Jedro

Presoja nevarnosti, da bi storilec na prostosti lahko storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje, glede na zakonsko besedilo ni vezana na predpisano kazen za to dejanje (formalni kriterij), ampak bo vselej odvisna od vrste, teže oziroma narave kaznivega dejanja, ki bi ga storilec lahko storil (materialni kriterij), in je zato podvržena individualni presoji sodišča v vsakem posameznem primeru.

Nobena izmed zakonskih določb ne daje podlage za razlago, da bi se moral neprištevnemu storilcu čas odvzema prostosti vštevati v čas izvrševanja varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sklepom III K 4373/2022 z dne 30. 3. 2022 A. A. zaradi protipravnih dejanj z zakonskimi znaki kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: ZKP) in kaznivega dejanja zalezovanja po prvem odstavku 134.a člena (v nadaljevanju: KZ-1), ki jih je storil v stanju neprištevnosti, izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ki se bo izvajal v Enoti za forenzično psihiatrijo, Oddelka za psihiatrijo, Univerzitetnega kliničnega centra Maribor. V skladu z drugim in tretjim odstavkom 70.a člena KZ-1 je odločilo, da sme izrečeni varnostni ukrep trajati največ pet let, pri čemer bo sodišče vsakokrat po preteku šestih mesecev ponovno odločalo, ali sta nadaljnje zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu še potrebna. Na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 je obdolžencu v čas izvrševanja varnostnega ukrepa vštelo čas pridržanja in pripora od 22. 1. 2022 od 19.25 ure dalje. Obdolženca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, medtem ko je nagrado in potrebne izdatke njegove zagovornice, postavljene po uradni dolžnosti, naložilo v breme proračuna. Odločilo je še, da se po prvem odstavku 73. člena KZ-1 odvzame zaseženo kladivo.

2. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi državne tožilke ugodilo tako, da je izpodbijani sklep v odločbi o vštetju pripora spremenilo tako, da je to odločbo razveljavilo. Pritožbi obdolženca in njegove zagovornice je zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Obdolženca je oprostilo plačila sodne takse, nagrado in potrebne izdatke njegove zagovornice pa naložilo v breme proračuna.

3. Zoper pravnomočni sklep vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčev zagovornik zaradi razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da obdolžencu izreče varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, podrejeno pa naj pravnomočni sklep razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

4. Vrhovna državna tožilka Mirjam Kline je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovorila na zahtevo in predlagala njeno zavrnitev. Ocenila je, da so za izrek varnostnega ukrepa po določbi 70.a člena KZ-1 izpolnjeni vsi zakonski pogoji, vključno z izkazano nevarnostjo, da bo storilec na prostosti storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje. Tak dokazni zaključek se v pravnomočnem sklepu opira na obrazloženo ugotovitev, da izvršena protipravna ravnanja glede na način njihove izvršitve niso bila lahka, sodišči pa sta v storilcu glede na pridobljena izvedenska mnenja prepoznali tudi nevarnost za okolico, če bi ostal na prostosti. Vrhovna državna tožilka se pridružuje stališču višjega sodišča, da zaradi različnega namena kazni in varnostnih ukrepov ni mogoče vštevati časa odvzema prostosti v trajanje izrečenega varnostnega ukrepa. Kot neutemeljen zavrača nazadnje tudi očitek, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb, ki jih izpostavlja zahteva, saj je drugostopenjski sklep v tem delu ustrezno obrazložen.

5. Vrhovno sodišče je z odgovorom seznanilo obdolženca in njegovega zagovornika. Obdolženi je podal več izjav in pozval k prednostni obravnavi zahteve. V svojih vlogah je zatrjeval tudi nove kršitve zakona, ki jih zahteva za varstvo zakonitosti ni uveljavljala, vendar so bile vse navedbe podane po izteku roka iz tretjega odstavka 421. člena ZKP, zato jih pri presoji ni bilo mogoče upoštevati.

B.

