Jedro

Tožena stranka je tožniku prepozno vročila odpoved pogodbe o zaposlitvi po poteku roka iz šestega odstavka 88. člena ZDR. Tožnikovo delovno mesto je bilo ukinjeno z uveljavitvijo Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest 1.7.2008, odpoved pa je začela učinkovati z njeno vročitvijo 26. 1. 2009, zato je bila odpoved podana po poteku roka iz šestega odstavka 88.člena ZDR. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 12. 2008 nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka); da delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki ni prenehalo 12. 3. 2009, temveč traja tudi od 13. 9. 2009 do 3. 12. 2013 (II. točka izreka). Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni za čas od 1. 10. 2009 do 3. 12. 2013 obračunati bruto nadomestila plače, za čas od oktobra 2009 do marca 2010 zmanjšana za prejeta bruto nadomestila za čas brezposelnosti, ter toženi stranki, če ji delovno razmerje ne bi prenehalo, od bruto zneskov odvesti davke in prispevke in tožeči stranki izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za prejemke prejšnjega meseca do plačila, pri čemer je tožena stranka dolžna upoštevati naslednje bruto zneske nadomestil plače in dneve zamud, razvidnih iz III. točke izreka sodbe. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko v roku 15 dni prijaviti v zavarovanje z vpisom v matično evidenco ZPIZ za čas od 13. 9. 2009 do 3. 12. 2013 (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki obračunati odškodnino v višini 5.048,00 EUR bruto ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila (V. točka izreka).

Zavrnilo je, kar je tožeča stranka zahtevala več oz. drugače, to je: - da delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki traja tudi od 13. 3. 2009 do 12. 9. 2009 in od 4. 12. 2013 dalje oz. vzpostavitev delovnega razmerja za ta čas, - da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo, - obračun nadomestil plače od 13. 3. 2009 do 31. 8. 2009 ter od 4. 12. 2013 dalje v mesečnih bruto zneskih 1.262,00 EUR ter za september 2009 v višini 773,06 EUR bruto, odvod davkov in prispevkov ter izplačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za plačo prejšnjega meseca do plačila, - vpis v matično evidenco ZPIZ za čas od 13. 3. 2009 do 12. 9. 2009 ter od 4. 12. 2013 daje, - odškodnino še v višini 17.668,00 EUR bruto s pp ter zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska odškodnine od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila (VI. točka izreka).

