Jedro

Glede na to, da je tožnik brez dokumentov in ustreznih dovoljenj bival v Evropi in prehajal meje evropskih držav ter celo med prvim postopkom za mednarodno zaščito zapustil Slovenski azilni dom in odšel v Švico, po njegovih izjavah v prvi prošnji pa je bil njegov cilj Italija ali Nemčija, je tožena stranka pravilno ocenila, da obstaja velika verjetnost, da bo spet zapustil Slovenijo, torej, da je begosumen, in utemeljeno omejila gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke, št. 2142-310/2012/9 (1313-09) z dne 28. 2. 2013. Z navedenim sklepom je tožena stranka na podlagi četrtega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) v povezavi s prvo in drugo alinejo prvega odstavka 51. člena ter v zvezi s 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ, prosilcu za mednarodno zaščito, ki trdi, da je O. B., omejila gibanje na prostore Centra za tujce, Veliki otok 44/z, Postojna, do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 26. 2. 2013 od 12.00 ure do dne 26. 5. 2013 do 12.00 ure.

2. Po presoji sodišča prve stopnje je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. Povzema dejansko stanje v obravnavani zadevi in razloge, s katerimi je tožena stranka utemeljila svojo odločitev, ter se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Tožena stranka ni prekoračila meje prostega preudarka. Strinja se z utemeljitvijo tožene stranke za odreditev izvajanja omejitve gibanja v Centru za tujce. Sklicuje se na določbe prve in druge alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ, 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, četrtega odstavka 51. člena ZMZ, tretjega odstavka 40. člena ZUS-1 in drugega odstavka 71. člena ZUS-1. 3. Tožnik je po svetovalki za begunce vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 75. člena ZUS-1. Tožena stranka ne bi smela omejiti gibanja po prvi alineji prvega odstavka 51. člena ZMZ le zato, ker ni predložil nobene listine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Napačna je presoja sodišča prve stopnje, da tožena stranka pri svoji odločitvi ni prekoračila meje prostega preudarka. Meni, da njegova begosumnost ni v zadostni meri utemeljena. Ne strinja se z odločitvijo, da se mu omeji gibanje na prostore Centra za tujce, saj po njegovem mnenju zgolj preteklo ilegalno prehajanje meja ne more pomeniti, da jih bo ilegalno prehajal tudi v bodoče. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo utemeljenosti razloga, zaradi katerega mu je tožena stranka omejila gibanje tudi po drugi alineji prvega odstavka 51. člena ZMZ. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da izpodbijani sklep tožene stranke odpravi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je tožena stranka tožniku začasno omejila gibanje na podlagi prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ in na podlagi druge alineje prvega odstavka 51. člena v povezavi s 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ. Po določbi prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ se lahko prosilcu za mednarodno zaščito začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja njegove istovetnosti; po določbi druge alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ pa, če je to potrebno zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka, med drugim iz razloga 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, to je, če je prosilec vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države. Skladno s tretjim odstavkom 40. člena ZUS-1 sodišče v primerih, če je upravni organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, preveri tudi, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen.

7. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe in podatkov v predloženih spisih izhaja: da tožnik vlaga že drugo prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji; da je prvo prošnjo (dne 30. 11. 2011) vložil po prijetju na ozemlju Republike Slovenije dne 29.11 2012; da se je pri prijetju predstavil kot O. R., roj. ... 1988, državljan Tunizije (depeša Policijske postaje Kozina z dne 29. 11. 2012); da je pri podaji svoje (prve) prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, svoje osebne podatke spremenil tako, da je navedel, da je O. B., roj. ... 1989; da je dne 7. 12. 2012 Azilni dom samovoljno zapustil in je bil v zvezi s tem dne 11. 12. 2012 izdan sklep o ustavitvi postopka, ki je dne 24. 12. 2012 postal pravnomočen; da je bil dne 22. 2. 2013 v skladu z Uredbo (ES), št. 343/2008, v Slovenijo predan iz Švice, kjer je 7. 12. 2012 zaprosil za mednarodno zaščito pod imenom S. A., roj. ... 1994, državljan Alžirije; da je ob podaji ponovne prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji dne 26. 2. 2013 navajal, da je O. B., roj. ... 1991, državljan Tunizije; da je ilegalno prehajal meje različnih držav, na ozemlju katerih se je tudi nekaj časa nahajal (Turčija, Grčija, Italija, Švica).

8. Po presoji Vrhovnega sodišča sta tožena stranka in sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno presodila, da sta v obravnavani zadevi podana oba navedena razloga za izrek ukrepa začasne omejitve gibanja iz prvega odstavka 51. člena ZMZ.