6. Zahteva za varstvo zakonitosti nakazuje najprej na kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, ker naj bi sodišče preširoko razlagalo določbo 70.a člena KZ-1 in torej z odločbo o varnostnem ukrepu obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu. Zagovornik skuša prepričati, da sta oba sodna izvedenca pri obdolžencu ugotovila samo nevarnost ponavljanja istovrstnih oziroma podobnih kaznivih dejanj (tj. dejanj z znaki kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari in zalezovanja), ki ne pomenijo hudih kaznivih dejanj zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje, zaradi česar bi moralo sodišče obdolžencu izreči ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti po določbi 70.b člena KZ-1. 7. Kršitev kazenskega zakona, na katero meri vložnik, ni podana. Pogoji za izrek varnostnega ukrepa po prvem odstavku 70.a člena KZ-1 so: (i) da je storilec storil protipravno dejanje v stanju neprištevnosti ali kaznivo dejanje v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti in se sme zanj izreči kazen zapora enega leta ali več, (ii) da sodišče na podlagi teže storjenega dejanja in stopnje storilčeve duševne motenosti ugotovi, da bi na prostosti lahko storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje in (iii) da je tako nevarnost mogoče odpraviti le z zdravljenjem in varstvom v forenzičnem psihiatričnem oddelku zdravstvenega zavoda, ki ustreza posebnim varnostnim pogojem, določenim z zakonom.

8. Presoja nevarnosti, da bi storilec na prostosti lahko storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje, glede na zakonsko besedilo ni vezana na predpisano kazen za to dejanje (formalni kriterij), ampak bo vselej odvisna od vrste, teže oziroma narave kaznivega dejanja, ki bi ga storilec lahko storil (materialni kriterij), in je zato podvržena individualni presoji sodišča v vsakem posameznem primeru. Sodišči prve in druge stopnje sta temu ustrezno v predmetni zadevi na podlagi teže storjenih protipravnih dejanj in stopnje storilčeve duševne motenosti ugotovili in obrazložili, da bi obdolženec brez zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu lahko storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo ali premoženje, pri čemer sta se oprli na eni strani na mnenje sodnih izvedencev, da je pri obdolžencu podana velika nevarnost ponovitve podobnih oziroma istovrstnih kaznivih dejanj, tudi z elementi nasilja (izvedensko mnenje mag. Mladena Vrabiča) oziroma nevarnost storitve kaznivih dejanj zoper življenje in telo (izvedensko mnenje predstavnika komisije za fakultetna izvedenska mnenja dr. Petra Preglja), na drugi strani pa sta upoštevali, da nobeno izmed obravnavanih protipravnih ravnanj glede na način storitve ni bilo lahko.

9. Sodišči prve in druge stopnje sta pri presoji pogojev za izrek izbranega varnostnega ukrepa glede na navedeno ostali znotraj okvirjev prvega odstavka 70.a člena KZ-1, zato z izpodbijanim pravnomočnim sklepom nista prekoračili pravice, ki jo imata po zakonu. Kolikor pa zagovornik trdi, da bi moralo sodišče obdolžencu izreči milejši ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, ker je ukrep zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu „pretiran“, s tem ne uveljavlja nobene kršitve zakona, temveč napada primernost izrečene kazenske sankcije, kar je razlog za vložitev pritožbe po drugem odstavku 374. člena ZKP, ne pa razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Zagovornik izraža tudi nestrinjanje z dejansko presojo nižjih sodišč, da gre pri obdolžencu za nevarnega storilca, ki bi lahko na prostosti izvršil kakšno hudo kaznivo dejanje v smislu prvega odstavka 70.a člena KZ-1 in je to nevarnost mogoče preprečiti samo z izbranim varnostnim ukrepom, s čimer uveljavlja razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar glede na določbo drugega odstavka 420. člena ZKP v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopustno.

10. Zagovornik se z nadaljnjimi trditvami zavzema za uporabo določbe prvega odstavka 56. člena KZ-1 na način, da bi se obdolžencu v čas izvrševanja varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu vštela čas pridržanja in čas, ki ga je prestal v priporu. S tem zatrjuje kršitev kazenskega zakona iz 6. točke 372. člena ZKP, ker je bila po njegovem mnenju prekršena določba o vštevanju pripora oziroma vštevanju kakršnega koli odvzema prostosti v zvezi s kaznivim dejanjem.

11. Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložnikovo stališče nima opore v besedilu prvega odstavka 56. člena KZ-1 niti v kateri izmed drugih določb kazenskega zakonika, zato ga ni mogoče sprejeti. V prvem odstavku 56. člena KZ-1 je predpisano, da se čas, prestan v priporu, ter kakršen koli odvzem prostosti v zvezi s kaznivim dejanjem, všteva v izrečeno kazen zapora in denarno kazen. Jezikovni okvir zakonskega besedila jasno sporoča, da se čas odvzema prostosti všteva samo v kazen zapora ali denarno kazen, čemur pritrjuje tudi sistemska umestitev navedene zakonske določbe v poglavje o kaznih oziroma v podpoglavje o odmeri kazni, medtem ko so varnostni ukrepi urejeni v posebnem poglavju kazenskega zakonika.

12. Zakonske določbe o varnostnih ukrepih (6. poglavje splošnega dela KZ-1) vsebujejo posebna določila o združljivosti posameznih ukrepov z drugimi sankcijami in v določenih primerih predpisujejo tudi vštevanje trajanja varnostnega ukrepa v izrečeno kazen (na primer v petem odstavku 70.a člena KZ-1, kjer je za bistveno zmanjšano prištevnega storilca predpisano, kdaj se čas, prestan v zdravstvenem zavodu, všteje v čas prestajanja kazni). Kljub temu nobena izmed navedenih zakonskih določb ne daje podlage za razlago, h kateri si s svojimi izvajanji prizadeva vložnik z nosilnim stališčem, da bi se moral neprištevnemu storilcu čas odvzema prostosti vštevati v čas izvrševanja varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu. Sodišče druge stopnje je glede na navedeno v konkretnem primeru utemeljeno presodilo, da za tovrstno vštevanje časa odvzema prostosti ni zakonske podlage, zato je prvostopenjski sklep v tem delu ustrezno spremenilo.

13. Zagovornik se v svojih sklepnih izvajanjih osredotoča še na pojasnjevanje, da obdolženec v zavodu ne prejema nobenih zdravil, zaradi česar naj bi bil izničen učinek ukrepa, ki ga je v konkretni zadevi izreklo sodišče prve stopnje. Zahteva na ta način ne izpodbija zakonitosti sklepa o izrečenem varnostnem ukrepu iz razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP, temveč posega na področje izvrševanja varnostnega ukrepa, kar ne more biti predmet presoje v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom. Zagovornik Vrhovnemu sodišču v tej zvezi predlaga tudi pridobitev obdolženčeve zdravstvene dokumentacije, čeprav postopek z zahtevo za varstvo zakonitosti ni namenjen niti ugotavljanju dejanskega stanja niti preizkušanju zakonitosti izvrševanja varnostnega ukrepa.

14. Edina kršitev zakona, ki jo v tem delu zahteve zatrjuje vložnik, je kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, ker naj bi sodišče druge stopnje povsem prezrlo istovrstne navedbe, ki jih je v pritožbenem postopku podala obdolženčeva prejšnja zagovornica. Ta očitek je neutemeljen, saj razlogi drugostopenjskega sklepa razkrivajo, da se je sodišče druge stopnje s pritožbenimi navedbami seznanilo (13. točka obrazložitve) in v okviru pritožbenega preizkusa pravilnosti in zakonitosti prvostopenjskega sklepa presodilo, da izrek milejšega varnostnega ukrepa z obveznim psihiatričnim zdravljenjem na prostosti pri obdolžencu ne bi dosegel želenih učinkov (14. točka obrazložitve).

C.

15. Zatrjevane kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP glede na vse obrazloženo niso podane, zahteva za varstvo zakonitosti pa je bila deloma vložena tudi zaradi nedovoljenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je Vrhovno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

16. Odločba o stroških postopka temelji na 98.a členu ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP in je posledica obdolženčevih premoženjskih razmer, kot izhajajo iz razlogov pravnomočnega sklepa.

17. Odločitev je bila sprejeta soglasno.