Jedro

Realizirana ustna pogodba je bila veljavna (73. člen tedaj veljavnega ZOR). B. A. je s tem pridobil pravico od staršev (oziroma od očeta kot formalnega zemljiškoknjižnega lastnika, čeprav ni bilo sporno, da gre za skupno premoženje obeh) zahtevati izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bi se v zemljiško knjigo vpisal kot lastnik celotne nepremičnine na G. in solastnik četrtine poslovnega prostora E. Ob njegovi smrti (132. člen ZD) pa je vse njegovo premoženje, vključno s terjatvijo zahtevati zemljiškoknjižno dovolilo, prešlo nazaj na starša kot njegova zakonita dediča (14. člen istega zakona). Vpis v njuno korist (oziroma formalno v očetovo korist) je že obstajal, terjatev pa je z združitvijo upnika (formalno očeta kot zemljiškoknjižnega lastnika, dejansko pa obeh staršev) in dolžnika v isti osebi prenehala.

Izrek

I. Revizija zoper odločitev o podrednem tožbenem zahtevku se zavrže. II. Revizija zoper odločitev o primarnem tožbenem zahtevku se zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh toženi stranki povrniti 1.693,00 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

**Odločitev sodišč prve in druge stopnje**

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je toženec od njunega skupnega že umrlega očeta A. A., brezplačno prejel parceli št. 1373/7 in 1373/1 k.o. ... do ½-ice in parcele št. 1338/13 in 1338/19 iste k.o. do 1/8-ine; v preostalem delu, to je, naj ugotovi, da je toženec kot darilo prejel tudi parceli št. 1337/2 in 1338/14 k.o. ... do ¼-ine, ter parceli št. 1338/13 in 1338/19 do 3/8-in in tri osebne avtomobile, je primarni tožbeni zahtevek zavrnilo. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek, naj ugotovi ničnost Sporazuma o delitvi skupnega premoženja z dne 28. 9. 1992 (v nadaljevanju Sporazum).

2. Drugostopenjsko sodišče je tožničino pritožbo zavrnilo in z njo izpodbijani zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje potrdilo.

**Revizijske navedbe in odgovor na revizijo**

3. Revizijo je vložila tožnica. V uvodu najprej navaja, da jo vlaga zoper pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1298/2016-I z dne 28. 11. 2016, nato pa kot uveljavljana revizijska razloga navaja bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje in zmotno uporabo materialnega prava ter Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, toženo stranko pa zaveže, da ji mora povrniti stroške postopka.

4. 1. V obrazložitvi revizije tožeča stranka povzema razloge revizijske odločbe iz prejšnjega sojenja, ki se nanašajo na (ob zadostni trditevni podlagi) izostalo presojo ničnosti Sporazuma in stališče sodbe drugostopenjskega sodišča, da teh razlogov ni mogoče razumeti kot oceno Vrhovnega sodišča, da je Sporazum ničen.

2. Nasprotuje ugotovitvi pritožbenega sodišča, da se ni odzvala na trditev, da je od očeta dobila hišo, saj je ves čas trdila, hiša njej in njenemu možu ni bila dana v dar; zgradila sta jo s krediti na kupljenem zemljišču, pri delu pa so jima pomagali prijatelji in sorodniki ter tudi oče, vendar slednji zato, ker njenemu možu, ki je bil zaposlen pri njem, ni mogel plačati opravljenih nadur.

3. Za tem nasprotuje odločitvi nižjih sodišč, da je oče tožencu daroval premoženje, ki je nanj (na očeta) prešlo ob smrti brata pravdnih strank B.-ja. B.. namreč ni bil lastnik nobene nepremičnine. Razlaga sodišč, da je bil B. dejanski lastnik, je v nasprotju z zakonom, ki dejanske lastnine ne pozna; že takrat je določal, da se lastninsko pravico pridobi na podlagi zakona, pravnega posla ali dedovanja. Po B.. zapuščinske obravnave ni bilo, da bi mu starša priznala stvarnopravne posledice vlaganj v njune nepremičnine, pa Sporazum ne govori. Tudi sicer bi bilo nelogično, da bi mu priznala lastninsko pravico na podlagi vlaganj v stavbo na G. (parceli št. 1337/1 in 1337/7 k.o. ...), ki je bila zgrajena, ko je bil star 4 leta. Sporazum je bil podpisan več kot 4 leta po B.-jevi smrti in tri tedne pred očetovo smrtjo; sodišči bi ga morali presojati po vsebini in ne po naslovu.

