Jedro

Nestrinjanje s sodnikovim procesnim vodstvom, njegovim pravnim mnenjem ali z dejansko in pravno presojo v obravnavani zadevi ni razlog za sodnikovo izločitev, temveč za vložitev pravnih sredstev proti sodnikovi odločitvi.

Življenjska skupnost izvenzakonskih partnerjev mora biti po vsebini enaka življenjski skupnosti, ki obstaja med zakoncema. Nanjo kažejo predvsem zunanje okoliščine: skupno bivanje, skupno gospodinjstvo ter ekonomska skupnost, kar spremlja še notornost skupnosti, to je, da partnerja veljata v očeh okolja za taka življenjska sopotnika, kot sta mož in žena.

Če manjka ena od zunanjih okoliščin, ki kaže na življenjsko skupnost (v konkretnem primeru – če partnerja ne živita skupaj in za to ni objektivnih razlogov: študij ali zaposlitev v drugem kraju, varovanje bližnjih sorodnikov, nasilna ločenost partnerjev, zdravstveni ali starostni razlogi), pogojev za izvenzakonsko skupnost ni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da tožnici iz naslova izvenzakonske skupnosti pripada dedna pravica po pokojnem zapustniku R. I. Tako je odločilo po ugotovitvi, da tožnica ni dokazala vseh potrebnih elementov za obstoj take skupnosti, in sicer, da sta z zapustnikom živela skupaj v življenjski skupnosti v času pred njegovo smrtjo oziroma kadarkoli prej, bodisi v stanovanju oziroma stalnem bivališču tožnice bodisi v stanovanju oziroma stalnem bivališču zapustnika. Pravdne stroške v odmerjeni višini 14.784,00 EUR je naložilo v plačilo tožeči stranki.

Proti sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse z zakonom predvidene pritožbene razloge ter kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku oziroma razveljavitev s stroškovno posledico za toženi stranki. Navaja, da je sodba obremenjena z bistvenimi kršitvami pravil postopka, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih, je pristranska, sama s seboj v nasprotju, oprta na selektivno zbrane dokaze, brez potrebne dokazne ocene. Uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 2. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker se ji poraja dvom v nepristranskost sodišča. Poskuse poravnave razpravljajoče sodnice je tožnica sprejela kot pritisk nanjo, toženca sta na enem od narokov sodnico imenovala po imenu in jo obveščala o tožničinih dejanjih, ki jih je ta naredila za zaščito svojih pravic (kazenske ovadbe, prijava davčni upravi), česar sodnica očitno ni odobravala. Kljub obširnemu dokaznemu postopku je v obrazložitvi selektivno naštela le tiste dokaze, iz katerih naj bi izhajalo, da tožnica ni živela v izvenzakonski skupnosti z zapustnikom, prezrla nasprotne. Neenako in selektivno obravnavanje dokazov predstavlja kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic.

Obširno graja dokazno oceno prvega sodišča in mu očita, da je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Oprlo se je na selektivno zbrane dokaze, tiste, ki so bili v prid tožnici, pa je prezrlo, jih ni ocenilo niti omenilo. Sodba je absurdna. Sodišče je tožnico prikazalo kot koristoljubno osebo, ki je po zapustnikovi smrti premišljeno storila potrebne korake, da bi prišla do njegovega premoženja, se lažno predstavljala kot njegova izvenzakonska partnerka, nepooblaščeno vstopila v njegovo stanovanje, pokradla njegove osebne stvari in dokumentacijo in se vrnila na svoje stanovanje, kjer se je veselila dediščine. Ponavlja svoje navedbe, da sta se z zapustnikom spoznala leta 1984, da sta od 1989 do začetka 2003 živela v njej dodeljenem kadrovskem stanovanju na Z. 16, po odselitvi zapustnikovih sinov od doma pa sta se preselila na K. 8 in tam živela do zapustnikove smrti. V nadaljevanju podrobno (po posameznih odstavkih od 5. odstavka na 8. strani sodbe naprej) analizira razloge sodbe, izraža svoje nestrinjanje z njimi, podaja svojo dokazno oceno, med drugim tudi o tem, kaj so izpovedale posamezne priče, katere priče so neverodostojne in kateri dokazi so ostali neocenjeni. Vztraja, da je zapustnik živel z njo in ne s sinovoma in da je imel dom na Z., dokler sta v stanovanju na K. živela sinova zapustnika. Končno sodišču očita še napačno uporabo materialnega prava in odstop od sodne prakse, ker je ugotovilo samo okoliščino o skupnem prebivanju, ostalih pogojev, ki le vsi skupaj tvorijo izvenzakonsko skupnost, pa ne.

