Jedro

Glede na dane vremenske pogoje kritičnega dne je razumna presoja višjega sodišča, da je bilo „narivke“ južnega snega pričakovati in da izkazano stanje smučišča na kraju padca v konkretni situaciji ni predstavljalo nevarnega mesta v smislu 5. člena ZVSmuč, ki bi od upravljalca smučišča terjalo, da bi tam namestil zaščito (npr. opozorilne ali obvestilne znake).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo vmesno sodbo, s katero je odločilo, da sta toženi stranki dolžni nerazdelno plačati tožniku 30% odškodnine, pri čemer je njuna obveznost solidarna le do odškodnine 51.800,00 EUR, za nadaljnjo škodo pa je odgovorna prva toženka. Kolikor je tožnik zahteval „višjo odškodnino“ (od 30% do 100%) pa je zahtevek zavrnilo in odločilo, da bo o višini odškodnine in o stroških odločeno s končno sodbo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožencev ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Pritožbo tožnika je zavrnilo in v zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidenta Zoper pravnomočno odločbo je tožnik vložil revizijo iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je zmotna presoja višjega sodišča, da večja snežna kepa južnega snega ne predstavlja nevarnega mesta, ter da je sodišče samovoljno razglasilo strokovno mnenje izvedenca smučarske stroke za napačno. Sodišče bi moralo v primeru dvoma v mnenje izvedenca postaviti novega izvedenca. Revident vztraja pri tem, da grude pomrznjenega snega predstavljajo na smučarski progi nevarno mesto, ki bi terjalo ukrepanje v skladu z določbami ZVSmuč. Glede na stanje tehnike v današnjem času ter glede na visoke cene smučarskih vozovnic bi se morala razlaga pojma običajnega tveganja, ki jo je smučar na urejenem smučišču dolžan pričakovati in z njo računati, ožiti in ne širiti. Neupoštevno pa je tudi sklicevanje višjega sodišča na spomladansko smuko. Našteje določbe ZVSmuč, ki jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo, upoštevane določbe zakona pa je zmotno presodilo, kar podrobneje utemelji. Sodišči sta tudi spregledali, da je tožnik na glavni obravnavi 20. 11. 2008 tožbeni zahtevek zvišal na 74.922,40 EUR s pp. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku po temelju v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

3. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik 18. 3. 2007 smučal na smučišču K., katerega upravlja prva toženka, ki je imela z drugo toženko sklenjeno zavarovanje civilne odgovornosti. Do nezgode je prišlo kritičnega dne dopoldan ob 9.41 uri na označeni in urejeni progi na delu smučišča z vrha K. na stičišču med 17 in 18 progo, ko je bilo vreme megleno, sneg južen, temperatura pa +1 stopinja.

Pri ugotavljanju vzroka padca se je sodišče prve stopnje oprlo na mnenje izvedenca in zaslišanih prič. Vzroka za nastalo nezgodo je dopustilo dva; nepremično večjo snežno kepo, ki je bila lahko primrznjena k tlem ali pa so bili to odlomljeni, zmrznjeni delčki grbine. V nadaljevanju kot vzrok nesreče opredeli tudi narivanje snega, ki je postajal južen in predretje mrzle površine snega in nastanka odkruškov kot snežnih kep. Tožena stranka kot upravljalec smučišča le-tega ni ustrezno uredila in ni ustrezno izvajala nadzora v času smučanja. Tožniku je zaradi nepazljivosti in določene mere neskrbnosti pripisalo soprispevek v višini 70%.

6. Sodišče druge stopnje povzame, da iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnik padel zaradi večje snežne kepe južnega snega, ki je nastala zaradi narivanja, in ne zaradi večje ledene kepe, ki bi bila sprijeta s podlago. Kot bistveno izpostavi, da tožnik ni dokazal obstoja ogromne ledene kepe, ki naj bi bila vzrok njegovega padca. V nadaljevanju presodi, da „narivkov“ južnega snega ali grud pomrznjenega snega ni mogoče šteti za „drugo nevarno mesto“ (5. člen Zakona o varnosti na smučiščih, UL RS, št. 110/2002; ZVSmuč), ki bi terjali upravljalčevo posebno pozornost. Gre za razumljivo pogost pojav, še posebej spomladi pri višjih temperaturah, s katerim morajo smučarji računati in temu prilagoditi svoje smučanje, saj mora posameznik, ki se poda na smučišče računati s tem, da se smučarske proge tudi s skrajno pripravo ne da preoblikovati v umeten poligon z brezhibno zglajeno snežno površino. Zaključi, da ni podano protipravno ravnanje tožene stranke.