4. Na parceli 1338/13 k.o. ... je bil eden od objektov zgrajen leta 1957, pred toženčevim (in B..-jevim) rojstvom, zato k njegovi pridobitvi ni prispeval. Drugi objekt na tej parceli je bil zgrajen leta 1980, ko je imel toženec 21 let; tožnica ne zanika, da je delal, a s fizičnim delom ni mogel prispevati toliko, kot mu je bilo danega. Zato je navedba v Sporazumu, da so pogodbeniki skupaj z B.-jem zgradili in kupili poslovno-stanovanjski objekt E. popolnoma neresnična. Tudi tožnica in njen mož sta pri domači hiši ogromno pomagala, pa jima lastninska pravica ni bila priznana. Skupna obratovalnica je pričela obratovati 1. aprila 1981, ko sta se toženec in B. vrnila z odsluženja dveletnega vojaškega roka, pred tem pa sta bila dijaka – vzdrževana družinska člana in jima pravica do priznanja lastninske pravice ni mogla iti. Ne drži niti obrazložitev iz 17. točke obrazložitve, da so sklenitelji Sporazuma skupaj kupili tri osebne avtomobile, saj je enega toženec dobil v dar od svojih staršev za rojstni dan, kar je tožnici povedala toženčeva mati, ki ji je avto pripeljala na ogled.

5. Poudarja, da bi bila zapuščinska masa po očetu nedvomno bistveno drugačna, če Sporazuma ne bi bilo. Upoštevati je treba, da je tožnica zapustnikova nezakonska hči, njena mačeha, toženčeva mati, pa je bila potem, ko pomoči tožnice in njenega moža pri delu v obratovalnici niso več potrebovali, tožnici mačeha v pravem, slabšalnem pomenu besede.

6. Zaključi z očitkom, da je sodba nesklepčna, ker ne vsebuje razlogov o tem, zakaj je bilo zahtevku do določenega deleža ugodeno, v presežku pa je bil zahtevek zavrnjen in zakaj je bilo ugodeno ravno do določenega deleža, višje sodišče pa na tak pritožbeni ugovor ni odgovorilo. Sodišče je dokaze ocenilo nepravilno, mimo dokaznega postopka, sodbe se ne da preizkusiti, v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in je neizvršljiva.

5. Toženec je na revizijo odgovoril. Vrhovnemu sodišču je primarno predlagal, naj jo kot nedovoljeno zavrže, ker je vložena zoper sodbo sodišča prve stopnje, glede podrednega zahtevka pa ne presega revizijskega praga, podredno pa, naj jo kot neutemeljeno zavrne.

**O (ne)dovoljenosti revizije**

6. Revizija zoper odločitev o primarnem zahtevku je dovoljena.

7. Po določbi prvega odstavka 367. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) lahko stranke vložijo revizijo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji. Tožnica je kot sodbo, ki jo izpodbija z revizijo, v uvodu le-te navedla sodbo sodišča prve stopnje. A je kljub temu in čeprav so v obrazložitvi revizije nekateri (v nadaljevanju navedeni) očitki naperjeni proti odločitvi sodišča prve stopnje, jasno, da izpodbija sodbo pritožbenega sodišča. Tako na primer že v uvodu revizije uveljavlja revizijski razlog kršitve procesnih pravil v postopku pred sodiščem druge stopnje in jih v obrazložitvi konkretizira, kar bi bilo nepotrebno, če bi izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje.

8. Navedba izpodbijane sodbe je sicer po določbi 335. člena ZPP v zvezi s 383. členom istega zakona nujna sestavina revizije. Namenjena je ugotovitvi identitete izpodbijane sodbe. Brez tega revizija ni sposobna vsebinske obravnave in jo sodišče zavrže. Obravnavani primer ni tak, saj ni dvoma o tem, katero sodbo drugostopenjskega sodišča tožnica izpodbija z revizijo. Ne nazadnje jo v je v obrazložitvi revizije opredelila z navedbo opravilne številke in datuma, ko je bila izdana. Zato okoliščina, da je tožnica v uvodu revizije kot izpodbijano sodbo navedla sodbo sodišča prve stopnje, ne pomeni razloga za zavrženje revizije.

9. Revizija zoper odločitev o podrednem zahtevku ni dovoljena.

10. Po določbi drugega odstavka 367. člena ZPP je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 eurov. Tožnica je vrednost spornega predmeta glede podrednega tožbenega zahtevka opredelila z zneskom 20.001,00 eurov. Zaradi nepreseganja revizijskega praga je zato revizija v tem delu nedovoljena, nedovoljeno revizijo pa sodišče zavrže (377. člen ZPP).