Na vročeno pritožbo je tožena stranka odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka iz 2. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je pri izdaji sodbe sodeloval sodnik, ki bi moral biti po zakonu izločen zaradi t.i. izključitvenih razlogov (naštetih v 1. do 5. točke 70. člena ZPP), ki pa jih ne konkretizira. Na te razloge mora sodišče paziti že samo in ves čas postopka. Ker pritožnica ne navaja okoliščin, na katere se opira, pritožbe v smeri tega pritožbenega razloga niti ni mogoče preizkusiti. Razlogi, ki jih navaja, so po svoji vsebini odklonitveni razlog iz 6. točke 70. člena ZPP, po katerem sodnik ne sme opravljati sodniške službe, če so podane druge okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti. Ta razlog je mogoče upoštevati samo na predlog stranke. Po 72. členu ZPP ga mora stranka zahtevati takoj, ko izve, da je podan razlog za izločitev, vendar najkasneje do konca obravnave pred pristojnim sodiščem, če ni bilo obravnave, pa do izdaje odločbe (2. odstavek 72. člena ZPP). Pritožnica sama navaja, da na prvi stopnji, čeprav je za razloge, ki jih navaja v pritožbi (zatrjevani pritiski razpravljujoče sodnice nanjo v smeri sklenitve poravnave, njena naklonjenost toženi stranki zaradi neodobravanja tožničinih dejan), vedela že takrat, zahteve za izločitev ni podala. To pa pomeni, da je njeno pritožbeno sklicevanje na navedena ravnanja prepozno in neupoštevno. V zvezi s pritožbenimi navedbami je treba dodati le še to, da nestrinjanje z sodnikovim procesnim vodstvom, njegovim pravnim mnenjem ali z dejansko in pravno presojo v obravnavani zadevi (ko pritožnica zatrjuje, da se sodba opira le na selektivno naštete dokaze, dokazov v prid tožeči stranki pa ni ocenilo in obrazložilo), ni razlog za sodnikovo izločitev, temveč za vložitev pravnih sredstev proti sodnikovi odločitvi, kar pritožnica v svoji pritožbi tudi sicer (poleg pritožbenega razloga iz 2. točke 2. odstavka 339. člena ZPP) uveljavlja in bo na te pritožbene graje odgovorjeno v nadaljevanju.

Tudi sicer glede procesnega vodstva sodnice pritožbeno sodišče v spisu ne najde podlage za pritožbeni očitek, da sta toženca sodnico obveščala o drugih postopkih, ki jih je tožnica sprožila zoper njiju, česar sodnica naj ne bi odobravala. Res pa je, da so bili v tej smeri izvedeni s strani tožene stranke predlagani dokazi (poizvedbe). Vendar se je na drugo pravdo (zaradi motenja posesti) sklicevala tudi tožnica. Tudi z njene strani predlagane dokaze je sodišče izvedlo in torej neenakopravnega obravnavanja strank ni bilo. S tem pa pritožbeno sodišče tudi ne najde osnove za očitek, da je sodišče neenakopravno obravnavalo stranki in kršilo tožničine ustavne pravice do enakega obravnavanja pred sodiščem.

