Jedro

Veljavnost akta o sistemizaciji oz. veljavnost formacije kot podlage za določitev plače tožniku v spornem obdobju je bila pogojena s soglasjem vlade. Ob izostanku takega soglasja formacija ni veljavna, zato tožnikovega prikrajšanja pri plači v času nezakonite (fiktivne) razporeditve po prestopu v TO ni mogoče ugotoviti drugače, kot da se ugotovi na podlagi zadnje tožnikove plače v JLA z ustrezno revalorizacijo.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se v celoti, pritožbi tožene pa delno ugodi in se izpodbijana sodba delno razveljavi v 2. in 3. točki izreka in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi izpodbijana sodba.

Odločitev o pritožbenih stroških obeh strank se pridrži za končno sodbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika ter razveljavilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 16. 11. 1994 in odločbo št. ... z dne 1. 8. 1995 (1. točka izreka); naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 117.313,00 EUR v osmih dneh pod izvršbo, višji tožbeni zahtevek (za plačilo 96.831,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) pa je zavrnilo (2. točka izreka); sklenilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (3. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe stranki iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, pri čemer se tožeča stranka zavzema za to, da sodišče v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, tožena stranka pa predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti. Podrejeno pa obe stranki predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje sicer ugodilo zatrjevanju tožnika, da je iz razlogov nezakonitosti formacije, ki je bila podlaga za določitev razlike plače med prejeto in pripadajočo plačo v obdobju junij 1991 do februar 1996, lahko edina zakonita osnova njegova zadnja plača ob prestopu, katere kontinuiteto zagotavlja 14. člena UZITUL (ker ni druge zakonite podlage za določitev plače pritožnika v navedenem obdobju). Ne strinja se z odločitvijo sodišča, da mora tožena stranka tožniku plačati le znesek 117.313,00 EUR razlike v plači in zamudnih obresti, ki je izračunana tako, da je osnova za glavnico neto plača, ki bi tožeči stranki pripadala ob nastanku dolga, odštete pa so preplačane obresti po sodbi opr. št. I Pd 661/95, ki so tekle po 1. 1. 2002. Meni, da je upravičen do višjega zneska in predlaga, da pritožbeno sodišče zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo spremeni in odloči, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku še naslednje zneske: razliko v plači v višini 17.862,95 EUR, razliko v odpravnini v višini 1.106,39 EUR zamudne obresti na navedena zneska v višini 183.103,75 EUR, kar skupaj (postavke od I. do III) znaša 202.035,57 EUR; razliko zastarane dohodnine v višini 5.954,31 EUR zamudne obresti od dohodnine (od zastaranja) v višini 6.116,84 EUR, kar skupaj (postavke od I. do V.) znaša 214.144,24 EUR, sodišče pa naj toženi stranki naloži še povrnitev stroškov postopka.

V pritožbi navaja, da je dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno, materialno pravo pa zmotno uporabljeno, kar v posledici pomeni poseg v pravico tožeče stranke do privatne lastnine po 33. členu Ustave RS in 1. člena I Protokola EKČP. Sodišče prve stopnje namreč ni upoštevalo tožnikovih navedb iz pripravljalne vloge z dne 14. 10. 2009, da gre za nedopustno razliko v pripadajoči neto plači in osnovi za glavnico za zamudne obresti, ki izhaja iz napačnega stališča, da delavcu pripada le neto plača (v višini 6.409,36 EUR - 3. stran dopolnitve mnenja z dne 11. 8. 2009, zadnje štiri vrstice povzetka na strani 3). Sodišče bi moralo predpise razlagati v korist tožnika in sicer tako, da se pri obravnavi razlike med izplačano plačo in pripadajočo za daljše obdobje za nazaj razlika obravnava v bruto znesku, ki je za celotno obdobje dolga obremenjena z zamudnimi obrestmi na celotno višino. Glavnica za zamudne obresti pa se določi tedaj, ko je možno po veljavnih predpisih obračunati davke in prispevke, torej ob izplačilu. Zato tožeča stranka predlaga, da se upošteva njen predlog izračuna razlike v plači, podan v tabeli 2 dopolnilnega mnenja z dne 11. 8. 