Jedro

Sodišče druge stopnje kot nesporno ugotavlja, da je tožnik oseba za katero je mogoče trditi, da je t.i. relativno javna oseba, saj je kandidiral za mesto sodnika na sodišču ESČP. Kot javna oseba ima tudi tako manjše polje pričakovane zasebnosti, in sicer v obratnem sorazmerju bolj, ko je funkcija javna, bolj se ožijo njegove pravice s področja varovane zasebnosti. Sodišče prve stopnje je v svoji odločitvi tehtalo kolizijo zavarovanih pravic, pravico do svobode izražanja s pravico s področja varstva osebnostnih pravic in zasebnosti, 35. člen Ustave RS v zvezi s 179. členom OZ in jih sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju v celoti povzema kot pravilne.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 459,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tako primarni kot tudi vse podredne zahtevke s katerim je tožeča stranka zahtevala plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo nastalo v škodnem dogodku, ki je trajal od 30. 10. 2014 naprej v znesku 22.120,00 EUR (I. točka izreka), zahtevek na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo nastalo v škodnem dogodku, ki je trajal od 19. 4. 2016 do 2. 8. 2017 v znesku 9.400,00 EUR (II. točka izreka) in zahtevek na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo nastalo v škodnem dogodku, ki je trajal od 10. 4. 2014 do 2. 8. 2017 v znesku 16.880,00 EUR (III. točka izreka). V IV. točki izreka je sodišče prve stopnje odločilo o stroških postopka in jih v znesku 1.310,39 EUR naložilo v plačilo tožeči stranki.

2. Zoper sprejeto odločitev se pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) iz vseh pritožbenih razlogov, saj mu je bilo z ohranjanjem objav dveh člankov in s tem njegovih osebnih podatkov na prosto dostopni spletni strani tožene stranke (v nadaljevanju toženke) www.xxxxx.com tudi v obdobju, ko nista bila več aktualna, povzročena škoda. S tem je podan pravni temelj, da je toženka kršila osebnostno pravico do zasebnosti tožnika. Tožnik ni nikoli vtoževal odškodnine za kršitve pravice do časti in dobrega imena. Sodišče je to osebnostno pravico pomešalo s pravico do zasebnosti in na napačen način presojalo vprašanje protipravnosti objav na spletu. Gre za različni osebnostni pravici in s tem za dva različna civilna delikta pri posegu vanjo. Osebnostna pravica ima svojo pravno osnovo v 179. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) - razžalitev dobrega imena in časti, medtem, ko je pravna podlaga pravice do zasebnosti kot osebnostne pravice podana že v Ustavi RS, in sicer v 35. členu in 38. členu varovanje pravic zasebnosti in varstva osebnih podatkov. Vrhovno sodišče je v odločbi II Ips 548/96 navedlo, da je možno uveljavljanje sodnega varstva pravice do zasebnosti v skladu z določbami prvega in četrtega odstavka 15. člena Ustave RS, ki ureja načelo sorazmernosti. Vprašanje elementa protipravnosti civilnega delikta je tako mogoč le skozi test sorazmernosti, ki ga je uvedlo in natančno razdelalo Ustavno sodišče. Sodišče prve stopnje je zelo pomanjkljivo presojalo vprašanje upravičenosti toženke glede posega v tožnikovo pravico do zasebnost in je zmotno zaključilo, da je tožnik slednje dolžan trpeti, ker je javna oseba. Bistveno je, da je zaključek prvostopenjskega sodišča potrebno dopolniti s prvim vprašanjem iz testa sorazmernosti ali cilja ni mogoče doseči z drugim posegom, ki bi bil po svoji naravi blažji, saj bi toženka tehnično lahko umaknila oba sporna članka iz prosto dostopnih spletnih strani v arhiv - to je spletne strani, ki niso splošno dostopne, temveč le ob plačilu. Mediji delujejo kot zasebni obdelovalci osebnih podatkov, zato so podvrženi tudi Zakonu o varovanju osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-1), ki določa rok hrambe osebnih podatkov. Uredba EU 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. 4. 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov) v 17. členu predvideva pravico do pozabe s pravico do izbrisa in s pravico do omejitve obdelave. Toženka je imela tako tudi obveznost iz Uredbe, da po prenehanju razlogov za uporabo tožnikovih osebnih podatkov, le-te omeji in to bi jih morala s prenosom v arhiv, kjer ne bi bili prosto dostopni. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da svoboda izražanja prevlada v celoti nad tožnikovo pravico do zasebnosti, saj je tožnik javna oseba, ker se je potegoval za funkcijo sodnika na ESČP in zaradi tega mora trpeti tudi dejstvo, da so se njegovi osebni podatki nahajali na prosto dostopnih spletnih straneh toženke. Dogodek, v katerem je bil tožnik javna osebnost se je končal z zadnjim razpisom in s tem je prenehala biti relevantna javna oseba, dogodek ni bil več aktualen. Zainteresiran bralec pa bi te podatke lahko dobil v arhivu toženke. Tožnik je večkrat poudaril, da je čas dostopnosti člankov na spletni strani neupravičen, in sicer predmet javnega interesa je omejen samo na čas aktualnosti, v danem primeru za čas izbire sodnika za ESČP, in se z zaključkom razpisa javni interes tudi konča, najkasneje do ponovnega razpisa Ministrstva za pravosodje dne 30. 10. 2014 oziroma do končnega imenovanja sodnika 19. 4. 2016. Prav tako je sodišče ignoriralo tretji korak testa sorazmernosti, to je škodni test oziroma načelo proporcionalnosti, za katerega je tožnik tudi opozoril, da ga sodišče ignorira. Mediju oziroma javnosti ni nastala nobena škoda s tem, ko je osebne podatke tožnika ohranjalo objavljeno na prosto dostopni spletni strani, saj je bila javnost informirana o tožniku v zvezi s takrat aktualnim dogodkom, tožniku pa je nastajala škoda s tem, ko je toženka ohranjala njegove osebne podatke na prosto dostopnih spletnih straneh, čeprav bi jih lahko umaknila v spletni arhiv. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. V odgovoru na pritožbo se toženka zavzema za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

