Jedro

Osebe, ki v postopku izdaje upravnega akta niso imele položaja stranke ali stranskega udeleženca ob nastopu dokončnosti izdaje upravnega akta, niso upravičene do vložitve tožbe v upravnem sporu. Sodišče v okviru preizkusa procesnih predpostavk za tožbo ne preverja, ali bi bil tožnik upravičen do udeležbe v upravnem postopku kot stranka ali kot stranski udeleženec. Položaja tožniku mu v upravnem sporu ni mogoče priznati na podlagi določb ZUP ali materialnih predpisov, ki določajo, kdaj ima oseba pravni interes za udeležbo v postopku.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka izvajalcu brezplačne pravne pomoči priznala nagrado, potrebne izdatke za izvajanje brezplačne pravne pomoči in 22 % DDV v skupni višini 720,63 EUR ter zavrnila višji zahtevek (I. točka izreka). Odločila je, da se priznani odvetniški stroški izplačajo iz sredstev za brezplačno pravno pomoč in se nakažejo na transakcijski račun izvajalca brezplačne pravne pomoči (II. točka izreka), ter ugotovila, da je izvajalec brezplačne pravne pomoči zavezanec za DDV (III. točka izreka).

2. Tožnica v tožbi navaja, da se ne strinja z višino priznane nagrade odvetniku, ki jo je zastopal v kazenskem postopku Okrajnega sodišča v Ljubljani IV K 22939/2018. Prereka ugotovitev tožene stranke, da je podpisala napotnico. Navaja, da je tožena stranka in odvetnik nista seznanila s popisom opravljenega dela in stroškov, ki jih je odvetnik priglasil. Toženi stranki očita, da je odvetniku neutemeljeno priznala nagrado za sestavo in vložitev obtožnega predloga z dne 7. 10. 2021 in več drugih vlog, saj odvetnik ni vložil ničesar na novo, temveč je sestavil čistopis na podlagi prej vloženih predlogov. Zastopanje je namreč prevzel v fazi že vloženih obtožnih predlogov. V zvezi s priznano nagrado zaradi dvakratne odsotnosti iz pisarne v istem dnevu navaja, da je odvetnik verjetno istočasno pregledal spis in prevzel fotokopije. Meni, da odvetnik z vlogo z dne 7. 10. 2021 in modifikacijo z dne 11. 10. 2021 ni posegel v bistvo obstoječih vlog. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek. Priglaša stroške postopka v tem upravnem sporu.

3. Tožena stranka je poslala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

4. Prizadeta oseba s položajem stranke navaja, da je tožba prepozna in da ni podana tožničina aktivna legitimacija.

5. Tožba ni dovoljena.

6. Izpodbijani sklep je bil izdan na podlagi šestega odstavka 40. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), s katerim je tožena stranka priznala nagrado in potrebne izdatke za izvajanje brezplačne pravne pomoči odvetniku, ki je bil izvajalec brezplačne pravne pomoči. 7. Med strankami ni sporno, da je bila tožnica upravičenka do brezplačne pravne pomoči. Med tožnico in prizadeto osebo s položajem stranke je sporno, ali je tožnica aktivno legitimirana za vložitev tožbe v obravnavanem upravnem sporu.

8. Sodišče tožbo v upravnem sporu vsebinsko obravnava le, če so izpolnjene vse predpostavke, ki jih za to predpisuje zakon. Vsak, ki zahteva sodno varstvo s tožbo v upravnem sporu, mora ves čas postopka izpolnjevati pogoje, predpisane v prvem odstavku 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V skladu s 3. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče tožbo zavrže tudi, če ugotovi, da tožnik po tem zakonu ne more biti stranka.