2009, ki ga je izvedenec potrdil kot matematično pravilnega. Sklicuje se na stališča Ustavnega in Vrhovnega sodišča RS, da pravica do plače pomeni pravico do bruto plače. Če delodajalec ni zakonito izplačal delavcu plače, mu je dolžan plačati plačo v celoti, to je bruto plačo. Tožeča stranka se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da toženi stranki prizna preplačane obresti v višini 31.444,93 EUR. Pri tem se je sklicevalo na odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-227/2/05 in jo zmotno uporabilo, saj gre v tej odločbi za drugačno pravno stanje. V postopku s pravnimi sredstvi (vključno z ustavno pritožbo) niti tožeča niti tožena stranka nista izpodbijali obrestnega dela do sedaj plačane razlike v plači, ki je bila zakonito izplačana tožeči stranki na podlagi pravnomočne odločbe. Ustavno sodišče RS je z ustavno odločbo opr. št. Up 127/905 odločilo, da se sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 52/2004 z dne 9. 11. 2004, sodba VDSS opr. št. Pdp 68/2003 z dne 16. 10. 2003 in sodba DSS v Ljubljani opr. št. I Pd 661/95 z dne 12. 7. 2002, v delu, v katerem se nanašajo na odločitev o zahtevku iz naslova razlike v plači, razveljavijo in se zadeva v tem delu vrne Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje. Sodišče se ne bi smelo spuščati v pravnomočno določene obresti do tedaj izplačane razlike v plači. Nesprejemljivo in v nasprotju z določbo 25. člena Ustave RS in 13. člena EKČP (varstvo pravice do učinkovitega pravnega sredstva) je, da sodišče v ponovljenem sodnem postopku glede na razveljavljeno odločitev dosodi manj kot je dosodilo v prvotnem postopku, čeprav tožena stranka med postopkom tega ni uveljavljala. Sodišče tudi ni odgovorilo na pomembno pravno vprašanje dopustnosti retroaktivne uporabe Zakona o dohodnini, ko gre za plačilo dohodnine iz dohodkov iz preteklih let oz. je zahtevek o zastaranju dohodnine zavrnilo s formalno obrazložitvijo, da do zastaranja ni prišlo, ker obveznost plačila davka nastane šele ob izplačilu. Zadovoljilo se je z zmotno razlago 130. člena ZDavP s strani izvedenca finančne stroke, ki nima potrebnih pravnih znanj. Gre za prenos davčnih obveznosti iz preteklih let v leto izplačila, torej za retroaktivno uporabo zakona, zato je temeljno vprašanje, za koliko let nazaj je retroaktivna uporaba dopustna (ali tudi po preteku 5 oz. 10 letnega zastaralnega roka neomejeno za nazaj). Z vidika pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) je nesprejemljivo, da je sodišče za glavnico za zamudne obresti uporabilo bruto plače, zmanjšane za davke in prispevke ob nastanku dolga, zastaranja pa ni upoštevalo, češ da davčni dolg nastane šele ob izplačilu plače. Tožeča stranka je dala pripombe tudi na zanjo najslabšo možno varianto izračuna in opozorila, da je izvedenec zmotno prištel preplačanim obrestim tudi stroške postopka in obresti od njih, ki so bili tožeči stranki dosojeni po sodbo opr. št. I Pd 661/95. Od skupnega plačila po tej sodbi v znesku 29.075.232,00 SIT (plača in stroški) je izvedenec odštel neto razliko v plači po sodbi v višini 3.127.939,00 SIT in odpravnino v višini 502.330,00 SIT ter dobil znesek obresti 25.444.963,00 SIT (stolpec 29 izvedenskega mnenja z dne 14. 8. 2009). V tem znesku so torej vračunani tudi dosojeni stroški postopka in obresti od njih, ki jih je na ta način sodišče preko obresti nezakonito vračalo toženi stranki. Sodišče je ignoriralo pripombe tožnika in ga tudi po najslabši varianti oškodovalo za 2.232,79 EUR ter kršilo 340. člen ZPP, saj od izvedenca ni zahtevalo pojasnila, zakaj se izračun, podan v pripombah na izvedensko mnenje z dne 14. 10. 2009, narejen na podlagi njegovih izračunov, razlikuje v končnem znesku za 2.232,79 EUR na škodo tožeče stranke. Odločitev o stroških postopka je po mnenju tožnika napačna, ker je tožeča stranka po temelju uspela 100 %, po višini pa 55 %, tako da uspeh tožnika znaša najmanj 77 %. Tožeča stranka je tudi v celoti plačala stroške izvedenca, imela pa je višje stroške s taksami, kilometrino in izgubo časa (odsotnost iz pisarne), zato je odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške, izrazito v škodo tožnika.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da je tožnik upravičen do razlike v plači med prejeto plačo in plačo, kot bi jo imel v JLA. V zvezi s spornim vprašanjem zakonitosti formacij tožena stranka navaja, da je stališče sodišča prve stopnje napačno, ker za veljavnost formacij soglasje vlade nikoli ni bilo potrebno. Pred uveljavitvijo Zakona o obrambi (Ur. l. RS, št. 103/2004 – ZObr) je to materijo urejal ZOZ, ki je v 1. odstavku 132. člena določal, da za delavce v upravnih organih, pristojnih za obrambne zadeve, in za delavce, ki opravljajo naloge obrambe v drugih državnih organih ter v teritorialni obrambi, veljajo splošni predpisi, ki veljajo za delavce v državnih organih, če s tem zakonom ni določeno drugače. Če ZOZ ne vsebuje drugačnih predpisov, se uporabi ZDDO. V 1. točki 55. člena ZOZ določa, da je Republiški štab za teritorialno obrambo tisti, ki določa mobilizacijski razvoj, organizacijo in formacijo, v 