Jedro

Revizija se dopusti v smeri materialnopravnega preizkusa pravnomočne odločitve o višini preživnine za mladoletna otroka pravdnih strank oziroma porazdelitvi preživninskega bremena med njima.

Izrek

Revizija se dopusti v smeri materialnopravnega preizkusa pravnomočne odločitve o višini preživnine za mladoletna otroka pravdnih strank oziroma porazdelitvi preživninskega bremena med njima.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je (z v postopku s predlogom za dopustitev revizije relevantnim delom) odločilo, da je toženec kot oče od pravnomočnosti sodbe dalje dolžan plačevati mesečno preživnino za hčerko in sina v znesku 170,00 EUR za vsakega, do vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega obroka dalje do plačila, vse na transakcijski račun tožnice.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Zoper to sodbo je toženec na podlagi 367.b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vložil predlog za dopustitev revizije, v katerem uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene procesne kršitve. Navaja sporna pravna vprašanja: (1) ali sta sodišči prve in druge stopnje materialnopravno pravilno določili preživnino za mladoletna hčerko in sina pravdnih strank, upoštevaje vse okoliščine primera in določbo 129.a člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR); (2) ali je bilo preživninsko breme pravilno porazdeljeno med starša, upoštevaje, da pravilna uporaba 129.a člena ZZZDR zahteva, da se pri odmeri preživnine nerezidenčnemu staršu upošteva obseg njegovega stikovanja z mladoletnim otrokom in nižji stroški iz tega naslova; (3) koliko vpliva na porazdelitev preživninskega bremena dejstvo, kot izhaja iz III. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje, to je da mladoletna otroka preživita vsaj 13 dni mesečno pri očetu in 17 dni mesečno pri materi, praznike in počitnice pa časovno enakovredno. Gre za pravna vprašanja, glede katerih odločitev sodišča druge stopnje bistveno odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (sklep II DoR 198/2014 z dne 13. 3. 2014, 6. točka) oziroma glede katerih ustaljene prakse tega sodišča pravzaprav še ni. Prav tako je praksa višjih sodišč neenotna (primerjaj izpodbijano sodbo s sodbo Višjega sodišča v Kopru I Cp 724/2004 z dne 7. 12. 2004). Postavlja se vprašanje, ali se očetu, ki ima obseg stikov, kot je določen v konkretnem primeru, lahko odmeri še plačilo preživnine, ki znaša bistveno več kot polovico preživninskih potreb mladoletnih otrok, upoštevajoč, da so zmožnosti staršev približno enake. Sodišče prve stopnje je pavšalno navedlo, da bo „skrb v fizičnem smislu“ pretežno na materini strani. Po toženčevem mnenju je taka obrazložitev nejasna, kar pomeni absolutno bistveno procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo 131.a in 131.c člen ZZZDR, na podlagi katerih roditelj ne more sam izbirati, ali bo plačeval določen denarni znesek kot preživnino ali pa bo zagotovil preživljanje na drug način, temveč mora preživnino dajati v denarju (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 860/2008 z dne 25. 9. 2008). Navedeni določili ZZZDR namreč ne urejata višine preživnine, temveč zgolj način njenega plačevanja. Toženec se v obravnavanem sporu ni zavzemal za to, da bi preživljanje namesto v denarju zagotavljal drugače, ampak se je pritoževal zoper pravilno odmero preživnine, upoštevaje obseg stikov in (ne)upoštevanje pravno relevantnih dejstev ter vseh okoliščin primera. Nasprotoval je porazdelitvi preživninskega bremena in sami odmeri preživnine z argumentom, da sta mladoletna otroka pri očetu (s stiki) skorajda enako časa kot pri materi. Po mnenju toženca bo „skrb v fizičnem smislu“, torej v smislu bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, oddiha, razvedrila, priprave na šolo oziroma vrtec in skrbi v času bolezni, za oba starša približno enakovredna. Stiki, kot so določeni v konkretnem primeru, se zaradi njihovega obsega povsem približajo institutu skupnega starševstva. Zaradi enake obravnave enakih primerov v konkretni zadevi ni dopustno odločiti diametralno nasprotno kot v zadevah skupnega starševstva. Sodišči bi morali (pravilno) uporabiti 129.a člen ZZZDR, ki določa, kaj mora zajemati preživnina. Logično je, da ta ne more zajemati tistih stroškov, ki jih oče s samimi stiki že sam pokrije. Pri tem je toženec navajal sodbo Višjega sodišča v Kopru I Cp 724/2004. Ob nespornih dejstvih, da potrebe vsakega mladoletnega otroka znašajo 300,00 EUR mesečno in da so preživninske zmožnosti staršev približno enake, bi sodišči morali ustrezno ovrednotiti 13 oziroma 14 dni stikov mesečno očeta z otrokoma. Sodišče druge stopnje je pavšalno navedlo, da daje toženec stroškom, ki bodo nastali, ko bosta otroka pri njem, preveliko težo. Pri tem pa ni jasno, kakšno težo, če sploh kakšno, sta tem stroškom dali sodišči nižjih stopenj. Sodišče se do pravno odločilnih okoliščin ni vsebinsko opredelilo niti ni pojasnilo, zakaj primerljiva sodna praksa istega sodišča ni uporabna. Razlogi o odločilnih dejstvih torej niso navedeni, kar pomeni absolutno bistveno procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako je sodišče druge stopnje zagrešilo absolutno bistveno procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko je pritrdilo novim trditvam tožnice iz njenega odgovora na pritožbo, glede katerih se toženec ni mogel izjasniti. S tem mu je kršilo pravico do izjave v postopku, kot jo zagotavljajo 5. člen ZPP, 22. in 23. člen Ustave RS ter 6. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin – EKČP (primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 235/2014 z dne 4. 12. 2014). Določba 22. člena Ustave RS je bila kršena tudi zato, ker tožencu ni bilo zagotovljeno enako sodno varstvo pravic kot nerezidenčnim staršem, pri katerih je bil pri odmeri preživnine upoštevan tudi obseg stikov, in ker mu ni bilo zagotovljeno enako sodno varstvo v primerjavi s tožnico. Celotno preživninsko breme je dejansko na tožencu, saj slabo polovico stroškov preživljanja v skupnem znesku 300,00 EUR zagotovi v času stikov, poleg tega pa je dolžan plačati še 170,00 EUR preživnine. Odmerjena preživnina bi v vsakem primeru morala biti nižja od polovice mesečnih potreb otrok, ne pa višja. Iz prakse Vrhovnega sodišča RS ne izhaja konkretno, kako obseg stikov nerezidenčnega starša z otrokom vpliva na odmero preživnine in na kakšen način se odraža upoštevanje teže sprotnega pokrivanja življenjskih stroškov s strani tega starša. Sodba sodišča druge stopnje je nezakonita tudi zato, ker si izrek sodbe sodišča prve stopnje v II. in III. točki očitno nasprotuje.

4. Predlog je v delu, razvidnem iz izreka sklepa, utemeljen.

5. Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP so v obravnavanem primeru izpolnjeni glede pravnega vprašanja, opredeljenega v izreku sklepa. Vrhovno sodišče je zato revizijo v tako začrtanem obsegu dopustilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP).