Jedro

Kaj je „drugo nevarno mesto“ na smučišču, je pravno in ne dejansko vprašanje, zato je stvar sodišča in ne izvedenca. Narivek južnega snega ni takšno mesto, saj sodi v običajne rizike, ki so lastni smučanju na urejenih smučiščih.

Južni sneg na pomladanski smuki je splošno znano dejstvo.

Izrek

I. Pritožbi toženih strank se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Toženi stranki sta dolžni tožniku plačati 61,021,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 40.000,00 EUR od 7. 6. 2007 dalje, od zneska 5.800,00 EUR od 8. 11. 2007 dalje in od zneska 5.960,00 EUR, prva tožena pa sama znesek 11.221,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 5.360,00 EUR od 7. 11. 2007 dalje in od zneska 5.861,21 EUR od 24. 4. 2008 dalje, in povrniti tožeči stranki pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka dalje, vse v 15 dneh pod izvršbo.“ v celoti zavrne.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe plačati toženima strankama 1.180,42 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1) Prvostopenjsko sodišče je izdalo vmesno sodbo, s katero je odločilo, da sta toženi stranki nerazdelno dolžni tožniku plačati 30 % odškodnine, pri čemer je njuna obveznost solidarna le do višine 51.800,00 EUR, za nadaljnjo škod pa je odgovorna prva tožena stranka, in sicer za premoženjsko in nepremoženjsko škodo iz škodnega dogodka 18. 3. 2007. Kolikor je tožnik zahteval „višjo odškodnino (od 30 do 100 %)“, je zahtevek zavrnilo in odločilo, da bo o višini odškodnine in o stroških odločeno s končno sodbo (1).

(2) Proti sodbi se pravočasno pritožujejo vse pravdne stranki s predlogom za spremembo oziroma razveljavitev izpodbijane odločitve, vsakič s stroškovno posledico.

(3) Tožnik se pritožuje proti delu, v katerem je del odgovornosti pripisan njemu in je „višja odškodnina (od 30 do 100 %) zavrnjena“, in to iz vseh razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (UL RS, št. 26/99, s kasnejšimi spremembami; ZPP). Strinja se z dejanskimi ugotovitvami glede obstoja grud in vztraja, da je šlo za ledene grude in ne za narivke južnega snega, pri čemer opozarja na temperaturo okoli 0 stopinj. Vztraja, da je smučal s prilagojeno hitrostjo in da je večja poledenela kepa na prelomnici predstavljala nepričakovano oviro, ki se ji ni mogel ogniti kljub pazljivemu smučanju. Ni dolžan pred pričetkom „resnega“ smučanja pregledati vseh prog. Prva tožena bi morala namestiti tablo za nevarnost ter opraviti ogled kraja nesreče in ga fotografirati. Sklicuje se na primer VS RS, II Ips 440/2002, češ da je sokrivda smučarja podana le v primeru neprilagojene vožnje vremenskim ali terenskim razmeram. Sodišče bi moralo bolj verjeti pričam K, B, K, F in K, ki so vsi povedali, da je tožnik zadel v ledeno kepo premera 50-60 cm, ki je bila primrznjena na podlago. Opozarja na mnenje izvedenca Š, da je snežna gruda 60 x 30 cm nevarna ovira, ki je povprečen smučar ne more ustrezno presmučati in da mora upravljalec tako mesto urediti. Tožnik se ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da je šlo za južni sneg in za razriti teren. Meni, da je zaključek sodišča, da bi moral biti v megli glede na majhno razdaljo bolj pozoren, nerazumljiv. To naj bi bilo v nasprotju z ugotovitvijo, da je tožnik smučal prvi v skupini, da se smučarji ne bi zaleteli. Ni dolžnost smučarja, da pazi na smučarje za seboj. Sodišče svoje zaključke zmotno opira na izpovedbo priče F, češ da se sam ni zaletel v kepo, ker ni „gonil“. Kepa je bila po tožnikovem padcu odstranjena, priča pa je že s sedežnice videla, da je tožnik padel in je zato do njega smučal še posebej previdno in ni padel. Ne drži, kar so zapisali reševalci in nadzorniki, da je tožnik prehitro smučal, saj ga niso videli. Nasprotuje tudi ugotovitvam sodišča, da bi meseca marca moral pričakovati hitre spremembe temperatur na smučišču, na smučišču Z je bila praktično ves dan enaka, kar dokazuje dnevnik obratovanja. Tožnik tako meni, da ni z ničimer prispeval k nastanku nesreče, saj je smučal s prilagojeno hitrostjo upoštevajoč težke vremenske razmere. Nase je prevzel le običajni riziko, kakršen izvira iz urejenih smučarskih prog, ne pa tudi rizika za poškodbe, do katerih pride zaradi neurejenih prog.