Odločilo je, da je tožena stranka dolžna: - tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 837,00 EUR, - Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani kot plačniku brezplačne pravne pomoči za tožečo stranko nakazati znesek 1.127,28 EUR na račun št. ..., sklic ..., v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (VII. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožeča stranka izpodbija sodbo v zavrnilnem delu iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1, torej zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, podrejeno, da izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu spremeni ter odloči, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, mu vzpostaviti delovno razmerje in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja oz. podrejeno, da sodišče druge stopnje spremeni točko V izreka izpodbijane sodbe tako, da v celoti ugodi odškodninskemu zahtevku tožnika po 118. členu ZDR, v obeh primerih pa toženi stranki naloži v plačilo vse stroške postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo pravilno odločilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in jo kot tako tudi pravilno razveljavilo. Glede nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi se tožnik strinja z razlogi izpodbijane sodbe. Meni pa, da sodišče prve stopnje ne bi smelo odločati po 2. odstavku 118. člena ZDR. Tožnik je pojasnil, da lahko nadaljuje z delom pri toženi stranki, da si to želi in da ne obstajajo nobene okoliščine, zaradi katerih ne bi bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja s toženo stranko. Sodišče prve stopnje je brez trditvene podlage in brez predloga pravdnih strank za uporabo določbe 118. člena ZDR odločalo o okoliščinah, da nadaljevanje delovnega razmerja med pravdnima strankama ni več mogoče, ki jih je tudi nepravilno in nepopolno ugotovilo. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati, da tožena stranka na prvi stopnji do zaključka glavne obravnave ni predlagala sodne razveze po 2. odstavku 118. člena ZDR in tudi ni podala navedb, še manj pa dokaznih predlogov, ki bi dokazovali obstoj okoliščin, ki bi jih moralo sodišče ugotavljati in pravilno ter popolno ugotoviti, da bi lahko sploh uporabilo določbo 2. odstavka 118. člena ZDR. Takšno postopanje sodišča prve stopnje, ki je odločalo v nasprotju s trditveno podlago strank in izven predlogov pravdnih strank predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP in nedvomno vpliva na pravilnost in zakonitost sodne odločbe. Sodišče je tudi sicer zmotno uporabilo določbo 2. odstavka 118. člena ZDR. Sodišče bi moralo vsaj z zaslišanjem strank preveriti, ali so odnosi med strankami res tako porušeni, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja med njima. Sodišče je svojo odločitev utemeljilo zgolj na navedbah tožnika in sicer s tem, ko bi naj navajal, da je tožena stranka nanj vršila mobing in da je zato zoper toženo stranko podal kazensko ovadbo. Sodišče prve stopnje temelji svojo odločitev zmotno na kazenskem postopku zaradi šikaniranja, ki je bil v teku zoper A.A.. Sodišče bi moralo upoštevati, da A.A. ni več zaposlen pri toženi stranki, kazenski postopek zoper njega, ki nima nobene zveze s tožnikom in tudi ne s toženo stranko, torej nima prav nobene zveze z možnostjo nadaljevanja delovnega razmerja med strankama. Tudi sicer samo zatrjevanje mobinga ne more biti okoliščina zaradi katere nadaljevanje delovnega razmerja med strankami ne bi bilo mogoče. Zlasti ob dejstvu, ker je tožnik kot laik zatrjeval mobing oz. neenakopravno obravnavanje v okviru postopka odpovedi, s tem, ko je zatrjeval, da ga je tožena stranka silila v podajo odpovedi. Tudi iz navedb tožnika ni mogoče zaključevati, da tožnik toženo stranko označuje kot hudodelsko družbo, saj je iz tožnikove laične vloge razvidno, da si tožnik po svoje kot pravni laik pravno zmotno tolmači določila Kazenskega zakonika. Tudi sicer pavšalnih neprimernih izrazov tožnika kot pravnega laika ni mogoče jemati iz konteksta in ki jih tožnik očitno ne razume oz. jih ne more razumeti ni mogoče šteti za takšne hude okoliščine, zaradi katerih bi sodišče lahko sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi in bi tožnik ostal zato brez zaposlitve pri toženi stranki. Tožnik je izpovedal, da je tudi po podani odpovedi pogodbe o zaposlitvi hodil na delo k toženi stranki in je v postopku tudi zatrjeval ter dokazal, da je še vedno mogoče nadaljevati delovno razmerje s toženo stranko. Ker sodišče prve stopnje v okviru odločanja po 2. odstavku 118. člena ZDR tako ni izvedlo vseh relevantnih dokazov, torej ker ni zaslišalo niti tožnika o njegovih navedbah, ki jih je štelo za okoliščine, ki kažejo na porušen odnos med pravdnima strankama, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP ter zmotno oz. nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Ker tožena stranka ni podala nobenih trditev glede okoliščin potrebnih za presojanje po 118. členu ZDR in tudi ne nobenih dokaznih predlogov v tej smeri, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v delu, kjer je sodišče sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi nedvomno predstavlja presenečenje za tožnika in meni, da je v tem delu sodišče samovoljno odločilo, torej da je očitno zmotno uporabilo 2. odstavek 118. člena ZDR. Tožnik je interes za nadaljevanje delovnega razmerja pri toženi stranki v celoti izkazal ter pojasnil, da je k temu, da ga je nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi prizadela pripravljen in zmožen nadaljevati delovno razmerje s toženo stranko.

