Jedro

S pravico do pozabe se označuje pravica osebe, da zahteva izbris določenih osebnih podatkov oziroma informacij, na podlagi katerih jo je mogoče identificirati. Učinek umika člankov v omejeno dostopen arhiv je skoraj enak izbrisu, saj se s takšnim tehničnim ukrepom lahko izključi pravica do informiranja pomembnega dela naključnih uporabnikov interneta in iskalcev aktualnih novic. Tudi za takšno omejevanje svobode izražanja in informiranja morajo zato obstajati utemeljeni razlogi.

Posameznik po izteku dogodka, zaradi katerega je bil relativna javna oseba, ne izgubi lastnosti javne osebe. V zvezi s tem dogodkom bo vedno ohranil tak status. Udeležbe v dogodku pač ne more izključiti za nazaj. Drugo pa je vprašanje, ali je po poteku tega dogodka upravičen do anonimnosti in varovanja osebnih podatkov. Odgovor nanj ni enoznačen in je odvisen od vsakokratnih okoliščin primera, zlasti pomena samega dogodka, vloge osebe v javnem življenju in siceršnjega njenega vedenja in nastopanja v javnosti, interesa javnosti do dostopa informacije v določenem času po preteku dogodka, vsebine in oblike objave.

Pretirana in v nasprotju s poslanstvom medijev bi bila zahteva, da sami sprotno, vsakodnevno preverjajo aktualnost svojih preteklih objav, so pa to dolžni zahtevo upravičene osebe in tedaj po potrebi tudi ustrezno ukrepati.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 671,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni in dva podrejeno kumulirana tožbena zahtevka, s katerim je tožnik od tožene stranke zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. S sklepom II DoR 434/2019 z dne 19. 12. 2019 je Vrhovno sodišče na predlog tožnika dopustilo revizijo glede vprašanja: Ali posameznik po poteku dogodka, zaradi katerega je bil relativna javna oseba, izgubi lastnosti javne osebe in je upravičen do anonimnosti in varovanja tajnosti osebnih podatkov.

4. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je nato tožnik pravočasno vložil revizijo, „s katero uveljavlja razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka v okvirih zgoraj navedenega vprašanja“. Predlagal je, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in ugodi „prvotnemu“ tožbenemu zahtevku oziroma zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženi stranki, ki je v odgovoru nanjo predlagala, naj Vrhovno sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrže, podrejeno pa, naj jo zavrne kot neutemeljeno.

**Dejanski in pravni okvir spora**

6. Tožena stranka je na spletni strani 5. 8. 2014 in 14. 8. 2014 v svojem spletnem časopisu objavila časopisna članka v zvezi s prijavo kandidatov na razpis Ministrstva za pravosodje za mesto sodnika na Evropskem sodišču za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP). V njih je navedla, da je bil tožnik obsojen na leto in pol zaporne kazni zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini. Prvi članek je bil dosegljiv naročnikom, drugi pa je bil javno dostopen do 2. 8. 2017, ko se je prenesel v arhiv. Vsebina člankov je bila resnična, pisanja niso prešla na osebno raven, njihov namen pa je bil obveščenost javnosti o primernosti kandidatov. Postopek izbire sodnika je bil končan 19. 4. 2016. 7. Tožnik je v tožbi trdil, da je tožena stranka ravnala protipravno, ker je članka na spletni strani dopuščala prosto dostopna še tudi potem, ko je bil razpis za mesto sodnika na ESČP razveljavljen in 30. 10. 2014 objavljen nov razpis. Informacija tedaj ni bila več v interesu javnosti, zato bi morala članka odstraniti z javno dostopne spletne strani. Ker ju ni, je kršila njegove osebnostne pravice, zlasti tudi pravico do zasebnosti. Tožnik je s tožbo zahteval, naj mu tožena stranka plača odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (3.000,00 EUR) in zaradi okrnitve osebnostnih pravic (po 10,00 EUR na dan1).

**Nosilni razlogi sodišč prve in druge stopnje**

8. Sodišče prve stopnje je v koliziji med pravico do zasebnosti in pravico do svobode izražanja dalo prednost slednji. Zapisalo je, da ima javnost pravico biti obveščena o osebi, ki je politično in gospodarsko dejavna v družbi, zato se mora osebnostna pravica te osebe ukloniti pravno upravičenemu interesu javnosti. S kandidaturo za sodnika ESČP je tožnik postal bolj prepoznaven v javnosti, obveščenost javnosti o kazenski sodbi pa je pripomogla k vpogledu o miselnosti in moralnosti tožnika kot kandidata za visoko družbenopolitično funkcijo, za katero je pomembna visoka stopnja moralne integritete in zaupanja kandidatu. Tožnik je postal z obsodbo, četudi nepravnomočno, in kandidaturo za sodnika ESČP relativno javna osebnost, opravlja pa tudi funkcijo visokošolskega predavatelja, torej akademika, ki svojo funkcijo opravlja javno, zaradi česar je njegovo polje pričakovane zasebnosti primerno ožje. Tožnik je kandidiral na razpise oktobra in decembra 2014 ter avgusta 2015, kar dodatno kaže na neupravičenost zahteve po odstranitvi člankov s spletne strani do ponovnega razpisa 30. 10. 2014, saj s tem dnem interes javnosti po obveščenosti ni prenehal. Sodišče zaključuje, da ne obstoji pravna podlaga, ki bi toženi stranki nalagala, da v določenem časovnem obdobju umakne zakonito objavljen strokoven članek, ki vsebuje resnične in objektivne navedbe in dejstva o tožniku kot relativno javni osebi.

9. Sodišče druge stopnje je kot pravilne ocenilo razloge sodišča prve stopnje o koliziji pravice do svobode izražanja s pravico do zasebnosti ter varstva časti in dobrega imena, za razrešitev kolizije med temi pravicami pa je uporabilo merila, ki jih je ESČP izoblikovalo v zadevah Von Hannover proti Nemčiji in Axel Springer AG proti Nemčiji. S svobodo (novinarskega) izražanja se uresničuje tudi demokratična pravica javnosti do obveščenosti o zadevah javnega pomena, zato je treba vsakršne njene omejitve skrbno pretehtati, še zlasti ko gre za poročanje o temah, pri katerih je podan splošni interes javnosti po informiranju. Nekdo, ki je v nekem trenutku relativno javna oseba, ne more s prenehanjem nastopanja te lastnosti izgubiti in se v celoti popolnoma umakniti v zasebnost. Pritrdilo je, da ne obstoji pravna podlaga, ki bi toženi stranki nalagala, da v določenem časovnem obdobju umakne zakonito objavljen članek iz področja splošno dostopnega v arhiv, kjer je dostopen le proti plačilu. Tudi ne gre za izbiro med manj in bolj blagim ukrepom, saj je članek v vsakem primeru dostopen zainteresirani javnosti. Odgovornosti in naloge novinarjev niso tako daljnosežne, da bi se jim smelo naložiti, da iz javnih arhivov izbrišejo oziroma prestavijo iz javnih objav v plačljive arhive članke, tudi če posegajo v osebnostne pravice oškodovancev, upoštevaje načelo sorazmernosti posega. To bi namreč pomenilo nedopustno cenzuro in poseganje v objave.