6. V predmetnem postopku je nesporno, da je toženka objavila dva članka z dne 5. 8. 2014 in dne 14. 8. 2014 o tožniku kot kandidatu za sodnika ESČP, v katerih je izpostavila, primernost tožnika kot kandidata, ki je bil obsojen zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini na leto dni in šest mesecev zaporne kazni. Tožnik je kandidiral za mesto sodnika ESČP na podlagi dveh razpisov. Postopek izbire je bil končan 19. 4. 2016. 7. Tožnik se sklicuje na splošno Uredbo EU 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 4. 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov), ki pa se je pričela uporabljati 25. 5. 2018, zato je slednja za predmetni postopek nerelevantna.

8. Sodišče druge stopnje kot nesporno ugotavlja, da je tožnik oseba za katero je mogoče trditi, da je t.i. relativno javna oseba, saj je kandidiral za mesto sodnika na sodišču ESČP. Kot javna oseba ima tudi tako manjše polje pričakovane zasebnosti, in sicer v obratnem sorazmerju bolj, ko je funkcija javna, bolj se ožijo njegove pravice s področja varovane zasebnosti. Oseba, ki se odloči za javno funkcijo - nastopanje vzbuja večji interes javnosti, zato mora to vzeti v zakup (odločba Ustavnega sodišča RS Up-1391/07 z dne 10. 9. 2009). Sodišče prve stopnje je v svoji odločitvi tehtalo kolizijo zavarovanih pravic, pravico do svobode izražanja s pravico s področja varstva osebnostnih pravic in zasebnosti, 35. člen Ustave RS v zvezi s 179. členom OZ (9. do 22. točka obrazložitve) in jih sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju v celoti povzema kot pravilne.

