Jedro

Ravnanja tožnika lahko kažejo na to, da ni vložil prošnje za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času, ne pa, da je prošnjo vložil izključno zato, da bi preprečil odstranitev iz države. Zgolj dejstvo, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito po petih dneh bivanja v Centru za tujce, po presoji sodišče še ne zadostuje za presojo, da obstaja pogoj za zavrnitev prošnje iz 6. točke 55. člena ZMZ, še posebej glede na to, da je tožnik v prošnji zatrjeval politično preganjanje zaradi njegovega aktivnega članstva v politični stranki, opisal je tudi, da je bil večkrat zaprt in v zaporu pretepen. Tožnik je jasno konkretiziral okoliščine za zapustitev izvorne države, do katerih se tožena stranka ni opredelila, zato ne bi smela samo na podlagi tožnikovih ravnanj sklepati, da obstaja razlog za zavrnitev prošnje iz 6. točke 55. člena ZMZ.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke št. 2142-68/2011/13 (1231-04) z dne 28. 3. 2011 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite zavrnila kot očitno neutemeljeno na podlagi 5. in 6. točke 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ). V obrazložitvi povzema razloge, ki jih je tožnik navedel za zapustitev izvorne države. Povedal je, da je Gambijo zapustil, ker je kot vodja mladinskega krila stranke UDP organiziral zborovanja s pripadniki ljudstva Olof. Bili so opozicija in so se borili proti vladi, želeli so, da vlada odstopi. Večkrat je bil v zaporu, in sicer 3 do 6 mesecev, v zaporu so ga pretepali, z lisicami so mu vklenili roke, čez glavo pa so mu dali vrečo. Pretepali so ga s tanko palico, v dokaz je pokazal tudi brazgotine na telesu in rokah. Nazadnje je bil v zaporu meseca decembra 2009. Državo je zapustil pred sedmimi meseci, ker so takrat organizirali zborovanje njihove stranke, prišla je policija z namenom, da bi jih razgnala in aretirala. Uspelo mu je pobegniti s kraja dogodka, saj se je bal, da bi ga policija zaprla in mučila, zato se je odločil, da zapusti matično državo. Pritrdil je ugotovitvi v depeši z dne 6. 2. 2011, da je v Sloveniji delal v delavnici, kjer je pral avtomobile za skromno plačilo. Na izrecno vprašanje, ali je bil kdaj v matični državi na kakršen koli način preganjan zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja, pripadnosti določeni družbeni skupini in podobno je odgovoril, da je Gambijo zapustil zaradi političnih problemov, sicer pa naj bi dobro živel. V kolikor bi se vrnil v Gambijo, bi ga zaprli, ker je proglašen za iskano osebo.

Tožena stranka je na podlagi navedenega zaključila, da tožnik ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, čeprav je za to možnost imel in je prošnjo vložil samo zato, da bi odložil ali onemogočil prisilno odstranitev iz države. Meni, da je tožnik lažno predstavljal razloge, na katere se sklicuje, na izrecno vprašanje uradne osebe, zakaj ni zaprosil za mednarodno zaščito v Španiji, je odgovoril, da ni vedel, da lahko zaprosi za mednarodno zaščito v Španiji, na vprašanje, kdaj je izvedel, da lahko v Evropi zaprosi za mednarodno zaščito, pa je povedal, da preden so ga v Sloveniji ustavili policisti, je poklical svojega brata in mu povedal, kje se nahaja. Brat mu je povedal, da je v Evropi in da lahko zaprosi za mednarodno zaščito. Ko ga je prijela policija, je povedal, da je bil preveč zaskrbljen in zato ni zaprosil za mednarodno zaščito, ker ni vedel, kaj se bo dogajalo, ko pa je prišel v Center za tujce, je za mednarodno zaščito zaprosil. Na podlagi navedenega je tožena stranka sklepala, da je tožnik, še preden je bil legitimiran s strani slovenske policije, vedel za možnost podaje prošnje za mednarodno zaščito, vendar tega ni storil. To je storil šele po petih dneh bivanja v Centru za tujce, ko je uvidel, da bo odstranjeni iz Republike Slovenije. Meni tudi, da če bi bil resnično preganjan, bi za mednarodno zaščito zaprosil takoj po ilegalnem vstopu v Republiko Slovenijo pred mesecem in pol oziroma vsaj, ko je od brata izvedel, da lahko v Evropi zaprosi za mednarodno zaščito. Sklepa, da je tožnik zlorabljal postopek mednarodne zaščite, saj iz depeše policijske postaje izhaja, da je osem mesecev bival v Sloveniji, v tem času pa ni zaprosil za mednarodno zaščito. Za mednarodno zaščito je zaprosil izključno zato, da bi odložil prisilno odstranitev države, saj bi bilo v primeru, če bi bil v izvorni državi resnično ogrožen mogoče pričakovati, da bi za mednarodno zaščito zaprosil takoj, po ilegalnem vstopu v Republiko Slovenijo.