**O neutemeljenosti dovoljenega dela revizije**

11. Revizija zoper odločitev o primarnem zahtevku ni utemeljena.

12. Vrhovno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Na nobenega od revizijskih razlogov ne pazi po uradni dolžnosti. Zato jih mora stranka v reviziji uveljavljati izrecno in konkretizirano (obrazloženo): pojasniti mora, katera odločitev in zakaj je materialnopravno zmotna in s katerim ravnanjem ali opustitvijo je katero od nižjih sodišč kršilo procesna pravila.

13. Revizijska navedba, iz katere izhaja tožničino razumevanje, da naj bi v prejšnjem postopku Vrhovno sodišče v razveljavitvenem sklepu II Ips 335/2015 »jasno nakazalo, da bi Sporazum utegnil biti ničen,« 1 ter tožničino nasprotovanje zapisu v izpodbijani sodbi, da se ni odzvala na trditev, da je od doma dobila hišo,2 se nanašata na odločitev o podrednem zahtevku, glede katerega revizija ni dovoljena.

14. Za odločitev o tožničinem zahtevku je nepomembno (sicer zmotno) materialnopravno stališče revizije, da B. A. ni bil lastnik nobene nepremičnine, češ da lastninske pravice ni pridobil na nobenega od načinov, določenih s tedaj veljavnim Zakonom o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) in da zato po njem ni bilo česa dedovati. Najprej o razlogu za nepomembnost zgoraj povzetega revizijskega stališča: prehod tistega premoženja toženčevih staršev na toženca, ki sta ga toženčeva starša pridobila z dedovanjem po B. A., je bil neodplačen, tak pa bi bil tudi, če bi bila starša vseskozi lastnika in ne bi z B.-jem sklenila nobene pogodbe ali če bi bila z njim sklenjena pogodba neveljavna. Povedano drugače: pomembno je le, da sta starša (formalno sicer le oče) premoženje C. A. podarila, ne pa tudi, na kateri podlagi sta ga sama pridobila. In še o razlogih za njegovo zmotnost. Ugotovljeno je bilo, da sta B. A. in C. A. »doma delala.« Revizija tega ne zanika. Nadalje je bilo ugotovljeno tudi, da sta jima starša zato prenesla solastninsko pravico na posameznih nepremičninah oziroma njihovih delih in da so si nepremičine razdelili, dogovor o delitvi pa je bil realiziran pred B. A.-ovo smrtjo. Realizirana ustna pogodba je bila veljavna (73. člen tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih). B. A. je s tem pridobil pravico od staršev (oziroma od očeta kot formalnega zemljiškoknjižnega lastnika, čeprav ni bilo sporno, da gre za skupno premoženje obeh) zahtevati izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bi se v zemljiško knjigo vpisal kot lastnik celotne nepremičnine na G. in solastnik četrtine poslovnega prostora E. Ob njegovi smrti (132. člen Zakona o dedovanju) pa je vse njegovo premoženje, vključno s terjatvijo zahtevati zemljiškoknjižno dovolilo, prešlo nazaj na starša kot njegova zakonita dediča (14. člen istega zakona). Vpis v njuno korist (oziroma formalno v očetovo korist) je že obstajal, terjatev pa je z združitvijo upnika (formalno očeta kot zemljiškoknjižnega lastnika, dejansko pa obeh staršev) in dolžnika v isti osebi prenehala.

15. Neutemeljeni so tudi revizijski očitki, ki se nanašajo na premoženje na naslovu E., ki ga je s Sporazumom pridobil toženec C. A.. Tožnica nasprotuje zaključku nižjih sodišč, da tega premoženja toženec ni pridobil neodplačno. Ta temelji na ugotovitvi, da je bilo to premoženje pridobljeno pred letom 1988 in da je pri njegovem pridobivanju vsaj od leta 1972 sodeloval tudi toženec z bratom dvojčkom, pri čemer je prav tožnica izpovedala, da sta brata že med srednjo šolo zelo pridno delala v domači obratovalnici, toženec pa, da sta delala tudi na gradbišču in sploh sodelovala pri vseh delih, ves denar pa se vlagal v posel in plačila niso dobivali. Breme dokaza, da vrednost toženčevega dela ni bila ekvivalentna vrednosti pridobljenega premoženja, je bilo na tožnici, ki ga ni zmogla. V zvezi z njenim revizijskim očitkom, da sama ni dobila ničesar, čeprav sta oba z možem pri domači hiši ogromno pomagala, pa ji Vrhovno sodišče odgovarja, da je sodišče prve stopnje štelo za dokazano, da pri ustvarjanju tega premoženja ni sodelovala, ker je sama priznala, da ni bila veliko prisotna pri družinskem poslovanju.3

16. Z delom revizije, v katerem prereka ugotovitev, da so bili osebni avtomobili kupljeni s skupnimi sredstvi staršev in dvojčkov, tožnica ne more uspeti: ker nedovoljeno napada dejanske ugotovitve (tretji odstavek 370. člena ZPP) sodbe sodišča prve stopnje (prvi odstavek 367. člena ZPP); sklicuje se na 17. točko njene obrazložitve.

