Jedro

Temeljna pogoja za vštetje pripora sta po prvem odstavku 56. člena KZ-1 izrečena in po nekaterih sodnih odločbah še določena kazen zapora ter denarna kazen. Okrožna državna tožilka ima zato prav, ko ugotavlja, da z vštevanjem časa, ki ga je obdolženi prestal v priporu v izrečeni varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, sodišče prve stopnje zgornje določbe ni pravilno uporabilo. Če sta vrsta in višina zaporne kazni po prvem odstavku 49. člena KZ-1 odvisni od teže dejanja in storilčeve krivde, sta vrsta in dolžina trajanja katerega od varnostnih ukrepov, z izjemo odvzema predmetov po 73. členu KZ-1, odvisni od vsebine nevarnosti, zaradi katere je bil posamezni ukrep izrečen in predvidenega časa, po katerem bo ta nevarnost ustrezno zmanjšana ali odpravljena. To je pomembno zlasti pri medicinskih varnostnih ukrepih po 70.a in 70.b členu KZ-1, ko bi bil z vštevanjem pripora in drugih odvzemov prostosti čas zdravljenja mimo zgornje prognoze ter brez ustreznih strokovnih podlag objektivno skrajšan. Ali drugače, tisto, kar bi sodišče ugotovilo pri odločbi o varnostnem ukrepu, bi praktično v naslednjem koraku z odločbo o vštetju pripora v varnostni ukrep spremenilo, če že ne zanikalo.

Izrek

I. Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in sklep sodišča prve stopnje v odločbi o vštetju pripora spremeni tako, da se ta odločba razveljavi.

II. Pritožba obdolženega A. A. in pritožba njegove zagovornice se zavrneta kot neutemeljeni ter v nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Obdolženega se oprosti plačila sodne takse, nagrada in potrebni izdatki postavljene zagovornice pa se izplačajo iz proračunskih sredstev.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje 30. 3. 2022 obdolženemu A. A. po 492. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s prvim odstavkom 70.a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ki se bo izvajal v Enoti za forenzično psihiatrijo**,** Oddelka za psihiatrijo Univerzitetnega kliničnega centra M**.** Ukrep je bil izrečen zato, ker je obdolženi storil protipravno dejanje z zakonskimi znaki kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena v zvezi z drugim odstavkom 29. člena KZ-1 in protipravno dejanje z zakonskimi znaki kaznivega dejanja zalezovanja po prvem odstavku 134.a člena v zvezi z drugim odstavkom 29. člena KZ-1. Po drugem in tretjem odstavku 70.a člena KZ-1 sme izrečeni varnostni ukrep trajati največ pet let, pri čemer bo sodišče vsakokrat po preteku šest mesecev znova odločalo, ali sta nadaljnje zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu še potrebna. V času izvrševanja varnostnega ukrepa je bil nato obdolženemu po prvem odstavku 56. člena KZ-1 vštet čas pridržanja in čas prestan v priporu, in sicer od dne 22. 1. 2022 od 19.25 ure dalje. Po prvem odstavku 73. člena KZ-1 je bilo zaseženo kladivo odvzeto, obdolženi je bil po četrtem odstavku 95. člena ZKP oproščen vrnitve stroškov kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in plačila sodne takse, za nagrado in potrebne izdatke postavljene zagovornice pa je bilo po prvem odstavku 97. člena ZKP sklenjeno, da se izplačajo iz proračunskih sredstev. To je v odločilnem vsebina izreka izdanega v sklepu III K 4373/2022. 2. Zoper sklep so se pritožili okrožna državna tožilka, obdolženi in njegova zagovornica. Okrožna državna tožilka se je pritožila zaradi kršitve kazenskega zakona s predlogom, da sodišče druge stopnje odločbo o vštevanju pripora v čas izvrševanja varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu razveljavi. Obdolženi se je pritožil zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Sodišču druge stopnje predlaga, da sklep razveljavi. Obdolženčeva zagovornica se je pritožila zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Sodišču druge stopnje prav tako predlaga, da sklep razveljavi. Na pritožbo obdolženčeve zagovornice je odgovoril okrožni državni tožilec, ki nasprotuje uveljavljanim izpodbojnim razlogom ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbo zavrne kot neutemeljeno ter sklep v delu, ki ga okrožna državna tožilka s pritožbo ni izpodbijala, potrdi.

