Jedro

Pri presoji, ali je mogoče nadaljevati delovno razmerje, je treba upoštevati vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank. "Vse okoliščine" se nanašajo zlasti na naravo, težo in posledice kršitve, v zvezi s presojo "interesov obeh pogodbenih strank" pa je pomembno zlasti medsebojno zaupanje oziroma kako je kršitev vplivala na medsebojno razmerje strank. V nekaterih primerih je že narava ali teža dejanja oziroma teža posledic kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti takšna, da lahko privede do (popolne) izgube zaupanja in s tem možnosti nadaljevanja delovnega razmerja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 14. 12. 2012. Ugodilo je tožnikovemu reintegracijskemu in reparacijskim zahtevkom. Tožniku je bila pogodba odpovedana zaradi več kršitev pogodbenih in drugih obveznosti in sicer dveh nedovoljenih posegov v račun in dveh prodaj alkoholnih pijač v prepovedanem času. Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka dokazala storitev vseh očitanih kršitev (ne pa tudi prisvajanja denarja) in da gre za naklepno storjene hujše kršitve po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Presodilo pa je, da ni podan nadaljnji pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR in sicer, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Tožnik je bil v delovnem razmerju pri toženi stranki 26 let in nikoli ni bilo ugotovljeno, da bi kršil obveznosti iz delovnega razmerja. Tudi nadrejeni poslovodja je izpovedal, da je bil tožnik dober, vesten in zanesljiv delavec, njegov odnos do sodelavcev je bil spoštljiv in v kolektivu so ga spoštovali kot dobrega sodelavca. Tožnik je priznal storitev očitanih dejanj, ves čas postopka je normalno delal in mu tožena stranka kljub zatrjevanem porušenju zaupanja nikoli ni prepovedala opravljanja dela ali odredila drugega dela, kjer ne bo imel opravka z izdajo računov.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Ni se strinjalo s stališčem prvostopenjskega sodišča, da pogoj iz prvega odstavka 110. člena ni izpolnjen. Gre za delavca na delovnem mestu prodajalca, ki je bil ves čas v stiku z denarjem in pri tem v krajšem časovnem obdobju ni ravnal tako, kot so to od njega zahtevala interna navodila. Ne gre za ravnaje majhnega pomena, od delavcev na delovnih mestih, na katerih prihajajo v stik z denarjem, se upravičeno pričakuje večja stopnja zaupanja, ki ga glede na ugotovljena ravnanja tožnika ni več mogoče ohraniti.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo in „uveljavlja vse revizijske razloge iz 370. člena Zakona o pravdnem postopku“. Navaja, da je izredna odpove pogodbe o zaposlitvi predvidena izključno za primer, ko nadaljevanje delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka ni več mogoča. Storjene kršitve nimajo takšne teže, da bi se porušilo zaupanje do te mere, da bi bili podani pogoji za podajo izredne odpovedi. Dvakratni nenamerni poseg v izdani račun, v skupni vrednosti 2,65 EUR, ki si ga tožnik ni prisvojil, je posledica napak, ki se v delovnem procesu lahko zgodijo. Navodila o prepovedi prodaje alkoholnih pijač med 21. uro zvečer in 7.00 uro zjutraj pa se niso dosledno spoštovala. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen 26 let in v tem času ni prejel niti opomina kaj šele kakšne druge sankcije. Tožnik je priden in lojalen delavec in si ni nikoli prisvojil niti centa. Tudi poslovodja je povedal, da blagajna nikoli ni bila in ni mogla biti vodena natančno zaradi pogostih okvar, blokad posamezne črpalke. Nikoli ni kasiral mimo blagajne, ni kradel in kršitve ni poskušal prikriti. Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, saj tožnik ni ravnal malomarno, ampak zgolj slučajno, nepremišljeno, kar ne zadošča za opredelitev odpovednega razloga po ZDR. Niso vsi posegi v tipko spremeni/briši enaki in ne pomenijo odtujevanje denarja.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člen ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Tožnik sicer uveljavlja vse revizijske razloge, vendar zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne konkretizira niti ne utemelji tako, da bi bilo mogoče ugotoviti, kakšno in katero kršitev ima morda v mislih. Zato v tem delu izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti.

7. Že sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik storil očitane kršitve (česar tožnik niti ne zanika) in nato na podlagi izvedenega dokaznega postopka presodilo, da pomenijo utemeljen odpovedni razlog po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, to je, da gre za hujše kršitve, storjene naklepoma ali iz hude malomarnosti. Tožnik se zoper odločitev v tem delu ni pritožil, razumljivo da tudi tožena stranka ne, zaradi česar se tudi sodišče druge stopnje v ta del odločitve prvostopnega sodišča ni spuščalo. Predmet revizijske presoje je le odločitev sodišča druge stopnje, ki je drugače kot sodišče prve stopnje, presodilo, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, ni (bilo) mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

8. Res je, da določba prvega odstavka 110. člena ZDR pomeni, da tudi ugotovljena hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, storjena naklepoma ali iz hude malomarnosti, ne pomeni nujno, da so izpolnjeni vsi pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pri presoji, ali je kljub temu (še) mogoče nadaljevati delovno razmerje, je treba upoštevati vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank. "Vse okoliščine" se nanašajo zlasti na naravo, težo in posledice kršitve, v zvezi s presojo "interesov obeh pogodbenih strank" pa je pomembno zlasti medsebojno zaupanje oziroma kako je kršitev vplivala na medsebojno razmerje strank. V nekaterih primerih je že narava ali teža dejanja oziroma teža posledic kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti takšna, da lahko privede do (popolne) izgube zaupanja in s tem možnosti nadaljevanja delovnega razmerja.

9. Sodišče druge stopnje je presodilo, da je tožena stranka zaradi njegovih ravnanj v tožnika kot izkušenega delavca z večletnimi delovnimi izkušnjami, ki je dobro poznal navodila in pravila dela, utemeljeno izgubila zaupanje, zaradi česar ni več mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Tožnik v reviziji ugotovitvam, ki so privedle do take ocene ne oporeka. Dejansko uveljavlja le, da bi moralo sodišče upoštevati tudi določene okoliščine na njegovi strani - toda neutemeljeno. Glede prepovedane prodaje alkoholnih pijač je sicer res, da je bila taka kršitev ugotovljena še pri štirih delavcih. Toda iz dejanskih ugotovitev sodišča izhaja, da je tožena stranka za vse ugotovila, da so s tem kršili pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Strožje obravnavanje tožnika je posledica tega, da je tožnik storil še druge hujše kršitve in predvsem zaradi teh je prišlo do porušenja zaupanja vanj. Okoliščina, da so najožji sodelavci „na njegovi strani“ pa ne pomeni, da tožena stranka kot delodajalec, ni mogla izgubiti zaupanja. Dejstvo, da tožena stranka tožniku ni takoj prepovedala opravljanja dela, ko je bila seznanjena z njegovimi kršitvami in je s tem počakala na izdajo izredne odpovedi, na presojo obstoja pogoja iz prvega odstavka 110. člena ZDR ne more vplivati. Gre le za možnost, kjer se lahko upošteva, da delavec očitke v (obveznem) zagovoru tudi zadovoljivo pojasni ali ovrže. 10. Glede na navedeno zatrjevani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.