9. ZMZ v prvem odstavku 43. člena med drugim določa, da mora prosilec za mednarodno zaščito predložiti pristojnemu organu, ki odloča o mednarodni zaščiti, dokazila o izkazovanju svoje istovetnosti. Na podlagi 75. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-1) tujec dokazuje svojo istovetnost s tujo potno listino, osebno izkaznico ali drugo ustrezno listino, ki je v državi tujca predpisana, in s katero lahko dokazuje istovetnost, s potno listino za tujca, z osebno izkaznico za tujca ali z drugo javno listino, ki jo je izdal državni organ, v kateri je fotografija, na podlagi katere je mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. V primerih, ko prosilec ne razpolaga z dokumenti, s katerimi bi lahko izkazal svojo istovetnost in obstaja dvom v verodostojnost zatrjevane istovetnosti, je treba istovetnost prosilca ugotoviti z drugimi dokaznimi sredstvi, ki jih omogočajo veljavni predpisi. Zato je za takšne primere v ZMZ tudi predvideno, da se prosilcu začasno omeji gibanje zaradi ugotavljanja istovetnosti.

10. V obravnavanem primeru ni sporno, da tožnik predpisane listine o svoji istovetnosti ni predložil in zato njegova istovetnost ni bila nesporno ugotovljena. Tožena stranka je pojasnila okoliščine zaradi katerih dvomi v verodostojnost zatrjevane istovetnosti in izhajajo iz ugotovljenega dejanskega stanja. Glede na dejstvo, da je tožnik večkrat spreminjal svoje osebne podatke (ime in priimek, rojstne podatke, izvorna država), je dvom tožene stranke v verodostojnost tožnikovih izjav o njegovi istovetnosti tudi po presoji Vrhovnega sodišča utemeljen. Ker lahko ugotavljanje tožnikove istovetnosti traja določen čas, je tožena stranka pravilno uporabila določbe druge alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ in mu začasno omejila gibanje na tej pravni podlagi.

11. Vrhovno sodišče se strinja s presojo tožene stranke in sodišča prve stopnje, da so v obravnavanem primeru podani tudi zadostni razlogi za sum, da je tožnik zavajal in zlorabljal postopek v smislu druge alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ v zvezi s 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ. Sodišče prve stopnje se je glede odločilnih razlogov za omejitev gibanja tožniku na tej pravni podlagi oprlo tudi na določbo drugega odstavka 71. člena ZUS-1, po kateri sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. Tožena stranka je podrobno obrazložila zakaj meni, da je tožnik vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države. Kot bistveno je štela tudi dejstvo, da tožnik nikoli ni zaprosil za mednarodno zaščito na način, da bi sam poiskal državne organe, pri katerih bi zaprosil za mednarodno zaščito, temveč je tako v Sloveniji kot v Švici zanjo zaprosil šele, ko ga je prijela policija. Po podaji prve prošnje v Sloveniji pa tudi ni počakal na odločitev o njej, ampak je že po enem tednu dni samovoljno zapustil Azilni dom, s čimer je pokazal, da nima interesa, da bi se njegova prošnja vsebinsko obravnavala. Navedeno pa kaže na to, da je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito zgolj zato, ker so ga prijeli državni organi, in je želel onemogočiti odstranitev iz države. Ker po ZMZ za omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito zadošča že sum zlorabe ali zavajanja postopka, v obravnavani zadevi pa je tudi po presoji Vrhovnega sodišča tak sum podan, se Vrhovno sodišče strinja s toženo stranko in sodiščem prve stopnje, da je v tem primeru utemeljena začasna omejitev gibanja tudi na navedeni pravni podlagi.

12. Po presoji Vrhovnega sodišča tudi ni utemeljen tožnikov ugovor v zvezi z njegovo nastanitvijo v Centru za tujce v času trajanja začasnega ukrepa omejitve gibanja. Omejitev gibanja na prostore Centra za tujce je bila določena skladno z ZMZ, ki v drugem odstavku 51. člena določa, da se gibanje lahko omeji na območje azilnega doma oziroma njegove izpostave, ali na za to namenjen objekt azilnega doma ali drug ustrezen objekt ministrstva. Z nastanitvijo v Centru za tujce je tudi po presoji Vrhovnega sodišča glede na ugotovljene dejanske okoliščine mogoče preprečiti tožnikovo nadaljnje nezakonito prehajanje državnih meja in omogočiti izvedbo postopka v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Vrhovno sodišče enako kot prvostopenjsko sodišče meni, da tožena stranka v tem primeru ni prekoračila meja prostega preudarka oziroma ga ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen in je tudi v zadostni meri obrazložila vse za takšno odločitev pravno pomembne dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah njegove uporabe v tem primeru. Glede na to, da je tožnik brez dokumentov in ustreznih dovoljenj bival v Evropi in prehajal meje evropskih držav ter celo med prvim postopkom za mednarodno zaščito zapustil Slovenski azilni dom in odšel v Švico, po njegovih izjavah v prvi prošnji pa je bil njegov cilj Italija ali Nemčija, je tožena stranka pravilno ocenila, da obstaja velika verjetnost, da bo spet zapustil Slovenijo, torej, da je begosumen, in utemeljeno omejila gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni.

13. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.