3. Sodišče druge stopnje je prejelo še obdolženčevo prošnjo za obvestilo o seji s priloženo urgenco. V prošnji in nekoliko širše v urgenci obdolženi posplošeno nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje v zvezi z izrečenim varnostnim ukrepom obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ki ga po zatrjevanjih v obeh vlogah ne potrebuje. Ker je navedeno že zajeto v pritožbeni obrazložitvi, ker napovedana gladovna stavka v urgenci ni bila predmet napadenega sklepa, in ker niti po preostalih dveh pritožbah predsednica senata ali senat nista ugotovila ničesar, kar bi utemeljevalo koristnost obdolženčeve navzočnosti na seji, ga sodišče druge stopnje o tej ni obvestilo (445. člen ZKP).

4. Pritožbeni preizkus je pokazal naslednje:

5. Temeljna pogoja za vštetje pripora sta po prvem odstavku 56. člena KZ-1 izrečena in po nekaterih sodnih odločbah še določena kazen zapora ter denarna kazen. Okrožna državna tožilka ima zato prav, ko ugotavlja, da z vštevanjem časa, ki ga je obdolženi prestal v priporu v izrečeni varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, sodišče prve stopnje zgornje določbe ni pravilno uporabilo. Posredi je kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, ki jo pritožnica po pravilni jezikovni razlagi besedila prvega odstavka 56. člena KZ-1, utemeljeno uveljavlja še z opozorili na razlike med kaznijo zapora in varnostnimi ukrepi zaradi katerih se preizkušeno vštevanje pripora v navedeni varnostni ukrep izkaže za nezdružljivo. Če sta vrsta in višina zaporne kazni po prvem odstavku 49. člena KZ-1 odvisni od teže dejanja in storilčeve krivde, sta vrsta in dolžina trajanja katerega od varnostnih ukrepov, z izjemo odvzema predmetov po 73. členu KZ-1, odvisni od vsebine nevarnosti, zaradi katere je bil posamezni ukrep izrečen in predvidenega časa, po katerem bo ta nevarnost ustrezno zmanjšana ali odpravljena. To je pomembno zlasti pri medicinskih varnostnih ukrepih po 70.a in 70.b členu KZ-1, ko bi bil z vštevanjem pripora in drugih odvzemov prostosti čas zdravljenja mimo zgornje prognoze ter brez ustreznih strokovnih podlag objektivno skrajšan. Ali drugače, tisto, kar bi sodišče ugotovilo pri odločbi o varnostnem ukrepu, bi praktično v naslednjem koraku z odločbo o vštetju pripora v varnostni ukrep spremenilo, če že ne zanikalo. Da bi takšen, z vidika pravilne uporabe zakona nesprejemljiv učinek v konkretnem primeru preprečilo, je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje, skladno s pritožbenim predlogom spremenilo in navedeno odločbo o vštetju pripora razveljavilo.

6. Obdolženi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v delu pritožbene obrazložitve, po katerem je bil kazenski pregon za protipravna dejanja z znaki kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 začet brez predloga iz tretjega odstavka tega člena. To ne drži, kajti po zapisniku o sprejemu predloga za pregon kaznivega dejanja (priloge A1), je oškodovanec predlog podal 18. 1. 2022 in je bilo pritožnika v povzetem zatrjevanju ter posledično še glede navedene bistvene kršitve določb kazenskega postopka zavrniti.

7. V ostalem pritožnik nasprotuje ugotovljenim odločilnim dejstvom, ko se v pritožbeni obrazložitvi sklicuje na psihodiagnostična testiranja v Enoti za forenzično psihiatrijo, Oddelka za psihiatrijo Univerzitetno kliničnega centra M., ki so pokazala na povprečno do nadpovprečno umske sposobnosti, da zato ni podlage za izrek kateregakoli od varnostnih ukrepov po 70.a in 70.b členu KZ-1, da bi za prvi ukrep moral storiti hujše kaznivo dejanje in da ni bilo upoštevano, da je bil pred zgornjim protipravnim ravnanjem z znaki kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 izzvan z oškodovančevim nezakonitim ravnanjem.