9. Lastnost stranke v upravnem sporu v procesnem smislu ureja ZUS-1 v 16. do 19. členu. V skladu s prvim odstavkom 17. člena ZUS-1 je lahko tožnik tista oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Iz zakonskega besedila izhaja, da je status stranke v upravnem sporu pogojen z njenim položajem v upravnem postopku1. Za vložitev tožbe zoper dokončen upravni akt mora biti oseba stranka ali stranski udeleženec upravnega postopka ob nastopu dokončnosti izdanega upravnega akta. Izkazano mora biti, da se je tožnik v upravnem sporu zoper upravni akt postopka udeleževal z namenom varstva svojih pravic in pravnih koristi, da mu je upravni organ priznal položaj stranke v formalnem smislu v postopku ter da tega položaja ni izgubil pred trenutkom izdaje akta, s katerim je izpodbijani upravni akt postal dokončen.2 To pomeni, da osebe, ki v postopku izdaje upravnega akta niso imele položaja stranke ali stranskega udeleženca ob nastopu dokončnosti izdanega upravnega akta, niso upravičene do vložitve tožbe v upravnem sporu. Zato je to bistvena okoliščina za odločitev o dovoljenosti tožbe v obravnavani zadevi.

10. Stranka v upravnem postopku je v skladu s prvim odstavkom 42. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) fizična ali pravna oseba, na zahtevo katere je začet postopek ali zoper katero teče postopek. Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da je imela položaj stranke v obravnavanem samostojnem upravnem postopku odmere nagrade in potrebnih izdatkov prizadeta oseba s položajem stranke, ki je odvetnik in izvajalec Bpp. Postopek se je začel na zahtevo odvetnika s tem, ko je pravočasno vložil napotnico s priloženim stroškovnikom, kar med strankami ni sporno. To pomeni, da tožnica v obravnavanem upravnem postopku vse do nastopa dokončnosti izpodbijanega sklepa ni imela položaja stranke, zaradi česar na tej podlagi ne more biti stranka v tem upravnem sporu.

11. V nadaljevanju se je sodišče zaradi tožničine aktivne legitimacije za vložitev obravnavane tožbe opredelilo še do vprašanja, ali je imela v postopku odmere odvetniške nagrade in izplačila stroškov položaj stranskega udeleženca.

12. V skladu s prvim in drugim odstavkom 43. člena ZUP je stranski udeleženec oseba, ki izkaže pravni interes tako, da zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svoje pravne koristi, ki mora biti neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Tožniki v upravnem sporu so torej lahko tudi osebe, ki so v upravnem postopku imele položaj stranskega udeleženca, to so tiste osebe, ki so imele pravico udeleževati se upravnega postopka po 43. členu ZUP in jim je bila ta pravica v upravnem postopku že priznana. Vrhovno sodišče je v zadevah I Up 98/2018 z dne 29. 5. 2019, I Up 54/2019 z dne 11. 12. 2019 in I Up 56/2020 z dne 30. 9. 2020 sprejelo stališče, da sodišče v okviru preizkusa procesnih predpostavk za tožbo ne preverja, ali bi bil tožnik upravičen do udeležbe v upravnem postopku kot stranka ali stranski udeleženec. Položaja tožnika mu v upravnem sporu ni mogoče priznati na podlagi določb ZUP ali materialnih predpisov, ki določajo, kdaj ima oseba pravni interes za udeležbo v postopku.

13. Posameznik pridobi položaj stranskega udeleženca v upravnem postopku z vlogo, s katero zahteva udeležbo v postopku (četrti odstavek 43. člena ZUP), ali s povabilom organa k udeleži (prvi odstavek 143. člena ZUP), pri čemer mora ta oseba priglasiti udeležbo, sicer ji organ te udeležbe ni dolžan zagotoviti (četrti odstavek 143. člena ZUP), ali z zahtevo, naj se ji vroči odločba v skladu z drugim odstavkom 229. člena ZUP3. 14. Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, ni razvidno, da bi tožena stranka tožnico povabila k udeležbi v postopek odvetnikove odmere nagrade in povračila stroškov ali da bi tožnica med upravnim postopkom zahtevala svojo udeležbo v navedenem postopku, česar tožnica v tožbi niti ne zatrjuje.