**Navedbe strank v revizijskem postopku**

10. Revizija je pravzaprav prepis predloga za njeno dopustitev. Zato tožnik v njej znova načenja vsa vprašanja, glede katerih je predlagal dopustitev revizije2. Ker Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP), Vrhovno sodišče v nadaljevanju povzema le tiste bistvene navedbe revizije, ki se nanašajo na dopuščeno vprašanje, na katerega (edinega) bo odgovorilo.

11. Tožnik vztraja, da je z ohranjanjem njegovih občutljivih osebnih podatkov na prosto dostopni spletni strani tudi potem, ko je bil dogodek končan, informacije pa neaktualne, tožena stranka posegla v njegovo pravico do zasebnosti. Pravica do zasebnosti je temeljna človekova pravica, ki jo posamezniku jamči Ustava v 35. členu. Izjemno pomembno področje varstva pravice do zasebnosti je informacijska zasebnost, ki zajema tudi varovanje osebnih podatkov, kar garantira posamezniku Ustava v 38. členu. Od medijskega strokovnjaka se zahteva, da spremlja aktualnost dogodkov in ustrezno selekcionira informacije, ki so aktualne in katere niso in so zato „zrele“ za arhiv. Od medija, ki na leto zasluži več milijonov dobička, se lahko pričakuje, da bo pri svojem delu profesionalen in aktiven. Tožnik nadalje navaja, da se v sodni praksi do zdaj ni oblikovalo jasno pojmovanje javne osebe. Relativna javna oseba je posameznik, ki je v povezavi z javnim dogodkom pod upravičenim drobnogledom javnosti. Javna oseba je le v povezavi z javnim dogodkom. Javni dogodek je minljiv in relativna javna oseba izgubi status javne osebe po prenehanju tega dogodka. Interes javnosti po informiranosti potem ne pretehta več interesa posameznika po zasebnosti in razkritju njegovih (občutljivih) podatkov. Osebni podatki posameznika v zvezi z dogodkom niso več v interesu javnosti, da bi jih medij lahko ohranjal prosto dostopne. Po končanem javnem dogodku ima posameznik pravico do anonimnosti, zasebnosti in pravico začeti znova. To logiko sodišči negirata, višje sodišče pa celo trdi, da oseba, ki je bila v zvezi z nekim javnim dogodkom relativna javna oseba, nikoli ne preneha biti javna oseba in tudi s prenehanjem nastopanja v javnosti ne more izgubiti te lastnosti in se ne more v celoti popolnoma umakniti v zasebnost. Višje sodišče omenja primer Von Hannover proti Nemčiji, a hkrati namerno izpusti ključni efekt odločbe ESČP, in sicer da imajo tudi javne osebe (celo absolutno javne osebe) pravico do zasebnosti. Vrhovno sodišče je že večkrat izpostavilo pomen pravice do zasebnosti (II Ips 460/97), zaradi njene kršitve pa tožena stranka odškodninsko odgovarja (Pravno mnenje VS RS, sprejeto na občni seji VS RS 16. 6. 1998). Glede na dejstvo, da dogodek, v zvezi s katerim je tožena stranka objavila osebne podatke tožnika, ni več aktualen in s tem niso več aktualne informacije o tožniku, tožena stranka ne bi utrpela nobene škode, če bi umaknila sporne objave v svoj arhiv. Velika razlika je namreč, če je podatek dostopen na prosto dostopni spletni strani ali če je v arhivu. Za arhiv mediji zahtevajo posebno registracijo ali celo plačilo, česar višje sodišče sploh ne loči. Z vidika posega v zasebnost gre za dosti blažji poseg. Drži pa, da bi bila v arhivu tudi neaktualna objava dostopna zainteresirani osebi, ko bi izkazala pravni interes oziroma bi po pravilih medija lahko brskala po spletnih objavah v arhivu. S tem pa bi bilo zadoščeno tudi testu sorazmernosti in ravnovesju med svobodo izražanja medija ter pravico do zasebnosti posameznika in nikakor ne bi šlo za kakršnokoli obliko cenzure.

12. Tožena stranka v odgovoru na revizijo navaja, da odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje v ničemer ne spremeni položaja tožnika v pravdi, zato tožnik nima pravnega interesa za revizijo in bi jo bilo treba zavreči. Tožnik je bil namreč relativno javna oseba v času objave prispevka, dogodek je bil aktualen, razpis za sodnika na ESČP je bil v teku in tožnikova kandidatura na to mesto aktivna. Sicer pa tožena stranka izpostavlja, da sta v vsebinsko podobnih primerih ESČP in Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) že oblikovali stališča, iz katerih izhajajo razlogi za nikalni odgovor na dopuščeno vprašanje. Pri tem navaja zadeve ESČP Węgrzynowski in Smolczevski proti Poljski in M. L. in W. W. proti Nemčiji ter zadevo SEU Camera di commercio, Industria, Artigianato e Agricoltura di Lecce proti Salvatoreju Manniju. V prispevku so zapisana resnična, objektivna, preverjena dejstva o tožniku. Tožnik ne izpodbija zakonitosti objave, ampak dejstvo, da je objava še vedno evidentirana v časopisnem arhivu.

