT – 5.898,15 EUR). Zbrana sredstva so se od dneva vplačila (neizplačila) obrestovala po obrestni meri R + 8 % do vložitve tožbe, ker se je privatizacija tožene stranke začela kasneje, sklep o privatizaciji je bil objavljen v dnevniku V. 9. 5. 2000. Pokojni je enako kot njegovi dediči – tožeče stranke – utemeljeno pričakoval, da se bodo sredstva, ki so bila privarčevana, obrestovala skladno z ZLPP, in da bo v zameno pridobil ustrezno število delnic – v višini privarčevanih sredstev in obresti od teh sredstev po obrestni meri R + 8 %. Ob začetku privatizacije, je bila tožena stranka, ker sredstva niso bila porabljena za notranji odkup, za obrestovana sredstva obogatena na račun K.Č. oziroma po njegovi smrti na račun dedičev – tožečih strank.

Pravica sodelovati pri lastninjenju na podlagi privarčevanih sredstev je premoženjske narave in je s smrtjo K.Č. prešla na dediče – tožeče stranke. Ker v notranjem odkupu niso sodelovale, je bila tožena stranka obogatena, posledično je kondikcijski zahtevek, ki ga uveljavljajo v tem sporu, utemeljen v višini privarčevanih sredstev, obrestovanih po obrestni meri R + 8 %.

Sodišče prve stopnje je v zvezi z vtoževano glavnico sprejelo pravilno odločitev, zmotno pa je upoštevalo delno plačilo, izvršeno na podlagi delne sodbe na podlagi pripoznave, poleg tega je delno zmotno odločilo o teku zakonskih zamudnih obresti. Iz tega razloga je pritožba tožene stranke delno utemeljena, pritožbeno sodišče ji je delno ugodilo in po določbi 5. točke 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo, kot je pojasnilo zgoraj (in je ne nazadnje razvidno iz izreka).

Ker v ostalem niso bili podani niti s pritožbama uveljavljeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke delno in pritožbo tožečih strank v celoti zavrnilo kot neutemeljeni ter po določbi 353. člena ZPP v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Zaradi delne spremembe izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče glede na določbo 2. odstavka 165. člena ZPP spremenilo odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Upoštevalo je s strani sodišča prve stopnje priznane stroške postopka tožečih strank, ker so odmerjeni skladno s 1. odstavkom 155. člena ZPP in Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 67/03), toženi stranki pa je od priglašenih stroškov priznalo stroške za zastopanje v višini 2640 točk, ki skupaj z 2 % materialnih stroškov, davkom na dodano vrednost in stroški sodnih taks predstavljajo znesek 12.808,51 EUR. Nadalje je pritožbeno sodišče upoštevalo, da so do delne sodbe na podlagi pripoznave tožeče stranke uspele s tožbenim zahtevkom v celoti, v nadaljevanju pa v višini 73 %, saj po izdaji delne sodbe na podlagi pripoznave tožbe niso umaknile v delu, v katerem je bil tožbeni zahtevek pripoznan. Iz tega razloga so na podlagi 2. odstavka 154. člena ZPP upravičene do povrnitve stroškov v višini 14.401,13 EUR, tožena stranka pa je upravičena do 27 % stroškov, ki so ji nastali po izdaji delne sodbe na podlagi pripoznave, v višini 3.458,30 EUR, tako da je dolžna tožečim strankam plačati 10.942,83 EUR.

Pri odločitvi o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje je pritožbeno sodišče upoštevalo določbo 1. odstavka 38. člena ZDSS-1 in odločilo, da tožena stranka kot delodajalec krije stroške za izvedbo dokazov – za določitev sodnih izvedencev, četudi tožeče stranke v sporu niso uspele v celoti. Navedena odločitev je utemeljena, ker zaradi delne zavrnitve tožbenega zahtevka, ki je bila posledica, da je bilo o njem že odločeno z delno sodbo na podlagi pripoznave, niso nastali posebni stroški.

Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke temelji na določbah 1. in 2. odstavka 165. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 154. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ji je priznalo 3250 točk za sestavo pritožbe in 65 točk materialnih stroškov, skupaj z davkom na dodano vrednost 1.824,91 EUR ter odločilo, da so ji tožeče stranke – upoštevaje uspeh v pritožbenem postopku – dolžne povrniti 27 % navedenega zneska – 492,73 EUR. Odločitev o pritožbenih stroških tožečih strank pa temelji na določb 1. odstavka 155. člena ZPP. Ker odgovor na pritožbo tožene stranke ni pripomogel k rešitvi tega spora, same krije stroške odgovora na pritožbo.