4. odstavku 44. člena pa določa, da štabe in zavode za teritorialno obrambo ustanavlja ter stalni sestav teritorialne obrambe določa republiški upravni organ, pristojen za obrambne zadeve, po predhodnem soglasju Predsedstva RS. Na podlagi Odloka o prenosu določenih zadev vodenja v TORS na republiškega sekretarja za ljudsko obrambo (Ur. l. RS, št. 35/90) so bile pristojnosti v zvezi s potrjevanjem formacij prenesene na republiškega sekretarja za ljudsko obrambo oz. kasneje ministra za obrambo. Odločba ustavnega sodišča oz. tudi prvostopenjskega sodišča povzema stališče, da se je formacija uporabljala le za aktivne vojaške osebe, za preostale pa naj bi bila veljavna sistemizacija. Tako stališče je materialnopravno napačno. 3. odstavek 132. člena ZOZ določa, da se z aktom o sistemizaciji delovnih mest v državnem organu, podjetju, zavodu ali drugi organizaciji oz. s formacijo v teritorialni obrambi določijo delovna mesta, ki jih opravljajo aktivne vojaške osebe. Razlaga, da se samo delovna mesta aktivnih vojaških oseb določijo v formaciji, ostala mesta pripadnikov, ki niso aktivne vojaške osebe, pa v sistemizaciji, je napačna, saj ta določba določa, da se delovna mesta aktivnih vojaških oseb določijo s sistemizacijo v preostalih organih izven TO, v TO pa s formacijo, kar pa ne pomeni, da se v TO delovna mesta ostalih pripadnikov, ki niso aktivne vojaške osebe, ne določa s formacijo. Dejansko se vsa delovna mesta v TO, ne glede na status pripadnika, določajo s formacijo. Dejansko stanje v izpodbijani sodbi je nepopolno ugotovljeno, saj se ni ugotovil status tožnika. Tožnik je imel status vojaške osebe po ZOZ. ZS RS je v 6. točki izpodbijane odločbe samo jasno navedlo, da se mesta, ki jih opravljajo aktivne vojaške osebe, določijo s formacijo, za potrditev formacij pa ni potrebno soglasje Vlade RS, kar pomeni, da očitek o nezakonitosti formacij št. 111 in 1501 nikakor ne drži. Četudi bi bilo stališče sodišča glede zakonitosti formacij pravilno, je sklepanje prvostopenjskega sodišča, da je kot osnovo za izračun razlike v plači treba vzeti tožnikovo plačo v JLA brez pravne podlage. Takšna odločitev je v direktnem nasprotju s sodbo VS RS opr. št. VIII Ips 262/99, kjer se je sodišče postavilo na stališče, da osebam, ki so bile zaposlene v bivši JLA, ne pripadajo avtomatično vse pravice in privilegiji, ki so jih imeli v JLA, ampak vse tiste pravice in v takem obsegu, kot jih omogoča slovenska zakonodaja za državljane RS oz. za zaposlene v Slovenski vojski. Tožena stranka se sklicuje na obrazložitev (v 30. in 31. točki) odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-1-1 2/95, iz katere sklepa, da je tožnik upravičen do razlike med dejansko izplačano plačo ter plačo, do katere bi bil upravičen po tedaj veljavni zakonodaji (ZDDO), nikakor pa ne do plače, ki mu je pripadala na podlagi predpisov iz JLA. V skladu s tem pa je prvostopenjsko sodišče tožniku že prisodilo ustrezno razliko v plači (sodba DSS Ljubljana, opr. št. I Pd 661/95), pri čemer je upoštevalo tožnikov čin in specialnost. Tožnik je upravičen do razlike v plači do primerljive dolžnosti v TO (major v letalstvu), ki nikakor ni bila v višini količnika, kot ga je tožniku priznalo sodišče, temveč po količniku po tedaj veljavni zakonodaji. Tožena stranka opozarja na kontradiktornost sprejetega stališča naslovnega sodišča, ki je tožniku odmerilo plačo, kot jo je imel v JLA, čeprav je bil zahtevek za nadomestilo za prehrano, zimsko rekreacijo ipd. (pravnomočno) zavrnjen z utemeljitvijo, da tožniku ne gredo dodatki, ki jih slovenska zakonodaja ne pozna. V tem delu odločba z odločbo ustavnega sodišča ni bila razveljavljena. V istem postopku je bilo torej ugotovljeno, da tožniku ne gredo dodatki, ki jih slovenska zakonodaja ne pozna, na drugi strani pa je z izpodbijano sodbo odločeno, da tožniku gre plača kot v JLA, ki nima podlage v slovenski zakonodaji. Tožena stranka meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo ter kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni upoštevalo ugovora zastaranja zamudnih obresti. Tožnik je zahtevek spremenil z vlogo z dne 8. 4. 2009, zato je imela tožena stranka glede na spremembo zahtevka v ponovljenem postopku pravico podati ugovor zastaranja za obresti, ki so glede na samostojni triletni rok zastarale od zapadlosti posamezne mesečne razlike v plači. Odločitev sodišča o nezakonitosti formacij je zmotna, zmotno pa je tudi stališče, da je tožnik glede na razveljavitev odločb tožene stranke upravičen do razlike v plači, kot jo je izračunal izvedenec.