Jedro

O razveljavitvi odločb tožene stranke je bilo že pravnomočno odločeno in taka odločitev z nadaljnjimi odločitvami v postopkih s pravnimi sredstvi (revizijo in ustavno pritožbo) ni bila spremenjena. Tudi zavrnitev takega zahtevka (ki niti ni bil ponovno postavljen) ali razveljavitev izpodbijane sodbe, ki je o njem (ponovno) odločila enako, ne bi vplivala na že pravnomočno sodbo o tem.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo tako, da je razveljavilo odločbi tožene stranke št. 123-5180/94 z dne 16. 11. 1994 in št. ID 123-4264 z dne 1. 8. 1995 (1. točka izreka), toženi stranki naložilo plačilo zneska 117.313,00 EUR, zahtevek za plačilo zneska 96.831,24 pa je zavrnilo (2. točka izreka). Sklenilo je tudi, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (3. točka izreka).

2. Zoper tako sodbo sta se pritožili obe stranki. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika ugodilo „v celoti“, pritožbi tožene stranke pa „delno“ in v izreku zapisalo, da „se izpodbijana sodba delno razveljavi v 2. in 3. točki izreka in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje“. V „ostalem“ je pritožbo tožene stranke zavrnilo in se „v nerazveljavljenem delu potrdi izpodbijana sodba“. V zvezi s 1. točko izreka prvostopne sodbe je sodišče druge stopnje navedlo, da je bilo o tem že odločeno s pravnomočno sodbo in ta odločitev tudi z odločitvijo Ustavnega sodišča o ustavni pritožbi ni bila razveljavljena. S tem, ko je sodišče prve stopnje ponovno odločilo o takem zahtevku, ki ga tožnik v ponovnem postopku ni uveljavljal, je v bistvu prekoračilo tožbeni zahtevek. Ker pa na to po določbi tretjega odstavka 350. člena ZPP pritožbeno sodišče pazi le na zahtevo strank, take zahteve pa v pritožbah ni, pritožbeno sodišče take pomanjkljivosti ne more odpraviti v okviru preizkusa po uradni dolžnosti.

3. Tožena stranka vlaga zoper odločbo sodišča druge stopnje revizijo in sicer izrecno le zoper sodbo. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni v drugem odstavku izreka tako, da pritožbi tožene stranke ugodi in tožbeni zahtevek tožnika v izpodbijanem delu v celoti zavrne. Podrejeno pa predlaga, da izpodbijano sodbo v tem delu razveljavi. Navaja, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je izrek sodbe nerazumljiv, nedoločen in neizvršljiv. Iz izreka ni mogoče ugotoviti v katerem zneskovnem delu oziroma katero odločitev je pritožbeno sodišče potrdilo in v katerem zavrnilo. Tak izrek v obrazložitvi nima nobenih razlogov in v njej niti niso navedeni razlogi, v čem je pritožba tožene stranke bila zavrnjena in v katerem zneskovnem delu konkretno se potrdi izpodbijana sodba. Pravilna je ugotovitev pritožbenega sodišča, da je sodišče prve stopnje v 1. točki izreka sodbe ponovno odločilo o razveljavitvi odločb tožene stranke, o čemer je bilo že odločeno s pravnomočno sodbo.

4. Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlaga, da Vrhovno sodišče „revizije tožene stranke ne dopusti“.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člen ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Izpodbijana odločba sodišča druge stopnje je sodba in sklep. S sklepom je pritožbeno sodišče razveljavilo prvostopno sodbo v 2. in 3. točki izreka. Zoper tako odločitev revizija ni dovoljena in iz revizijskega predloga tudi izhaja, da je tožena stranka zoper sklep ne vlaga. Ne glede na to pa se pretežni del (praktično celotna) revizije nanaša na nestrinjanje sodišča druge stopnje z utemeljitvijo izpodbijane sodbe o tem, zakaj je bila odločitev prvostopnega sodišča o denarnih zahtevkih napačna in v katerih delih je bila napačna. Teh navedb kot utemeljitve revizije zoper sodbo ni mogoče upoštevati.

8. S sodbo je bila potrjena prvostopna sodba le v 1. točki izreka. Iz izreka izpodbijane sodbe sicer izhaja, da naj bi sodišče druge stopnje v tem delu zavrnilo pritožbo tožene stranke. Toda iz obrazložitve izhaja, da pritožbe (ne tožene ne tožeče stranke) v tem delu ni bilo, čeprav gre za prekoračitev tožbenega zahtevka in tudi za (ponovno) odločitev o zahtevku, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno.

9. Kadar je izrek sodbe nerazumljiv ali če nasprotuje razlogom sodbe, lahko gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar le, kolikor gre za take pomanjkljivosti, da sodbe ni mogoče preizkusiti. V obravnavani zadevi pa ne gre za tak primer. Ne glede na to, da izpodbijana sodba v izreku uporablja pojem „delno ugodi“ oziroma smiselno „delno zavrne“ je odločitev pritožbenega sodišča dovolj jasna: v celoti je bila razveljavljena prvostopna sodba v 2. in 3. točki izreka, torej v celoti glede odločitve o denarnih zahtevkih tožnika in o stroških postopka.

10. O razveljavitvi odločb tožene stranke št. 123-5180/94 z dne 16. 11. 1994 in št. ID 123-4264 z dne 1. 8. 1995 je bilo že pravnomočno odločeno in taka odločitev z nadaljnjimi odločitvami v postopkih s pravnimi sredstvi (revizijo in ustavno pritožbo) ni bila spremenjena. Tudi zavrnitev takega zahtevka (ki niti ni bil ponovno postavljen) ali razveljavitev izpodbijane sodbe, ki je o njem (ponovno) odločila enako, ne bi vplivala na že pravnomočno sodbo o tem. Tožena stranka v pritožbi v zvezi s prvostopno sodbo v 1. točki izreka ni uveljavljala, da bi šlo za prekoračitev tožbenega zahtevka, v reviziji pa tega niti ne more uveljavljati kot revizijski razlog (drugi odstavek 370. člena ZPP). Sodišče druge stopnje bi sicer po uradni dolžnosti moralo paziti na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (da gre za odločitev o zahtevku, o katerem je že bilo pravnomočno razsojeno), vendar tožena stranka v reviziji bistvenih kršitev določb postopka v zvezi s tem ne uveljavlja.

11. Navedba tožene stranke, da zaradi pravnomočne razveljavitve citiranih odločb tožene stranke „ni več pravne podlage za izračun plače tožnika v TO RS“, pomenijo nestrinjanje z odločitvijo o teh (denarnih) zahtevkih tožnika. Navedba se nanaša na odločitev, o kateri še ni bilo pravnomočno odločeno, saj je bila prvostopna sodba o tem s sklepom (ki ni in ne more biti pod revizijo) razveljavljena.

12. Ker glede na navedeno revizijski razlog ni utemeljen, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).