Jedro

Vrhovno sodišče je že večkrat odločilo, da je skupno življenje v smislu prebivanja v skupnem stanovanju načeloma pogoj za nastanek izvenzakonske skupnosti. Izjemoma je pogoj izpolnjen kljub začasnemu ločenemu življenju, kadar za to obstajajo utemeljeni razlogi (kot so študij ali zaposlitev v drugem kraju ali državi, varovanje bližnjih sorodnikov, nasilna ločenost partnerjev, zdravstveni ali starostni razlogi, ipd).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da ima tožnica kot zapustnikova izvenzakonska partnerica dedno pravico po zapustniku, ker je ugotovilo, da zveza med tožnico in zapustnikom ni izpolnjevala pogojev za izvenzakonsko skupnost. 2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnica zoper sodbo pritožbenega sodišča vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), zmotne uporabe materialnega prava in kršitve ustavnih pravic iz 22., 23. in 33. člena Ustave. Trdi, da sta nižji sodišči pri ugotavljanju pogojev za obstoj izvenzakonske skupnosti zmotno uporabili materialno pravo. Pojem življenjske skupnosti sta enačili s pojmom skupnega prebivanja, čeprav je slednje zgolj eden izmed sestavnih delov življenjske skupnosti. Poleg tega sta sodišči pravdni stranki neenako obravnavali. Svojo odločitev sta oprli na dokaze, iz katerih izhaja, da v zapustnikovem stanovanju na vidnih mestih ni bilo ženskih predmetov, da sta imela tožnica in zapustnik stalno prebivališče prijavljeno na različnih naslovih. Nista pa upoštevali in se opredelili do številnih dokazov v tožničino korist, iz katerih izhaja skupno gospodinjstvo tožnice in zapustnika, njuna ekonomska skupnost, skupno zdravljenje neplodnosti in čustvena navezanost. Povzema tudi odločbe Vrhovnega sodišča, na katere se v svoji obrazložitvi sklicuje pritožbeno sodišče, in trdi, da obravnavajo povsem drugačne življenjske primere kot je bil njen in zapustnikov. Njun primer naj bi bil specifičen, ker sta zapustnikova otroka po njegovi razvezi ostala pri zapustniku, zanju pa je skrbel tudi potem, ko sta se poročila in odselila.

4. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena tožencema, ki nanjo nista odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Nižji sodišči sta ugotovili, da sta se tožnica in zapustnik sicer družila, da sta občasno skupaj preživljala čas v tožničinem ali zapustnikovem stanovanju, da sta v obeh stanovanjih skupaj sprejemala obiske, vendar sta živela ločeno in nikoli nista imela skupnega doma, niti za skupno prebivanje ni bilo obojestranske volje. Svoje ugotovitve glede tega, kje sta tožnica in zapustnik dejansko živela (ne glede na formalno prijavo stalnega prebivališča, ki ni bila odločilna), sta sodišči temeljito obrazložili. Z navedbami, s katerimi tožnica skuša izpodbiti to dokazno oceno, pa v reviziji ne more uspeti, ker po tretjem odstavku 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

7. Revizijski očitki, da sodišči nista upoštevali ali se opredelili do dokazov v tožničino korist (predvsem glede njune čustvene navezanosti, ekonomske skupnosti in skupnega zdravljenja neplodnosti) pa so tudi neutemeljeni. Iz obrazložitev nižjih sodišč nedvomno izhaja, da čustvena navezanost in ekonomska povezanost (v ugotovljenih okvirih življenja v ločenih stanovanjih) v danih okoliščinah ne bi mogli odtehtati odločilne okoliščine ločenega življenja. Prav tako nista sodišči zagrešili bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker se nista posebej opredelili do vprašanja skupnega zdravljenja neplodnosti. Tožnica je navedla, da to dejstvo kaže na namen skupnega življenja. Ker sta sodišči ugotovili, da tožnica in zapustnik nista nikoli živela skupaj in ker tožnica trditve glede zdravljenja neplodnosti časovno ne konkretizira (v smislu, da bi to dejstvo dokazovalo njun namen živeti skupaj neposredno pred časom zapustnikove smrti), revizijsko sodišče pritrjuje stališču pritožbenega sodišča, da ne gre za ugotovitev, ki bi bila relevantna za odločitev v tem primeru.

8. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je odločitev nižjih sodišč, da tožnica in zapustnik nista živela v izvenzakonski skupnosti, materialnopravno pravilna (prvi odstavek 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ZZZDR). Vrhovno sodišče je že večkrat odločilo, da je skupno življenje v smislu prebivanja v skupnem stanovanju načeloma pogoj za nastanek izvenzakonske skupnosti. Izjemoma je pogoj izpolnjen kljub začasnemu ločenemu življenju, kadar za to obstajajo utemeljeni razlogi (kot so študij ali zaposlitev v drugem kraju ali državi, varovanje bližnjih sorodnikov, nasilna ločenost partnerjev, zdravstveni ali starostni razlogi, ipd). Razloga, ki ga tožnica navaja v reviziji (da sta toženca, zapustnikova otroka, po zapustnikovi razvezi ostala pri njem in da je zapustnik za njiju skrbel tudi po njuni poroki) ni mogoče razumeti v tem smislu, med drugim tudi zato, ker se tožnica in zapustnik nista preselila skupaj niti po tem ko sta se toženca že izselila iz zapustnikovega stanovanja.

9. Navedeno materialnopravno stališče izhaja tudi iz odločb Vrhovnega sodišča, na katere se v svoji obrazložitvi sklicuje pritožbeno sodišče. Tožnica nima prav, da se bistvene okoliščine v citiranih primerih razlikujejo od tega primera (razen zadeve II Ips 305/2009, ki se res ne nanaša na vprašanje izvenzakonske skupnosti in jo je pritožbeno sodišče očitno navedlo pomotoma). Prav tako tožnica nima prav, da nasprotno stališče izhaja iz sklepa II Ips 104/2003 z dne 5. 2. 2004, ki ga citira v reviziji. V tem sklepu je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da je treba glede na dejanske ugotovitve, da je bil tožničin in zapustnikov dom razpet med njenim stanovanjem, njegovim in skupnim vikendom, kjer sta povsod skupaj dlje časa bivala, ugotoviti naravo njune ekonomske skupnosti in medsebojne denarne pomoči. Citiran primer torej ni primerljiv s primerom, ki je predmet te revizije, saj sta v tem primeru tožnica in zapustnik le občasno skupaj preživljala čas v stanovanju enega ali drugega.

10. Izpodbijani sodbi tako ni mogoče očitati niti v reviziji zatrjevanih kršitev človekovih pravic in postopkovnih kršitev niti zmotne uporabe materialnega prava. Zato je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo po 378. členu ZPP zavrnilo.