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tožene stranke predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in poudarja, da navajanje, da so formacije zakonite in da nikoli ni bilo potrebno soglasje vlade, nima podlage v veljavnem pravu. Glede na določbe 132. člena ZOZ in 3. člena ZDDO je veljavnost akta o sistemizaciji oz. formaciji pogojena s soglasjem Vlade RS, kar je potrdilo Ustavno sodišče RS v svoji odločbi opr. št. Up-127/05 (točka 6 obrazložitve), pa tudi v odločbi opr. št. U-I.95/12 (29. točka obrazložitve). Tožena stranka se ponovno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 262/99, ki v tej zadevi ne more biti uporabljena. Ker tožena stranka ni uspela dokazati, kakšno plačo bi lahko na podlagi zakonitih sistemizacij – formacij prejemala, se mora ohraniti osnova plače na podlagi plače v JLA, kar tožniku zagotavlja določba 14. člena UZITUL in odločba Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-12/95 (30. točka), v kateri je izrecno navedeno, da bi pobudniki, ki iz razlogov, ki niso na njihovi strani, niso bili razporejeni na konkretna delovna mesta, v skladu s 14. členom UZITUL morali ohraniti zatečene pravice. Na strani tožene stranke je krivda, da ni zakonito določila plače tožniku. Republika Slovenija je pravna naslednica SFRJ in s tem tudi JLA, kontinuiteto pravic pa zagotavlja 14. člen UZITUL. Tožnik je dezertiral iz JLA, zato je nekorektno pričakovati, da bi od bivšega delodajalca lahko pridobil vse potrebne listine, slučajno pa je imel izpisek plače za mesec februar 1991 in ga je izročil izvedencu. Plača je bila fiksna, za junij 1991 bi lahko bila samo višja zaradi morebitnega usklajevanja z inflacijo. Zato ni sprejemljivo stališče, da tožniku ne pripada plača, ker nima prejšnje odločbe, ki bi jo izdala RS.

Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba tožene stranke pa je le delno utemeljena.

V obravnavanem individualnem delovnem sporu je sodišče prve stopnje tokrat odločalo drugič. S prvo sodbo, opr. št. I Pd 661/95 z dne 12. 7. 2002, je razveljavilo odločbi tožene stranke z dne 16. 11. 1994 in z dne 1. 8. 1995 ter naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati 3.127.939,00 SIT (prikrajšanja pri plači od junija 1991 dalje do vključno februarja 1996) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov do plačila, ter plačati pripadajoče davke in prispevke, višji tožbeni zahtevek (za plačilo prikrajšanja pri plači) pa je zavrnilo. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek za plačilo vtoževanih zneskov zaradi neomogočanja zimske rekreacije ter za plačilo zneska 420.000,00 SIT zaradi prikrajšanja zaradi napredovanja. Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna plačati tožniku 502.330,00 SIT (iz naslova razlike v odpravnini ob upokojitvi) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 3. 1996 do plačila ter zavrnilo višji tožbeni zahtevek iz tega naslova. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek tožnika za plačilo zneska 2.000.000,00 SIT iz naslova odškodnine zaradi duševnih bolečin z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izida prvostopenjske sodbe dalje, z utemeljitvijo, da sodna praksa delavcem ob predčasni upokojitvi ne priznava takšne odškodnine, ker ima delavec le pravico do odpravnine zaradi upokojitve, ki jo je tožnik prejel. Višje delovno in socialno sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in s sodbo opr. št. Pdp 68/2003 z dne 16. 10. 2003 potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zoper navedeno sodbo je tožnik vložil revizijo, ki je bila delno zavržena (glede zahtevkov za plačilo denarnih zneskov zaradi onemogočanja zimske rekreacije, prikrajšanja pri napredovanju, odpravnine zaradi predčasne upokojitve) in delno zavrnjena (glede odločitve o zavrnitvi višjega zahtevka za plačilo prikrajšanja pri plači), v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine (za nepremoženjsko škodo), pa je Vrhovno sodišče RS reviziji ugodilo in delno razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje ter v tem obsegu zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Višje delovno in socialno sodišče je s sklepom opr. št. Pdp 1636/2004 z dne 25. 11. 2004 pritožbi ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v 6. in 7. točki izreka (glede odločitve o tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo ter o stroških postopka) ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer je naložilo prvostopenjskemu sodišču, da ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, v skladu z določbami 73. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ, št. 60/89 s spremembami – ZTPDR) ter 154. in 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89 – ZOR).