9. Ustava RS zagotavlja pravico do svobode izražanja mnenja. Vsakdo lahko svobodno izbira, sprejema ter širi vesti in mnenja (prvi odstavek 39. člena Ustave RS). Nepogrešljivi sestavni del svobodne demokratične družbe je javna in odprta razprava v zadevah, ki so splošnega pomena. Svoboda izražanja ne varuje le širjenja mnenj, ki so sprejeta z naklonjenostjo, temveč zajema tudi kritične in ostre izjave. Po ustaljeni ustavnosodni presoji so meje sprejemljive kritike odvisne od družbene vloge tistega, ki ga zadevajo. Človek, ki se odloči za javno funkcijo (tožnik je kandidiral za sodnika ESČP, kar je nesporno javna funkcija) oziroma nastopanje, vzbuja večji interes javnosti. Zato mora vzeti v zakup in mora biti v večji meri pripravljen na morebitne tudi kritične objave, še posebej, če gre za poročanje o zadevah v zvezi z opravljanjem njegove funkcije, v konkretnem primeru je bil kandidat izpostavljen v zvezi z prijavo na razpisano mesto sodnika ESČP in dejstvom, da je obsojen za kaznivo dejanje družinskega nasilja.1 V spornem primeru je bila pravica do svobode izražanja iz 39. člena Ustave RS omejena s pravicami oziroma svoboščinami drugih ljudi. Prišla je v kolizijo s pravico do varstva osebnega dostojanstva tožnika (34. člen Ustave RS) ter varstva osebnostnih pravic (35. člen Ustave RS) tožnika, med slednje pa spada tudi pravica do varstva časti in dobrega imena tožnika. V skladu s tretjim odstavkom 15. člena Ustave RS je pravica do svobode izražanja iz 39. člena Ustave RS omejena s pravicami oziroma svoboščinami drugih ljudi.

10. V primerih, ko zaradi varovanja zasebnosti ali drugih človekovih pravic pride do omejitve svobode izražanja je ESČP v dveh zadevah, in sicer Von Hannover proti Nemčiji (št.2 št- 39954/08 z dne 7. 2. 2012) in zadevi Axel Springer AG proti Nemčiji št. 39954/09 z dne 7. 2. 2012, izoblikovalo ključna merila za razreševanje kolizije med temi pravicami. Ta merila so: 1) prispevek k razpravi v splošnem interesu; 2) položaj osebe, na katero se objava nanaša, in kaj je predmet objave; 3) predhodno ravnanje osebe, na katero se nanaša objava; 4) metoda pridobivanja informacij in njihova resničnost; 5) vsebina, oblika in posledice objave; 6) teža naloženih sankcij. Skladno s prakso ESČP je treba vsak poseg presojati v luči primera kot celote in oceniti, ali je bil sorazmeren z zasledovanim legitimnim ciljem in ali so razlogi, ki so jih navedla nacionalna sodišča, da bi upravičila poseg, upoštevni in zadostni.2

11. Zmotno meni pritožba, da sodišče prve stopnje ni razlikovalo med osebnostno pravico do časti in dobrega imena ter osebnostno pravico do zasebnosti. Sodišče je kršitev, ki jo je tožnik očital toženki obravnavalo z obeh vidikov, pri tem pa je sodišče druge stopnje že pojasnilo, da je pravica do varstva časti in dobrega imena pravica, ki je varovana v okviru varstva osebnega dostojanstva in osebnostnih pravic kot ustavna kategorija. Sodišče prve stopnje je poseg v čast in dobro ime štelo kot poseg v pravico do zasebnosti tožnika, s tem pa je tožnikovo pravico obravnavalo kot ustavno varovano pravico. Sodišče druge stopnje soglaša s prvostopenjskim sodiščem, da v konkretnem primeru objava besedil v spornih člankih ni bila namenjena sramotitvi ali zaničevanju tožnika, pač pa zgolj obveščanje javnosti, ki ima pravico, da je obveščena o osebi, ki je politično ali kako drugače dejavna v družbi (16. točka izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je smernicam, ki jih je izoblikovala sodna praksa ESČP, Ustavno sodišče RS in Vrhovno sodišče RS v celoti sledilo in presojalo sorazmernost posega v tožnikovo pravico do osebnega dostojanstva in nedotakljivosti človekove celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic med katere spada tudi pravica do časti in dobrega imena, na drugi strani strani pa svobodo izražanja, misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja.

