Jedro

Delodajalec se ne more uspešno sklicevati na to, da je zaradi nepotrebnosti tudi formalno ukinil delovno mesto in je ta ukinitev polno učinkovala, vendar kljub temu še ni prenehala potreba po delu delavca oziroma, da takrat še ni nastopil poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Treba je ločiti med nastankom razloga in njegovo „implementacijo,“ ki v tej zadevi ne pomeni odloženih učinkov veljavnosti novega pravilnika o sistemizaciji.

ZDR oziroma ZDR-1 ne določata, da bi kratkotrajne zaposlitve delavca po prenehanju delovnega razmerja, ki so se končale še pred odločitvijo sodišča, vplivale na (ne)možnost reintegracije delavca k delodajalcu, ki mu je ta nezakonito odpovedal pogodbo o zaposlitvi, oziroma da bi takšne zaposlitve morale že same po sebi vplivati tudi na datum sodne razveze.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe, povrniti revizijske stroške tožeče stranke v znesku 400,16 EUR, in sicer na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. 0110 0637 0501 417, sklic na 00 00681-14, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 12. 12. 2008, ugotovilo, da temu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 12. 3. 2009, temveč je trajalo tudi od 13. 9. 2009 do 3. 12. 2013, naložilo toženi stranki, da tožniku za čas od 1. 10. 2009 do 3. 12. 2013 obračuna bruto nadomestila plače, za čas od oktobra 2009 do marca 2010 zmanjšane za prejeta bruto nadomestila za čas brezposelnosti, ter ostale prejemke iz delovnega razmerja, ki bi jih prejel, če mu delovno razmerje pri toženi stranki ne bi prenehalo, od bruto zneskov odvede davke in prispevke in tožniku plača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ob upoštevanju konkretno navedenih bruto zneskov. Toženi stranki je naložilo, da tožnika prijavi v zavarovanje z vpisom v matično evidenco za čas od 13. 9. 2009 do 3. 12. 2013, mu obračuna odškodnino v višini 5.048,00 EUR bruto, po odvodu davkov in prispevkov pa mu plača neto znesek ter mu povrne stroške postopka. Zavrnilo je zahtevek za obstoj delovnega razmerja od 13. 3. 2009 do 12. 9. 2009 in od 4. 12. 2013 dalje oziroma za vzpostavitev delovnega razmerja za ta čas, poziv na delo, obračun nadomestila plače od 13. 3. 2009 do 31. 8. 2009 ter od 4. 12. 2013 dalje v mesečnih bruto zneskih 1.262,00 EUR, za september 2009 pa v višini 773,06 EUR bruto, vpis v matično evidenco od 13. 3. 2009 do 12. 9. 2009 ter od 4. 12. 2013 dalje ter za plačilo odškodnine v višini 17.668,00 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da tožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, v kateri se uvodoma sklicuje na vse revizijske razloge iz 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da naj bi bil zaključek pritožbenega sodišča, da je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku nastal 1. 7. 2008 v nasprotju z listinami v spisu, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Takrat še ni prenehala potreba po tožnikovem delu na delovnem mestu programerja 3, saj naj bi bilo nesporno, da je še septembra 2008 imel delo - kljub formalni ukinitvi delovnega mesta julija 2008. Nastanek utemeljenega razloga za odpoved je treba presojati od prenehanja potreb po tožnikovem delu. Sprašuje se, kakšno stališče bi zavzelo sodišče v primeru, če bi ugotovilo, da kljub formalni spremembi akta o sistemizaciji še vedno obstajajo potrebe po delu delavca. Nov akt o sistemizaciji z dne 1. 7. 2008 je tožena stranka postopno implementirala, upoštevajoč svoje dejanske potrebe. Ne drži zaključek pritožbenega sodišča, naj bi šele v ponovljenem postopku trdila, da je potreba po dolžnikovem delu prenehala septembra 2008, saj je že v odgovoru na tožbo navedla, da je nov akt postopno implementirala v naslednjih mesecih in pri tem individualno reševala zaposlitve posameznih delavcev. Nikoli ni trdila, da je razlog za odpoved nastal prav 1. 7. 2008. Zaključki pritožbenega sodišča so v nasprotju z listinami v spisu - v izpodbijani odpovedi se sklicuje na reorganizacijo delovnih mest, ki je bila potrebna zaradi zmanjšanega obsega del, nova organizacija pa je bila uvedena postopno. Neživljenjsko bi bilo pričakovati, do bo tožena stranka vse presežne delavce na isti dan poslala domov, saj je bilo treba zaključiti določene projekte, predati naloge sodelavcem itd. Tudi vodja oddelka, v katerem je delal tožnik, je sodišču pojasnil, da je naročnik preklical naročilo za projekt osebnih izkaznic avgusta 2008 in je takrat tožniku predlagal, da si začne iskati novo službo, da tožnik od takrat dalje ni imel nobenih zadolžitev in da se je v začetku septembra 2008 pokazal nov projekt, vendar je bil preklican v enem tednu. Dejanski razlog za odpoved pogodbe tožniku je nastal v septembru 2008, šele takrat pa je začel teči 6-mesečni rok za odpoved pogodbe. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je tožniku priznalo delovno razmerje do izdaje sodbe v ponovljenem postopku, namesto do izdaje sodbe sodišča v prvem postopku, to pa naj bi bilo tudi v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno v zvezi s tem, da ima tožnik pravico do vzpostavitve delovnega razmerja; takoj po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki se je zaposlil pri drugem delodajalcu, s tem pa je bila pretrgana vzročna zveza med nezakonito odpovedjo in nezaposlenostjo tožnika.

