Jedro

Tožena stranka je pravilno sklepala, da bo le z omejitvijo gibanja tožniku na prostore Centra za tujce mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler se ne bo ugotovilo njegove istovetnosti in dokler se bo odločilo o njegovi ponovni (drugi) prošnji za priznanje mednarodne zaščite, zlasti ob dejstvu, da je sam tožnik tudi na ustnem zaslišanju na glavni obravnavi navedel, da je bila Republika Italija njegova ciljna država z namenom, da v nadaljevanju poti obišče brata, ki prebiva v Berlinu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranke je z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 26. 2. 2013 do 26. 5. 2013, na podlagi 4. odstavka 51. člena v povezavi 1. in 2. alineo 1. odstavka 51. člena ter 6. točko 1. odstavka 55. člena in 3. točko 3. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ).

2. V obrazložitvi tožena stranka ugotavlja, da je tožnik 30. 11. 2012 prvič zaprosil za priznanje mednarodne zaščite in je dne 7. 12. 2012 samovoljno zapustil azilni dom in se v roku 3 dni od datuma zapustitve vanj ni vrnil, zato je bil dne 11. 12. 2012 izdan sklep o ustavitvi postopka, ki je postal pravnomočen 24. 12. 2012. Ob podaji prve in tudi ponovne prošnje ter vse do izdaje spornega sklepa ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, s katerim bi lahko izkazal svojo istovetnost glede na določila Zakona o tujcih (ZTuj-2). Pri podaji ponovne prošnje je navedel, da pri sebi nima nobenega osebnega dokumenta. Dodal je še, da mu je potni list odvzel ilegalni sprovajalec, ko je iz Tunizije prišel v Turčijo z letalom. Od takrat nima nobenega svojega osebnega dokumenta. V Turčiji mu je sprovajalec predstavil drugega sprovajalca, ki mu je pomagal ilegalno vstopiti v Grčijo, kjer je ilegalno bival približno leto dni in se preživljal s priložnostnimi deli, nato je tam spoznal osebo, ki mu je za plačilo ponudila prevoz do Italije, na kar je tožnik pristal z namenom, da pride v Italijo, vendar je bil zaveden in je prispel v Slovenijo, kjer ga je prijela policija in je v postopku z njimi zaprosil za mednarodno zaščito. Iz policijske depeše Policijske postaje Kozina z dne 29. 11. 2012 izhaja, da se je tam tožnik po lastni izjavi predstavljal za osebo A.A., rojen ... 7. 1988, državljan Tunizije, zabeleženo pa je še, da je oseba brez dokumentov, saj naj bi svoj potni list ob prihodu v Turčijo odvrgel. Pri podaji svoje prve prošnje za mednarodno zaščito 30. 11. 2012 pa je tožnik svoje osebne podatke spremenil, tako da je navedel, da je A.B., rojen ... 7. 1989 ter je, ko mu je bila predočena policijska depeša na vprašanje, zakaj je svoj potni list pustil v Turčiji odgovoril, da mu je bil potni list odvzet s strani nekega Sudanca, češ da je to bolje zanj, da nima dokumenta, saj bi ga drugače s tunizijskim potnim listom vrnili nazaj domov ter še dodal, da je svoj potni list osebno izročil tej osebi. Na posebno vprašanje v povezavi z razlogi, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito je še pojasnil, da je bil potni list, s katerim je odpotoval iz Tunizije prenarejen in so bili v njem drugi osebni podatki. Po končanem postopku sprejema prve prošnje je bil tožnik nastanjen v Azilnem domu, ki ga je nato dne 7. 12. 2012 samovoljno zapustil. 3. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka še navaja, da je 19. 2. 2013 prejela dokumentacijo Švicarskega migracijskega urada z obvestilom, da bo na podlagi Uredbe (ES št. 343/2008 z dne 18. 2. 2003) predan iz Švice nazaj v Republiko Slovenijo, iz katere med drugim izhaja, da je tožnik tam dne 7. 12. 2012 zaprosil za mednarodno zaščito ter se predstavil za osebo z osebnimi podatki C.C., rojen ... 1. 