12. Svoboda izražanja je poleg tega, da je neposreden izraz posameznikove osebnosti v družbi tudi temeljni konstitutivni element svobodne demokratične družbe, zato prvi odstavek 39. člena Ustave kot poseben vidik varuje svobodo novinarskega izražanja, ki ne zagotavlja le posameznikove novinarjeve pravice, temveč s tiskom in drugimi javnimi mediji uresničuje tudi demokratično pravico javnosti do obveščenosti o zadevah javnega pomena3. Prav zaradi varstva pravice do svobode izražanja je treba vsakršne omejitve izvrševanja te človekove pravice skrbno pretehtati in prepričljivo utemeljiti. To še zlasti velja za poročanje o temah, pri katerih je podan splošni interes javnosti po informiranju. Sodišče prve stopnje pa je pojasnilo, da je predmet poročanja bil javni interes in da poročanje ni prešlo na zasebno raven in da toženka dopustnih mej pri poročanju ni prestopila, slednje pritožba niti ne graja.

13. Za tožnika je sporno, da je objava bila še vedno dostopna širši javnosti tudi potem, ko se je zaključil izbirni postopek za sodnika ESČP. O slednjem ima izpodbijana sodba ustrezne razloge v 17. do 21. točki, ko pojasnjuje, da nekdo, ki je v nekem trenutku relativno javna oseba, ne more s prenehanjem nastopanja to lastnost izgubiti in se v celoti popolnoma umakniti v zasebnost. Pri tem pa ne gre za objavljanje člankov o tožniku, potem, ko ni bil več kandidat za sodnika ESČP. 14. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da ne obstaja pravna podlaga, ki bi toženki nalagala, da v določenem časovnem obdobju umakne zakonito objavljen članek iz področja splošno dostopnega v arhiv, kjer je dostopen le proti plačilu. Po oceni sodišča druge stopnje tudi ne gre za izbiro med manj in bolj blagim ukrepom. Članek je v vsakem primeru dostopen zainteresirani javnosti (tudi če je to proti plačilu).

15. Kot je sodišče že poudarilo pa niti ZVOP- 1 niti Uredba, na katero se sklicuje pritožba, ne določata te obveznosti (umik objave v arhiv oz. med objave dostopne proti plačilu), ko gre za uresničevanje pravice do svobode izražanja in obveščanja4. Odgovornosti in naloge novinarjev niso tako daljnosežne, da bi se jim lahko ali smelo naložiti, da iz javnih arhivov izbrišejo oziroma prestavijo iz javnih objav v plačljive arhive članke tudi v kolikor posegajo v osebnostne pravice oškodovancev5, upoštevaje načelo sorazmernosti posega. Slednje bi namreč pomenilo nedopustno cenzuro in poseganje v objave.

16. Glede na obrazloženo, ker sodišče druge stopnje v celoti soglaša z dejanskimi in materialnopravnimi zaključki sodišča prve stopnje, je pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

17. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka, dolžan pa je toženki povrniti stroške nagrade za odgovor na pritožbo (750 točk in 2 % materialne stroške), kar upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,60 EUR v času odločanja znaša 459,00 EUR (drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).

1 VS RS II Ips 6/2017 z dne 29. 11. 2018, Up - 614/15 z dne 21. 5. 2018 2 VS RS II Ips 120/2017 z dne 14. 2. 2019 3 Up-2940/07 z dne 5. 2. 2009 4 Uredba, tretji a odstavek 17. člena 5 ESČP Wegrzynovski and Smolczewski v Poland št. 33846/07 z dne 16. 7. 2013