V celoti je treba kot protispisno zavrniti tudi pritožbeno navedbo, da sta toženca imenovala sodnico na enem od narokov po imenu. Gre za narok z dne 3.7.2008. Iz zapisnika na list. št. 299 je razvidno, da je bila tožnica tista, ki je uporabila ime sodnice (sicer v kontekstu povzemanja njej izrečene toženčeve izjave), na kar pa je razpravljujoča sodnica takoj reagirala in pojasnila svojo komunikacijo in odnos do toženih strank. Pojasnilo je tožnica, sodeč po zapisniku, ko njene izločitve ni predlagala, sprejela. Zato je pritožba v smeri pristranskosti sodnice v celoti neutemeljena.

Glede na trditveno in dokazno podlago strank, ko je tožnica trdila in dokazovala, da je z zapustnikom 20 let živela v izvenzakonski skupnosti in ji zato pripada dedna pravica po njem, tožena stranka pa se je branila, da sta se le družila, nikoli pa nista živela skupaj, nista imela skupnega gospodinjstva, niti nista načrtovala skupne prihodnosti, je prvo sodišče pri odločanju pravilno izhajalo iz 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) in 10. člena Zakona o dedovanju (ZD). Za dedovanje na podlagi zakona namreč prihaja v poštev krog oseb, ki so z zapustnikom v določenem razmerju. Najpomembnejše je sorodstvo in zakonska zveza, pri čemer je v našem dednem pravu z zakonsko zvezo glede pravnih posledic za partnerja izenačena tudi izvenzakonska skupnost, kot jo ureja 12. člen ZZZDR. Po 2. odstavku 10. člena ZD ima enako kot preživeli zakonec dedno pravico po umrlem partnerju tudi izvenzakonski partner, če sta živela v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti in nista sklenila zakonske zveze. To pa le v primeru, če ni razlogov, iz katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Ker gre za skupnost moškega in ženske, ki ni pravno sklenjena kot zakonska zveza, so po uveljavljenih stališčih sodne prakse kriteriji za ugotavljanje njenega obstoja strožji (primerjaj npr. sodba VS RS II Ips 148/2009). Po določbi 1. odstavka 12. člena ZZZDR morajo biti za pravno priznanje izvenzakonske skupnosti kumulativno izpolnjeni trije pogoji: med partnerjema mora obstajati življenjska skupnost moškega in ženske, ki mora trajati dalj časa, podane pa ne smejo biti okoliščine, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med partnerjema neveljavna. Življenjska skupnost partnerjev mora biti po vsebini enaka življenjski skupnosti, ki obstaja med zakoncema. Nanjo kažejo predvsem zunanje okoliščine: skupno bivanje, skupno gospodinjstvo ter ekonomska skupnost, kar spremlja še notornost skupnosti, to je, da partnerja veljata v očeh okolja za taka življenjska sopotnika, kot sta mož in žena.