1994, državljan Alžirije. Ko je ob podaji ponovne prošnje to predočila tožniku uradna oseba je pojasnil, da je v Švici navedel drugačne osebne podatke, češ da so mu tako svetovali znanci, da je zanj bolje, da se izkazuje za Alžirca, saj bi bil sicer takoj vrnjen nazaj domov v primeru, če bi povedal, da je iz Tunizije, zato se je iz tega razloga tam tudi zlagal, drugih vzrokov za lažno navajanje osebnih podatkov pa ni imel. Tožena stranka ugotavlja, da niso podani zadostni in utemeljeni razlogi, da tožnik potuje brez osebnih dokumentov, saj naj bi iz Tunizije odpotoval s svojim potnim listom do Turčije, kjer naj bi ga po svojih prvotnih izjavah odvrgel, vendar je v tej zvezi svoje izjave večkrat spreminjal in je pozneje navedel, da je svoj potni list oddal ilegalnemu sprovajalcu, naknadno pa je še navedel, da je bil potni list prenarejen in da na njem niso bili njegovi osebni podatki, slednje pa je v postopku večkrat spreminjal, tako v Sloveniji kot v Švici, ter nazadnje ob podaji ponovne (druge) prošnje navedel, da naj bi bili njegovi pravi osebni podatki kot sledi: A.B., rojen ... 6. 1991, državljan Tunizije, čeprav tudi tega ni dokazal z nobenim osebnim dokumentom. Ob sklicevanju na stališča upravno-sodne prakse, kot izhajajo iz citiranih sodb Vrhovnega sodišča RS, da istovetnosti prosilca ni mogoče z gotovostjo ugotoviti le na podlagi njegove izjave, ampak se mora istovetnost izkazati le z ustreznim dokumentom v skladu z določili Zakona o tujcih, medtem ko tožnik vse do izdaje izpodbijanega sklepa ni predložil nobenega svojega osebnega dokumenta, je podan dvom o njegovi sedaj zatrjevani istovetnosti, zlasti ob upoštevanju, da je v Švici podal drugačne osebne podatke, tudi o svojem državljanstvu, tako da ni mogoče ugotoviti, ali je prosilec dejansko državljan Tunizije ali Alžirije. Na podlagi izjav tožnika pri podaji obeh prošenj za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, zlasti ob dejstvu, da je ob vložitvi prve prošnje navajal, da je njegova ciljna država Italija, nato pa Nemčija, kjer ima brata ter da je po podani prvi prošnji samovoljno zapustil azilni dom in bil istega dne prijet v Švici, kjer je prav tako podal prošnjo za mednarodno zaščito, pri kateri pa je navedel drugačne osebne podatke iz razloga, da ne bi bil vrnjen nazaj v Tunizijo, tožena stranka ugotavlja, da so za izrek ukrepa začasne omejitve gibanja v konkretnem primeru podani tudi razlogi iz 6. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ, pri čemer je kot bistveno štela tudi dejstvo, da tožnik nikoli ni zaprosil za mednarodno zaščito na tak način, da bi sam poiskal pristojne državne organe za vložitev prošnje, ampak je tako v Republiki Sloveniji kot tudi v Švicarski konfederaciji zaprosil za mednarodno zaščito šele, ko je bil prijet s strani policije, poleg tega pa po vložitvi prve prošnje v Republiki Sloveniji ni počakal na odločitev o tej prošnji, ampak je že po tednu dni samovoljno zapustil Azilni dom. S tem je po mnenju tožene stranke pokazal, da sploh nima interesa, da bi se njegova prošnja vsebinsko obravnavala, navedeno pa nedvoumno kaže na to, da je prošnjo za mednarodno zaščito vložil zgolj zato, ker je bil prijet s strani državnih organov, on pa je želel onemogočiti odstranitev iz države, s čimer je podan pogoj iz 6. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ, saj za izrek omejitve gibanja zadošča že sum zlorabe ali zavajanja postopka, ki je v konkretnem primeru podan precej iznad minimalnega praga. Ob ugotovitvi, da je podan sum zavajanja in zlorabe postopka v smislu 6. točke 55. člena ZMZ tožena stranka z odločitvijo o omejitvi gibanja tožniku meni, da ni prestopila obsega oziroma mej prostega preudarka, ampak se je pri odločitvi gibala znotraj njih, prav tako pa je odločila v skladu z namenom danega pooblastila. Namen zakonodajalca je v primeru omejitve gibanja zaradi suma zavajanja ali zlorabe postopka povsem jasen, to je vsaj omejevati, če ne že preprečevati zlorabe postopka priznanja mednarodne zaščite, česar v konkretnem primeru ne bi bilo mogoče preprečiti na drug način, kot z izrečenim ukrepom omejitve gibanja tožniku na prostore Centra za tujce. Če bi mu bilo gibanje