Jedro

Pravnomočna zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito pomeni, da je prosilec za mednarodno zaščito lahko prisilno odstranjen v državo, iz katere je prišel. Zato mora zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito vsebovati tudi celovito presojo, da prisilna odstranitev ne bo povzročila ogroženosti prosilčevega življenja ali svobode ter da prosilec za mednarodno zaščito v tej državi ne bo izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ravnanju ali kaznovanju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 ugodilo tožbi tožeče stranke in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 28. 3. 2011 ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi 5. in 6. točke prvega odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti – ZMZ v pospešenem postopku kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da tožena stranka ni pravilno presodila, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito samo zato, da bi odložil oziroma onemogočil odstranitev iz države. Po presoji sodišča prve stopnje tožnikova ravnanja kažejo na to, da ni vložil prošnje za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času, ne pa, da je prošnjo vložil izključno zato, da bi preprečil odstranitev iz države. Le dejstvo, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito po petih dneh bivanja v Centru za tujce, po presoji sodišča prve stopnje še ne zadostuje za presojo, da obstaja pogoj za zavrnitev prošnje iz 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, še posebej glede na to, da je tožnik v prošnji zatrjeval politično preganjanje zaradi njegovega aktivnega članstva v politični stranki UDP, opisal je tudi, da je bil večkrat zaprt in v zaporu pretepen. Tožnik je jasno konkretiziral okoliščine za zapustitev izvorne države, do katerih se tožena stranka ni opredelila, zato po presoji sodišča ne bi smela samo na podlagi tožnikovih ravnanj sklepati, da obstaja razlog za zavrnitev prošnje iz 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ.

3. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njeni pritožbi ugodi, odpravi izpodbijano sodbo in zavrne tožbo ter podrejeno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da tožnik zlorablja postopek mednarodne zaščite v smislu 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ. Pri ugotavljanju, ali so izpolnjeni pogoji 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, se ne upošteva le izjave prosilca, podane pri vložitvi prošnje, ampak predvsem njegovo ravnanje. Tožnik je prošnjo za mednarodno zaščito vložil šele 11. 2. 2011, ko je bil nastanjen v Centru za tujce v Postojni že peti dan, in je nezakonito prebival v Republiki Sloveniji že en mesec in pol. Iz ravnanj prosilca nedvomno izhaja, da je v Republiki Sloveniji za mednarodno zaščito zaprosil izključno zato, da bi odložil oziroma onemogočil prisilno odstranitev iz države. Če bi bil v izvorni državi resnično ogrožen, bi za mednarodno zaščito zaprosil takoj po ilegalnem vstopu v Republiko Slovenijo pred mesecem in pol. V skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1970/08 z dne 2. 4. 2009, je tožena stranka ugotovila, da tožnik ni imel opravičljivih razlogov, da prošnje za mednarodno zaščito ni vložil takoj, ko je imel za to možnost, kar pomeni, da tožnik ni izkazal splošne verodostojnosti. Ob odsotnosti kakršnihkoli dokazov in glede na njegovo ravnanje pred vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito tožnikove izjave, podane pri podaji prošnje, niso verodostojne. Preverjanje neverodostojnih izjav s stanjem v izvorni državi pa nima nikakršnega pomena, kar izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS I Up 287/2010 z dne 10. 11. 2010. 4. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Dejstva, na katera se sklicuje tožena stranka v pritožbi, niso podlaga izpodbijane odločbe tožene stranke in predstavljajo nedovoljene pritožbene novote. Doseči želi odložitev odstranitve iz države in preprečitev vrnitve v izvorno državo zaradi preganjanja ter mučenja, nečloveškega in nehumanega ravnanja, ki mu grozi v izvorni državi.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je tožena stranka tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite zavrnila kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku na podlagi 5. in 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ. Po prvem odstavku 55. člena ZMZ pristojni organ lahko v pospešenem postopku obravnavano prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne: če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je za to imel možnost (5. točka); če je prosilec vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države (6. točka). Po določbi drugega odstavka 55. člena ZMZ se prošnja za mednarodno zaščito ne more zavrniti v pospešenem postopku le na podlagi 5. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ.