Že prvo sodišče je povsem pravilno opozorilo na navedene konstitutivne elemente izvenzakonske skupnosti (razlogi na strani 7 in 8 sodbe). Ker je ugotovilo, da med tožnico in zapustnikom, ne pred zapustnikovo smrtjo (od leta 2003 naprej), ne pred tem, ni bilo že življenjske skupnosti v smislu 1. odstavka 12. člena ZZZDR in ni bilo objektivnih razlogov, je zahtevek pravilno zavrnilo. Do ostalih elementov obstoja izvenzakonske skupnosti se ni bilo dolžno opredeljevati, saj morajo biti vsi elementi podani kumulativno. Torej: če manjka eden od njih (v konkretnem primeru – če partnerja ne živita skupaj in za to ni objektivnih razlogov: študij ali zaposlitev v drugem kraju, varovanje bližnjih sorodnikov, nasilna ločenost partnerjev, zdravstveni ali starostni razlogi, na kar vse je pravilno na strani 8 sodbe opozorilo že prvo sodišče, a takih razlogov v tem primeru ni ugotovilo – razlogi in sklepna ugotovitev na strani 16. sodbe), pogojev za izvenzakonsko skupnost ni (primerjaj odločbe VS RS II Ips 651/96 z dne 23.10.1994, II Ips 207/95 z dne 24.1.1996, II Ips 360/96 z dne 12.11.1997, II Ips 391/2005 z dne 22.9.2005, II Ips 817/2006 z dne 10.5.2007, II Ips 209/2008 z dne 6.11.2008, II Ips 305/2009). Prvo sodišče je po pravilni in popolni ugotovitvi pravnorelevantnih dejstev glede življenjske skupnosti pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeni očitki o odstopu od sodne prakse, sklicevanje na v pritožbi omenjene judikate, ki z obravnavanim primerom niso primerljivi, in o zmotnosti uporabe materialnega prava torej niso neutemeljeni.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno prvega sodišča in jasne ter življenjsko logične razloge sodbe o tem, da v obravnavanem primeru med tožnico in zapustnikom ni bilo pravno upoštevne izvenzakonske skupnosti, ker med njima ni bilo življenjske skupnosti v smislu skupnega življenja, in sicer ne v zadnjem času pred zapustnikovo smrtjo, ko je tožnica trdila, da sta se preselila v njegovo stanovanje na K. 8 po odselitvi zapustnikovih sinov od tam (spomladi 2003), ne pred tem, ko je zatrjevala skupno življenje najmanj od 1987 leta naprej. Ugotovilo je, da sta se sicer družila, občasno tudi prebivala in prespala skupaj bodisi na Z. u. bodisi na K. u., v obeh stanovanjih tudi sprejemala obiske, da pa nikoli nista imela skupnega doma ne na enem ne na drugem naslovu, ampak sta dejansko živela ločeno in da za skupno prebivanje ni bilo obojestranske volje. Ne more biti dvoma, da je tožnica njuno druženje in ugotovljeno občasno skupno bivanje doživljala kot izvenzakonsko skupnost in zapustnika štela za svojega moža. Tako so izpovedale tudi priče, na katere v pritožbi ponovno opozarja. Vendar je treba pritrditi prvemu sodišču, da na strani zapustnika ni bilo take volje, saj so tudi o tem prepričljivo povedale priče, ki so bile (tudi) njegovi prijatelji (npr. R. M.). Za zakonsko zvezo je bistveno, da mora, če naj je veljavno sklenjena, biti sklenjena z namenom skupnega življenja zakoncev (35. člen ZZZDR). Preneseno na izvenzakonsko skupnost pa to pomeni, da morata imeti partnerja namen in tudi dejansko skupaj živeti (primerjaj sodba VS RS II Ips 373/2003 z dne 14.7.2004). Ker ne enega ne drugega sodišče ni ugotovilo, je zahtevek pravilno zavrnjen.

Osnovo za oceno, da tožnica in zapustnik nikoli nista živela v skupnem domu, je imelo sodišče zlasti v izpovedbah za to pravdo povsem nezainteresiranih prič (M. F., M. T., S. K. R.), pa tudi v izpovedbah zapustnikovih sorodnikov in prijateljev (med drugim npr. A. J., N. T., I. J.). Na tej osnovi se je zanesljivo prepričalo, da tožnica na K. 8 nikoli ni živela (tudi po letu 2003 ne, zlasti pa ne prej, čeprav še v pritožbi trdi nasprotno), saj tam ni imela nobenih osebnih (niti toaletnih) stvari in je tja hodila kot obiskovalka in ne kot stanovalka. Pritožbeno sodišče ne more sprejeti pritožbene graje, da je taka dokazna ocena zmotna in oprta le na selektivno zbrane dokaze. Zlasti je treba ugotoviti, da v sodbi ni nikakršnih za tožnico žaljivih vrednostnih ocen, še manj pa ugotovitev o njeni koristoljubnosti in preračunljivosti (s čimer naj bi si želela neutemeljeno prilastiti zapustnikovo premoženje) ali celo o njenih krajah zapustnikovih predmetov in zlorabi položaja. Če tožnica na ta način razume in interpretira sodbo, ji je treba pojasniti, da v sodbi za tako prepričanje ni podlage.