omejeno na območje azilnega doma, bi tožnik lahko brez večjih težav azilni dom zapustil in ponovno odšel v kakšno drugo državo članico Evropske unije v skladu s svojim prvotnim namenom, toženi stranki pa bi kot pristojnemu organu onemogočil izvedbo že začetega postopka mednarodne zaščite, kar ne bi bilo v skladu z namenom ZMZ, po katerem se zaščita ljudem, ki trpijo utemeljen strah pred preganjanjem iz razlogov, določenih v Ženevski konvenciji oziroma so soočeni z utemeljenim tveganjem, da v primeru vrnitve v izvorno državo utrpijo resno škodo, ne pa, da se jim omogoča ilegalno prehajanje državnih meja z željo po uresničevanju drugih razlogov, kot so na primer ekonomski ali kakšni drugi morebitni razlogi. Okoliščine pa, v katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito in njegove navedbe ter dejanja kažejo na utemeljen sum, da bi v primeru, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, tožnik zoper samovoljno zapustil azilni dom, kar bi toženi stranki kot pristojnemu organu ponovno omogočilo meritorno odločanje o njegovi prošnji, ampak bi morala postopek ustaviti, kot je to storila že v zvezi z njegovo prvo prošnjo za mednarodno zaščito. Glede na vse navedeno tožena stranka ugotavlja, da so v konkretnem primeru podani zadostni razlogi za izrek omejitve gibanja na podlagi 1. in 2. alinee 1. odstavka 51. člena ZMZ do prenehanja razlogov, vendar najdalj za tri mesece z možnostjo podaljšanja še za en mesec. V skladu z 2. odstavkom 51. člena ZMZ je še odločila, da se tožniku gibanje omeji na prostore Centra za tujce v Postojni, ker bo le s takšno omejitvijo mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler se ne bo ugotovilo njegove istovetnosti in dokler se ne bo dokončno odločilo o njegovi prošnji, saj tožnik z ilegalnim prehajanjem meja različnih držav po mnenju tožene stranke kaže na izrazito begosumnost in zlorabljanje sistemov mednarodne zaščite, zlasti ob dejstvu, da je tožnik navajal različne ciljne države, za mednarodno zaščito pa je po samovoljni zapustitvi Republike Slovenije zaprosil tudi v Švici, poleg tega pa je večkrat spremenil svoje osebne podatke, kar potrjuje dvom tožene stranke v njegovo resnično istovetnost. 4. Tožnik se z izrečenim ukrepom omejitve gibanja ne strinja in ob izpostavljenih stališčih, ki jih je Vrhovno sodišče RS zavzelo v nekaterih drugih primerih, v tožbi uveljavlja, da za omejitev gibanja iz razloga po 1. alinei 1. odstavka 51. člena ZMZ ne zadostuje zgolj dejstvo, da je prišel v Slovenijo brez dokumenta o izkazovanju istovetnosti po ZTuj-2, temveč je treba tudi v takem primeru dvom v njegovo zatrjevano istovetnost utemeljiti z razumnimi razlogi oziroma obrazložiti. V tej zvezi se sklicuje na stališča Upravnega sodišča v izpostavljenih sodbah (U 2649/2006, U 2903/06, U 2670/06 in U 1191/08). Dodatno uveljavlja, da je z vidika prava EU ob omejitvi gibanja potrebno upoštevati tudi načelo sorazmernosti, upoštevaje določilo 3. odstavka 7. člena Direktive Sveta št. 2003/9/ES ter sodne prakse Sodišča EU v izpostavljenih zadevah (C-357/09, odstavek 64 in C-61/11, odstavek 39 in 42), dodatno pa tudi 19. člen Ustave v povezavi z odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-1116/09 z dne 3. 3. 2011, odstavek 10 do 15, v kateri je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da je treba pri omejitvi osebne svobode prosilcem za mednarodno zaščito uporabiti strogi test sorazmernosti. Za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti ne zadostuje zgolj pomanjkanje ustreznih dokumentov, saj bi, v kolikor bi to držalo, bilo možno gibanje omejiti skoraj vsakemu prosilcu, ker ustrezne dokumente le redko kdo izmed njih poseduje, tožnik pa je ob podaji prošnje predstavil razloge, zaradi katerih je brez dokumentov. Po mnenju tožnika je nedopustna, nepravilna in nezakonita odločitev tožene stranke na podlagi 1. alinee 1. odstavka 51. člena ZMZ, ki jo opira na dejstvo, da