V ponovnem postopku je prvostopenjsko sodišče tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo delno ugodilo s sodbo opr. št. II Pd 1372/2004 z dne 4. 10. 2006, pritožbeno sodišče pa je s sodbo opr. št. Pdp 1495/2006 z dne 25. 1. 2008 delno ugodilo pritožbama obeh strank in izpodbijano sodbo v 1., 2., 4. in 5. točki izreka delno spremenilo in prisojeno odškodnino znižalo, delno pa je spremenilo tudi odločitev glede obrestnega zahtevka. Vrhovno sodišče RS je reviziji obeh pravdnih strank zoper sodbo VDSS zavrnilo s sodbo opr. št. VIII Ips 280/2008 z dne 26. 1. 2009. S sodbo prvostopenjskega sodišča opr. št. I Pd 661/95 z dne 12. 7. 2002, je bilo, kot je že navedeno, že enkrat odločeno o tožbenem zahtevku, ki je predmet obravnave v tej zadevi (zakonitost odločb o razporeditvi iz leta 1994 in 1995, plačilo razlike v plači zaradi nezakonite razporeditve), pri čemer je bila navedena sodba v delu, ki se nanaša na zakonitost odločb o razporeditvi iz leta 1994 ter 1995 ter plačilo razlike v plači zaradi nezakonite razporeditve potrjena s sodbo VDSS opr. št. Pdp 68/2003 z dne 16. 10. 2003, revizija tožnika pa je bila zavrnjena oz. zavržena. Vendar pa je, kot izhaja iz podatkov v spisu, Ustavno sodišče RS v postopku odločanja o ustavni pritožbi tožnika V.T. dne 15. 2. 2007 z odločbo opr. št. Up-127/05-14 delno razveljavilo sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 52/2004 z dne 9. 11. 2004, sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 68/2003 z dne 16. 10. 2003 ter sodbo DSS v Ljubljani opr. št. I Pd 661/95 z dne 12. 7. 2002 v delu, v katerem se nanašajo na odločitev o zahtevku iz naslova razlike v plači, ki je bil delno zavrnjen. Zadeva je bila v tem obsegu s strani Ustavnega sodišča RS v postopku odločanja o ustavni pritožbi tožnika s citirano odločbo Ustavnega sodišča RS vrnjena Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje. Z izpodbijano sodbo je zato sodišče ponovno odločilo o tem delu tožbenega zahtevka tako, kot je navedeno uvodoma.

Tožbeni zahtevek, ki je predmet obravnavanega individualnega delovnega spora, se torej nanaša na prikrajšanje oz. razlike v plači za obdobje od junija 1991 do vključno februarja 1996 (to je do tožnikove upokojitve), oz. na plačilo razlik med izplačanimi pripadajočimi plačami v skladu s 14. členom UZITUL ob upoštevanju zadnje plače tožnika pred prestopom iz JLA v TO, zmanjšano za plačo, ki jo je v spornem obdobju prejemal na podlagi odločb tožene stranke (za delovno mesto inštruktor III) ter plačo, prisojeno po (v tem delu pravnomočni) sodbi Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Pd 661/95 (tožnik je sprva uveljavljal plačilo razlik v plači in odpravnini po varianti III.a izvedenskega mnenja sodne izvedenke M.L., nato pa po dopolniti izvedenskega mnenja z dne 11. 8. 2009), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov do plačila.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, da pa je prvostopenjsko sodišče zaradi deloma zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje in iz tega razloga vsaj deloma sprejelo nepravilno odločitev .

Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v 1. točki izreka sodbe ponovno odločilo o razveljavitvi odločb tožene stranke z dne 16. 11. 1994 ter 1. 8. 1995, čeprav je bilo o tem že odločeno s (pravnomočno) sodbo opr. št. I Pd 661/95 z dne 12. 7. 2002, ki v tem delu s citirano odločbo Ustavnega sodišča RS v postopku odločanja o ustavni pritožbi tožnika ni bila razveljavljena. S tem je sodišče prve stopnje v bistvu prekoračilo tožbeni zahtevek, saj v ponovnem postopku tožnik tega zahtevka ni uveljavljal. Ker na prekoračitev zahtevka glede na določbo 3. odstavka 350. člena ZPP pritožbeno sodišče pazi le na zahtevo stranke, take zahteve pa v pritožbah ni, pritožbeno sodišče te pomanjkljivosti ne more odpraviti v okviru preizkusa po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju prikrajšanja tožnika pri plači oz. ugotavljanju, katero delovno mesto je primerljivo oz. ustrezno glede na njegovo delovno mesto v JLA pred prestopom v TO, izhajalo iz pravilnih izhodišč in je v celoti upoštevalo odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. Up – 127/05-14 z dne 15. 2. 2007. Pravilno je presodilo, da formaciji št. 111 in 1501 nista zakoniti, ker vlada ni dala soglasja k sistemizaciji delovnih mest v TO oz. k formacijam, kot to določa 3. člen Zakona o delavcih v državnih organih (Ur. l. RS, št. 15/90 in nasl. - ZDDO), zato na takšne akte ne more opreti svoje odločitve v tem sporu. Pri tem se je oprlo na določbe zakonskih predpisov, ki so veljali ob sprejemu formacij, na katere je v svoji odločbi opozorilo Ustavno sodišče RS, zlasti na določbe 132. člena Zakona o obrambi in zaščiti (Ur. l. RS, št. 15/91 in nasl. - ZOZ) ter 3. člena ZDDO. Ustavno sodišče RS je zavzelo jasno in nedvoumno stališče, da je veljavnost akta o sistemizaciji oz. veljavnost formacije pogojena s soglasjem vlade in da so navedbe tožnika o nezakonitosti formacij, ker vlada zanje ni dala soglasja, za odločitev sodišč upoštevne. Glede na vse navedeno so povsem neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, ki tudi v pritožbi vztraja pri nasprotnih stališčih in izpostavlja, da soglasje vlade kot pogoj za veljavnost formacij v tedaj veljavni zakonodaji ni bilo nikoli predpisano.