7. Ni sporno, da tožnik ni izrazil namena za vložitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite v najkrajšem možnem času. Sporno pa je, ali je s tem izkazano izpolnjevanje pogoja iz 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ za zavrnitev tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

8. Kot izhaja iz predloženega spisa, je tožnik ob vložitvi prošnje za priznanje mednarodne zaščite pri samem zaslišanju uradni osebi navedel, da je zapustil izvorno državo zaradi političnih razlogov. Zatrjeval je, da je član politične stranke UDP, ki je v Gambiji največja opozicijska stranka in se zavzema za državljane in njihove svoboščine; da je bil zaradi pripadnosti tej stranki kot vodja mladinskega krila te stranke od leta 2003 do leta 2009 večkrat zaprt; da je bil v zaporu, kjer naj bi bil nazadnje leta 2009, mučen in pretepen z leseno palico, kar je dokazoval tudi z brazgotinami. Po lastnih navedbah je tožnik izvorno državo zapustil pred sedmimi meseci, ker se je bal, da ga bo policija zaprla in mučila. To se je zgodilo po zborovanju njegove stranke, na katero je policija prišla z namenom, da bi udeležence aretirala in pregnala. Države, v katerih je po lastnih navedbah bival po zapustitvi izvorne države, so bile: Senegal, Gvineja, Mali, Maroko, Španija. V Sloveniji, kamor je prišel ilegalno, naj bi pred prihodom v Center za tujce en mesec in pol delal v neki avtopralnici v Celju za skromno plačilo.

9. Tožena stranka je ocenila, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje v konkretnem primeru podan sum zavajanja in zlorabe postopka v smislu 5. in 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ. Pri tem je tožena stranka presodila, da je bila na podlagi tožnikovih dejanj in ravnanj podana splošna neverodostojnost prosilca, ki s svojimi izjavami, katerim ni mogoče dati kakšne dokazne vrednosti, ni izkazal obstoja zakonskih pogojev za priznanje statusa begunca ali statusa subsidiarne oblike zaščite. Vrhovno sodišče pritrjuje presoji tožene stranke, da je izpolnjen pogoj iz 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ in da v tem primeru pogoji za priznanje statusa begunca po drugem odstavku 2. člena ZMZ niso izkazani. Celotno tožnikovo ravnanje (od prihoda v Evropo in potem, ko je po lastnih izjavah iz Španije prišel v Slovenijo ilegalno po kopnem, torej po ozemlju držav članic Evropske unije, in je v Sloveniji bival en mesec in pol ter celo delal na neki črpalki, potem ko ga je prijela policija, pa je šele po petih dneh bivanja v Centru za tujce, kjer je čakal na odstranitev iz Slovenije, izrazil zahtevo za vložitev vloge za mednarodno zaščito), kaže na to, da je prošnjo za priznanje mednarodne zaščite dal zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države. Ker je torej izpolnjen tudi pogoj iz 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, je odločitev tožene stranke, da se tožniku zavrne prošnja za priznanje mednarodne zaščite v obliki statusa begunca, pravilna in zakonita.

10. Toda, tudi po presoji Vrhovnega sodišča bi morala tožena stranka bolj konkretno presoditi, zakaj niso izpolnjeni pogoji za priznanje subsidiarne oblike zaščite po tretjem odstavku 2. člena ZMZ. Po tej določbi ZMZ se status subsidiarne oblike zaščite prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona. Resna škoda po 28. členu ZMZ pa zajema med drugim tudi mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi (druga alineja).

11. Tožena stranka je le na splošno ocenila, da v tožnikovi izvorni državi ne obstaja situacija mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada oziroma splošna situacija nasilja takšne intenzivnosti, da bi že vsaka odstranitev tožnika vanjo posledično nujno kršila 3. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Po presoji tožene stranke bi v nasprotnem primeru mediji o takšni situaciji v zadevni državi nedvomno množično poročali. Ker pa gre le za splošno presojo, bo morala tožena stranka v ponovljenem postopku slediti napotkom Vrhovnega sodišča ter ponovno odločiti o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito, in sicer glede subsidiarne zaščite.

12. Pravnomočna zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito pomeni, da je prosilec za mednarodno zaščito lahko prisilno odstranjen v državo, iz katere je prišel. Zato mora zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito vsebovati tudi celovito presojo, da prisilna odstranitev ne bo povzročila ogroženosti prosilčevega življenja ali svobode ter da prosilec za mednarodno zaščito v tej državi ne bo izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ravnanju ali kaznovanju.

13. Tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije je v svoji odločbi Up-1187/06 z dne 19. 10. 2006, navedlo, da je treba zaradi narave azilnega postopka in morebitnih posledic za prosilca za azil v primeru zavrnitve njegove prošnje pri ugotavljanju dejanskega stanja tudi v pospešenem azilnem postopku spoštovati načelo, da se v primeru dvoma odloči v korist prosilca za azil. Prav zaradi tega dvoma glede na tožnikove navedbe in zatrjevano dejansko stanje, do česar se tožena stranka ni konkretno opredelila, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

14. Po presoji Vrhovnega sodišča bo morala tožena stranka v ponovnem postopku odločiti o tožnikovi prošnji z vidika subsidiarne zaščite ter za svojo odločitev navesti razumne razloge. Pritožbeni ugovori tožene stranke glede na navedeno ne morejo vplivati na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča. 15. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.