je tožnik brez dokumentov s sliko in na določene neskladnosti v navedbah tožnika glede dejstev v zvezi z njegovimi osebnimi dokumenti. Tožnik kot nezakonit označuje prosti preudarek tožene stranke, ker meni, da ni v zadostni meri obrazložen in utemeljen v skladu s standardi, ki so se v tej zvezi izoblikovali v sodni praksi ter posledično izrečeni ukrep na tej pravni podlagi označuje kot nedopusten. Toženi stranki nadalje očita, da v izpodbijanem sklepu svoje odločitve tudi v zvezi s 6. točko 1. odstavka 55. člena ZMZ ne obrazloži in utemelji v zadostni meri, zgolj dejstvo, da je tožnik zapustil Azilni dom po tem ko je vložil prvo prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji pa ne kaže na to, da ne bo počakal na vsebinsko odločitev oziroma da nima interesa, da bi se njegova prošnja vsebinsko obravnavala, pač pa skuša preprečiti izročitev državi, za katero navaja, da je tam ogroženo njegovo življenje. Kar se tiče neskladij med navedbami tožnika pri podaji prošnje in podatki, ki izhajajo iz policijske depeše pa je dolžnost tožene stranke, da taka neskladja oziroma nejasnosti razjasni in dobi potrebna pojasnila ob upoštevanju standardov UNHCR (priročnik o postopkih in kriterijih za določanje statusa begunca, Ženeva, januar 1992, odstavek 199), čeprav ti standardi niso pravni vir, se pa kljub temu uporabljajo v sodni praksi držav članic EU, vključno s slovenskimi, kot izhaja med drugim iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 906/2001. Po mnenju tožnika je odločitev tožene stranke v neskladju z namenom zakonodajalca v primeru omejitve gibanja zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka, ker si tožena stranka s tem želi le olajšati svoje delo in ne gre za to, da tožena stranka meni, da tožnik zlorablja postopek, glede na njeno obrazložitev, da (te) zlorabe ne bi bilo mogoče preprečiti na drug način, kot da se mu je omejilo gibanje na prostore Centra za tujce. Izpodbijani sklep pa je nezakonit tudi z vidika ustavnosodne prakse, kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča RS št. Up-1116/09-22 z dne 3. 3. 2011, točka 14, v kateri je jasno in nedvoumno izraženo stališče, da sum zavajanja ali zlorabe postopka mednarodne zaščite sam po sebi ne more biti ustavno dopusten razlog za poseg v osebno svobodo oziroma sam po sebi ni ustavno dopusten razlog za ukrep omejitve gibanja. Glede na vse navedeno tožnik meni, da izrečeni ukrep omejitve gibanja na Center za tujce ni upravičen in sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se pri tem v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Sodišče je na glavni obravnavi dne 12. 3. 2013 vpogledalo upravni spis, ki ga je hkrati z odgovorom na tožbo predložila tožena stranka in v skladu z določbo 5. odstavka 51. člena ZMZ ustno zaslišalo tožnika, ki je med drugim izpovedal, da je njegovo pravo ime A.B., rojen ... 6. 1991 v kraju …., državljan Tunizije. Na posebno vprašanje, da iz podatkov v spisu izhaja, da je v Švici povedal drugačne osebne podatke (C.C., rojen ... 1. 1994 v kraju …., Algerie) in kako to lahko pojasni, je odgovoril, da ga je bilo strah, da bo vrnjen nazaj v domovino. Navedel je še, da pri sebi nima nobenega osebnega dokumenta in da mu je bil ponarejeni potni list, ki je vseboval tožnikove osebne podatke, kakršne je navedel na glavni obravnavi pred sodiščem, s katerim je odpotoval iz izvorne države z letalom v Turčijo, odvzet s strani sprovajalca, ki je tožnika peljal v Grčijo. Za duplikat potnega lista pa tožnik nikoli ni zaprosil. Na posebno vprašanje, ali ima v Tuniziji kakšne osebne dokumente je tožnik pojasnil, da jih nikoli ni imel. Na posebno vprašanje, kam je bil tožnik namenjen, je odgovoril, da v Italijo in na nadaljnje vprašanje, zakaj prav v Italijo, pojasnil, da je od tam želel k bratu, ki živi v Berlinu, ter na dodatno vprašanje pojasnil, da ga brat, ki prav tako nima nobenih osebnih dokumentov, tudi pričakuje.