**Odločitev Vrhovnega sodišča**

13. Revizija ni utemeljena.

_O tožnikovem pravnem interesu za revizijo_

14. Tožena stranka neutemeljeno tožniku odreka pravni interes za revizijo. Tožnikova teza je, da je tožena stranka prekomerno posegla v njegove osebnostne pravice (zlasti pravico do zasebnosti), ker je dopuščala prost dostop do svoje spletne strani (spletnega časopisa), na kateri sta bila objavljena prispevka s tožnikovimi osebnimi podatki, za kar po preteku določenega trenutka ni bilo več upravičenega interesa javnosti. Če bi prispevka umaknila z javno dostopne strani v arhiv, ki je dostopen ožjemu krogu oseb (npr. naročnikom) oziroma ob izpolnitvi določenih pogojev (npr. plačilo), bi bil poseg v njegove pravice manjši in skladen s testom sorazmernosti. Na načelni ravni se sicer zdi, da je poseg v zasebnost manjši (blažji), če se prispevki iz javno dostopne spletne strani umaknejo v arhiv prispevkov, za dostop do teh prispevkov in podatkov v njih pa je potreben dodaten napor oziroma izpolnitev določenih pogojev ali zahtev, medtem ko naj bi za pravico v koliziji (svobodo izražanja) obenem to pomenilo manj restriktivno omejitev oziroma manj restriktiven poseg vanjo, kot bi ga pomenil izbris prispevka. Tožnik protipravnost ravnanja tožene stranke vidi prav v opustitvi (pravočasnega) umika javno dostopnih spletnih člankov v javnosti omejeno dostopen arhiv po trenutku, ko je prenehal biti relativna javna oseba. Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje bo torej bodisi potrdil bodisi zanikal pravilnost tožnikove teze o protipravnosti toženkinega ravnanja in v posledici tega njene odškodninske odgovornosti zaradi (prekomernega in zato nedopustnega) posega v njegove osebnostne pravice. Pravni interes za revizijo torej tožnik vsekakor ima.

_O pravici do pozabe_

15. Tožnik izrecno uveljavlja samo bistvene kršitve določb pravdnega postopka v okvirih dopuščenega vprašanja, vendar je vsebinska graja izpodbijane sodbe materialnopravna, saj navaja razloge, zakaj gre za prekomeren poseg v njegovo pravico do zasebnosti in varstva osebnih podatkov, sklicujoč se pri tem na pravico do pozabe (čeprav je tako ne imenuje). S pravico do pozabe se označuje pravica osebe, da zahteva izbris določenih osebnih podatkov oziroma informacij, na podlagi katerih jo je mogoče identificirati. Tožnik sicer ne zatrjuje, da bi morala tožena stranka prispevke, ki vsebujejo njegove osebne podatke, izbrisati, ampak (le) premakniti iz javno dostopnih podatkov v omejeno dostopen arhiv podatkov. Kot je bilo zapisano, se na videz zdi, da ima tožnik prav, ko trdi, da gre za milejši ukrep od izbrisa podatkov. Učinek umika člankov v arhiv je v tem, da do njega ni mogoče več prosto dostopati, ampak le preko dostopa v arhiv, kar pa praviloma zahteva premostitev določenih ovir, ki jih določi upravljalec spletne strani in kar tožnik navaja kot dostopnost samo naročnikom in dostopnost proti plačilu, na internetu pa je mogoče zaslediti tudi zahteve po registraciji, povezane s pridobitvijo posebnega gesla. Vsekakor gre za ovire, ki dobršen del javnosti odvrne od nadaljnjega dostopanja do arhiviranih podatkov. Zato se Vrhovno sodišče strinja s stališčem, da je učinek umika člankov v arhiv, skoraj enak izbrisu in da se s takšnim tehničnim ukrepom lahko izključi pravica do informiranja pomembnega dela naključnih uporabnikov interneta in iskalcev aktualnih novic.3 Zaradi razvoja informacijskih tehnologij je vedno več medijev, ki obstajajo samo kot spletni mediji in torej informacije nudijo le na svojih spletnih straneh. Tako kot novinarsko izražanje ni omejeno na tiskane medije, tudi potrebe javnosti po obveščenosti in informacijah, dostopnih na spletu v vsakem trenutku in tudi za nazaj, močno presegajo tiskane medije in z nadaljnjim razvojem tehnologij le še naraščajo. Tudi za takšno omejevanje svobode izražanja in informiranja, kot se zavzema tožnik, morajo zato obstajati utemeljeni razlogi.

16. Tožnik torej zahteva odškodnino zaradi toženkine kršitve njegove pravice do pozabe oziroma prekomernega posega v pravico do zasebnosti in varstva osebnih podatkov. Pravico do pozabe v 17. členu izrecno ureja Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in sveta z dne 27. 4. 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (v nadaljevanju Splošna uredba o varstvu podatkov). Ta uredba se uporablja od 25. 5. 2018. Pred tem (in zatrjevano škodno ravnanje tožene stranke se nanaša na čas pred tem) je materijo urejala (s Splošno uredbo o varstvu podatkov razveljavljena) Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES z dne 24. 10. 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (v nadaljevanju Direktiva 95/46), pravica do pozabe pa je varovana tudi v okviru 7. člena (spoštovanje zasebnega in družinskega življenja) in 8. člena (varstvo osebnih podatkov) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja) in 35. člena Ustave (varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic), pa tudi 38. člena Ustave kot enega od vidikov zasebnosti (varstvo osebnih podatkov oziroma informacijska zasebnost). Pravica do pozabe je torej ustavnopravno varovana v okviru pravice zasebnosti, ne glede na to da je izrecno urejena šele s Splošno uredbo o varstvu podatkov in da se njen pomen poudarja pravzaprav šele od sodbe SEU v zadevi Google Spain.4

17. Pravica do zasebnosti ni neomejena. Najpogosteje trči ob pravico do svobodnega izražanja. Ne eni ne drugi ustavnosodna in sodna praksa ne dajeta absolutnega pomena. Konflikt med njima na horizontalni ravni (tretji odstavek 15. člena Ustave) rešujeta z vrednostnim tehtanjem pomena pravic v koliziji, upoštevanjem relevantnih okoliščin v vsakem primeru in teže posega ter tako od primera do primera določita pravilo o sobivanju pravic oziroma o tem, kateri pravici dati prednost ter katera in koliko se mora umakniti zaradi varstva druge ustavnopravno varovane pravice (ti. tehtanje po načelu praktične konkordance).5, 6 Pravica do pozabe kot poseben (ožji) vidik pravice do zasebnosti pa je pravzaprav vedno v konfliktu s pravico do svobode izražanja in jo je mogoče uveljaviti le na njen račun. Tudi v obravnavanem primeru, ko tožnikov interes (njegova pravica do pozabe) nasprotuje toženkinemu (svobodi izražanja oziroma v njenem okviru svobodi tiska in novinarskega izražanja), je treba konflikt rešiti s tehtanjem tekmujočih interesov oziroma soočenjem razumnih argumentov za ali proti prevladi tega ali onega načela, vrednote, opredelitve.7 Temeljna merila za tehtanje in razrešitev kolizije med pravico do zasebnosti in svobodo izražanja je ESČP oblikovalo v zadevah Von Hannover proti Nemčiji in Axel Springer proti Nemčiji. Ta merila, ki jih korektno povzema tudi sodišče druge stopnje,8 so: 1.) prispevek k razpravi v splošnem interesu; 2.) položaj osebe, na katero se nanaša objava in predmet objave; 3.) predhodno ravnanje osebe, na katero se nanaša objava; 4.) metoda pridobivanja informacij in njihova resničnost; 5.) vsebina in posledice objave; 6.) teža naloženih sankcij. Ker pravica do pozabe sodi v okvir pravice do zasebnosti, so vsi ti kriteriji relevantni tudi za razrešitev njene kolizije s svobodo izražanja, poleg tega pa je treba upoštevati še dodatne, ki se tičejo interesa posameznika do izbrisa njegovih osebnih podatkov v zvezi določenim preteklim dogodkom na eni strani in interesa javnosti, da razpolaga s to informacijo tudi po preteku določenega časa, v katerem je bila informacija (dogodek, na katerega se nanaša) ažurna. Prakse Vrhovnega sodišča o tem vprašanju še ni, sta pa določene smernice v zvezi uravnoteženjem teh pravic že podali SEU in ESČP. _Praksa SEU in ESČP_

18. Zaradi odsotnosti domače sodne prakse Vrhovno sodišče na kratko povzema nekaj najpomembnejših stališč SEU in ESČP v zvezi s pravico do pozabe.

19. Poseben pomen za razumevanje pravice do pozabe ima sodba SEU v zadevi Google Spain.9 Sodišče je posamezniku priznalo pravico, da lahko zaradi spoštovanja pravice do zasebnosti in varstva osebnih podatkov od upravljalcev spletnih brskalnikov zahteva odstranitev povezave na spletne strani, ki se pokažejo na seznamu rezultatov iskanja po njegovem imenu in priimku, in to tudi v primerih, ko je objava na teh spletnih (izvornih) straneh zakonita. Pravice posameznika imajo načeloma prednost ne le nad gospodarskim interesom upravljalca iskalnika, ampak tudi nad interesom javnosti, da do določene informacije dostopi z iskanjem na podlagi njegovega imena, razen če je iz posebnih razlogov, kot je vloga posameznika v javnem življenju, poseg v njegove temeljne pravice upravičen zaradi prevladujočega interesa javnosti, da ima prek te vključitve dostop do določene informacije. V sodbi je SEU posebej poudarilo, da se obdelava osebnih podatkov, ki se izvede v okviru dejavnosti iskalnika, razlikuje od obdelave, ki jo izvedejo izdajatelji spletnih mest in s katero se ti podatki vnesejo na internetno stran, in jo dopolnjuje.10 Dopustilo je možnost, da je obdelava podatkov, ki jo opravi izdajatelj spletne strani in pri kateri se objavijo informacije o določeni osebi, izvedena zgolj v novinarske namene in zato izvzeta iz zahtev Direktive 95/46 (na podlagi njenega 9. člena), medtem ko to ne velja za obdelavo, ki jo izvede upravljalec iskalnika. Možno je torej, da posameznik lahko določene pravice uveljavlja proti upravljalcu, ne pa tudi izdajatelju spletne strani.11 Dejavnost iskalnikov lahko pomeni hujše poseganje v temeljne pravice do zasebnosti kot pa objava, ki jo izvede izdajatelj spletne strani.12 Celo izvorno zakonita obdelava točnih podatkov pa lahko sčasoma postane nezdružljiva z zahtevami iz Direktive 95/46, če ti podatki niso več potrebni za namene, zaradi katerih so bili zbrani ali obdelani, med drugim, če so neprimerni, neustrezni ali ne več ustrezni ali pretirani glede na namene in pretečen čas.13

20. V zadevi C-136/17 GC, AF, BH, ED proti Commission nationale de l'informatique et des libertés, ob udeležbi Premier ministre, Google LLC z dne 24. 9. 201914 je SEU pojasnilo, da se med osebne podatke v zvezi s „prekrški“ in „kazenskimi obsodbami“ uvrščajo tudi informacije v zvezi s sodnim postopkom, ki se vodi glede fizične osebe, kot so informacije v zvezi z obdolžitvijo ali sojenjem ter morebitno obsodbo, ne glede na to ali je bila v sodnem postopku dejansko ugotovljena storitev kaznivega dejanja, za katerega se je oseba preganjala. Upravljalec iskalnika mora ugoditi zahtevi za odstranitev povezav do spletnih strani, na katerih so take informacije, kadar se nanašajo na prejšnjo fazo sodnega postopka in glede na njegov potek ne ustrezajo več sedanjemu položaju, če glede na vse okoliščine obravnavanega primera temeljne pravice posameznika do zasebnosti in varstva osebnih podatkov prevladajo nad pravicami potencialno zainteresiranih internetnih uporabnikov, ki so varovane v okviru svobode izražanja in obveščanja. SEU je za presojo pravičnega ravnovesja med pravicami napotilo na sodno prakso ESČP, po kateri javnost nima le interesa, da je obveščena o aktualnem dogodku, temveč tudi do tega, da lahko opravi iskanja glede preteklih dogodkov, pri čemer pa je obseg interesa javnosti glede kazenskih postopkov spremenljiv in se glede na okoliščine primera lahko s časom spreminja. Zato mora upravljalec iskalnika v okviru zahteve za odstranitev povezav do spletnih strani, na katerih so objavljene informacije v zvezi s kazenskim postopkom zoper določeno osebo, ki se nanašajo na prejšnjo fazo tega postopka in ne ustrezajo več sedanjemu položaju, preučiti, ali ima ob upoštevanju vseh okoliščin primera (zlasti narave in resnosti kaznivega ravnanja, poteka in izida postopka, časa, ki je potekel, vloge osebe v javnem življenju in njenega preteklega vedenja, interesa javnosti v času zahteve, vsebine in oblike objave ter posledic) ta oseba pravico, da informacije v sedanji fazi ne bodo več povezane z njenim imenom prek seznama zadetkov, ki se prikaže po iskanju na podlagi njenega imena. Če pa je vključitev povezave nujno potrebna za uskladitev pravic osebe do spoštovanja zasebnega življenja in varstva osebnih podatkov s svobodo obveščanja potencialno zainteresiranih internetnih uporabnikov, mora upravljalec iskalnika seznam zadetkov najkasneje ob prejemu zahteve za odstranitev povezav prilagoditi tako, da splošna slika, ki iz njega izhaja za internetnega uporabnika, odraža sedanje stanje sodnega postopka.15