Tožena stranka je v nadaljevanju tudi ugotovila, da je splošno znano, da v tožnikovi izvorni državi ne obstaja situacija mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada oziroma splošne situacije nasilja takšne intenzivnosti, da bi že vsaka odstranitev vanjo posledično nujno kršila 3. člen Konvencije, saj bi v nasprotnem primeru mediji o takšni situaciji v zadevni državi nedvomno množično poročali. Zaradi splošne neverodostojnosti tožnika tudi njegovim izjavam ni mogoče dati takšne dokazne vrednosti in tožnik ni izkazal obstoja zakonskih pogojev za priznanje statusa begunca ali statusa subsidiarne oblike zaščite.

Tožnik se ne strinja z odločitvijo tožene stranke in vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, kršitev pravil upravnega postopka in zaradi nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da bi morala tožena stranka v obravnavani zadevi odločati v rednem postopku, ker ni podana zakonska podlaga za odločanje v pospešenem postopku. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na 5. in 6. točko 55. člena ZMZ kljub temu, da je tožnik navedel, da ne pozna zakonov Republike Slovenije, da ima samo osnovno šolo in kljub temu, da druge okoliščine kažejo na to, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Iz dokumentacije namreč izhaja, da se je v Gambiji aktivno ukvarjal s politiko in sicer je član opozicijske stranke, v svoji domovini pa finančnih težav ni imel. Tožena stranka tudi ni ugotavljala splošnih informacij o izvorni državi, kar ni v skladu z določilom 2. odstavka 2. člena ZMZ. Tožnik je namreč večkrat povedal, da je bil v zaporu, kjer so ga mučili in pretepali s tanko palico. Toženi stranki je tudi pokazal brazgotine. Boji se vrnitve v domovino, saj bi ga dali v zapor, kjer so ga že mučili in z njim nečloveško ravnali. S tem pa so izpolnjeni pogoji po 2. alineji 28. člena ZMZ. Predlaga, naj naslovno sodišče kot stvarno in krajevno pristojno po opravljeni glavni obravnavi izvede predlagane dokaze (zaslišanje tožnika, zdravniško potrdilo, poizvedba o izvorni državi (med drugim tudi Amnesty International) ter izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in tožniku podeli status mednarodne zaščite, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločba tožene stranke, ki je v pospešenem postopku zavrnila prošnjo tožnika na podlagi 5. in 6. točke 55. člena ZMZ, ker je presodila, da tožnik brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, pa je za to imel možnost (5. točka) in da je tožnik vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države (6. točka).

Sodišče pritrjuje presoji in razlogom tožene stranke, da obstaja razlog za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku na podlagi 5. točke in pritrjuje, da tožnik brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času. Vendar pa se glede na določbo 2. odstavka 55. člena ZMZ prošnja za mednarodno zaščito ne more zavrniti v pospešenem postopku zgolj na podlagi 5. točke prejšnjega odstavka tega člena.