Sodišče prve stopnje pa tudi ni pravilno odločilo o višini odškodnine, ki pripada tožniku v primeru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi po 1. odstavku 118. člena ZDR in meni, da mu je odškodnino prisodilo v prenizkem znesku in sicer zgolj v višini štirih povprečnih plač tožnika, kar je glede na okoliščine konkretnega primera bistveno prenizko. Kot je razvidno iz obrazložitve sodbe sodišče prve stopnje pri odmeri višine odškodnine ni upoštevalo temeljnega kriterija in sicer zaposlitvenih možnosti tožnika oz. v okviru tega kriterija ni ugotavljalo in pravilno presojalo vseh zatrjevanih okoliščin. Tožnik je zgolj podrejeno, če bi sodišče presojalo po določbi 118. člena ZDR uveljavljal zahtevek za plačilo odškodnine po 118. členu ZDR v višini 18-ih povprečnih plač tožnika, za kar je tožnik prepričan, da je to pravična in primerna odškodnina, ki pomeni odmeno za reintegracijo delavca k delodajalcu, torej za izgubo zaposlitve kljub predhodni ugotovitvi nezakonite odpovedi delodajalca. Tožnik je zatrjeval, da mora sodišče prve stopnje dati veliko težo dejstvu, da je zaradi ugotovljene nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi že 4 leta brezposeln, da je v času brezposelnosti prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje kot iskalec zaposlitve, da je v času brezposelnosti ves čas aktivno iskal zaposlitev, vendar neuspešno. Kljub takšni aktivnosti tožnik ni uspel pridobiti zaposlitve, čemu bi moralo sodišče dati večjo težo v okviru odmerjene odškodnine. Pri odločanju o višini odškodnine bi moralo sodišče dati večjo težo dejstvu, da je tožnik po poklicu računalniški tehnik, torej da je pridobil svoj poklic ob splošno znanem 4-letnem učnem programu pred 17-imi leti, da ima kot 36 letnik zgolj 6 let delovne dobe in še to pri toženi stranki pri kateri je bil zaposlen od leta 2003 dalje. Vse to nedvomno utemeljuje odločitev po višji odškodnini v zahtevani višini 22.716,00 EUR bruto.

Sodišče je tudi zmotno odločilo o stroških postopka in sicer tožnikovi pooblaščenki ni priznalo potnih stroškov za prihod na naroke z dne 2. 11. 2011, 25. 11. 2011, 22. 10. 2013 in 3. 12. 2013. Sodišče prve stopnje sploh ni odločalo o potnih stroških, ki jih je imel sam tožnik kot stranka s prihodi na navedene naroke in ki so bili priglašeni v predmetnem postopku po stroškovnikih in sicer na zadnjem stroškovniku z dne 3. 12. 2013. Sodišče neutemeljeno ni priznalo priglašenih potnih stroškov pooblaščenke za prihod na naroke in sicer brez obrazložitve s pavšalnim sklicevanjem na sodno prakso. Potni stroški pooblaščenke tožnika za prihod na naroke so nedvomno potrebni in jih je dolžna nositi tožena stranka, ki je v predmetnem postopku izgubila v pretežnem delu. Ker tožniku ni poznana sodna praksa glede odločanja o potnih stroških pooblaščencev, na katere se sklicuje sodišče, se ne more podrobno opredeliti do odločitve sodišča. Tudi sicer sodišče prve stopnje zmotno ni priznalo vseh priglašenih stroškov pravnega zastopanja in tudi ni obrazložilo zakaj ne, kar predstavlja bistvene kršitve določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje ni v ničemer pojasnilo, zakaj je tožniku priznalo samo enkrat stroške rednega pravnega sredstva in še to v prenizki višini. Vrednost spora, ki jo je postavil tožnik in kateri tožena stranka ni oporekala ter je tudi sodišče drugače ni ugotavljalo je 22.000,00 EUR in zato bi moralo sodišče odmerjati stroške glede na takšno vrednost. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je tožnik dvakrat moral vložiti pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, pri čemer je v obeh pritožbah priglasil stroške za pritožbo, tj. za redno pravno sredstvo in bi zato sodišče moralo tožniku priznati dvakrat nagrado za postopek z rednimi pravnimi sredstvi. Sodišče pa je priznalo tožniku stroške le za eno pritožbo in še to v prenizkem znesku. Zaradi zmotne ugotovitve vrednosti spora je sodišče tožniku priznalo v prenizkem znesku tudi stroške za revizijo, ki bi jih moralo priznati v višini 386,00 EUR po tar. št. 3300 Zakona o odvetniški tarifi v zvezi s 36. členom Zakona o odvetniški tarifi. Tudi nagrade za naroke v prvotnem in ponovljenem postopku ter nagrado za postopek je sodišče prve stopnje tožniku priznalo v prenizkem znesku, pri čemer pa iz obrazložitve izpodbijane sodbe tožnik sploh ne more ugotoviti, na kakšno vrednost je sploh sodišče priznalo tožniku stroške postopka in zakaj je odločilo, da se stroški postopka izplačajo na račun sodišča v enem delu. V primeru neizplačila tožnik ne bo mogel od tožene stranke iztirjati priznanih pravdnih stroškov, saj je izpodbijana sodba v tem delu neizvršljiva. Sodišče bi moralo vse stroške, ki bi jih moralo v celoti po predloženih stroškovnikih odločiti, da jih je dolžna plačati tožena stranka tožniku.