Pritožbeno sodišče nadalje v nasprotju s pritožbenim prepričanjem ugotavlja, da je dokazna ocena prvega sodišča opravljena celovito, po skrbni presoji vseh izvedenih dokazov in zbranega procesnega gradiva in ne le ob upoštevanju tistih dokazov, ki so škodili tožnici, kot trdi v pritožbi. Prvo sodišče je zaslišalo kar 42 s strani obeh pravdnih strank predlaganih prič in pregledalo ter prebralo obsežno listinsko in fotografsko dokumentacijo. Če v razlogih sodbe ni izrecno obravnavalo konkretne dokazne vrednosti prav vsakega od izvedenih dokazov, to še ne pomeni, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje, niti tega, da bi kršilo 8. člen ZPP (ki med drugim nalaga posamično, analitično oceno dokazov) ali celo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ker je izvedba dokazov, ki jih je sodišče navedlo in pravilno ocenilo na straneh 8 in 12 sodbe v zvezi z zatrjevanim skupnim življenjem po letu 2003, na straneh 12 do 16 pa v zvezi s prej zatrjevanim skupnim življenjem, pokazala, da je sporočilo ostalih dokazov irelevantno oziroma brez posebne dokazne vrednosti, sodbi ni mogoče očitati kršitev postopka niti zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pravilo 8. člena ZPP namreč ne pomeni, da je treba v sodbi omeniti prav vsak izvedeni dokaz. Enako velja za dele izpovedb posameznih prič ali dokaze o drugih okoliščina, na katere opozarja pritožba na straneh 14 in 15, saj te ne dokazujejo ne dejanskega skupnega življenja ne obojestranske volje za skupno življenje, pač pa potrjujejo le tožničino navezanost na zapustnika. Ob ugotovitvi sodišča, da se je večina prič zaradi sorodstva ali prijateljskih vezi postavila na stran ene ali druge pravdne stranke (razlogi na strani 11 sodbe), naštevanje tovrstnih izpovedb (ali delov izpovedb) v sodbi ni bilo potrebno (npr. v pritožbi naštete izpovedbe prič B. Č., B. Z., B. B., B. V., V. Ž., F. K., V. Č.).

Pritožbene trditve, da sodišče ni ocenilo pritožnici naklonjenih izpovedb prič in nekaterih drugih dokazov, so tudi protispisne. Tako so npr. ocenjene izpovedbe v pritožbi izpostavljenih prič A. M. K., M. Z., S. P., A. K., K. R., U. Z., N. K., M. D., M. M. (str. 10 do 12. sodbe), pa tudi predložene fotografije, napis na vratih in na nabiralniku. Pritožnica glede te pritožbene graje prihaja sama s seboj v nasprotje, ko enkrat zatrjuje, da sodišče teh dokazov sploh ni ocenilo, drugič pa, da jih je ocenilo zmotno (npr. za pričo N. T., M. D., K. R., M. M., U. Z., N. K., A. M. K., napis na vratih, fotografije). Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno navedenih dokazov, kot jo je izdelalo prvo sodišče, upoštevaje vse zahteve 8. člena ZPP, torej po skrbni presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi celotnega postopka in v njih ne najde nikakršne protispisnosti (absolutna bistvena kršitev pravil pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP). Pritožnica jo uveljavlja s svojo razlago, kaj so po njenem mnenju povedale posamezne (njej naklonjene priče) in česar prvo sodišče neutemeljeno naj ne bi upoštevalo. Gre za njeno protispisno povzemanje izpovedb A..M. K., S. P., N. K. in M. D. Prvo sodišče (ne pa pritožnica) jih je dosledno oziroma pravilno povzelo po njihovih izpovedbah in v sodbi navedlo listinske številke, kjer so evidentirane v zapisnikih glavne obravnave, da jih je mogoče preveriti. Pritožnica jim tedaj ni nasprotovala. Zato jim tudi sedaj ne more več pripisovati drugačne vsebine, kot jo je prvo sodišče povsem pravilno ocenilo na strani 11 sodbe in tudi pojasnilo, zakaj jim ne verjame. Tudi te razloge sodbe pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se nanje sklicuje.