21. SEU se v tej sodbi sklicuje na odločitev ESČP v zadevi M. L. in W. W. proti Nemčiji z dne 28. 6. 2018.16 ESČP konstantno poudarja odločilno vlogo tiska v demokratični družbi, ki vključuje tudi poročanje in razpravo o sodnih postopkih, tokrat pa je izpostavilo njegovo pomembno vlogo pri vzdrževanju spletnih arhivov in dostopu javnosti do njih. Mediji s spletnimi stranmi, vzpostavitvijo spletnih arhivov in javnim dostopom do starejših prispevkov v njih prispevajo k oblikovanju demokratičnih mnenj in omogočajo razpravo o zadevah v javnem interesu. Legitimni interes javnosti do dostopa spletnih arhivov medijev je varovan v okviru svobode izražanja in podani morajo biti zelo resni razlogi za kakršnekoli ukrepe, ki bi omejevali dostop do njih.17 Opozorilo je na nevarnost zastraševalnega učinka (chilling effect) v primeru, če bi se od medijev zahtevalo, da njihovi prispevki po določenem času ne vsebujejo več določenih osebnih podatkov oziroma bi prispevki, ki vsebujejo te podatke, po določenem času postali nedovoljeni. Obveznost kasnejšega (naknadnega, po preteku določenega časa) preverjanja dopustnosti prispevkov bi lahko imelo za posledico, da bi tisk opustil njihovo hrambo v arhivih ali da bi v prispevkih že vnaprej izpustil osebne podatke, ki bi lahko postali sporni oziroma bi jih bilo treba naknadno odstraniti. Sicer pa svoboda izražanja ščiti tudi izbiro načina poročanja in posameznih karakteristik (kot je npr. navedba polnega imena in priimka osebe), ki naj se vključijo v prispevek, da bo verodostojen – seveda ob upoštevanju vseh profesionalnih in etičnih standardov.18

22. Podobno je ESČP predhodno odločilo v zadevi Węgrzynowski in Smolczewski proti Poljski dne 16. 10. 2013.19 Poudarilo je velik pomen, ki ga imajo spletni arhivi pri ohranjanju in dostopu do novic in informacij. Spletni arhivi so pomemben vir za izobraževanje, zgodovinske raziskave, zlasti če so takoj javno dostopni in praviloma brezplačni. Primarna funkcija tiska v demokratični družbi je, da deluje kot „pes čuvaj“, pomembno vlogo pa ima tudi pri vzdrževanju spletnih arhivov in omogočanju dostopa javnosti do novic, ki so bile v preteklosti že objavljene.20 ESČP je pritrdilo poljskim sodiščem, da sodišča ne smejo spreminjati zgodovine tako, da odredijo popoln izbris člankov, četudi pomenijo protipraven napad na čast in dobro ime posameznikov. Legitimen interes javnosti do dostopa javnih spletnih arhivov medijev je varovan z 10. členom EKČP (svoboda govora), pritožnika pa bi lahko dosegla zaščito svojih pravic na drugačen način, npr. tako, da bi zahtevala, naj se članku na spletni strani doda informacija o izidu pravdnega postopka zaradi kršitve časti in dobrega imena. 21

23. Tožena stranka v odgovoru na revizijo omenja še sodbo C-398/15 v zadevi Camera di Commercio, Industria, Artigianato e Agricoltura di Lecce proti Salvatoreju Manniju z dne 9. 3. 2017.22 SEU je presojalo pravico posameznika do izbrisa, anonimiziranja ali omejitve objave podatkov, vsebovanih v registru družb, po poteku določenega časa od prenehanja dejavnosti družbe. Odločilo je, da posameznikom ni treba jamčiti pravice, da se po določenem času od prenehanja družbe doseže izbris osebnih podatkov, ki se nanašajo nanje in ki so bili vpisani v register, ali blokada teh podatkov za javnost. To ne pomeni nesorazmernega posega v temeljne pravice posameznikov, zlasti pravico do spoštovanja zasebnega življenja in pravico do varstva osebnih podatkov. V registru se namreč objavi samo omejeno število osebnih podatkov23, objava pa je predpisana zlasti zato, ker delniške družbe in družbe z omejeno odgovornostjo tretjim osebam kot edino jamstvo ponujajo svoje premoženje, kar zanje pomeni večje ekonomsko tveganje. Glede na to tveganje je utemeljeno, da so posamezniki, ki se odločijo, da bodo pri gospodarski izmenjavi sodelovali prek take družbe, zavezani objaviti podatke v zvezi s svojo identiteto in funkcijami v družbi, sploh ker se te obveznosti zavedajo, ko se odločijo za tako dejavnost. Pri tehtanju mora torej načeloma prevladati potreba po zaščiti interesov tretjih oseb v razmerju do delniških družb in družb z omejeno odgovornostjo, po zagotovitvi pravne varnosti, poštenih poslovnih transakcij in dobrega delovanja notranjega trga. Kljub vsemu pa ni mogoče izključiti, da lahko pride do posebnih položajev, v katerih je iz zakonitih in nujnih razlogov, povezanih s konkretnim primerom določene osebe, izjemoma upravičeno, da je dostop do osebnih podatkov, ki se nanašajo nanjo in so vpisani v register, ko preteče dovolj časa od prenehanja družbe, omejen na tretje osebe, ki izkažejo poseben interes za vpogled v te podatke.24 _Presoja konkretnega primera_

24. Praksa ESČP in SEU torej potrjujeta, da je treba v vsakem primeru upoštevati konkretne okoliščine tega primera in ob tehtanju položajev ene in druge stranke presoditi, kateri pravici in v kakšnem obsegu dati prednost.25 Odločilne okoliščine obravnavanega primera so: - V koliziji sta pravica posameznika do zasebnosti in varstva osebnih podatkov ter pravica medija do svobode izražanja. Pri tem ima pravica slednjega poseben pomen v demokratični družbi in zajema tudi pravico javnosti do obveščenosti26; pri tehtanju kolizije te pravice z drugimi človekovimi pravicami praksa sodišč zato daje svobodi izražanja, še zlasti ko gre za novinarsko poročanje, posebno težo in posebej skrbno je treba preveriti, ali obstojijo utemeljeni razlogi za njeno omejitev.27 - Tožnik je imel tožnik status ti. relativne javne osebe. Relativna javna oseba je tista, ki javnost zanima v zvezi z nekim konkretnim dogodkom. Pri taki osebi je dopustno brez njene privolitve opisovati in objavljati zlasti tisto, kar je pomembno za značaj, dejanja in mišljenja teh oseb glede na njihovo javno udejstvovanje. Tudi pri teh osebah pa brez njihove privolitve ni dovoljeno objavljati stvari iz njihovega intimnega življenja.28 29 Stopnja zasebnosti in dopustnost posegov vanjo je torej odvisna (tudi) od posameznikove vloge v družbenem življenju. Tožnik ni bil relativna oseba le zato, ker je kandidiral na razpis(e) za mesto sodnika na ESČP. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje,30 je tožnik visokošolski predavatelj, akademik, ki svojo funkcijo opravlja javno, v širši prostor družbenega dogajanja je vstopil s kandidaturo za sodnika ESČP, relativno javna oseba pa je postal tudi z obsodbo, čeprav ne pravnomočno. Takšen zaključek je v skladu s stališčem, da je v interesu javnosti tudi poročanje o negativnih pojavih v družbi, kaznivih dejanjih in drugih škodljivih ravnanjih; toliko bolj, če se tičejo tudi sicer znanih (relativno javnih) oseb.

