Jedro

Ker namen pogodbenikov, da bi tožnico izigrali ozirom prikrajšali za dedno pravico, ni izkazan, sporazum o delitvi premoženja ni nedopusten ali nemoralen. Za življenja staršev izvedena delitev premoženja, k ustvaritvi katerega je potomec prispeval, je pričakovana.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec od svojega očeta brezplačno prejel 1/2 nepremičnin parc. št. 1 in 2, obe k. o. X, in 1/8 nepremičnin parc. št. 3 in 4, obe k. o. X (I. točka izreka). Zavrnjen pa je zahtevek, da je toženec kot darilo prejel: 1/4 nepremičnin parc. št. 5 in 6, obe k. o. X, 3/8 nepremičnin parc. št. 3 in 4, obe k. o. X, ter tri vozila Mercedes Benz (II. točka izreka). Zavrnjen je tudi podredni zahtevek za ugotovitev ničnosti Sporazuma o delitvi skupnega premoženja z dne 28. 9. 1992 in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja pri nepremičninah v k. o. X (III. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da pravdni stranki krijeta svoje (IV. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Sklicuje se na sklep II Ips 335/2014, s katerim naj bi Vrhovno sodišče jasno nakazalo, da bi Sporazum o delitvi skupnega premoženja utegnil biti ničen. Povzema svoje trditve, da je oče sporazum podpisal tri tedne pred smrtjo, da je predmet sporazuma premoženje A., ki je brez potomcev umrl leta 1988, da je predmet razpolaganja skupaj ustvarjeno premoženje, da sporazuma niso podpisali A. dediči. Navaja, da je oče najmanj od leta 1985, najverjetneje pa že od leta 1983, užival zdravila na osnovi morfija. Vsebina oporoke, kolikor se nanaša na tožnico, je posledica dejstva, da je tožnica odklonila dobavo kapljic Valoron (morfij). Oče je od toženke, zdravstvene uslužbenke, pričakoval, da mu bo zdravilo dobavljala. Ker tega ni mogla, saj je dostop do teh zdravil pod posebnim režimom, ji je oče zameril. Glede očetovih bolečin je dr. B. že leta pred zapustnikovo smrtjo povedal, da gre za fantomsko (namišljeno) bolečino. Sporazum je oče podpisal tri tedne pred smrtjo, pod močno dozo morfija (oče se je ustrelil). Soglaša z zapisom v sporazumu, da so starša in dvojčka imeli skupno obratovalnico od 1. 4. 1981 dalje; da sta starša kupila zemljišče in zgradila stavbo na Y.; da sta starša kupila nepremičnino v k. o. X Ne soglaša pa z ugotovitvijo, da sta starša skupaj s sinovoma kupila zemljišče in zgradila objekte na Z. V objekte na Z. so se toženčevi sorodniki preselili leta 1980; tako v poslovni kot stanovanjski del. Tedaj sta bila dvojčka stara 21 let. Tudi če sta vse popoldneve pomagala v delavnici, nista mogla ustvariti skupnega premoženja. Do 18. leta sta bila vzdrževana družinska člana, starši pa preživninski zavezanci. Ne soglaša z ugotovitvijo, da je bil M. dejanski lastnik nepremičnine na Y. Lastnik nepremičnine je tisti, ki je vknjižen v zemljiški knjigi in je lastnino pridobil po samem zakonu, na podlagi pravnega posla ali z dedovanjem. A. ni imel premoženja; po njem ni bilo zapuščinske obravnave. Meni, da sodišče ni utemeljilo ugotovitve, da gre za soustvarjeno premoženje. Glede na čas graditve brata dvojčka pri gradnji nista mogla sodelovati. Meni, da starša svojih dednih deležev po M. tožencu nista mogla odstopiti. Predvideva, da je imel A. izgovorjeno pravico osebne služnosti, kar pa ni enako lastninski pravici. Na osebo vezane pravice ne morejo biti predmet dedovanja. Ker A. potomcev ni zapustil, bi bila njegova dedinja tudi tožnica (polsestra), ne samo starši. Zanika obstoj pravne podlage za ugotovitev, da je bil M. lastnik nepremičnine Y. Starša dednih deležev po njem nista pridobila. Ker dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno, tudi materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno. Ne da se preizkusiti, zakaj je sodišče zahtevku delno ugodilo, v presežku pa ga je zavrnilo; vse to ob ugotovljenem dejstvu, da s sporazumom ni nič narobe.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pojasnjuje, da z obsodilnim delom sodbe ne soglaša, vendar se ni pritožila, ker odločitev ne bo imela posledic na dedovanje očetove zapuščine. Darilo, ki ga je tožnica od očeta prejela za življenja, namreč visoko presega vrednost njenega nujnega dednega deleža. Meni, da tožnica vlaga nesmiselne tožbe in preprečuje zaključek dolgotrajnega zapuščinskega postopka. Opozarja, da je do leta 2005 tožnica tudi sama štela, da je, sedaj sporni sporazum, veljaven. Opozarja, da se na ničnost pravnega posla tožnica tudi v tem postopku ni sklicevala in ničnosti ni zatrjevala. Zahtevek na ničnost je postavila šele z vlogo z dne 8.9.2016; dokazov, ki bi ničnost potrjevali, pa ni predlagala. Opozarja, da tožnica v pritožbi širi svoje trditve. V postopku pred sodiščem prve stopnje očetove zmedenosti ali neprisebnosti ni zatrjevala. Edina A. dediča sta bila starša, ker A. ni imel potomcev niti žene ali partnerke. Poudarja, da sta z bratom delala od najzgodnejših otroških let in zaradi dela zanemarila šolanje. Ob selitvi na Z. v letu 1980 (poslovni del) in 1981 (stanovanjski del) prostori niso bili dokončani. Ob podpisu sporazuma je bil toženec star čez 30 let. Premoženje je bilo razdeljeno še za časa A. življenja, izpolnitev dogovora pa sanira pomanjkljivo obličnost tega pravnega posla. Sklicuje se na pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma sodišče ugotavlja, da se tožnica pritožuje le zoper zavrnilni del sodbe (II. in III. točko izreka) in posledično stroškovni del odločitve (IV. točko izreka), zato je v preostalem delu (I. točka izreka) sodba sodišča prve stopnje že pravnomočna in ni predmet preizkusa v tem pritožbenem postopku. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v izpodbijanem delu, v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (prvi in drugi odstavek 350 čl. ZPP).