Nadalje pritožbeno sodišče tudi ne sprejema drugačne dokazne ocene ostalih izpovedb in listinskih dokazov, ki jo ponuja pritožnica, pač pa pritrjuje dokazni oceni prvega sodišča. Gre npr. za izpovedbo zapustnikove čistilke v zadnjem letu pred njegovo smrtjo M. T.. Ta je bila poleg ostalih dokazov, utemeljenih v razlogih na strani 8 do 10 sodbe, ključna za ugotovitev, da tožnica tudi pred zapustnikovo smrtjo ni živela z njim skupaj na K. 8, kot je trdila. Pritožnica šele v pritožbi opozarja na njune medsebojne spore. Na prvi stopnji pa ji verodostojnosti ni odrekala in sodišče ni imelo osnove za dvom v njeno izpovedbo (zlasti zato, ker so jo potrdile tudi druge priče in drugi dokazi). Gre za nedovoljene in neupoštevne pritožbene novote (1. odstavek 337. člena ZPP). Enako velja za odrekanje verodostojnosti pričam S. I., S. P., Ž. V., R. M., ki jim vsem pritožnica šele v pritožbi odreka verodostojnost. V povezavi z drugimi dokazi je sodišče po mnenju pritožbenega sodišča povsem pravilno upoštevalo in se opredelilo do za pritožnico pomembnih okoliščin, na katere ponovno opozarja v pritožbi: npr. do njenega uspeha v motenjski pravdi in v zvezi z njo z njeno ponovno vrnitvijo na Z. ulico, do njenega sklicevanja na izvenzakonsko skupnost v postopku zapustnikovega zdravljenja (za kar je imelo osnovo v izpovedbi prvega toženca, njeni lastni izpovedbi in dokumentaciji Kliničnega centra – navodila svojcem, ki jih je predložila sama), na zapustnikovo navezanost na sinova in njuno bivanje v očetovem stanovanju, na njeno in zapustnikovo načrtovano skupno potovanje v D., na iskanje možnosti za nakup novega stanovanja in do zaročnega prstana. Z razlogi, ki so za pritožbeno sodišče sprejemljivi, je pojasnilo, zakaj v primerjavi z ostalimi, prepričljivejšimi dokazi, ki jim je sledilo, navedene okoliščine ne dokazujejo obstoja življenjske skupnosti in obojestranske volje za skupno življenje. Pritožnica jih ne more omajati s ponavljanjem svojih navedb in svojo pritožbeno oceno ter s sklicevanjem na to, da določene priče niso verodostojne, da niso govorile resnice, niti s sklicevanjem na ugotovitve motenjske pravde. Prvo sodišče je pravilno pojasnilo posebnosti obeh postopkov in opozorilo na nevezanost sodišča na sodne odločitve v drugih civilnih postopkih, čemur ni treba ničesar več dodati.

Ker je dokazna ocena celovita, pravilna in popolna ter ker je prvo sodišče po ugotovitvi pravnorelevantnih okoliščin o tožbenem zahtevku materialnopravno pravilno odločilo, pri odločitvi pa ni storilo ne zatrjevanih ne uradno upoštevnih postopkovnih kršitev, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena istega zakona za tožnico in s 1. odstavkom 155. člena za toženo stranko. Pritožnica s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k hitrejši odločitvi na pritožbeni ravni. Zato morata trpeti vsaka svoje pritožbene stroške.