8. Pritožnikovo sklicevanje na rezultate navedenih testiranj dvomov v ugotovitve izvedencev psihiatrov ne more povzročiti. Tudi izvedenec mag. B. B. je za pritožnika ugotovil, da je intelektualno povprečno opremljena oseba brez kliničnih znakov sekundarnega upada teh sposobnosti (list. št. 155), medtem ko je izvedenec prof**.** dr. C. C. za Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja pri pritožnikovem pregledu ugotovil, da je pogovorljiv, bistre zavesti, časovno, krajevno, situacijsko in glede sebe ustrezno orientiran. Kljub temu oziroma neodvisno od tega pa sta oba izvedenca pri pritožniku ugotovila blodnjavo motnjo, ki je potem pritožnikove sposobnosti očitno ne določajo. Ne tako, da bi jo izključevale in ne, da bi jo kakorkoli poudarjale. Ugotovitve obeh izvedencev in posebej prof. dr. C. C. so pomembne še zaradi povezave med navedeno motnjo in pritožnikovimi sposobnostmi iz drugega odstavka 29. člena KZ-1, ko ni nobenega dvoma, da pritožnik v času storitve protipravnih dejanj ni bil prišteven. Podobno velja za ugotovitev o pritožnikovi nevarnosti, pri čemer v pritožbeni obrazložitvi prezre, da mu varnostni ukrep ni bil izrečen le po ugotovljenem protipravnem dejanju z znaki kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1, ampak še po ugotovljenem protipravnem dejanju z znaki kaznivega dejanja zalezovanja po prvem odstavku 134.a člena KZ-1, za katero je prav tako zagrožena kazen dveh let zapora, glede na način izvršitve pa nobeno od teh dejanj ni bilo lahko.

9. Sodišče prve stopnje je pritožnikovo nevarnost preizkusilo še z vidika možne prihodnje storitve kaznivih dejanj, ki prav tako izhaja iz ugotovitev obeh izvedencev psihiatrov. Izvedenec mag. B. B. je namreč ocenil, da je pri pritožniku podana velika nevarnost ponovitve podobnih kaznivih dejanj, celo z elementi nasilništva, izvedenec prof. dr. C. C. pa je v imenu navedene komisije ugotovil nevarnost ponavljanja istovrstnih kaznivih dejanj, saj je pritožnik do blodnjavih vsebin nekritičen, kakor tudi do potrebe po zdravljenju. Še več, po oceni tega izvedenca je pri pritožniku podana nevarnost, da bi storil kakšno kaznivo dejanje zoper življenje in telo po vplivu formalnih in vsebinskih motenj mišljenja, saj bi si mogel tudi nevtralna ali celo prijateljska dejanja drugih razlagati kot usmerjena proti njemu in odreagirati pod vplivom produktivne psihopatološke simptomatike. Ker pri povzetem ne gre le za stopnjo nevarnosti, ampak po zadnjih ugotovitvah še za njen obseg, ta kot odločilno dejstvo iz 70.a člena KZ-1 niti po presoji sodišča druge stopnje ne more biti dvomljiva, izbrani varnostni ukrep pa zato povsem ustrezen (sorazmeren). Glede na to, in ker je zatrjevani oškodovančev prispevek stvar pritožnikovega subjektivnega prepričanja o storjeni krivici oziroma prepričanja v svoj prav, o čemer sta se navedena izvedenca prav tako izjavila, je bilo pritožnika še zato zavrniti.

10. Obdolženčeva zagovornica bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ni opredelila, temveč je v drugem poglavju pritožbene obrazložitve navedla, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe ZKP, ko je v sklepu zapisalo, da se pripor izvaja v Enoti za forenzično psihiatrijo, Oddelka za psihiatrijo Univerzitetnega kliničnega centra M. Ta ni priporna oziroma zaporna institucija. Kvečjemu bi sodišče prve stopnje lahko odločilo, da se obdolženi lahko namesti v ustrezen zdravstveni zavod (drugi odstavek 491. člena ZKP) na zdravljenje, ne pa, da se pripor z vsemi zakonskimi posledicami izvaja tam.

11. Če že razumljiva, povzeta pritožbena obrazložitev ni v zvezi s predmetom, o katerem je sodišče prve stopnje z navedenim sklepom odločilo. Ker je izrek sklepa razumljiv, sodišče druge stopnje njegove vsebine ne bo ponavljalo in je pritožnico po ugotovljenem zavrnilo.