4. V odgovoru na revizijo tožnik prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Meni, da je revizija prepozna. Iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi jasno izhaja, da je bila tožniku podana odpoved zaradi ukinitve njegovega delovnega mesta. Odpoved je bila zato prepozna. Potreba po delu delavca na določenem delovnem mestu lahko preneha pred sprejemom akta, s katerim delodajalec ukine delovno mesto, vendar takšnih zaključkov ni mogoče sprejeti v obratni smeri, sicer pa tožena stranka v odpovedi in obvestilu o nameravani odpovedi ni navedla, da je prenehala potreba po tožnikovem delu v septembru 2008. Tožnik je upravičen do priznanja delovnega razmerja od 13. 9. 2009 dalje, saj bi bila drugačna odločitev v nasprotju z namenom 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR). Prisiljen si je bil poiskati drugo zaposlitev, ki je ni obdržal in zato ne more trpeti posledic, ki mu jih poskuša pripisati tožena stranka. Le-ta ne more biti nagrajena, če si je sam našel drugo zaposlitev. Namen sodne razveze ni razveza z naslednjim dnem po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja.

5. Revizija ni utemeljena (1).

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v istem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Iz šestega odstavka 88. člena ZDR izhaja, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v šestih mesecih od nastanke utemeljenega razloga. Sodišče je ugotovilo, da je utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku nastal dne 1. 7. 2008 - z uveljavitvijo Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest, s katerim je bilo ukinjeno njegovo delovno mesto programerja 3. Nastanek oziroma nastop takšnega razlog predstavlja dejansko ugotovitev, ki ne more biti predmet revizijske presoje, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Z revizijskimi navedbami, da naj bi eden od naročnikov še v mesece avgustu preklical naročilo za projekt, oziroma da je tožnik v začetku septembra 2008 kratko obdobje delal na drugem projektu (ki je bil v enem tednu že preklican) itd., skuša tožena stranka doseči prav spremembo dejanske ugotovitve glede datuma nastanka odpovednega razloga. S tem v zvezi se sklicuje tudi na kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar v glavnem navidezno, saj iz navedb v zvezi s tema kršitvama v pretežni meri izhaja, da ne pomenijo bistvenih kršitev, temveč predstavljajo nasprotovanje dokaznim zaključkom.

8. Tožena stranka se v reviziji v zvezi z očitanima bistvenima kršitvama sklicuje tudi na napačno povzemanje obrazložitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, vendar neutemeljeno. Iz obvestila o nameravani odpovedi jasno izhaja, da je podana podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi in prenehanje delovnega razmerja tožnika zaradi „ukinitve delovnega mesta programer 3,“ iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa izhaja sklicevanje na „močan upad naročil novih projektov,“ na „nujno potreben pristop k reorganizaciji sektorja“ in nato, da je „uprava delodajalca zato sprejela sklep, da se delovno mesto program 3 ukine, s tem pa je skladno določilu prve alineje prvega odstavka 88. člena ZDR podana pravna podlaga za redno odpoved delavčeve pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.“ Iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 12. 2008 nikjer ne izhaja sklicevanje na nepotrebnost tožnikovega dela na delovnem mestu programer 3, oziroma nastanek utemeljenega razloga za odpoved šele z zaključenim ali propadlim projektom v septembru 2008 (kot to poskuša v reviziji prikazati tožena stranka). Zaključki sodišč niso protispisni.

9. Ne drži revizijski očitek protispisne navedbe, da naj bi tožena stranka šele v ponovljenem postopku trdila, da je potreba po tožnikovem delu prenehala šele septembra 2008, saj naj bi to zatrjevala že v odgovoru na tožbo. Tožena stranka v odgovoru na tožbo ni govorila o septembru 2008, temveč da je odločitev o reorganizaciji sprejelo poslovodstvo šele v decembru 2008, nato da je nov akt z ukinitvijo delovnega mesta programerja 3 začel veljati že 1. 7. 2008 in v nadaljevanju, da je ta akt „postopoma implementirala v naslednjih mesecih.“ Te navedbe ne pomenijo sklicevanja na september 2008 kot mesec nastanka odpovednega razloga.