Tožena stranka se pritožuje zoper I., II., III., IV. V. in VII. točko izreka izpodbijane sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP, tj. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da sodno razveže pogodbo o zaposlitvi z dnem izdaje sodbe sodišča prve stopnje ali ugotovi nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 12. 2008 in sodno razveže pogodbo o zaposlitvi z dnem 13. 3. 2009, tj. z dnem, ko se je tožnik zaposlil pri drugem delodajalcu ter tožniku prisodil odškodnino po 118. členu ZDR-1. V 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navaja, da je z ukinitvijo delovnega mesta tožnika programer III, tj. dne 1. 7. 2008 prenehala potreba po opravljanju dela tožnika pod pogoji iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Navedeni zaključek sodišča je v nasprotju z listinami v spisu, s čimer je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka (14. in 15. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Potreba po delu tožnika ni prenehala zgolj zaradi formalne ukinitve njegovega delovnega mesta. Tudi iz obrazložitve odpovedi izhaja, da sektor Razvoj programske opreme v letu 2008 beleži močan upad naročil novih projektov, kar je posledica zmanjšanega povpraševanja na trgu postavitvah razvoja aplikacij. Izpodbijana odpoved se torej sklicuje na reorganizacijo delovnih mest, ki je bila potrebna zaradi zmanjšanega obsega dela. Na drugi strani dokaznega postopka izhaja, da je bila nova organizacija delovnih mestih pri toženi stranki uvedena postopno, potreba po opravljanju dela tožnika pa je prenehala šele v septembru 2008 (čeprav je bilo delovno mesto tožnika formalno ukinjeno 1. 7. 2008). V postopku na prvi stopnji se je pokazalo, da tožena stranka novega akta o sistemizaciji ni dejansko uveljavila takoj po objavi 1. 7. 2008, temveč postopoma glede na to, kje in v katerem oddelku so se najprej pojavljale potrebe po odpuščanju delavcev. Navedeno so potrdile že zaslišane priče in zakoniti zastopnik tožene stranke v postopku na prvi stopnji. B.B. je zaslišan kot priča pojasnil, da je direktor C.C. dal nalogo njemu in ostalim vodjem oddelkov, da najdejo delavce, ki bi jih najlažje pogrešali. Takšnih ugovorov in nalog s strani direktorja C.C. pa je bilo od poletja 2008 v tedanjih 12-ih mesecih kar nekaj. Upad naročil je imel slabše rezultate oddelka, kjer je delal tožnik so bili konec leta 2008 in v začetku leta 2009. Tožnik od avgusta 2008 ni imel nobenih zadolžitev zato sta se z direktorjem dogovorila, da si lahko svobodno išče službo, da lahko pride in gre iz službe kadarkoli po njegovi presoji. Dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku je torej nastal šele v septembru 2008, ko je bilo jasno da tožnik dela na svojem delovnem mestu ne bo imel, ker sta bila preklicana projekt osebnih izkaznic in projekt z banko D.. To pa pomeni, da je v septembru 2008 začel teči 6-mesečni prekluzivni rok za podajo odpovedi tožniku iz poslovnih razlogov in da je torej odpoved, ki je bila tožniku vročena 26. 1. 2009 podana pravočasno. Dejansko bi tožniku lahko odpoved pogodbe o zaposlitvi tožena stranka podala že v septembru 2008. Nenazadnje je tožnik sam izpovedal, da je projekt z banko D. padel v vodo, potem pa se je pritisk nanj, da sam poda odpoved stopnjeval. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je tako tožena stranka podala tožniku šele, ko je dejansko prenehala potreba po njegovem delu.

Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je tožniku priznalo delovno razmerje do dne izdaje sodbe sodišča prve stopnje v ponovljenem postopku, tj. do dne 3. 12. 2013 namesto do dne izdaje sodbe sodišča prve stopnje v prvem postopku pred prvostopenjskim sodiščem. Sodišče prve stopnje bi moralo tako v skladu z ustaljeno sodno prakso upoštevati trajanje delovnega razmerja le do sodbe sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi, v konkretnem primeru je to datum 23. 6. 2010, ko je bila izdana prva prvostopenjska sodba v predmetnem delovnem sporu. Takšno stališče je sodišče že zavzelo v sodbi opr. št. VIII Ips 196/2012, kjer sodišče zaključuje, da ni sprejemljiva odločitev sodišča druge stopnje, ki je kot dan prenehanje delovnega razmerja določilo datum svoje odločitve. Tožena stranka je že v prvotnem postopku pred sodiščem prve stopnje uveljavljala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, zato ne more sodišče enostavno nanjo prenesti posledic dolgotrajnega sodnega postopka. Sodišče tudi navaja, da se je tožnik naslednji dan po poteku odpovednega roka pri toženi stranki 13. 3. 2009 zaposlil v podjetju E., kjer je bil zaposlen do 12. 9. 2009. Ker se je tožnik torej takoj po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki zaposlil pri drugem delodajalcu, tožnik ni upravičen do priznanja delovnega razmerja od 13. 9. 2009 dalje pri toženi stranki. S tem, ko je tožnik sklenil delovno razmerje z drugim delodajalcem 13. 3. 2009 je bila pretrgana vzročna zveza med domnevno nezakonito odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku in nezaposlenostjo tožnika. To pomeni, da v konkretnem primeru sodišče lahko ugotovi tudi, da je delovno razmerje prenehalo že pred odločitvijo sodišča prve stopnje o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker v vsakem primeru delovno razmerje med delavcem in delodajalcem preneha s sklenitvijo novega delovnega razmerja z novim delodajalcem, saj delavec ne more biti hkrati v dveh delovnih razmerjih za polni delovni čas, je jasno, da je tožniku delovno razmerje prenehalo pri toženi stranki tisti dan, ko je sklenil novo delovno razmerje z novim delodajalcem E.. Do tega dne pa mu je tožena stranka dolžna zagotoviti pravice iz delovnega razmerja po domnevno nezakonito odpovedani pogodbi o zaposlitvi.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožnika prereka pritožbene navedbe. Navaja, da ne trdi, da nobene izmed strank ni predlagala sodišču, da sodno razveže pogodbo o zaposlitvi po 118. členu ZDR. Takšen predlog je poleg tožene stranke podal tudi sam tožnik v predhodnem postopku na prvi stopnji.

Tožnik v odgovoru na pritožbo tožene stranke prereka pritožbene navedbe ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno. Navaja, da je nesprejemljivo stališče tožene stranke, da bi lahko sodišče ugotovilo, da je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki 13. 3. 2009, ko se je zaposlil v podjetju E.. Takšna odločitev sodišča bi bila v nasprotju z namenom ureditve instituta sodne razveze po 118. členu ZDR. Ker se je tožnik na srečo in slučajno uspel takoj zaposliti za krajši čas (za šest mesecev) ne more biti tožena stranka nagrajena zaradi svoje nezakonitosti pri odpovedi s tem, da bi sodišče ugotovilo, da je delovno razmerje med pravdnima strankama prenehalo 13. 3. 2009, torej en dan po tem, ko je zaradi nezakonitega postopanja prenehalo delovno razmerje tožnika pri toženi stranki. Če bi bilo sprejeto takšno zmotno stališče tožene stranke, bi lahko iz ZDR črtali določbe 204. člena o sodnem varstvu, ker potem noben od delavcev, ki bi se na novo zaposlil pri novem delodajalcu, ker bi si v času odpovednega roka uspel poiskati novo pa četudi slabšo zaposlitev ne bi imel prav nobenega interesa za tožbo na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj v nobenem primeru ne bi bile z ničemer odpravljene posledice nezakonite odpovedi.

Pritožbi nista utemeljeni.

