Jedro

Nek predmet, ki sam ob sebi ne pomeni nevarne stvari, ne more te lastnosti dobiti zato, ker je njen uporabnik ravnal nepravilno, ravnanje s takšnim predmetom pa ne terja kakšnega znanja, spretnosti in podobnega, marveč le pozornost, ki se pričakuje od povprečno skrbnega uporabnika.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni, tako da se ob ugoditvi pritožbi tožene stranke spremeni sodba sodišča prve stopnje in se ta poslej glasi: "Zavrne se tožbeni zahtevek, po katerem bi morala toženka plačati tožnici 400.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe in ji povrniti pravdne stroške." Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki 60.000,00 SIT pravdnih stroškov v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je tožena stranka odgovorna tožeči stranki za škodo, nastalo v dogodku 26.4.1994. Ugotovilo je, da se je tožnica poškodovala, ko ji je padel na roko rolo omare, ta pa predstavlja nevarno stvar ob tresljajih zaradi vožnje večjih tovornjakov mimo zgradbe, ker se lahko takrat spusti, če ni dvignjen do vrha. Tožena stranka niti ni navajala razlogov, ki bi jo oprostili odgovornosti. Zagotoviti bi morala, da bi se omara odpirala do konca. Poprej do takšnega spusta roloja ni prišlo. Ni bilo ustreznih navodil. Tožnica roloja ni odprla.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženkino pritožbo, ker je zavzelo stališče, da je omara z rolojem zaradi specifičnih lastnosti in zaradi specifičnih razmer nevarna stvar. Rolo proti nestabilnosti ni imel nobene naprave. Nevarnost ni bila vidna in tožnica zanjo ni vedela.

Proti tema sodbama je tožena stranka vložila revizijo iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlagala njuno spremembo, tako da tožena stranka ni odgovorna, ali pa njuno razveljavitev in novo sojenje na prvi stopnji. Trdi, da sta sodbi sami s seboj v nasprotju, ko po eni strani ugotavljata, da do nesreče ne more priti, če je rolo dvignjen do vrha, hkrati pa, da je to nevarna stvar. Tožnica kot komercialni tehnik in poslovodja, odgovorna za delo in varnost drugih, ve, da je treba rolo dvigniti do vrha in je ni treba poučevati o odpiranju omar. Brezhibna omara z vsemi potrebnimi elementi ni nevarna stvar. Nevarno situacijo je povzročila le tožnica.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Očitane procesne kršitve ni. Zmotno pravno sklepanje ne pomeni nasprotja, kot ga zajema določba 13. točke drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77).

Pojma nevarne stvari (za škodo od stvari, iz katere izvira večja škodna nevarnost, se odgovarja ne glede na krivdo - drugi odstavek 154. člena ZOR) zakon ne definira. Zato vsebinsko gledano pomeni ta pojem pravni standard, ki ga mora sodnik v vsakem primeru posebej opredeliti. Gre za materialnopravno presojo, ki v tej zadevi po prepričanju revizijskega sodišča ni pravilna. Pritožbeno sodišče sicer pravilno ugotavlja, da omare kot običajnega kosa pohištva ni mogoče šteti za nevarno stvar. Zmotno pa je presodilo, da so druge okoliščine pripomogle k temu, da je treba omaro z rolojem šteti za nevarno stvar. Tako sicer drži, da (zgornji) rolo omare ni stabilen, vendar le, če ta ni v skrajnih legah - povsem odprt oziroma potisnjen navzgor do skrajne lege, kot je pojasnil izvedenec, oziroma spuščen povsem navzdol. Gre za sistem izdelave omar z rolojem, ki od neke točke odprtosti zdrsne samodejno navzdol, in ne za pomanjkljivost obravnavane omare (na primer, samo priprta vrata lahko prepih zaloputne ali predaleč odpre), kot je bilo to ugotovljeno. Roloji na takšnih omarah, kot je obravnavana, nimajo zatiča ali zapore, ker ta nista potrebna, saj se njegova stabilnost doseže s tem, da se rolo potisne povsem navzgor. Res je delno odprt rolo nevarnost (kot na primer delno odprto okno ali vrata), vendar se ne sme puščati delno odprt. Nepravilno ravnanje s stvarjo poveča njeno nevarnost, vendar to ne pomeni, da nevarnost izvira iz nje same, kot to terja zakon za opredelitev nevarne stvari. Ugotovitev pritožbenega sodišča, da se je rolo sprožil samo zaradi zunanjih tresljajev, je samovoljna, saj te okoliščine tožeča stranka ni zatrjevala, marveč je le domnevala, da bi šlo lahko zanjo. Tudi sicer je dokazni postopek pokazal, da je bil lahko zunanji tresljaj le ena izmed možnosti, da se je rolo zaprl. Sicer pa ne glede na to zunanji tresljaji, ki naj bi bili običajni v stavbi, kjer je stala omara, niso pomembni ob dejstvu, da rolo ni bil pravilno odprt. Rolo je nadalje res predstavljal nevarnost tudi ob "normalnem rokovanju", vendar z dostavkom, da le takrat, kadar ni bil povsem odprt. Nevarnost le navidezno ni bila vidna. Kdor enkrat odpre ali zapre rolo, lahko zazna, da v neki točki težnost požene rolo navdol. Menda je tožnica, ki je bila zaposlena v obravnavanih prostorih pred nesrečo že štiri leta, lahko zaznala, kako se odpira in zapira rolo na omari.

Po opisanem je mogoče povzeti ugotovitev, da neki predmet, ki sam ob sebi ne pomeni nevarne stvari, ne more te lastnosti dobiti zato, ker je njen uporabnik ravnal nepravilno, ravnanje s takšnim predmetom pa ne terja kakšnega znanja, spretnosti in podobnega, marveč le pozornost, ki se pričakuje od povprečno skrbnega uporabnika.

Ker potemtakem ni šlo za nevarno stvar in zato iz tega naslova ni podana odškodninska odgovornost zavarovanca tožene stranke, tožbeni zahtevek ni utemeljen.

Tožeča stranka je sicer prvotno utemeljevala svoj zahtevek na krivdni odgovornosti svojega delodajalca, vendar je potem ta temelj opustila, ko je ugotovila tudi sama, da omara ni bila pokvarjena.

Utemeljeni reviziji je bilo zato treba ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti zaradi zmotno uporabljenega prava (prvi odstavek 395. člena ZPP/77), tako kakor je razvidno iz izreka te odločbe. Čeprav je sodišče prve stopnje izdalo vmesno sodbo glede odgovornosti tožene stranke in sodišče druge stopnje takšno sodbo potrdilo, je bilo treba izdati končno sodbo, saj čim ni podan temelj odškodninske odgovornosti v neki odškodninski pravdi, tudi tožbeni zahtevek ni utemeljen.

Sprememba sodbe je narekovala tudi spremembo stroškovnega izreka (drugi odstavek 166. člena ZPP/77). Ker je bila tožeča stranka v tej pravdi povsem neuspešna, mora povrniti toženi stranki njene pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP/77), in sicer takse za vloge po taksni tarifi (drugi odstavek 155. člena ZPP/77) v mejah priglašenih stroškov zanje.