Po presoji sodišča tožena stranka ni pravilno presodila, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito samo zato, da bi odložil oziroma onemogočil odstranitev iz države. Določba 6. točke 55. člena ZMZ pomeni, da je edini razlog za vložitev prošnje odložitev ali onemogočanje odstranitve iz države. Ta razlog oziroma namen mora biti razviden predvsem že iz same prošnje za mednarodno zaščito, pa tudi iz prosilčevih ravnanj. V kolikor pa so razlogi za zapustitev v prošnji za mednarodno zaščito konkretno navedeni, kakor so v obravnavani zadevi, sklepanje na vložitev prošnje samo zaradi razloga iz 6. točke 55. člena ZMZ ni mogoče. Odločitev tožene stranke temelji na ugotovitvi, da se je tožnik dalj časa (pri tem navaja različno; 1,5 meseca - odločba stran 4 in 8 mesecev - odločba stran 5), preden je vložil prošnjo za mednarodno zaščito, nahajal v Republiki Sloveniji, prošnjo pa je vložil po petih dneh bivanja v Centru za tujce, ko je po mnenju tožene stranke uvidel, da bo odstranjen iz Republike Slovenije. Vsa ta ravnanja tožnika po oceni tožene stranke pomenijo, da je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil samo zato, da bi odložil prisilno odstranitev države. Odločitev je utemeljila tudi s tem, da bi bilo v primeru, če bi bil v izvorni državi resnično ogrožen, mogoče upravičeno pričakovati, da bi za mednarodno zaščito zaprosil takoj po ilegalnem vstopu v Republiko Slovenijo, pa tega ni storil. Po presoji sodišča takšna ravnanja tožnika lahko kažejo na to, da ni vložil prošnje za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času, ne pa, da je prošnjo vložil izključno zato, da bi preprečil odstranitev iz države. Zgolj dejstvo, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito po petih dneh bivanja v Centru za tujce, po presoji sodišče še ne zadostuje za presojo, da obstaja pogoj za zavrnitev prošnje iz 6. točke ZMZ, še posebej glede na to, da je tožnik v prošnji zatrjeval politično preganjanje zaradi njegovega aktivnega članstva v politični stranki UDP, opisal je tudi, da je bil večkrat zaprt in v zaporu pretepen. Po presoji sodišča je tožnik jasno konkretiziral okoliščine za zapustitev izvorne države, do katerih se tožena stranka ni opredelila, zato po presoji sodišča ne bi smela samo na podlagi tožnikovih ravnanj sklepati, da obstaja razlog za zavrnitev prošnje iz 6. točke 55. člena ZMZ.

Tožnik je v postopku tudi zatrjeval, da bo v primeru vrnitve v izvorno državo ponovno zaprt, saj je proglašen za iskano osebo, izrecno je odgovoril, da je bil preganjan zaradi političnega prepričanja. Pojasnil je tudi, da je bil večkrat zaprt, od treh do šestih mesecev, da je bil v zaporu mučen in pretepen s tanko palico, kar je dokazoval tudi z brazgotinami. Tožena stranka je sicer opravila presojo, ali bi odstranitev v izvorno državo pomenila kršitev 3. člena Konvencije, vendar po presoji sodišča skopo in brez trdnih argumentov. Tožena stranka je zapisala, da v tožnikovi izvorni državi ne obstaja situacija mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada oziroma splošna situacija nasilja takšne intenzivnosti, da bi že vsako odstranitev vanjo posledično nujno kršila 3. člen Konvencije. To je utemeljila s tem, da je splošno znano, da situacija mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada ne obstaja, saj bi v nasprotnem primeru mediji o takšni situaciji v zadevni državi nedvomno množično poročali. To pa ne daje odgovora na vprašanje, ali obstaja ogroženost za člana politične stranke, ki ji tožnik pripada, še posebej glede na njegova zgoraj navedena zatrjevanja. Ocena tožene stranke bi morala temeljiti na predvidljivih posledicah odstranitve tožnika v izvorno državo in pri tem upoštevati tako splošno stanje v državi kot tudi tožnikove osebne okoliščine.

Iz opisanih razlogov je sodišče tožbi tožnika na podlagi 3. in 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06 s spremembami) ugodilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranka bo morala v ponovnem postopku slediti stališču sodišča prve stopnje ter ponovno preveriti, ali obstaja razlog za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito iz 6. točke 55. člena ZMZ ter odločiti o tožnikovi prošnji tudi z vidika subsidiarne zaščite in za svojo odločitev navesti razumne razloge. Sodišče pa ni sledilo predlogu tožnika, naj sodišče opravi glavno obravnavo, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je bilo potrebno tožbi ugoditi in izpodbijani upravni akt odpraviti (1. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1).