6. Ni mogoče soglašati s pritožbo, da je Vrhovno sodišče v revizijski odločbi zelo jasno nakazalo, da bi utegnil biti Sporazum o delitvi skupnega premoženja z dne 28. 9. 1992 (v nadaljevanju Sporazum) ničen. V sklepu II Ips 335/2014 je Vrhovno sodišče podalo zgolj napotek, da je tožničine trditve – da je bila izigrana; da so pogodbeniki ustvarili A. „imaginarni“ delež zaradi potreb izločanja nujne dedinje; da sta bila C. in A. premlada za delo in pridobivanje; da je bil sporazum sklenjen le dobre tri tedne pred očetovo smrtjo – terjajo presojo Sporazuma z vidika morebitne ničnosti na podlagi 13. čl. ZPP. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje sporni Sporazum presodilo z vidika ničnosti, vendar ne kot predhodno vprašanje (na podlagi 13. čl. ZPP), ampak na osnovi tožničinega zahtevka. V ponovljenem postopku je namreč tožnica postavila podredni zahtevek, s katerim uveljavlja ugotovitev ničnosti Sporazuma, neveljavnost na njegovi osnovi izvedene vknjižbe in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja.

7. Tožnica svojo prikrajšanost in nemoralnost sporazuma utemeljuje s trditvijo, da brata C. in A. k gradnji in pridobivanju premoženja staršev zaradi mladosti nista mogla prispevati, s Sporazumom pa jima je iz tega naslova priznana lastninska pravica. Nasprotuje ugotovitvi, da sta leta 1959 rojena dvojčka – toženec in brat A. – vlagala v objekte na Z., v katere so se toženčevi sorodniki preselili leta 1980. Namena pogodbenikov (skleniteljev Sporazuma – toženca in njegovih staršev), da bi tožnico izigrali oz. prikrajšali za dedno pravico, sodišče prve stopnje ni ugotovilo (18. do 21. točka obrazložitve). Takó je prvostopenjsko sodišče zaključilo tudi na osnovi tožničine izpovedi. Tožnica sama je izpovedala, da sta dvojčka doma delala. Tožničina izpoved je v nasprotju z njeno trditvijo, da toženec in A. k ustvaritvi premoženja staršev nista prispevala. Toženec je bil prepričljiv v svoji izpovedi, za kakšno obliko in obseg dela je šlo. Ni mogoče spregledati, da je to dejstvo oče potrdil v oporoki in Sporazumu. Oporoka je bila sestavljena leta 1988, Sporazum pa 1992, zato ni izključeno, da omenjata tudi delo po vselitvi v nepremičnino Z. 1. V pritožbi postavljena trditev o očetovi hudi bolezni in fantomski (namišljeni) bolečini daje toženčevi izpovedi še večjo težo, saj je očitno, da so bile očetove sposobnosti za delo po nastopu bolezni manjše. Nobenega dvoma ni, da dejanska podlaga za priznanje rezultatov toženčevega dela obstaja. Ne poraja se pomislek, da bi bila delitev, s katero naj bi toženec dobil (tudi) njegovemu vložku ustrezen obseg premoženja, navidezna. Da sta C. in A. že od mladih let doma delala, je navedeno tako v oporoki kot v Sporazumu. O tem sta izpovedala toženec in tožnica. Povsem zakonita je odločitev staršev, da C. prispevek k ustvaritvi njunega premoženja ovrednotita in priznata kot stvarnopravni vložek. Starša sta premoženje, glede katerega sta ocenila, da ni rezultat C. in A. dela, zadržala v lasti in posesti. Zaradi vseh teh okoliščin pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu zaključku, da sklenitev Sporazuma ni nemoralno ali nedopustno ravnanje; táko ravnanje je pravično in moralno, zaradi ureditve razmer ter izogibanja sporom med dediči pa celo zaželeno in pričakovano. Nagib za sklenitev Sporazuma ni nedopusten ali nemoralen.