10. Sodna praksa je v zvezi z nastankom poslovnega razloga že v večjem številu zadev zavzela stališče, da prenehanje potreb po delu (kot poslovni razlog) ni nujno vezano na sočasen sprejem novega akta o sistemizaciji del (in ukinitev delovnih mest s tem aktom). Razlog za odpoved namreč lahko nastane že pred tem (2). V sodni praksi je šlo za primere, ko je prenehala potreba po delu delavca tudi pred formalno ukinitvijo delovnega mesta, na katerem je opravljal delo (s spremembo akta o sistemizaciji), ali primere, ko do formalne ukinitve delovnega mesta sploh ni prišlo. Ne more pa se delodajalec uspešno sklicevati in uveljavljati tega, da je zaradi nepotrebnosti tudi formalno ukinil delovno mesto in je ta ukinitev polno učinkovala, vendar kljub tej ukinitvi še ni prenehala potreba po delu delavca oziroma, da takrat še ni nastopil poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Treba je ločiti med nastankom razloga in (kot navaja revidentka) njegovo „implementacijo,“ ki v tej zadevi (glede na dejanske zaključke) ne pomeni odloženih učinkov veljavnosti novega pravilnika o sistemizaciji. Ta pravilnik jasno določa, da velja s 1. 7. 2008 (3).

11. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na to, da naj bi bilo v primeru sodne razveze mogoče priznati delovno razmerje le do odločitve sodišča prve stopnje v prvem in ne v kasnejših postopkih, ki sledijo razveljavitvi prve odločbe. Sodba in sklep sodišča prve stopnje I Pd 259/2009 z dne 23. 6. 2010 sta bila razveljavljeni s sklepom pritožbenega sodišča Pdp 1433/2010 z dne 5. 5. 2011, druga sodba sodišča prve stopnje I Pd 1202/2011 z dne 25. 11. 2011 in v zvezi s to sodbo sodba pritožbenega sodišča Pdp 239/2012 z dne 31. 5. 2012 pa sta bili razveljavljeni s sklepom revizijskega sodišča VIII Ips 192/2012 z dne 2. 9. 2013. To glede na procesne učinke pomeni, da razveljavljene odločbe ne učinkujejo, oziroma da na razveljavljene odločitve sodišča prve stopnje oziroma datume teh odločitev ni mogoče vezati pravnih posledic. Tudi ZDR-1 (glede te presoje velja že v ZDR-1, saj je do odločitve sodišča o sodni razvezi prišlo šele po uveljavitvi tega zakona) določa le, da sodišče lahko ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje; zakon ne določa, da to pomeni odločitev o trajanju delovnega razmerja sodišča prve stopnje najdalj do prve, čeprav kasneje razveljavljene sodbe (4).

12. Ni utemeljenih razlogov za to, da sodišče tožniku ne bi smelo priznati delovnega razmerja tudi za čas od 13. 9. 2009 dalje, to je po prenehanju njegove zaposlitve pri drugem delodajalcu - pri katerem je bil zaposlen takoj po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki, vendar le do vključno 12. 9. 2009. ZDR oziroma ZDR-1 ne določata, da bi kratkotrajne zaposlitve delavca po prenehanju delovnega razmerja, ki so se končale še pred odločitvijo sodišča (v času tega odločanja je delavec ponovno brezposeln), vplivale na (ne)možnost reintegracije delavca k delodajalcu, ki mu je ta nezakonito odpovedal pogodbo o zaposlitvi, oziroma da bi takšne zaposlitve morale (že same po sebi) vplivati tudi na datum sodne razveze. Takšna je tudi sodna praksa (5).

13. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

14. Stroški odgovora na revizijo so bili tožniku priznani v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi; ker gre za stroške v okviru priznane brezplačne pravne pomoči, jih je tožena stranka dolžna plačati na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Op. št. (1): Revizija je sicer pravočasna - pravnomočna sodba je bila pooblaščencu tožene stranke vročena 19. 8. 2014, revizija pa je bila vložena 18. 9. 2014. Op. št. (2): Npr. VIII Ips 405/2008, VIII Ips 411/2008, VIII Ips 115/2009, VIII Ips 275/2010, VIII Ips 176/2011, VIII Ips 79/2012, VIII Ips 86/2012, VIII Ips 132/2013, itd. Op. št. (3): Sicer tudi ni neobičajna praksa, da delavci kljub odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v odpovednem roku še opravljajo določena dela - v večjem ali manjšem obsegu To

smiselno navaja tudi revidentka.

Op. št. (4): Enako npr. v sodbi revizijskega sodišča VIII Ips 61/2014 z dne 8. 12. 2014. Op. št. (5): Enako kot v prejšnji opombi.