7. Revident problematizira presojo sodišča druge stopnje, da večja snežna kepa južnega snega ne predstavlja nevarnega mesta in se sklicuje na drugačno mnenje izvedenca smučarske stroke. Sodišče druge stopnje je nepotrebno „polemiziralo“ z mnenjem izvedenca, saj je le-ta podal mnenje hipotetično za primere, ko smučar naleti na snežne grude, snežne kepe ali odlomljene snežne grbine v velikosti 60 cm, dolžine in višine 30 cm, tožnik pa dokaznega bremene v zvezi z prisotnostjo takšne kepe na smučišču ni zmogel (glej obrazložitev sodbe pritožbenega sodišča pod točko 9). Izvedenec je posrednik sodniku manjkajočega strokovnega znanja in izkušenj, torej sodnikov pomočnik. Njegova ekspertiza je namreč podvržena dokazni oceni in je za sodnika neobvezujoča. Izvedenec torej ne sodi, vendar na sojenje bistveno vpliva - bodisi prek sodišča na dokazno oceno bodisi prek vpliva na normativno konkretizacijo pravnih standardov. Ali predstavlja večja snežna kepa južnega snega nevarno mesto v smislu 5. člena ZVSmuč, ki bi terjalo upravljalčevo posebno pozornost, je presoja, ki je pridržana sodišču. Gre za pravno presojo, ki terja subsumcijo dejanskih okoliščin pod pravno pravilo. Tudi če so pravila znanosti, stroke in izkušenj pravnega značaja, je aplikacija pravne norme vedno pridržana sodišču. 8. Materialnopravna presoja sodišča druge stopnje je pravilna. Smučanje je (običajna) športna aktivnost, ki je (tako kot mnoge druge) sicer po naravi stvari povezana z določenimi nevarnostmi oziroma tveganji(1). V primerih, ko stvar oziroma dejavnost ni nevarna sama po sebi, temveč takšna postane glede na okoliščine primera, te okoliščine pa je treba pripisati opustitvi dolžne skrbnosti ali kršitvi varnostnih pravil imetnika (obratovalca), se za podlago vzame (zgolj) krivdna odgovornost. Kljub stanju tehnike v današnjem času in visoki ceni smučarskih vozovnic od upravljalca smučišča oziroma njegovih rediteljev ni mogoče zahtevati, da nenehno nadzirajo smučarske proge in iz smučišča ustvarjajo umetni poligon. Glede na dane vremenske pogoje kritičnega dne je razumna presoja višjega sodišča, da je bilo „narivke“ južnega snega pričakovati in da izkazano stanje smučišča na kraju padca v konkretni situaciji ni predstavljalo nevarnega mesta v smislu 5. člena ZVSmuč, ki bi od upravljalca smučišča terjalo, da bi tam namestil zaščito (npr. opozorilne ali obvestilne znake)(2). Prav tako konkretno izkazane dejanske okoliščine, pri čemer tožnik nahajanja večje ledene kepe snega na smučišču sploh ni dokazal, v tem primeru ne terjajo zaključka, da smučarska proga ni bila urejena. Do drugačne presoje ne pripelje tudi nobena druga določba ZVSmuč. Tudi smučar sam mora storiti vse za lastno varnost. V konkretnem primeru je situacija na smučišču, ki je bila tožniku znana, zahtevala previdnost, stanje na smučišču pa ni bilo neurejeno. Ker protipravno ravnanje (opustitev) prve toženke tako ni podana, je bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti.

9. Ker so bila ugotovljena in obrazložena vsa pravno odločilna dejstva, zatrjevani revizijski razlogi pa niso podani, je revizijsko sodišče revizijo tožnika v skladu z določbo 378. člena ZPP zavrnilo.

Op. št. (1): Odvija se namreč v naravnem okolju s sebi lastnimi zakonitostmi, njegovo bistvo je gibanje (lahko v različnih smereh) po različno strmih pobočjih, po različni in lahko tudi spremenljivi snežni podlagi, v posebni, težki opremi ter z različnimi, (lahko) tudi precej velikimi hitrostmi, kar vse povzroča večjo verjetnost nepredvidljivih situacij, v katerih se lahko znajdejo njeni udeleženci.

Op. št. (2): Primerjaj z odločbo VS RS II Ips 143/2006 (nastanek posameznih zdrsnih površin ne predstavlja nevarnega mesta) ter II Ips 661/2007 (pomrznjene rebraste vdolbine in grudasti ostanki teptanja snega na smučišču ne predstavljajo posebne nevarnosti) z dne 10. 9. 2008.