8. Tožnica je opozorila, da je bil Sporazum sklenjen mesec dni pred očetovo smrtjo, ni pa pojasnila, zakaj naj bi bilo to dejstvo pomembno. Očetova opravilna nesposobnost ali kakšna druga prikrajšanost v času sklenitve Sporazuma ni bila zatrjevana. V pritožbi podana trditev, da je oče Sporazum podpisal pod močno dozo morfija, je nedovoljena pritožbena novota (prvi odstavek 337. čl. ZPP). Enako velja za trditev, da je tožnici oče zameril, ker mu kapljic Valoron (morfij) ni mogla dostaviti. Na trditev, da je od doma dobila hišo, se tožnica ni odzvala. Oče je že v oporoki z dne 28. 9. 1988 navedel, da je s hišo, ki sta jo sinova C. in A. naredila v njegovem imenu, tožnica dedno odpravljena. Zato ni dvoma, da se je oče zavedal tožničine pravice do nujnega dednega deleža, vendar je ocenjeval, da je tožnica že prejela, kar ji iz naslova dedovanja pripada.

9. Enako velja za rezultate A. dela. Starša sta s sporazumom potrdila tudi A. prispevek k ustvaritvi njunega premoženja. Res je, da se A. ni vknjižil kot lastnik v zemljiški knjigi in da zapuščinskega postopka po njem ni bilo. Sta pa starša priznala stvarnopravne posledice A. vlaganj v njuno premoženje. Vsi podpisniki sporazuma (starša in toženec) pa so potrdili tudi obstoj delitve, na osnovi katere je A. postal izključni lastnik nepremičnine na G. in 1/4 solastnik poslovnega dela objekta na Z. (II. točka Sporazuma). Iz Sporazuma je razvidno, da je bila delitev izvedena pred A. smrtjo. Skladno s to delitvijo se je premoženje uživalo. A. je bival na Y., toženec in starši pa v stanovanjskem delu objekta Z. V poslovnem delu objekta Z. so skupaj opravljali dejavnost. Ker zapustnikovo premoženje na dediče preide v trenutku njegove smrti (132. čl. Zakona o dedovanju), starša pa sta bila A. edina dediča, sta s podedovanim premoženjem lahko razpolagala. Nesprejemljiva je trditev, da je tudi tožnica A. zakonita dedinja. Premoženje osebe, ki je umrla brez potomcev in zakonca, dedujejo njegovi starši (tretji odstavek 14. čl. Zakona o dedovanju). V nasprotju s Sporazumom pritožnica domneva, da je imel A. izgovorjeno osebno služnost. Za táko razmišljanje v spisovnih podatkih in izvedenem dokaznem postopku ni podlage.

10. Pri ugotavljanju obsega zapuščine (v pravdnem postopku II P 498/95) tožnica ničnosti Sporazuma ni uveljavljala; kljub temu, da ravno ta Sporazum bistveno vpliva na obseg zapuščine (ga zmanjšuje). Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno izpostavilo, da tudi pravnomočna odločitev o obsegu zapuščine (pravdni postopek P 498/10995) temelji na spornem Sporazumu.

11. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, saj vsebuje razloge o odločilnih dejstvih.; ti razlogi so razumljivi in medsebojno skladni. Jasno je obrazloženo, da je oče tožencu daroval premoženje, ki je nanj (na očeta) prešlo z A. smrtjo (na podlagi dedovanja); ostalo premoženje je toženec od očeta pridobil odplačno – kot odmeno za njegovo delo pri gradnji objektov na Z. in v obratovalnici. Tožnica, ki toženčevo delo potrjuje, tožencu pridobitno sposobnost neprepričljivo odreka zaradi mladosti. Splošno znano namreč je, da je mladostnik za fizično delo sposoben že pred 21. letom; celó delovno razmerje lahko sklene z dopolnjenim 15. letom starosti (21. čl. Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1). Pritožba ne pojasni, katera dejstva bi utemeljevala drugačno uporabo materialnega prava, če bi bila ugotovljena.

12. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 155. čl. ZPP).