V tem individualnem delovnem sporu je pritožbeno sodišče že večkrat odločalo, zadnjič je s sodbo opr. št. Pdp 239/2012 z dne 31. 5. 2012 pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Tožnik je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo, Vrhovno sodišče RS je s sklepom opr. št. VIII Ips 192/2012 z dne 2.9.2013 reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o stroških revizijskega postopka pa je pridržalo za končno odločbo.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in katere uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

V skladu s prvo alinejo prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS št. 42/2002 in naslednji) se kot poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi šteje prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Navedeni razlog mora biti utemeljen, tako da onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem (drugi odstavek 88. člena ZDR). Tretji odstavek 88. člena ZDR nalaga delodajalcu, da mora v primeru odpovedi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga preveriti, ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mora delodajalec ponuditi sklenitev nove pogodbe. Šesti odstavek 88. člena ZDR določa, da mora delodajalec podati odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku v skladu z napotili revizijskega sodišča, da se mora jasno opredeliti do datuma nastanka utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi in datuma podaje odpovedi ugotovilo, da je tožena stranka tožniku vročila odpoved pogodbe o zaposlitvi 26. 1. 2009 po poteku roka iz šestega odstavka 88. člena ZDR, torej prepozno. Ugotovilo je, da je bilo tožnikovo delovno mesto ukinjeno z uveljavitvijo Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest (v nadaljevanju Pravilnik) 1.7.2008. Tožena stranka ni dokazala, da je tožniku poskušala vročiti odpoved pogodbe o zaposlitvi, datirano z dne 12. 12. 2008 pred 26. 1. 2009. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da je tožena stranka prepozno zatrjevala, da je tožniku pred 26. 1. 2009 poskušala vročiti odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ob pravilni ugotovitvi, da je utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi nastal 1. 7. 2008 z uveljavitvijo Pravilnika in ukinitvijo delovnega mesta tožnika, odpoved pa je začela učinkovati z njeno vročitvijo 26. 1. 2009, je zaključek sodišča prve stopnje, da je bila odpoved podana po poteku roka iz šestega odstavka 88.člena ZDR, pravilen.

K pritožbi tožnika: Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ker ni izvedlo vseh relevantnih dokazov v okviru odločanja po drugem odstavku 118. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča izvedlo vse relevantne dokaze, tudi zaslišanje tožnika ne bi pripomoglo k drugačni ugotovitvi dejanskega stanja, zato sodišče prve stopnje z neizvedbo dokaza z zaslišanjem tožnika ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka po prvem odstavka 339. člena ZPP.

V posledici ugotovljene nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je sodišče prve stopnje ob uporabi 118. člena ZDR razvezalo pogodbo o zaposlitvi z dnem zadnje glavne obravnave, to je 3. 12. 2013. Tožnik se pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje o sodni razvezi in zoper prenizko dosojeno odškodnino. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je zaupanje med strankama tako porušeno, da ni mogoče ugotoviti upravičenega interesa za nadaljevanje delovnega razmerja pri toženi stranki in je zato potrebno uporabiti določbo 118. člena ZDR. Po navedeni zakonski določbi sodišče v primeru, da ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in upoštevaje vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank, ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, razveže pogodbo o zaposlitvi. V takem primeru sodišče prizna delavcu tudi delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja do odločitve sodišča in odškodnino v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo reintegracijski zahtevek tožnika in odločilo, da mu je delovno razmerje prenehalo 3. 12. 2013. Kot ustrezno odškodnino mu je priznalo v višini štirih povprečnih plač tj. 5.048,00 EUR bruto.

Pritožbeno sodišče se strinja z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da je zaupanje med strankama več kot porušeno. Porušen odnos med strankama se kaže v trditvah tožnika o šikaniranju s strani tožene stranke, vloženi kazenski ovadbi zoper toženo stranko, označevanjem tožene stranke za hudodelsko združbo, zato je neutemeljeno pritožbeno navajanje, da sodišče prve stopnje ni niti zaslišalo tožnika o njegovih navedbah, ki jih je štelo za okoliščine, ki kažejo na porušen odnos med pravdnima strankama. Pri odločanju o sodnem prenehanju delovnega razmerja po drugem odstavku 118. člena ZDR ni odločilna samo delavčeva želja po prenehanju delovnega razmerja oziroma njegova želja po nadaljevanju, kot to uveljavlja tožnik, temveč je lahko pravno relevantna tudi delodajalčeva zmožnost sprejeti odpuščenega delavca nazaj na delo. Ta se lahko kaže v subjektivno porušenem odnosu med delavcem in delodajalcem, zaradi katerega bi bilo nadaljevanje delovnega razmerja znatno otežena. Po drugem odstavku 118. člena ZDR sodišče upošteva tudi odnos delodajalca do delavca, do kakršnega pride zaradi ravnanja delavca do delodajalca pred in tudi po podani odpovedi. Upoštevati je potrebno tudi možnost nasprotne strani za toleranco določenih dejanj. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje namesto reintegracije pravilno sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi.