8. Tožena stranka se je pri svoji odločitvi, da tožniku začasno omeji gibanje, oprla na dve pravni podlagi, in sicer na določbo 1. alinee 1. odstavka 51. člena ZMZ, po kateri se lahko prosilcu začasno omeji gibanje med drugim tudi, če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca; po določbi 6. točke 1. odstavka 55. člena v povezavi z 2. alineo 1. odstavka 55. člena ZMZ pa lahko pristojni organ prosilcu začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka iz razlogov, navedenih v 4., 5., 6., 7., 8., 9., 10., 12., 14. in 15. točki 55. člena ZMZ. Iz citirane določbe 1. odstavka 51. člena ZMZ izhaja, da je zakonodajalec toženo stranko pooblastil, da o ukrepu omejitve gibanja odloča po prostem preudarku, že če je podan katerikoli izmed alternativno določenih razlogov iz 1., 2., 3. ali 4. alinee 1. odstavka 51. člena ZMZ. Če je organ pooblaščen za odločanje po prostem preudarku, je obseg sodne kontrole v upravnem sporu opredeljen z določbo 3. odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Na podlagi te določbe sodišče preveri zgolj to, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Upravni akt, izdan po prostem preudarku, mora v obrazložitvi zajemati vse tiste dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka, ki omogočajo preizkus upravnega akta. Sodišče ugotavlja, da v konkretnem primeru tožena stranka ni prekoračila meje prostega preudarka, ko se je odločila za izrek ukrepa omejitve gibanja tožniku na navedenih dveh pravnih podlagah. Prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen, saj je po presoji sodišča tožena stranka v zadostni meri obrazložila vse relevantne dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka v tem primeru. Tožena stranka je dovolj obrazloženo pojasnila, da je podan dvom o zatrjevani istovetnosti tožnika, sodišče pa z njenimi preudarki strinja ob dejstvu, da je tožnik, ko je bil ustno zaslišal na glavni obravnavi, sam potrdil, da je ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito v Švicarski konfederaciji navedel popolnoma drugačne osebne podatke (C.C., roj ... 1. 1994 v kraju ..., Alžirija) in je, posebej vprašan o razlogih za različno navajanje osebnih podatkov, pojasnil, da se je bal vrnitve v domovino in da so osebni podatki, ki jih sedaj navaja v Republiki Sloveniji ob vložitvi druge prošnje in na ustnem zaslišanju pred sodiščem dejansko resnični. Sodišče se, da ne bi prišlo do ponavljanja, na podlagi pooblastila iz 2. odstavka 71. člena ZUS-1 strinja z razlogi, ki jih je za odločitev v izpodbijanem sklepu pravilno in v skladu s podatki v listinah predloženega upravnega spisa navedla tožena stranka, v zvezi s tožbenimi navedbami pa le še dodaja: Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je istovetnost prosilca za mednarodno zaščito nesporno ugotovljena, ko prosilec predloži eno izmed navedenih listin po določbah ZTuj-2, na podlagi katerih je mogoče ugotavljati istovetnost in da tožnik ves čas od prihoda v Republiko Slovenijo ni predložil nobene tovrstne listine ter da je ves čas poti od Turčije do Slovenije potoval ilegalno, iz pridobljenih rezultatov iz baze EURODAC pa izhaja, da so bili prstni odtisi tožnika v to bazo posredovani tudi s strani Švicarske konfederacije, kjer pa je tožnik navajal popolnoma drugačne osebne podatke (C.C., rojen ... 1. 1994, v kraju ..., državljan Alžirije). Tožena stranka je pravilno sklepala, da bo le z omejitvijo gibanja tožniku na prostore Centra za tujce mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler se ne bo ugotovilo njegove istovetnosti in dokler se bo odločilo o njegovi ponovni (drugi) prošnji za priznanje mednarodne zaščite, zlasti ob dejstvu, da je sam tožnik tudi na ustnem zaslišanju na glavni obravnavi 12. 3. 2013 navedel, da je bila Republika Italija njegova ciljna država z namenom, da v nadaljevanju poti obišče brata, ki prebiva v Berlinu, v ZR Nemčiji.