(4) Tudi toženki se pritožujeta iz vseh razlogov, in sicer proti ugodilnemu delu. Navajata, da so zaključki sodišča v nasprotju s trditvami tožnika, menita, da je dokazna ocena prvega sodišča pristranska, saj je sodišče verjelo zlasti tožniku in pričam, ki jih je predlagal on, ne pa pričam G, Z in S. Vztrajata, da je za nesrečo kriv izključno tožnik sam. Ko je bil tožnik zaslišan, je izrecno povedal, da so bile kepe snega posledica vožnje teptalca in ne zavijanja smučarjev. Sodišče je ugotovilo, da je prišlo do narivanja snega, ki je postal južen in do predrtja mrzle površine in nastanka okruškov kot snežnih kep, kar je v direktnem nasprotju s tem, kar je trdil tožnik. Nasprotujeta ugotovitvi sodišča, da je bila na mestu padca 30 x 50 cm velika kepa. Sodišče se ne bi smelo opreti na izpovedbe prič, ki so vse bodisi tožnikovi sorodniki bodisi prijatelji, in na fotografije, ki je jih je še samo ocenilo za nejasne, ob tem pa je priča Z celo povedal, da so posnete med progama 8 in 18, nesreča pa se je zgodila med progama 17 in 18. Trditvi te priče tožnik ni nasprotoval. Sodišču očitata, da ni sledilo izpovedbam prič G, Z in S, ki so po nesreči pregledale smučišče in niso opazile kep. Zavrača očitkom, da ni posnela fotografij smučišča, nezgodo je obravnavala korektno, ni pa ji treba za vsak primer fotografirati celotnega smučišča. Toženki menita, da tožnik ni uspel dokazati zatrjevane ovire na smučišču, ker je tudi ni bilo. Pa tudi če bi taka ovira res bila (kepa, odlomljen delček grbine, narivek ali kaj tretjega), to ni nobena nevarnost za normalno smučanje, ampak je to možno pričakovati. To potrjuje tudi, da noben drug smučar ni padel zaradi take kepe. Tožnik bi moral bolj prilagoditi svoje smučanje slabi vidljivosti in dejstvu, da se bliža prelomnici in če bi to storil, bi pred zatrjevano oviro lahko bodisi ustavil bodisi jo obvozil. (5) Tožnik je na pritožbo toženih strank odgovoril in predlagal njeno zavrnitev, toženki pa na njegovo pritožbo nista odgovorili.

(5) Pritožba toženk je utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

(6) Pritožbeno sodišče sicer sprejema nekatere bistvene dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, vendar ocenjuje, da je treba na njihovi podlagi in na podlagi tožnikovih trditev napraviti delno drugačne materialnopravne zaključke, in sicer tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrniti.

(7) Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo naslednja relevantna dejstva: tožnik si je pri padcu na smučanju na smučišču K. na stičišču proge 17 in 18 dne 18. 3. 2007 ob 9.41 uri poškodoval nogo; vidljivost zaradi megle ni bila dobra; temperatura je bila 1 stopinja, sneg je bil južen.

(8) Ta dejstva so prepričljivo in skrbno obrazložena in na podlagi ocene izvedenih dokazov ni očitno, da bi bilo treba priti do drugačnih zaključkov. V pritožbi tožnik nasprotuje le ugotovitvam iz zadnje alineje, vendar neuspešno. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da je bila temperatura ena stopinja nad ničlo, kar tudi pomeni, da je bil sneg južen, saj je tako mnenje na podlagi ustreznih meritev podal izvedenec. Pritožnik se sklicuje zgodnjo jutranjo uro, ki pa je bila upoštevana, in na meritve na drugem smučišču („Z“), kjer ni prišlo do nesreče, zato je to brezpredmetno.