Pri odškodnini zaradi sodne razveze po prvem odstavku 118. člena ZDR gre za odškodnino, ki pomeni odmeno oziroma nadomestilo za reintegracijo delavca k delodajalcu in s tem za izgubo zaposlitve kljub predhodni ugotovitvi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca in vzpostavitev delovnega razmerja najdlje do odločitve sodišča prve stopnje. Gre za odškodnino za bodočo ocenjeno škodo, ker ne pride do integracije delavca. Odmerjena odškodnina v višini štirih povprečnih plač je tudi po presoji pritožbenega sodišča ustrezna odškodnina. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na čas delovnega razmerja pri toženi stranki, upoštevalo je tožnikovo starost, izobrazbo in sposobnosti tožnika. Možnost nadaljnje zaposlitve pri drugem delodajalcu ne more biti edina odločilna okoliščina. Zato je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje, da bi bila pravična odškodnina v višini 18 povprečnih plač.

Ob preizkusu odločitve o stroških postopka pritožbeno sodišča ugotavlja, da so bili stroški postopka odmerjeni v skladu z določbami Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. list RS št. 67/2008 in naslednji). Sodišče prve stopnje je stroške postopka pravilno odmerilo v skladu z določbo 24. in 36. člena ZOdvT, upoštevajoč vrednost spora, stroški pooblaščenca za prihod na sodišče pa niso potrebni stroški postopka in ne bremenijo nasprotne stranke.

K pritožbi tožene stranke: Pritožba neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki niso niti nejasni niti med seboj v nasprotju. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je potreba po tožnikovem delu prenehala šele septembra 2008 in ne z ukinitvijo delovnega mesta tožnika z uveljavitvijo Pravilnika 1. 7. 2008. Sodna praksa je sprejela stališče, da lahko potreba po delu delavca na določenem delovnem mestu preneha pred odločitvijo o ukinitvi delovnega mesta, ni pa mogoče sprejeti razlogovanja pritožbe, da z ukinitvijo delovnega mesta še ni mogoče ugotoviti, da je prenehala potreba po delu tožnika na tem ukinjenem delovnem mestu. Iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 12. 2008 izhaja, da je tožniku podana odpoved zaradi ukinitve delovnega mesta, ki je bilo ukinjeno s Pravilnikom, sprejetim s 1. 7. 2008. Tožena stranka je šele kasneje v ponovljenem postopku trdila, da je potreba po tožnikovem delu prenehala šele septembra 2008. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da bi sodišče prve stopnje moralo tožniku priznati delovno razmerje le do sodbe sodišča prve stopnje, ko je bila izdana prva prvostopenjska sodba (23. 6. 2010). Pritožbeno sodišče poudarja, da je sodišče prve stopnje sprejelo svojo odločitev 3. 12. 2013, torej s sodbo izdano po zaključku glavne obravnave in ne 23. 6. 2010. Sklicevanje na sklep Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 196/2012 je neutemeljeno, saj v zadevi Vrhovno sodišče zaključilo, da ni dopustno, da bi sodišče druge stopnje spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in samo sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi z dnem izdaje sodbe sodišča druge stopnje.

Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da tožnik ni upravičen do priznanja delovnega razmerja od 13. 3. 2009, ko se tožnik zaposlil v podjetju E., kjer je bil zaposlen do 12. 9. 2009. Dejstvo, da se je tožnik po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki za določen čas zaposlil pri drugem delodajalcu, je sodišče prve stopnje upoštevalo pri svoji odločitvi. Nesprejemljivo pa je pritožbeno stališče, da delavec zaradi zaposlitve po prenehanju delovnega razmerja izgubi pravico do vzpostavitve delovnega razmerja v primeru ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani zadevi niso pomembne, prav tako tožnik in tožena stranka ne navajata nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik je priglasil pritožbene stroške in ker s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče odločilo, da jih krije sam (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).