Tožena stranka se v pritožbi tudi povsem brez podlage ponovno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 262/99, v kateri je bilo zavzeto stališče, da osebam, ki so bile zaposlene v bivši JLA, ne pripadajo avtomatično vse pravice in privilegiji, ki so jih imeli v JLA, ampak vse tiste pravice in v takem obsegu, kot jih omogoča slovenska zakonodaja za državljane RS oz. za zaposlene v Slovenski vojski. Pri tem poudarja, da je bila tožniku že prisojena ustrezna razlika v plači s sodbo opr. št. I Pd 661/95 in zato ni upravičen do nobene razlike več, sodišču prve stopnje pa očita, da je napačno presodilo, da je tožnik upravičen do razlike v plači med prejeto plačo (po razveljavljenih odločbah o razporeditvi in vrednotenju delovnega mesta inštruktor III) in plačo, ki jo je imel v JLA pred prestopom v TO. Stališča tožene stranke so povsem zgrešena, glede na to, da je tožnik uspel pred Ustavnim sodiščem RS v postopku odločanja o ustavni pritožbi, ni pa se mogoče sklicevati na stališča VS RS v zgoraj navedeni odločbi, če tožena stranka ni poskrbela za zakonito ureditev položaja pripadnikov JLA, ki so prestopili v TO. Zaradi neveljavnosti oz. nezakonitosti formacij, ki so predstavljale pravno podlago (ker tedaj njihova neveljavnost še ni bila ugotovljena!) za odločitev v sodbi opr. št. I Pd 661/95, je bilo potrebno (kljub pomanjkljivi pravni podlagi v predpisih oz. aktih tožene stranke v spornem obdobju o vrednotenju primerljivih delovnih mest v TO oz. SV) glede na citirano odločbo Ustavnega sodišča RS preveriti, ali je bil tožnik prikrajšan pri plači v času nezakonite (fiktivne) razporeditve glede na pravice, ki mu jih je zagotavljal 14. člen UZITUL. Tudi po oceni pritožbenega sodišča ni druge možnosti kot ta, za katero se je odločilo sodišče prve stopnje, to je ugotovitev prikrajšanja pri plači (in odpravnini zaradi upokojitve) na podlagi zadnje tožnikove plače v JLA z ustrezno revalorizacijo, ker ni druge zakonite podlage za določitev plače tožnika v spornem obdobju. Zato so pritožbene navedbe tožene stranke v tej smeri neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini pravilno upoštevalo mnenje sodnih izvedencev, in sicer mnenje sodne izvedenke M.L. (izračun po varianti III oz. III a) ter izvedensko mnenje sodnega izvedenca finančne stroke S.L., univ. dipl. oec., ki je preveril pravilnost izvedenskega mnenja sodne izvedenke M.L. in podal več dopolnitev izvedenskega mnenja ter dodatna pojasnila na zaslišanju na naroku za glavno obravnavo. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je izdelal izračun ob upoštevanju tožnikove bruto plače pred prestopom iz JLA v TO, ki je bila ob dejstvu, da je imel le podatek o neto plači, izračunana tako, da je neto plačo preračunal v bruto znesek ob upoštevanju prispevkov in davčnih stopenj, ki so veljale junija 1991, pripadajočo plačo pa je izračunal ob upoštevanju ustreznih količnikov (izhodišče je bruto plača pred prestopom v znesku 61.598,48 SIT, kar je znašalo 12,75067-kratnik vrednosti izhodiščnega količnika, pripadajoče plače pa so izračunane na način, da se je vsakokratna mesečna vrednost izhodiščnega količnika pomnožila s tem količnikom), in jo povečal za dodatek za delovno dobo (0,5 % za vsako leto od septembra 1991 dalje – 14 %). Na tej podlagi je bila izračunana pripadajoča plača za celotno sporno obdobje, oziroma razlika, do katere je tožnik še upravičen v bruto oz. neto zneskih, po odbitku redno izplačanih plač (po plačilnih listah tožeče stranke za obdobje od junija 1991 do februarja 1996) in delnega plačila po sodbi DSS Ljubljana, opr. št. I Pd 661/95, izvršenega dne 5. 12. 2003. Z izračunom glede prisojenih glavnic (razlike v plači in odpravnini), ki je bil podlaga za odločitev v izpodbijani sodbi, pritožbeno sodišče soglaša oz. nima pomislekov glede pravilnosti izračuna sodnega izvedenca. Pritožbene navedbe tožene stranke, ki predlaga drugačen izračun in zahteva izplačilo bruto razlik, pa so neutemeljene, isto pa velja za pritožbo tožene stranke.

