Jedro

Denarna sredstva (prejemki iz delovnega razmerja), ki jih je pokojni K. Č. prepustil toženi stranki zaradi sodelovanja v nameravanem notranjem odkupu, v ta namen kasneje niso bila porabljena. Navedeno dejstvo je sodišče druge stopnje pravilno štelo kot podlago za uporabo določila četrtega odstavka 210. člena ZOR o neupravičeni pridobitvi.

Vsebina petega odstavka 25. člena ZLPP je v tem, da ureja revalorizacijo in obrestovanje le za tista vplačana sredstva upravičencev, ki so bila kasneje dejansko uporabljena za lastninsko preoblikovanje podjetja. Da bi se tako revaloriziralo in obrestovalo tudi vračanje sredstev, ki niso bila uporabljena za lastninjenje, iz predpisov, ki urejajo lastninsko preoblikovanje, ne izhaja. Tožniki zato neutemeljeno vtožujejo vračilo sredstev po R + 8 % obrestni meri.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi glede odločitve o plačilu 43.796,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini 59.985,81 EUR, plačilu 34.555,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini 59.901,28 EUR, plačilu 8.380,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini 8.380,09 EUR, in glede odločitve o stroških postopka na prvi in drugi stopnji, ter se zadeva v tem delu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnikom (dedičem K. Č.) nerazdelno plačati iz naslova razlike v plači in odpravnini pokojnega 23.787,78 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, iz naslova vračila sredstev, ki jih je pokojni prepustil toženi stranki z namenom sodelovati v lastninskem preoblikovanju tožene stranke pa zneske, ki so razvidni iz izreka prvostopenjske sodbe.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo, izpodbijano sodbo delno spremenilo in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnikom nerazdelno plačati 23.787,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 8. 1998 do 1. 1. 2002 (I. točka tožbenega zahtevka), 43.796,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini 59.985,81 EUR (II. točka tožbenega zahtevka), 34.555,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini 59.901,28 EUR (III. točka tožbenega zahtevka) in 8.380,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini 8.380,09 EUR (IV. točka tožbenega zahtevka). V preostalem je tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti zavrnilo, tožnikom pa priznalo 10.942,83 EUR stroškov prvostopenjskega postopka. V ostalem je pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožnikov zavrnilo in izpodbijano sodbo v nespremenjenem delu potrdilo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da modifikacija II. in III. točke tožbenega zahtevka po tem, ko je bila že izdana delna sodba na podlagi pripoznave, predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 - 45/2008). V II. in III. točki izreka izpodbijane odločitve so zmotno obračunane zakonske zamudne obresti, saj je pritožbeno sodišče napačno štelo, da kljub plačilu glavnic dne 5. 5. 2003 (ki temelji na delni sodbi na podlagi pripoznave), obresti tečejo še naprej, dokler ne dosežejo višine nezmanjšane glavnice pred delnim plačilom. Od 6. 5. 2003 dalje bi moralo prisoditi obresti le od zmanjšane glavnice. Glede odločitve v II. točki izreka bi lahko sodišče prisodilo pogodbene obresti le od neto zneska 16.189,79 EUR, ne pa da je navedenemu znesku najprej prištelo pogodbene obresti in od tako dobljenega zneska ponovno priznalo pogodbene obresti. Pokojni K. Č. ni mogel utemeljeno pričakovati, da se bodo privarčevana sredstva obrestovala po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP – Ur. l. RS, št. 55/92 in nadaljnji), t. j. po R + 8 % obrestni meri. Kot direktor pravnega prednika tožene stranke je vedel, da ZLPP ne velja za podjetja, katerih dejavnost je prirejanje iger na srečo (kar je bilo tudi podjetje P. p. o.). Tudi glede na določilo šestega odstavka 32. člena ZLPP se presežna vplačila ne morejo šteti kot sredstva, namenjena za nakup delnic in obrestovati po R + 8 % obrestni meri. K. Č. je umrl pred objavo sklepa o privatizaciji in sklepa o notranjem odkupu, zato ni pridobil statusa udeleženca programa notranjega odkupa in ni pridobil nobenih pravic, ki bi lahko tvorile zapuščino. Na računu so ostala le njegova sredstva, katerih dediči so tožniki. Glede odločitve v IV. točki izreka sodba nima razlogov o pritožbenih navedbah tožene stranke, da v tem delu zahtevka ne gre za sredstva K. Č., ki bi bila zbrana za dokapitalizacijo, temveč za sredstva pravne osebe P. p. o., ki jih je ta v skladu z zakonom o gospodarskih družbah kot lastna sredstva namenila za dokapitalizacijo. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, oziroma podredno, da sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožniki v odgovoru na revizijo navajajo, da dosega revizijski prag le odločitev o plačilu 43.796,01 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V tem delu je treba revizijo kot neutemeljeno zavrniti, v preostalem pa kot nedovoljeno zavreči. 5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP). Ker revizija ne izpodbija odločitve o plačilu 23.787,78 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, v tem obsegu Vrhovno sodišče izpodbijane sodbe ni preizkusilo.