17. Ni res, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na pritožbeno trditev, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je tožnica uspela le glede določenega deleža, glede višjega pa ne. K pravilnim in obširnim razlogom sodišča prve stopnje4 je drugostopenjsko sodišče še enkrat pojasnilo, da je oče tožencu daroval premoženje, ki je nanj prešlo z dedovanjem po B. A., ostalo premoženje pa je toženec pridobil odplačno, kot odmeno za njegovo delo pri gradnji objektov na E. in za delo v obratovalnici. Smiselno je torej povedalo, da je bil tožnici prisojen delež na posameznih nepremičninah odvisen od deleža B. A. na teh nepremičninah, saj so bili le ti deleži predmet očetovega darila tožencu, za tožnico pa je relevantno le podarjeno premoženje.

18. Vrhovno sodišče zavrača tudi revizijske očitke, da je sodišče dokaze ocenilo nepravilno, mimo dokaznega postopka, sodbe se ne da preizkusiti, v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in je neizvršljiva. Tožnica z njimi ne more uspeti že iz razloga, ker so popolnoma nekonkretizirani so, pa, kot je zgoraj že pojasnjeno,5 glede na določbo prvega odstavka 371. člena ZPP ne bi smeli biti.6 **Odločitev o reviziji**

19. V delu, v katerem je dovoljena, je revizija neutemeljena. Vrhovno sodišče jo je zato zavrnilo (378. člen ZPP).

**Odločitev o stroških revizijskega postopka**

20. Tožnica z revizijo ni uspela. Zato je po načelu uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) dolžna tožencu povrniti stroške, ki jih je utrpel v revizijskem postopku (prvi odstavek 165. člena ZPP) in so povezani z vložitvijo odgovora na revizijo. Vrhovno sodišče jih je odmerilo na 1.372,00 EUR po tarifni št. 3300 iz naslova nagrade za sestavo odgovora na revizijo, povečanih za 22 %-ni davek na dodano vrednost in za 20,00 EUR iz naslova materialnih stroškov po tarifni št. 6002 Odvetniške tarife.

1 Sklepati je, da je imela revidentka v mislih, da je revizijsko sodišče v prejšnjem sojenju zavzelo stališče o ničnosti Sporazuma, a to ne drži. Kot ji je pravilno pojasnilo že pritožbeno sodišče, je sodišču prve stopnje revizijsko sodišče zgolj naložilo, naj šele presodi, ali je Sporazum ničen, in sicer iz razloga, ker je z revizijo izpodbijala pravnomočno sodbo, s katero je bil njen zahtevek v celoti zavrnjen, (tudi) z argumentom, da je bil Sporazum sklenjen z namenom, da bi se jo (poenostavljeno povedano) izigralo kot nujno dedinjo po očetu, pri čemer so bile trditve o okoliščinah v zvezi s tem del njene pravočasne trditvene podlage. 2 Očitno se nanaša na pravni zaključek sodišča prve stopnje, da ni bilo nedopustnega nagiba pogodbenih strank pri sklepanju Sporazuma oziroma namena, da bi jo izigrali. Ta zaključek namreč temelji na ugotovitvi, da je oče, ki se je zavedal tožničine upravičenosti do dednega deleža po njem, ocenil, da je bila tožnica dedno odpravljena s tem, ko sta po njegovem naročilu sinova B. A. in C. A. zanjo zgradila hišo. Trditve o izgradnji hiše na opisan način tožnica ni argumentirano prerekala (zato ji o tem ni dovolilo izpovedati), poleg tega pa je bilo v zadevi P 498/1995-II pravnomočno odločeno, da je tožnica od očeta prejela hišo kot darilo, ki naj se ji vračuna v nujni delež. V drugem postopku morebiti podane trditve, da tožnica in njen mož hiše nista dobila v dar, niso del trditvene podlage v tej pravdi. 3 Glej 24. točko sodbe sodišča prve stopnje. 4 Glej 27. do 29. točko obrazložitve. 5 V 12. točki obrazložitve te odločbe. 6 Nekonkretizirani so do te mere, da iz njih ni mogoče zagotovo razbrati niti, ali se nanašajo na prvostopenjsko ali drugostopenjsko sodbo in ali se z očitkom o napačni dokazni oceni (po tretjem odstavku 370. člena ZPP nedovoljeno) izpodbija dejansko stanje.