- Glede na položaj tožnika v družbi in glede na visok strokovni položaj, ugled in vrline, ki jih mora izpolnjevati sodnik ESČP,31 je bil objavljen prispevek nedvomno v javnem interesu. Javnost je zainteresirana in ima pravico biti seznanjena o osebi, ki bo zasedla sodniško mesto na mednarodnem sodišču, njeni primernosti in izpolnjevanju razpisnih pogojev za sodnika ESČP. - Objavljena informacija je bila resnična in objektivna. Poročanje je bilo korektno in ni prešlo na osebni nivo. Tožnik ni trdil, da bi mediji pridobili informacije na nezakonit način.

25. Kot sta pravilno obrazložili sodišči prve in druge stopnje, vse navedene okoliščine tehtnico nagibajo v prid svobodi izražanja. Edini razlog, ki ga tožnik navaja v korist pravici do pozabe (v obliki omejitve dostopa do informacije o sebi), je potek časa. Tudi ta element je v določenih primerih lahko odločilen,32 po tožnikovem mnenju pa zadostuje že samo končanje dogodka, v zvezi s katerim je postal relativno javna oseba. Vrhovno sodišče takemu (poenostavljenemu) stališču ne more pritrditi. Res se aktualnost informacij s potekom časa spreminja in s tem tudi obseg interesa javnosti glede teh informacij, vendar pa vsaj določeno obdobje po končanju dogodka oziroma po objavi nedvomno še obstaja interes javnosti do predhodno objavljene informacije. Enoznačnega odgovora, koliko časa je informacija aktualna oziroma koliko časa naj bo dostopna javnosti oziroma ali imajo informacije o posamezniku „rok trajanja“33, seveda ni. Sam iztek dogodka (v konkretnem primeru naj bi kot skrajni rok to pomenila izvolitev sodnika ESČP) to vsekakor (še) ni.34 V literaturi se omenja odločitev italijanskega kasacijskega sodišča št. 13161 z dne 24. 6. 2016, v kateri je na podlagi poteka časa kot ključnega elementa za presojo kolizije med pravico do zasebnosti in svobodo izražanja ugodilo zahtevku za umik prispevka, ki je bil objavljen pred dvema letoma in pol. Odločitev je kritizirana, ker daje preveliko težo časovnemu vidiku, ne pa aktualnosti obravnavane teme, kar je lahko še dolgo po prvi objavi tudi za splošno javnost (katere pravica do informiranosti z najnovejšimi kot s starejšimi informacijami je varovana s svobodo izražanja, seznanjenost javnosti s takimi informacijami pa je pomembna ne le iz zgodovinsko-arhivske perspektive, ampak tudi z vidika oblikovanja informiranega javnega mnenja o temi, ki je za javnost pomembna še danes).35

26. Vrhovno sodišče se strinja, da potek časa ni in ne more biti edini relevantni kriterij za uveljavitev pravice do pozabe. Na drugi strani se strinja, da „ne zadostuje, da je bila objava informacije na začetku upravičena, temveč je treba razširjanje informacije upravičiti tudi v vsakem časovnem trenutku, v katerem je informacija dostopna. To pa pomeni, da lahko prejšnje dopustno razširjanje informacije sčasoma postane nedopustno in obratno.“36 Treba je torej najti pravično ravnovesje med pravico do spoštovanja zasebnega življenja in pravico javnosti do svobode obveščanja, pri čemer je treba upoštevati bistveno vlogo, ki jo ima tisk v demokratični družbi in ki vključuje redakcijo poročil in komentarjev o sodnih postopkih. Nalogi medijev, da posredujejo take informacije in ideje, se pridružuje pravica javnosti do njihovega prejemanja. Javnost nima le interesa, da je obveščena o aktualnem dogodku, temveč tudi do tega, da lahko opravi iskanja glede preteklih dogodkov.37 V okviru svobode izražanja je varovana tudi pravica medijev, da omogočajo javnosti dostop do svojih spletnih arhivov. Upoštevajoč vse okoliščine primera, podrobneje predstavljene v 24. točki obrazložitve, Vrhovno sodišče sodi, da tožnik pravice do pozabe ne more uveljaviti s potekom dogodka. Kdo bo slovenski predstavnik na ESČP kot mednarodnem sodišču, katerega temeljna naloga je, da skrbi, da države članice Sveta Evrope spoštujejo in zagotavljajo spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki izhajajo iz EKČP in njenih Protokolov, je tema, ki ni aktualna le v času, ko poteka razpis za izbiro sodnika oziroma dokler sodnik ni izvoljen. Glede na pomembno funkcijo in status sodnika ESČP ima javnost interes do informacije o kandidatih za to mesto (in njihovi primernosti) še tudi potem, ko so postopki zaključeni, dostop do informacije pa je (in verjetno bo) pomemben tudi vnaprej ob kasnejših razpisih zaradi primerjalnih in zgodovinskih razlogov. Vrhovno sodišče zato sodi, da uveljavitev pravice do pozabe v obravnavanem primeru ni primerno sredstvo za varstvo tožnikove pravice do zasebnosti, ampak bi tožnik, podobno kot v primerih, ki sta jih obravnavali SEU in ESČP,38 varstvo lahko dosegel z ustrezno informacijo o morebitnem drugačnem izteku kazenskega postopka, kot ga vsebuje sicer vsebinsko korekten prispevek.

27. Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje je, da posameznik po izteku dogodka, zaradi katerega je bil relativna javna oseba, ne izgubi lastnosti javne osebe. V zvezi s tem dogodkom bo posameznik vedno ohranil tak status, kot je pravilno zapisalo sodišče druge stopnje.39 Udeležbe v dogodku pač ne more izključiti za nazaj. Drugo pa je vprašanje, ali je posameznik po poteku tega dogodka upravičen do anonimnosti in varovanja osebnih podatkov. Odgovor nanj ni enoznačen in je odvisen od vsakokratnih okoliščin primera, zlasti pomena samega dogodka, vloge osebe v javnem življenju in siceršnjega njenega vedenja in nastopanja v javnosti, interesa javnosti do dostopa informacije v določenem času po preteku dogodka, vsebine in oblike objave. Vse te kriterije je Vrhovno sodišče že pojasnilo in, kot je tudi že obrazložilo, sodi, da tožena stranka s tem, ko na spletu javno dostopne prispevke s tožnikovimi osebnimi podatki ni umaknila v omejeno dostopen spletni arhiv prispevkov ni protipravno posegla v pravico do tožnikove zasebnosti in varstva osebnih podatkov. Ob tem – čeprav se povsem ne tiče dopuščenega vprašanja – še dodaja, da tožnik tudi zmotno meni, da bi morala tožena stranka kot „medijski strokovnjak“ spremljati aktualnost dogodkov in ustrezno selekcionirati informacije, ki so aktualne in katere ne in so zato „zrele“ za arhiv. Pretirana in v nasprotju s poslanstvom medijev bi bila zahteva, da sami sprotno, vsakodnevno preverjajo aktualnost svojih preteklih objav, so pa to dolžni zahtevo upravičene osebe in tedaj po potrebi tudi ustrezno ukrepati.40

28. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo.

29. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določilu prvega odstavka 165. člena v zvezi s 154. in 155. členom ZPP. Ker tožnik z revizijo ni uspel, mora toženi stranki povrniti njene revizijske stroke, ki jih sestavljajo stroški sestave odgovora na revizijo (900 točk po odvetniški tarifi), 2 % materiali stroški in DDV.

30. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Naknadno uvejavljena podrejena zahtevka se od primarnega razlikujeta po višini zgolj zaradi različne presoje relevantnega časovnega trenutka, do katerega bi smela tožena stranka po mnenju tožnika dopuščati članka javno dostopna (do novega razpisa, do objave sklepa višjega sodišča o razveljavitvi kazenske sodbe oziroma do izbire sodnika za ESČP). Gre torej le za navidezno kumulacijo, saj sta podrejena zahtevka v resnici vključena v primarnega oziroma sta v njem vsebovana. 2 Tožnik je predlagal dopustitev revizije glede vprašanj:(1) Ali morajo tudi prvostopenjska in višja sodišča uporabiti test sorazmernosti, ki ga je oblikovalo Ustavno sodišče Republike Slovenije, kadar presojajo vprašanje ustavno zajamčene pravice?(2) Ali posameznik po preteku dogodka, zaradi katerega je bil relativna javna oseba, izgubi lastnosti javne osebe in je upravičen do anonimnosti in varovanja tajnosti osebnih podatkov?(3) Ali 134. člen Obligacijskega zakonika predstavlja pravno podlago, na podlagi katere lahko posameznik zahteva, da tožena stranka v določenem časovnem obdobju umakne sicer zakonito objavljen članek iz splošno dostopne spletne strani v arhiv? 3 Maja Ovčak Kos, Aktualna vprašanja uveljavljanja pravice do pozabe, Liber amicorum Anton Gašper Frantar, Vrhovno sodišče RS, 2020, stran 259.Jasna Zakonjšek, Težave s pozabljanjem, Priloga Pravne prakse, št. 47/2019, stran V. 4 Sodba C-131/12, Google Spain SL in Google Inc. proti Agencia Esapañola de Protección de Datos (AEPD) in Mariu Costeji Gonzálezu z dne 13. 5. 2014. 5 Jan Zobec, Praktična konkordanca v ustavnosodni presoji, Pravosodni bilten 2/2011. 6 Napačno je torej stališče tožnika, da bi morali sodišči prve in druge stopnje opraviti test sorazmernosti. Ker glede tega vprašanja (glej opombo 2) revizija ni bila opuščena, Vrhovno sodišče pojasnjuje le, da ta test zavezuje državne organe pri posegih v človekove pravice in temeljne svoboščine, medtem ko gre v obravnavanem primeru za kolizijo sobivajočih pravic. 7 Jan Zobec, Praktična konkordanca v ustavnosodni presoji, Pravosodni bilten 2/2011, stran 15. 8 10. točka obrazložitve. 9 SEU je odločalo o predhodnem vprašanju, ki ga je nanj naslovilo špansko sodišče v zadevi, v kateri je Mario C. González zahteval, naj rezultati iskanja na internetu po njegovem imenu ne prikažejo povezave do časopisa, v katerem je bil objavljen članek o dražbi njegovih nepremičnin v postopku izvršbe zaradi neplačila socialnih prispevkov. Trdil je, da je bil postopek izvršbe proti njemu končan že pred več leti in je njegovo omenjanje zdaj brezpredmetno. Objava je bila sicer zakonita, izvedena po odredbi ministrstva z namenom čim večje obveščenosti javnosti in pritegnitve čim več dražiteljev. 10 Dejavnost iskalnika ima namreč odločilno vlogo pri globalnem širjenju podatkov, saj jih daje na voljo vsem internetnim uporabnikom, ki izvedejo iskanje na podlagi imena določene osebe, vključno z internetnimi uporabniki, ki sicer ne bi našli spletne strani, na kateri so bili podatki objavljeni. Posledica organiziranja in kopičenja na internetu objavljenih informacij je, da lahko uporabniki na podlagi seznama zadetkov po imenu in priimku osebe dobijo strukturiran pregled na internetu dostopnih informacij o tej osebi, ki jim omogoča sestaviti bolj ali manj podroben profil te osebe (35. do 37. točka obrazložitve). 11 85. točka obrazložitve. 12 87. točka obrazložitve. 13 93. točka obrazložitve. 14 SEU je v sodbi obravnavalo vprašanja, ki se tičejo različnih oseb in primerov. Vrhovno sodišče se omejuje le na dva od njih, katerih konkretne okoliščine so primerljive z okoliščinami tu obravnavanega primera.Oseba BH je zahtevala odstranitev povezav na članke, predvsem v tiskanih medijih, ki se nanašajo na sodno preiskavo iz junija 1995 o financiranju republikanske stranke, v okviru katere je bila obdolžena skupaj z več poslovneži in politiki. Postopek v zvezi z njo je bil končan s sklepom o ustavitvi postopka z dne 26. 2. 2010. Večina spornih povezav vodi do člankov, ki so bili izdani v začetku preiskave, zato v njih ni omenjen izid postopka.Oseba ED je zahtevala odstranitev povezav na članka, ki vsebujeta poročilo z obravnave v kazenskem postopku, na kateri je bila obsojena na sedemletno zaporno kazen in dodatno desetletno kazen varstvenega nadzorstva zaradi spolnih napadov na mladoletne osebe, mlajše od petnajstih let. V enem od teh člankov iz črne kronike je poleg tega omenjenih več intimnih podrobnosti o osebi ED, ki so bile razkrite med postopkom. 15 75. do 78. točka obrazložitve. 16 Polbrata M. L. in W. W. sta bila v letu 1993 obsojena na kazen dosmrtnega zapora zaradi umora znanega nemškega igralca, o čemer so poročali številni mediji. Pred bližajočo se pogojno izpustitvijo iz zapora v letu 2007 sta s tožbami od medijev zahtevala anonimizacijo na internetni strani dostopnih arhivskih dokumentov iz časa procesa. ESČP je pritrdilo odločitvi nemškega zveznega sodišča, ki je razsodilo v korist medijev, in ni ugotovilo kršitve 8. člena EKČP. 17 101. in 102. točka obrazložitve. 18 103. do 105. točka obrazložitve. 19 Poljska odvetnika sta uspela z odškodninsko tožbo zoper novinarje in odgovornega urednika dnevnega časopisa zaradi posega v njuno čast in dobro ime. Na podlagi netočnih in nepreverjenih govoric je bilo v članku žaljivo zapisano, da sta sodelovala pri sumljivih poslih politikov in si kot stečajna upravitelja podjetij v državni lasti pridobila bogastvo. Kasneje sta ugotovila, da je bil članek objavljen tudi na spletni strani časopisa in dostopen javnosti. Od časopisne hiše sta zahtevala njegovo odstranitev s spletne strani. Poljska sodišča so zahtevek zavrnila. 20 59. točka obrazložitve. 21 65. in 66. točka obrazložitve. 22 Salvatore Manni je edini poslovodja gradbenega podjetja, ki mu je bilo oddano naročilo za gradnjo turističnega kompleksa. V tožbi, vloženi v letu 2007 proti gospodarski zbornici, je trdil, da se nepremičnine v tem kompleksu ne prodajajo, ker je iz registra družb razvidno, da je bil predhodno edini poslovodja in upravitelj družbe, katere stečaj je bil razglašen leta 1992 in ki je bila leta 2005 po koncu stečajnega postopka izbrisana iz registra družb. Zahteval je izbris, anonimizacijo ali blokado podatkov, ki ga povezujejo s stečajem družbe. 23 Tisti, ki se nanašajo na identiteto in funkcije oseb, ki zastopajo družbo v poslih s tretjimi osebami in v sodnih postopkih ali so udeležene pri upravljanju, nadzoru ali obvladovanju družbe oziroma so bile imenovane za upravitelja družbe. 24 56. do 60. točka obrazložitve 25 Enaka je očitno tudi praksa Zveznega ustavnega sodišča ZRN, kot izhaja iz članka Eneje Drobež, Pravica do pozabe: tehtanje med svobodnim osebnostnim razvojem in svobodo poročanja, Pravna praksa, št. 26-127, stran 41. 26 Aktivni vidik pravice se kaže v pravici medijev do posredovanja informacij v zadevah, ki so v javnem interesu, negativni pa v pravici javnosti do obveščenosti oziroma da te informacije prejme. 27 Npr. odločbi Ustavnega sodišča Up-570/09 (6. točka obrazložitve), Up-2940/07 (7. točka obrazložitve) in druge. 28 Odločba Ustavnega sodišča Up-444/09, točka 8. 29 Brez privoljenja tudi ni dopustno objavljati stvari iz intimnega življenja absolutno javnih oseb, kot pravilno poudarja tožnik, sklicujoč se na zadevo ESČP Von Hannover. Vendar pa v obravnavanem primeru ne gre za objavo takih stvari. 30 18. in 19. točka obrazložitve. 31 Po prvem odstavku 21. člena EKČP morajo imeti sodniki visok moralni ugled in morajo bodisi izpolnjevati zahtevane pogoje za opravljanje visokih pravosodnih funkcij ali pa morajo biti splošno priznani pravni strokovnjaki. 32 Sodba Google Spain, 93. točka obrazložitve. 33 Jasna Zakonjšek, Težave s pozabljanjem, Priloga Pravne prakse, št. 47/2019, stran IV.Maja Ovčak Kos, Aktualna vprašanja uveljavljanja pravice do pozabe, Liber amicorum Anton Gašper Frantar, Vrhovno sodišče RS, 2020, stran 260. 34 Povsem mogoče si je zamisliti enkratne (hipne) dogodke, v katere so vpletene ti. relativno javne osebe, pa vendarle to ne pomeni, da so informacije in prispevki v zvezi z njim(i) le trenutnega oziroma časovno zelo kratkega pomena. 35 Maja Ovčak Kos, Aktualna vprašanja uveljavljanja pravice do pozabe, Liber amicorum Anton Gašper Frantar, Vrhovno sodišče RS, 2020, stran 260 in 261. 36 Tako Zvezno ustavno sodišče ZRN v sodbi 1 BvR 276/17, povzeto po Eneja Drobež, Pravica do pozabe: tehtanje med svobodnim osebnostnim razvojem in svobodo poročanja, Pravna praksa, št. 26-27/2020, stran 42.Podobno v sodbi Google Spain, 93. točka obrazložitve. 37 Sodba SEU C-136/17, 76. točka obrazložitve, sklicujoč se na sodbo ESČP v zadevi M. L. in W. W. proti Nemčiji (točke 89 in od 100 do 102). 38 Zadevi, predstavljeni v 20. in 22. točki obrazložitve. 39 13. točka obrazložitve. 40 To izhaja tudi iz prakse SEU in ESČP, ki reakcijo upravljalca oziroma obdelovalca osebnih podatkov zahtevata (najkasneje) ob prejemu zahteve upravičene osebe za izbris podatkov ali drugačno ukrepanje. Glej tudi sodbo ESČP v zadevi M. L. in W. W. proti Nemčiji (točke 103 do 105. obrazložitve) o nevarnosti zastraševalnega učinka (chilling effect) v primeru zahteve, da bi morali mediji po določnem času samodejno preverjati dopustnost objavljenih prispevkov, ker naj bi zaradi poteka časa postali nedovoljeni.