7. Revizija je dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP). Če imajo zahtevki v tožbi različno podlago, se določi pristojnost po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP). Vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe se ne glede na drugi odstavek 41. člena ZPP ugotovi s seštevkom vrednosti posameznih zahtevkov oziroma delov teh zahtevkov, ki so še sporni, če je odločitev o reviziji odvisna od rešitve pravnih vprašanj, ki so skupna za vse navedene zahtevke, ali če so posamezni zahtevki med seboj tako povezani, da je odločitev o posameznem zahtevku odvisna od odločitve o drugem zahtevku (peti odstavek 367. člena ZPP). Tožniki so vložili zoper toženo stranko tožbo za vračilo denarnih sredstev (stimulacije, plač, regresov za letni dopust), ki jih je pokojni prepustil toženi stranki z namenom sodelovanja pri notranjem odkupu. Prisojene glavnice so kapitalizirane po obrestni meri R + 8 %, in sicer od dneva vplačila (neizplačila) denarnih sredstev, do dneva vložitve tožbe. Iz naslova stimulativnega dela osebnega dohodka je sodišče prisodilo tožnikom glavnico v višini 43.796,01 EUR, zato je glede tega dela odločitve revizijski prag iz drugega odstavka 367. člena ZPP dosežen. Iz naslova osebnega dohodka in regresov za letni dopust jim je prisodilo glavnico v višini 34.555,33 EUR. Odločitvi o (ne)utemeljenosti tožbenih zahtevkov za plačilo 43.796,01 EUR in 34.555,33 EUR sta odvisni od rešitve enakega pravnega vprašanja, t. j. ali je tožena stranka dolžna vrniti dedičem pokojnega zaposlenega prejemke iz delovnega razmerja, ki ji jih je ta prepustil z namenom sodelovanja pri lastninskem preoblikovanju, pri katerem pa kasneje ni bil udeležen, ter ali in po kakšni obrestni meri se ti prejemki obrestujejo do dneva vložitve tožbe. Ker je izpolnjen pogoj iz petega odstavka 367. člena ZPP (odločitev o reviziji je odvisna od rešitve pravnih vprašanj, ki so skupna obema navedenima zahtevkoma), je Vrhovno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo tudi glede odločitve o plačilu 34.555,33 EUR, ki skupaj z zahtevkom za plačilo 43.796,01 EUR presega revizijski minimum.

Čeprav je glede odločitve o plačilu glavnice 8.380,09 EUR Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo - kot bo pojasnjeno v nadaljevanju - razveljavilo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka (sodišče druge stopnje se ni opredelilo do pritožbenih navedb tožene stranke o tem, da pri tej postavki ne gre za sredstva pokojnega), je pri presoji dopustnosti revizije treba izhajati iz dejstev, kot izhajajo iz sodbe, ki je predmet revizijskega preizkusa. Sodišče druge stopnje je navedlo, da je K. Č. „vplačeval del osebnega dohodka in dodatna sredstva za dokapitalizacijo pri notranjem odkupu.“ Ob upoštevanju te navedbe je mogoč edinole zaključek, da je tudi glede plačila 8.380,09 EUR med strankama sporno vračilo in obrestovanje sredstev, ki naj bi glede na do sedaj ugotovljeno dejansko stanje pripadala pokojniku, in ki jih je ta prepustil toženi stranki z namenom sodelovanja pri lastninskem preoblikovanju, pri katerem kasneje ni bil udeležen. Tako je tudi glede tega dela odločitve izpolnjen pogoj iz petega odstavka 367. člena ZPP (enako pravno vprašanje in posledično dosežen revizijski minimum).