V povezavi z izračunom prikrajšanja, do katerega naj bi bil tožnik še upravičen, tožeča stranka kot bistveno izpostavlja vprašanje zastaranja davkov in prispevkov oz. dohodnine. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da do zastaranja davkov in dohodnine ni prišlo glede na določbo 130. člena Zakona o davčnem postopku (Ur. l. RS, št. 117/2006 – ZDavP-2), po kateri davčna obveznost nastane šele z izplačilom osebnih prejemkov, kar v konkretni zadevi pomeni, da bo ta obveznost nastala šele, ko bo toženka izplačala dosojene zneske. Po 130. členu ZDavP se davek od osebnih prejemkov odmeri z odločbo na podlagi davčne napovedi, kadar je delodajalec oz. izplačevalec osebnih prejemkov pravna oseba ali zasebnik, pa davek obračuna in plača izplačevalec teh prejemkov. Izplačevalec osebnih prejemkov mora davek od osebnih prejemkov obračunati hkrati z obračunom osebnih prejemkov, plačati pa v šestih dneh po izplačilu osebnih prejemkov, vendar najpozneje do prvega naslednjega izplačila osebnih prejemkov. Po določbi 125. člena ZDavP pravica do odmere davka zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo treba davek napovedati, obračunati ali odtegniti. Pravice do odmere davka, do izterjave oz. vračila davka ni v nobenem primeru več možno uveljaviti, ko poteče 10 let od trenutka, ko je prvič začelo teči zastaranje. Na enak način so zastaranje urejali tudi prej veljavni predpisi. Čeprav gre za osebne prejemke iz delovnega razmerja iz preteklih let, v primeru, kadar o takšnem zahtevku teče sodni spor, obveznost plačila prispevkov in davkov ne more nastati, dokler spor ni pravnomočno rešen in dokler se obstoj terjatve ne ugotovi in naloži v plačilo delodajalcu, do tedaj pa tudi zastaranje davkov in prispevkov ne začne teči. Zato so tudi povsem nesprejemljive pritožbene navedbe tožnika o domnevni nedopustni retroaktivni uporabi davčnih predpisov oz. predpisov o dohodnini za osebne prejemke iz preteklih let. Tudi iz citiranih določb o zastaranju izhaja, da je stališče prvostopenjskega sodišča pravilno in da je utemeljeno upoštevalo razlago, ki jo je v svojem izvedenskem mnenju podal tudi izvedenec finančne stroke S.L., ki ji pritožba brez podlage oporeka. Še bolj nesprejemljivo pa je zavzemanje pritožbe za to, da bi se pri izračunu prikrajšanja tožnika pri plači za sporno obdobje upoštevali bruto zneski v tem smislu, da bi se mu bruto zneski izplačali, ter da bi bil tožnik upravičen tudi do zakonskih zamudnih obresti od bruto zneskov (prav iz tega razloga tožnik ves čas postopka na prvi stopnji in tudi v pritožbi izpostavlja domnevni problem zastaranja dohodnine oz. davkov in prispevkov). V nobenem primeru delavec ni upravičen do izplačila prikrajšanja pri plači v bruto zneskih. Po zakonskih predpisih (in kolektivnih pogodbah) ima delavec seveda pravico do bruto plače, ki pa vključuje le pravico do obračuna plače in odvoda oz. plačila davkov in prispevkov pristojnim organom in zavodom, delodajalec pa je delavcu dolžan izplačati le neto zneske. Le od neto zneskov lahko tečejo tudi zakonske zamudne obresti (ker se davki in prispevki od bruto zneskov obračunavajo po stopnjah na dan izplačila plač). Izračun sodnega izvedenca v izvedenskem mnenju, v kolikor upošteva navedeno, je torej povsem pravilen. Tožnik pa se neutemeljeno zavzema za to, da bi se pri izračunu pripadajoče razlike upoštevala dopolnitev mnenja z dne 11. 8. 2009 (tabela 2), izdelana na njegov predlog (ob upoštevanju domnevnega zastaranja davka oz. dohodnine), saj za tak izračun ni nikakršne pravne podlage.