9. Tožnik v tožbi med drugim navaja, da iz nekaterih judikatov izhaja, da za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca samo po sebi ne zadostuje zgolj dejstvo, da je prosilec prišel v Slovenijo brez dokumenta o izkazovanju istovetnosti po ZTuj-2. Sodišče se sicer strinja, da če gre zgolj za to, da je prosilec brez dokumentov, to samo po sebi še ni zadosten razlog za ukrep omejitve gibanja, vendar pa v konkretnem primeru ni šlo zgolj za to, da bi bil tožnik brez osebnih dokumentov, ampak je v izpodbijanem sklepu med drugim navedeno tudi, da se je v Švicarski konfederaciji (kamor je odšel neposredno po tem, ko je že vložil prvo prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji), kjer je prav tako zaprosil za mednarodno zaščito z drugimi osebnimi podatki (C.C., rojen v kraju …, dne ... 1. 1994, državljan Alžirije). Po mnenju tožnika naj dvom v njegovo istovetnost ne bi bil v zadostni meri utemeljen, vendar pa sodišče nasprotno meni, da glede na to, da je tožnik po njegovi lastni izjavi v zvezi s svojo identiteto, ko je potoval brez dokumentov in v Švicarski konfederaciji navajal drugačne podatke pri vložitvi prošnje za mednarodno zaščito kot predhodno v Sloveniji ob vložitvi prve prošnje za mednarodno zaščito in da je že zaradi tega tožena stranka imela tehtne razloge za dvom v njegovo istovetnost. Omejitev gibanja zaradi dvoma v identiteto tožnika je po presoji sodišča pravilno ugotovljena. Po mnenju sodišča pa tudi to, da ni počakal na rešitev njegove predhodno vložene prve prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji utemeljeno vzbuja dvom, ali bi v Sloveniji počakal do odločitve o ponovni prošnji. V izpodbijanem sklepu je namreč tudi navedeno, da je z ilegalnim prehajanjem meja različnih držav tožnik po mnenju tožene stranke kazal na izrazito begosumnost. Hkrati je tudi navedeno, da iz policijske depeše izhaja, da je njegova ciljna država Italija, iz prošnje za mednarodno zaščito izhaja, da je njegova ciljna država Italija, kar je potrdil tudi, ko je bil ustno zaslišan na glavni obravnavi 12. 3. 2013, zato je po presoji sodišča tožena stranka imela utemeljene razloge za to, da je sklepala, da tožnik ne bi počakal na izvršitev predaje, v kolikor tožniku gibanje ne bi bilo omejeno. Sodišče se v konkretnem primeru tudi ne more strinjati s tožnikom, da ilegalno prehajanje meja ne kaže na begosumnost, saj ni mogoče prezreti dejstva, da je tožnik ilegalno prehajal meje številnih držav, od Turčije vse do Slovenije in ne le do prve varne države, zato je po mnenju sodišča tožena stranka logično povsem pravilno sklepala na možnost begosumnosti, zato sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, da v konkretnem primeru ni podanih prav nobenih okoliščin, ki bi kazale na morebiten namen tožnika zapustiti ozemlje Republike Slovenije pred zaključkom postopka. Tožena stranka je iz opisanih razlogov pravilno utemeljila tudi zakaj je nujno, da je tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce na podlagi 2. odstavka 51. člena ZMZ. Sodišče pritrjuje toženi stranki, da je glede na ravnanje tožnika moč sklepati, da se mu le z omejitvijo gibanja na prostore Centra za tujce prepreči, da nastanitvenih prostorov, s katerimi sicer razpolaga tožena stranka (Azilnega doma) ne bi zapustil samovoljno še pred odločitvijo o njegovi drugi prošnji, v kolikor bi bil vanj nastanjen in s tem tudi državo, pri čemer je pravilno ocenila okoliščino, da je tožnik ilegalno večkrat prečkal številne državne meje in da je bil njegov namen priti v Italijo (in od tam dalje v Nemčijo), kar je izrecno potrdil tudi, ko je bil ustno zaslišan na glavni obravnavi pred sodiščem.

10. Iz opisanih razlogov je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno.

11. Sodišče o oprostitvi plačila sodnih taks ni posebej odločalo, ker je tožnik, kot poudarja v tožbi, že na podlagi 4. odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) oproščen plačila sodnih taks.