8. Zmoten je revizijski očitek o absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče odločilo o zahtevkih, o katerih je bilo že pravnomočno odločeno. Tožena stranka je dne 5. 5. 2003 plačala tožnikom v okviru delne sodbe na podlagi pripoznave (Pd 211/2000-23 z dne 24. 4. 2003) 16.189,80 EUR iz naslova glavnice stimulativnega dela plače, in 25.345,95 EUR iz naslova drugih privarčevanih sredstev za notranji odkup. Sodišče druge stopnje je navedene zneske pravilno upoštevalo tako, da jih je na dan plačila (5. 5. 2003) odštelo od preostale še dolgovane glavnice, o kateri je odločilo v izpodbijani sodbi. Zneski glavnic 43.796,01 EUR (stimulacija) in 34.555,33 EUR (drugi prejemki iz delovnega razmerja), ki so prisojeni tožnikom v izpodbijani sodbi, zato ne predstavljajo odločitve o že pravnomočno razsojeni stvari.

9. V obrazložitvi sodbe mora sodišče druge stopnje presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, sicer stori relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena v zvezi s prvim odstavkom 360. člena ZPP). Revizija utemeljeno uveljavlja, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb tožene stranke o tem, da v zvezi z zahtevkom za plačilo glavnice 8.380,09 EUR ne gre za sredstva pokojnega. Sodišče druge stopnje je ugoditev temu zahtevku med drugim utemeljilo z ugotovitvijo, da je pokojni zbiral sredstva za dokapitalizacijo pri notranjem odkupu. Tožena stranka je to ugotovitev v pritožbi izpodbijala. Sklicevala se je na dokazilo, ki ga je predložila že v odgovoru na tožbo (sklep delavskega sveta T. P. p. o., 6. redna seja z dne 26. 2. 1993) in zatrjevala, da so bila sredstva v višini 200 MIO SIT last T. P. p. o., ta pa jih je namenila za dokapitalizacijo; sredstva niso bila uporabljena za dokapitalizacijo in ker niso bila last pokojnega, se ne morejo izplačati tožnikom. Iz navedenega dokazila izhaja, da je delavski svet k 3. točki dnevnega reda (potrditev ZR za leto 1992) na podlagi podanega poročila o rezultatih poslovanja za leto 1992 in predloga končne delitve sprejel med drugim sklep, s katerim je v okviru razporeditve dohodka in dobička namenil za dokapitalizacijo sredstva v višini 200 MIO SIT. Vrhovno sodišče soglaša z revidentom, da bi pritožbeno sodišče za sprejem pravilne odločitve o tem zahtevku moralo raziskati in se opredeliti tudi do navedenih pritožbenih trditev in dokaza tožene stranke, v okviru dokazne ocene pa obrazloženo utemeljiti, ali so bila sredstva za dokapitalizacijo last tožene stranke (in jih tožniki torej ne morejo dedovati), ali pa gre za sredstva pokojnega, ki jih je prepustil toženi stranki z namenim sodelovanja pri lastninskem preoblikovanju. Ker se do teh odločilnih pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ni opredelilo, je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP izpodbijano sodbo glede odločitve o plačilu 8.380,09 EUR (z obrestmi) razveljavilo in vrnilo zadevo temu sodišču v novo sojenje.

10. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

11. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je K. Č. z namenom sodelovati pri notranjem odkupu prepustil toženi stranki stimulativni del osebnega dohodka, regrese za letni dopust za leta 1995 – 1997, razliko v plači za mesec december 1995 in na podlagi izjave z dne 3. 2. 1994 mesečno vplačeval del osebnega dohodka. K. Č. je umrl pred začetkom lastninskega preoblikovanja tožene stranke (sklep o privatizaciji je bil objavljen v dnevniku V. dne 9. 5. 2000). Zbrana sredstva pokojnega niso bila porabljena za notranji odkup. Gre za dejanske ugotovitve, na katere je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP).

12. Vrhovno sodišče se ne opredeljuje do obširnih revizijskih navedb o tem, da K. Č. ni bil upravičenec do notranjega odkupa, ter do navedb glede lastninjenja tožene stranke, saj te niso bistvene za sprejem odločitve (383. člen v zvezi s prvim odstavkom 360. člena ZPP). Odločilnega pomena je okoliščina, da denarna sredstva (prejemki iz delovnega razmerja), ki jih je pokojni K. Č. prepustil toženi stranki zaradi sodelovanja v nameravanem notranjem odkupu, v ta namen kasneje niso bila porabljena. Navedeno dejstvo je sodišče druge stopnje pravilno štelo kot podlago za uporabo določila četrtega odstavka 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR – Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nadaljnji) o neupravičeni pridobitvi, po katerem nastane obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Da bi bilo treba obveznost tožene stranke za vračilo denarnih sredstev dedičem pokojnega presojati na podlagi katerega drugega materialnopravnega določila, revizija ne uveljavlja, Vrhovno sodišče pa na pravilno uporabo materialnega prava ne pazi več po uradni dolžnosti (371. člen ZPP). Pri odločitvi je zato izhajalo iz tega, da temelj obveznosti tožene stranke predstavlja neupravičena pridobitev.