(9) Sodišče prve stopnje je poleg navedenega kot bistveno ugotovilo še, da je tožnik padel zaradi večje snežne kepe južnega snega, ki je nastala zaradi narivanja (torej zaradi smučanja smučarjev), in ne zaradi večje ledene kepe, ki bi bila sprijeta s podlago. S tem, ko je prvo sodišče to ugotovilo, je ugotovilo nekaj drugega, kot je tožnik trdil in je torej prekoračilo trditveno podlago in s tem kršilo razpravno načelo, na kar toženki utemeljeno opozarjata. Vendar je bistveno ravno to, da tožnik ni dokazal svoje osnovne trditve, torej obstoja ogromne ledene kepe na smučišču z južnim snegom.

(10) Tudi na podlagi svojih ugotovitev bi moralo sodišče prve stopnje v celoti zavrniti zahtevek tožnika. Večjo snežno kepo južnega snega, ki je nastala zaradi narivanja, je prvo sodišče označilo za nevarno mesto. To je sicer storilo, opirajoč se na mnenje izvedenca za smučanje, kar pa je napačno. Dejansko vprašanje je, kako velika in kakšna je bila kepa. Dejansko vprašanje za strokovnjaka je tudi, ali lahko tako veliko kepo, kot jo je opisoval tožnik (pritožbeno sodišče sicer v dokazno oceno o tem, da je bila res taka, dvomi, a to ni odločilno, zato zgolj to ni terjalo pritožbene obravnave), povprečen smučar „normalno“ prevozi. Izvedenec je na to sicer odgovoril nikalno, a to še ne pomeni, da mora tudi sodišče samodejno na tej podlagi sprejeti zaključek o tej točki na smučišču kot o nevarnem mestu, kar bi upravljalcu smučišča nalagalo posebno skrbnost. (11) Dolžnosti upravljavca smučišča določa Zakon o varnosti na smučiščih (Ur. l. RS, št. 110/2002; ZVSmuč). Upravljavec smučišča mora tako med drugim zagotoviti urejenost odprtih smučarskih prog, namestiti opozorilne in obvestilne znake, znake za prepoved in obveznost, kjer je potrebno ter zaščito ob prepadnih in drugih nevarnih in smučišču neprilagojenih mestih (5. čl. ZVSmuč). Upravljavec smučišča mora ob dnevnem začetku in zaključku obratovanja smučišča in med obratovanjem, kadar je to potrebno zaradi nastalih razmer, opraviti varnostni pregled smučišča (10. čl. ZVSmuč).

(12) Glede tega, ali je grude pomrznjenega snega ali t. i. „narivke“ južnega snega mogoče šteti za drugo nevarno mesto, ki bi terjalo upravljavčevo posebno pozornost, je mnenje pritožbenega sodišča odklonilno. Res je, da se standardi urejenosti smučišč iz leta v leto povečujejo. K temu nedvomno prispeva nenehni tehnološki razvoj, ki se odraža v vse zmogljivejših napravah in tehničnih pripomočkih, ki upravljavcu smučišča omogočajo oziroma olajšujejo pripravo smučarskih površin. Vendar že zaradi dejstva, da je smučanje aktivnost, ki se odvija v naravnem okolju s sebi lastnimi zakonitostmi, priprave smučarskih površin, ki bi nevarnost uporabnikov izključila ali zmanjšala povsem na minimum, od upravljavca smučišča ni mogoče ne pričakovati ne zahtevati. Posameznik, ki se poda na smučišče, mora računati s tem, da se smučarske proge tudi s skrajno skrbno pripravo ne da preoblikovati v umeten poligon (2) z brezhibno zglajeno snežno površino, ki bi bila povrh vsega pripravljena tako, da tudi po več urah obratovanja na njej ne bi nastala nikakršna zdrsana mesta, rebra, vdrtine, grude ali grbine. Na to mora računati ne glede na to, ali si proge pred začetkom „resnega“ smučanja ogleda, kot se sprašuje tožnik v pritožbi. Prav vsa takšna mesta so na smučarskih progah nekaj povsem običajnega, spomladanska smuka pa zaradi višjih temperatur k običajnim pojavom doda še od zavojev narite kupe južnega snega, kar je splošno znano, zato se tožnik v pritožbi zaman sklicuje na nasprotno.