Utemeljena pa je pritožba tožeče stranke v delu, v katerem oporeka odločitvi sodišča prve stopnje, da toženi stranki prizna preplačane obresti v višini 31.444,93 EUR glede na izvršena plačila s strani tožene stranke po prvi sodbi opr. št. I Pd 661/95. Sodišče prve stopnje je namreč upoštevalo stališče tožene stranke, da je pri izračunu prikrajšanja potrebno upoštevati, da so bile obresti preplačane, ker je tožena stranka plačala tožniku od prisojenih glavnic obresti tudi za čas od 1. 1. 2002 dalje, čeprav je Ustavno sodišče RS z odločbo št. U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006 razveljavilo 1060. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 – OZ), v kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1. 1. 2002, uporablja 277. člen ZOR, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. Sodišče prve stopnje je napačno presodilo, da je bila z odločbo Ustavnega sodišča RS v postopku z ustavno pritožbo tožnika razveljavljena celotna pravnomočna sodba Delovnega in socialnega sodišča, zato naj bi bilo sodišče v ponovljenem postopku dolžno upoštevati nove okoliščine glede izračunavanja zamudnih obresti, kar naj bi v konkretni zadevi pomenilo, da sodi, kot da zadeva še ni bila pravnomočno končana. Na podlagi takšne zmotne presoje je napačno odločilo, da je potrebno v ponovljenem postopku od ugotovljenega prikrajšanja pri plači (in odpravnini) odšteti presežek obresti od delnih plačil plače za čas od 1. 1. 2002 do dneva, ko so bila plačila izvršena. Na podlagi takšnih izhodišč je sodni izvedenec tudi pripravil izvedensko mnenje in od pripadajočih prikrajšanj preplačila odštel, kar pa ni pravilno. Pritožba namreč utemeljeno opozarja, da so bile sodba DSS Ljubljana, opr. št. I Pd 661/95 z dne 12. 7. 2002, sodba VDSS, opr. št. Pdp 68/2003 z dne 16. 10. 2003 in sodba VS RS, opr. št. VIII Ips 52/2004 z dne 9. 11. 2004 razveljavljene v delu, v katerem se nanašajo na odločitev o zahtevku iz naslova razlike v plači, kot je navedeno v izreku ustavne odločbe opr. št. Up-127/05 z dne 15. 2. 2007. Glede na to, da je Ustavno sodišče RS odločbo izdalo v postopku odločanja o ustavni pritožbi tožnika, je povsem jasno, čeprav to v izreku navedene ustavne odločbe ni izrecno navedeno, da so bile navedene sodbe razveljavljene le v zavrnilnem delu, ne pa v ugodilnem delu, kar pomeni, da je opr. št. I Pd 661/95 v zvezi s sodbami VDSS in VSRS postala v ugodilnem delu pravnomočna in je bila kot taka tudi izvršena. V pravnomočno sodbo, izvršeno v letu 2003, pa ni mogoče posegati, tako da nikakor ne gre za ponovljen postopek po razveljavitvi pravnomočne sodbe, kot zmotno meni sodišče. Z odločitvijo da se v tem individualnem delovnem sporu odšteje presežek obresti zaradi kasneje (v letu 2006) sprejete odločbe Ustavnega sodišča RS, pa je sodišče poseglo v pravnomočno sodbo, čeprav je na pravnomočno sodbo (ki je bila izvršena že pred odločitvijo Ustavnega sodišča RS oz. razveljavitvijo 1060. člena OZ), vezano tako sodišče kot tudi stranke. Na ta način je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno v škodo tožnika. Za plačilo, izvršeno na podlagi pravnomočne sodbe, pred sprejemom odločbe Ustavnega sodišča RS, namreč odločitev Ustavnega sodišča RS ne more veljati.

Delno pa je utemeljena tudi pritožba tožene stranke v zvezi z ugovorom zastaranja, ki ga je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo z argumentom, da je treba ugovor podati na prvem naroku za glavno obravnavo, tožena stranka pa je ugovarjala zastaranje obresti šele v ponovljenem postopku, ne pa v prvem postopku. Ugovor zastaranja je materialnopravni ugovor, ki ga stranka lahko poda do konca glavne obravnave, zato zanj ne veljajo omejitve glede navajanja dejstev in dokazov v smislu 286. člena ZPP. Ugovor je bil podan pravočasno, zato bi ga sodišče prve stopnje moralo upoštevati, zlasti ker je očitno vsaj delno utemeljen glede na datum vložitve tožbe (21. 8. 1995), saj tožnik v tej pravdi uveljavlja prikrajšanje pri plači za čas od junija 1991 do februarja 1996. Iz navedenega izhaja, da je odločitev sodišča prve stopnje v 2. točki izreka nepravilna, saj je bilo od ugotovljenega prikrajšanja neutemeljeno odšteto preplačilo obresti (od plačila po prvi sodbi opr. št. I Pd 661/95), po drugi strani pa je bil ugovor zastaranja obresti od razlik v plači neutemeljeno zavrnjen vsaj glede posameznih vtoževanih glavnic.

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi oz. razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, delno podani, je pritožbeno sodišče pritožbama tožeče stranke in delno pritožbi tožene stranke ugodilo in delno razveljavilo izpodbijano sodbo tako kot izhaja iz izreka te sodbe. V ostalem pa je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen, 355. člen ZPP). Ocenilo je namreč, da glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti (potrebna je dopolnitev izvedenskega mnenja) oz. da to ni smotrno, zato je sodbo delno razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovnem postopku naj sodišče prve stopnje dopolni dokazni postopek ter zlasti pridobi dopolnitev izvedenskega mnenja, pri čemer naj sodnemu izvedencu naloži dodatni izračun ob upoštevanju stališč pritožbenega sodišča (preplačilo obresti, zastaranje obresti), nato pa naj ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu z določbo 3. in 4. odstavka 165. člena ZPP.