13. Sodišče druge stopnje je glavnico (prejemke iz delovnega razmerja) obrestovalo po obrestni meri R + 8 % od dneva vplačila sredstev (oziroma dneva neizplačila pokojnemu) do dneva vložitve tožbe, od tako kapitaliziranih glavnic pa priznalo procesne obresti (zakonske zamudne obresti) za čas od vložitve tožbe dokler obresti niso dosegle kapitaliziranih glavnic. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju tako prisojeni zneski nasprotujejo 214. členu ZOR, ki določa obseg vrnitve v primeru neupravičene pridobitve.

14. Sodišče druge stopnje je kapitalizacijo vplačanih denarnih sredstev pokojnega po obrestni meri R + 8 % utemeljilo s tem, da je v letu, ko so se zaposleni pri toženi stranki odločali o sodelovanju pri notranjem odkupu in o varčevanju sredstev, veljal le ZLPP, ki je v petem odstavku 25. člena določal, da je podjetje dolžno vplačana sredstva upravičencev od dneva vplačila do dneva nakupa delnic revalorizirati s stopnjo rasti cen na drobno in obrestovati po 8 % letni obrestni meri. Drugostopenjska presoja je zmotna. Vsebina citiranega določila ZLPP je namreč v tem, da ureja revalorizacijo in obrestovanje le za tista vplačana sredstva upravičencev, ki so bila kasneje dejansko uporabljena za lastninsko preoblikovanje podjetja. Pravilnost takšne razlage izhaja na primer tudi iz tretjega odstavka 33. člena Uredbe o pripravi programa preoblikovanja in o izvedbi posameznih načinov lastninskega preoblikovanja podjetij (Ur. l. RS, št. 13/93 in nadaljnji). Ta določa, da se za vplačilo delnic lahko uporabijo vplačila upravičencev za nakup delnic pred lastninskim preoblikovanjem; v tem primeru (torej če do tega vplačila pride!) se takšno vplačilo v podjetje revalorizira s stopnjo rasti maloprodajnih cen in se obrestuje po 8 % letni obrestni meri od dneva vplačila do dneva nakupa delnic. Da bi se na omenjeni način revaloriziralo in obrestovalo tudi vračanje sredstev, ki niso bila uporabljena za lastninjenje, iz predpisov, ki urejajo lastninsko preoblikovanje, ne izhaja. Tožniki zato neutemeljeno vtožujejo vračilo sredstev po R + 8 % obrestni meri.

15. Kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka (214. člen ZOR). Glede na tako določeno pravilo vračanja so tožniki vsekakor upravičeni do vrnitve tistih denarnih sredstev, ki jih je K. Č. prepustil toženi stranki. Za ugotovitev višine sredstev, ki jih je tožena stranka dolžna vrniti tožnikom, pa bi bila lahko pomembna tudi morebitna posebna, notranja ureditev tožene stranke o vračanju neporabljenih sredstev. Na list. št. 130 (1) se tako na primer omenja sklep nadzornega sveta (z dne 18. 12. 2000) o tem, da se „sredstva, privarčevana in vplačana za notranji odkup delnic obrestujejo po obrestni meri R + 8, del privarčevanih sredstev za notranji odkup delnic, katerega upravičenci niso mogli uporabiti za ta namen zaradi naknadno določene omejitve s sklepom SRD o privatizaciji družbe T. M. d. d., se obrestuje po obrestni meri, ki je enaka doseženi povprečni letni stopnji donosa za plasirana sredstva družbe v obdobju od 1. 1. 1997 do 31. 10. 2000. Preostala sredstva, ki so bila privarčevana za notranji odkup, pa v ta namen ne bodo vplačana, se obrestujejo po obrestni meri, po kateri jo za vezane vloge nad 1 mesec obrestuje banka.“ Ta sklep se omenja tudi v listini A 40 (odločba Okrajnega sodišča v Mariboru III P 554/2002 z dne 21. 1. 2009). Če je tožena stranka vračilo za notranji odkup zbranih neporabljenih sredstev obrestovala v skladu s svojo notranjo ureditvijo, mora na enak način obravnavati tudi vračilo sredstev pokojnega K. Č.. Določilo 214. člena ZOR specialno ureja tudi obseg zakonskih zamudnih obresti, do katerih so upravičeni tožniki, in sicer so le-te odvisne od (ne)poštenosti pridobitelja zbranih sredstev za lastninsko preoblikovanje (tožene stranke).