15. Iz izpodbijanega sklepa sicer izhaja, da je bil tožnici vročen s fikcijo vročitve 12. 2. 2022. Vendar po stališču Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 100/2017 z dne 21. 6. 2017 in I Up 106/2020 z dne 24. 2. 2021 vročitev sama po sebi ne vzpostavlja položaja stranke. Zato po presoji sodišča zgolj vročitev izpodbijanega sklepa tožnici v obravnavani zadevi ne pomeni njenega priznanja položaja stranske udeleženke, saj je to procesno dejanje zakonska obveznost tožene stranke, ki temelji na šestem odstavku 40. člena ZBPP. Vzpostavitev položaja stranskega udeleženca je torej pogojena z vročitvijo upravnega akta osebi, ki ni stranka v postopku, in ki jo upravni organ opravi na podlagi zahteve iz drugega odstavka 229. člena ZUP. Navedenega pa tožnica ni niti zatrjevala niti izkazala. Ob takem stanju stvari tožnica torej ni imela položaja stranske udeleženke, zato ne more biti stranka v skladu s prvim odstavkom 17. člena ZUS-1. 16. Tožnica z navedbami, da izkazuje pravni interes, saj mora kot upravičenka do Bpp prejeto pomoč vračati, v bistvu zatrjuje, da ima materialnopravni interes za izid upravnega postopka in upravnega spora. Vendar pa mora za pridobitev položaja stranke v upravnem sporu najprej doseči položaj stranke ali stranskega udeleženca v upravnem postopku v skladu s 142. oziroma 229. členom ZUP, če pa je upravni postopek že končan, pa ima možnost obnove upravnega postopka po 9. členu 260. člena ZUP. Če torej stranka doseže, da ji organ prizna položaj stranke oziroma stranskega udeleženca, lahko tako kot druge stranke oziroma stranski udeleženci, izpodbija upravni akt, ki je izdan v upravnem (v primeru obnove v obnovljenem) postopku. Sicer pa lahko v upravnem sporu izpodbija sklep, s katerim ji ni bila priznana pravica do udeležbe v postopku izdaje upravnega akta (drugi odstavek 17. člena ZUS-1).

17. V zvezi s tožbenimi navedbami, da ima dolžnost vračila izplačanih sredstev Bpp sodišče še pojasnjuje, da ima tožnica pravico do sodnega varstva zoper morebitno odločitev tožene stranke, s katero bi tožnici naložila vračilo neupravičeno prejete Bpp.

18. V skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, saj je sodišče zavrglo tožbo.

19. Sodišče o stroških prizadete stranke s položajem stranke ni odločalo, saj jih v tem upravnem sporu ni priglasila.

1 Predhodno priznan status stranke v upravnem postopku kot pogoj za vsebinsko obravnavanje tožbe izhaja tudi iz ustaljene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča (npr. sklepi I Up 49/2010 z dne 8. 9. 2010, I Up 334/2010 z dne 3. 2. 2011, I Up 18/2011 z dne 17. 2. 2011, I Up 512/2012 z dne 14. 2. 2013, I Up 91/2014 z dne 22. 5. 2014, I Up 131/2014 z dne 22. 5. 2014, I Up 125/2015 z dne 27. 8. 2015, I Up 175/2016 z dne 22. 6. 2016, I Up 289/2016 z dne 11. 1. 2017, I Up 98/2018 z dne 29. 5. 2019, I Up 54/2019 z dne 11. 12. 2019, I Up 56/2020 z dne 30. 9. 2020, I Up 165/2020 z dne 14. 4. 2021, I Up 106/2020 z dne 24. 2. 2021). 2 Enako tudi Vrhovno sodišče v zadevi I Up 175/2016 z dne 22. 6. 2016. 3 Drugi odstavek 229. člena ZUP določa: „Če osebi, ki bi morala biti udeležena kot stranski udeleženec, ni bila vročena odločba, lahko v roku, ki ga ima stranka za vložitev pritožbe, zahteva vročitev odločbe in nato vloži pritožbo v enakem roku, kot je določen za stranko, če iz vseh okoliščin izhaja, da za izdajo odločbe ta oseba ni vedela oziroma iz okoliščin ni mogla sklepati, da je bila odločba izdana. Če pristojni organ ne ugodi zahtevi za vročitev odločbe, zahtevo s sklepom zavrže. Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. “