(13) Nariti kepe južnega snega enako kakor (pomrznjeni) grudasti ostanki teptanja snega na smučišču torej nikakor ne predstavljajo nevarnosti, ki bi jo morala prva toženka odstraniti ali nanjo uporabnike smučišča posebej opozoriti. Gre za razumljivo pogost pojav, s katerim morajo smučarji računati in temu prilagoditi svoje smučanje (3). Zadeva je neprimerljiva z zadevo, ki jo je obravnavalo VS RS pod II Ips 440/2002, na katero se sklicuje tožnik, kjer je šlo za velik kup snega, na katerega je bil upravljalec opozorjen, pa nanj ni reagiral, češ da bodo smučišče kmalu zaprli. Smučarji (uporabniki urejenih smučišč) morajo torej ravnati (smučati) z ustrezno skrbnostjo in razmeram primerno ter pri tem računati na to, da smučišča niso umetno zglajeni poligoni, popolnoma brezhibne oziroma ravne površine, pač pa zlasti od snežnih in vremenskih razmer odvisne bolj ali naj spolzka, ravna in strma pobočja. Z drugimi besedami: gruda, kakršna naj bi bila ta, zaradi katere se je tožnik poškodoval, je na smučišču običajen pojav in sodi v predvidljive rizike na urejenem smučišču. (14) Ni nerazumljiv zaključek sodišča, da bi moral biti v megli tožnik bolj pozoren, morda manjka le poudarek, da je bilo temu očitno tako. Tudi nasprotja med tem in ugotovitvijo, da je tožnik smučal prvi v skupini, da se smučarji ne bi zaleteli, ni videti. Kako hitro je tožnik smučal in kaj natanko je bil vzrok njegovemu padcu in poškodbi, po povedanem niti ni pomembno, saj je v tem postopku pomembna le presoja skrbnega ravnanja prve toženke.

(15) Tako se torej izkaže, da ni podano protipravno ravnanje tožene stranke, saj je to lahko le takšno ravnanje (v konkretnem primeru opustitev), katerega objektivno predvidljiva posledica je verjetnost nastanka škode, kar pa je pri običajnih rizikih izključeno. Vseh elementov civilnega delikta v obravnavanem primeru torej ni, saj ravnanje tožene stranke ni bilo protipravno, ker tožena stranka po presoji pritožbenega sodišča ni opustila dolžne skrbnosti.

(16) Na povedano prav v ničemer ne vpliva opustitev fotografiranja mesta nesreče prve toženke, pri čemer ni odveč tožnika opozoriti, da sam nosi dokazno breme za svoje (pozitivne) trditve (7. in 212. čl. ZPP).

(17) Izkaže se, da pritožbeni očitki tožnika niso utemeljeni, so pa utemeljeni očitki toženk, zato je sodišče pritožbi slednjih ugodilo, pritožbo prvega pa zavrnilo (353. čl. in 4. ter 5. alineja 358. čl. ZPP), ker sicer pri uradnem preizkusu sodbe sodišča prve stopnje ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP).

(18) Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 2. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP, pri čemer je pritožbeno sodišče glede na razpoložljive podatke lahko odločilo le o stroških pritožbenega postopka, o stroških postopka, nastalih strankam pred sodiščem prve stopnje, pa bo moralo prvo sodišče še odločiti. Tožnik je s pritožbo v celoti propadel, zato je dolžan povrniti toženkama, ki sta s pritožbo uspeli, vse njune pritožbene stroške stroške, in sicer 1.180,42 EUR za takso za pritožbo.

(1) Izrek te „vmesne“ sodbe je sicer popolnoma napačen in bi se moral glasiti, da je tožbeni zahtevek utemeljen do 30 % oziroma da je podan temelj tožbenega zahtevka v obsegu 30 %. Ne gre namreč za vmesni ugotovitveni zahtevek! Glej Ude L., Civilno procesno pravi, Ur. l. RS, Ljubljana 2002, str. 304 in nadaljnjo tam navedeno literaturo. Enako opozarja tudi Galič A., v Ude et al., Zakon o pravdnem postopku s komentarjem, Uradni list in GV Založba Ljubljana 2009, 3. knjiga, str. 62. in 64. (2) Primerjaj sodbo in sklep VS RS II Ips 267/05 in sklep II Ips 489/87. (3) Primerjaj sodbi VS RS II Ips 661/2007 in II Ips 346/98.