16. Glede na 15. točko tega sklepa bo sodišče druge stopnje lahko odločilo o stranski terjatvi šele po tem, ko bo v smislu 214. člena ZOR ugotovilo dejstva o (ne)poštenosti tožene stranke, o glavnični terjatvi pa, ko bo raziskalo dejstva o morebitni posebni, notranji ureditvi obrestovanja zbranih neporabljenih sredstev, ki jih je bila tožena stranka dolžna vrniti. V zvezi z denarnimi sredstvi, ki jih je K. Č. prepustil toženi stranki, Vrhovno sodišče dodaja, da je iz izvedenskega mnenja dr. E. T., ki je bilo podlaga sprejeti odločitvi, razvidno, da predstavljajo glavnico iz naslova regresov za letni dopust za leta 1995 – 1997, razliko v plači za mesec december 1995 in na podlagi izjave z dne 3. 2. 1994 mesečno vplačane dele osebnega dohodka tisti zneski, ki jih je tožena stranka na podlagi delne sodbe na podlagi pripoznave tožnikom že plačala (2). Glede stimulativnega dela osebnega dohodka iz izvedenskega mnenja (list. št. 464) izhaja, da je neto obveznost znašala 16.189,79 EUR, od tega zneska pa so bile 31. 12. 1993 v skladu s sklepom delavskega sveta obračunane obresti v skupnem znesku 3.929,03 EUR. Skupaj je neto obveznost znašala 20.118,82 EUR, in ta znesek je izvedenka pogodbeno obrestovala za obdobje od 1. 1. 1994 do vložitve tožbe. Revizija očita, da je sodišče druge stopnje ravnalo napačno, ker je neto znesek obveznosti dvakrat pogodbeno obrestovalo. V ponovljenem postopku naj zato sodišče druge stopnje razišče, kakšen je bil pomen obrestovanja dne 31. 12. 1993: ali je to služilo določitvi vrednosti sredstev, prepuščenih toženi stranki za potrebe lastninskega preoblikovanja (kot že pojasnjeno tožniki niso upravičeni do vrnitve glavnic, obrestovanih po obrestni meri R + 8 %), ali pa je šlo za določitev višine stimulacije, katero bi bila tožena stranka sicer dolžna izplačati pokojnemu, če ji ta ne bi sredstev iz naslova stimulacije prepustil za lastninsko preoblikovanje (na to bi lahko kazala 3.3 točka sklepa delavskega sveta z dne 1. 4. 1994, ki med drugim določa, da se zaradi nepravočasnega izplačila stimulacije od izračunanih postavk za leto 1991 in 1992 obračuna in izplača še uradno objavljene revalorizacijske obresti ter 8 % letne realne obresti).

17. V primeru, če bo sodišče druge stopnje ugotovilo, da tudi znesek 8.380,09 EUR predstavlja sredstva pokojnega, ki jih je namenil za lastninsko preoblikovanje, veljajo tudi za odločitev o (ne)utemeljenosti tega tožbenega zahtevka enaka stališča, kot so navedena v 14. in 15. točki tega sklepa.

18. Ob upoštevanju obrazloženega je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo v delu, ki se nanaša na odločitev o plačilu glavnic 43.796,01 EUR, 34.555,33 EUR in 8.380,09 EUR, vključno s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka na prvi in drugi stopnji.

19. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Izvedensko mnenje G. L., v katerega je sodišče prve stopnje v okviru dokazne ocene tudi vpogledalo.

Op. št. (2): Tožniki so na naroku za glavno obravnavo dne 5. 10. 2009 izjavili, da izvedensko mnenje dr. E. T. v celoti sprejemajo in nimajo pripomb in vprašanj. Na naroku dne 10. 12. 2009 so se v celoti strinjali tudi z dodatnimi pojasnili izvedenke.