12. Podobno velja za uveljavljeno kršitev kazenskega zakona, ko pritožnica z navedbo o zmotni uporabi materialnega prava v prvem poglavju pritožbene obrazložitve nakaže na kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP z nadaljnjimi navajanji o nekonkretiziranosti zakonskega znaka vsiljivega prizadevanja stopiti v kontakt z oškodovancem, potem o objektivni zmožnosti povzročitve prepovedane posledice z opisanim izvršitvenim ravnanjem ter o nedoločno opredeljeni prepovedani posledici protipravnega dejanja z znaki kaznivega dejanja zalezovanja, po prvem odstavku 134.a člena KZ-1 pa kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Mimo vprašanja, koliko sta navedeni kršitvi kazenskega zakona združljivi, je pritožnica navajano nekonkretiziranost znaka kaznivega dejanja in nedoločno opredeljenost prepovedane posledice v nadaljevanju obrazložila v smislu njune nedokazanosti, kar je predmet izpodbojnega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga je v pritožbi sicer zgolj omenila. Pri tem je prezrla razumljivi opis kaznivega dejanja, po katerem so bila obdolženčeva elektronska sporočila poslana na oškodovančev službeni naslov, potem na naslov K. društva L., katerega član je oškodovanec ter na naslove različnih državnih institucij. Ni torej šlo le za pisanje z namenom seznanitve širše javnosti z zatrjevano krivico, kot to izhaja iz pritožbene obrazložitve, ampak za pisanja, ki so imela za cilj doseči najprej oškodovanca in šele nato vse druge, ki so jim bila ta pisanja hkrati poslana. Po zakonskem opisu objektivna zmožnost povzročitve prepovedane posledice ni znak obravnavanega kaznivega dejanja, po konkretnem opisu pa je bilo težišče obdolženčevega ravnanja v ponavljajočem se opazovanju in vsiljenem prizadevanju po vzpostavitvi vsaj posrednega stika z oškodovancem in ne v vsebini sporočil, o čemer se je sodišče prve stopnje v 9. do 11. točki obrazložitve sodbe izrecno izjavilo, v nadaljevanju pa še ocenilo, zakaj sta bili obdolžencu tudi oškodovančeva prestrašenost in ogroženost kot prepovedani posledici dokazani. Če se pritožnica z oceno ne strinja po vsebini, kot rečeno uveljavlja zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, vendar brez da bi pritožbo v tej smeri podrobneje obrazložila.

13. Pritožnica še nasprotuje odločbi o kazenski sankciji, ko pravi, da sta oba izvedenca psihiatra podala slabo prognozo zdravljenja ugotovljene blodnjave motnje pri obdolžencu, kar je praktično potrjeno že s tem, da obdolženemu že sedaj na Oddelku za psihiatrijo niso bila predpisana nobena zdravila. Izven okvira prežetosti njegovega mišljenja in čustvovanja, ki se nanaša na občutek krivice v postopku, v katerem mu je sodbo izrekel oškodovanec, obdolženec normalno funkcionira, realitetna kontrola ni motena. Glede na specifiko psihičnega stanja obdolženega, v povezavi z njegovimi osebnimi karakteristikami, bi bil zato za obdolženega bolj smiseln in manj obremenjujoč varnostni ukrep obveznega zdravljenja na prostosti.

14. Povzeta pritožničina ocena izvedenskih mnenj izvedencev psihiatrov ni popolna. Res je, da je izvedenec mag. B. B. v splošnem opozarjal na neuspešnost stroke pri zdravljenju blodnjavih motenj in da je izvedenec prof. dr. C. C. ugotovil, da pri obdolženemu ni pričakovati, da bi bilo mogoče navedeno motnjo odpraviti. Toda po drugi strani sta oba izvedenca določno in enotno pričakovala ponavljanje blodnjavih motenj pri obdolženemu, v primeru, če ne bo zdravljen in oba sta bila mnenja, da je zato najprimernejši varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja v zdravstvenem zavodu. Izvedenec mag. B. B. zaradi obdolženčeve velike nevarnosti ponovitve podobnih kaznivih dejanj, kar je po že obrazloženem pri obdolženemu ugotovil tudi izvedenec prof**.** dr. C. C. in hkrati navedel razloge, zaradi katerih ni mogoče pričakovati zmanjšanja nevarnosti ponavljanja tovrstnih dejanj z obdolženčevim obveznim psihiatričnim zdravljenjem na prostosti. Glede na to, in ker niti pritožničin zaključek o nasprotnem učinku izrečenega varnostnega ukrepa nima opore v mnenjih navedenih dveh izvedencev, jo je bilo še v tem delu zavrniti.

15. Kršitev določb kazenskega postopka iz 1. točke prvega odstavka 383. člena ZKP ali kršitev kazenskega zakona iz 2. točke prvega odstavka tega člena, ki bi bile v obdolženčevo škodo, sodišče druge stopnje pri preizkusu po uradni dolžnosti ni zasledilo ter je po pritožbi okrožne državne tožilke, obdolženega in obdolženčeve zagovornice odločilo tako kot izhaja iz izreka tega sklepa (prvi odstavek 507. člena, prvi odstavek 394. člena in 391. člen ZKP).

16. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 507. člena, četrtem odstavku 95. člena in prvem odstavku 97. člena ZKP. Je posledica odločbe o pritožbah in obdolženčevih premoženjskih razmer ter vrste izrečene kazenske sankcije.