Jedro

Tožnik (prodajalec v bencinskem servisu) stranki, ki je kupila in plačala blago, ni izdal in vročil ustreznega računa za omenjen nakup, temveč je po odhodku stranke izpred prodajnega pulta neupravičeno posegel v odprt, še nezaključen račun in z njega s pomočjo tipke "spremeni/briši" izbrisal postavko za kupljeno blago ter na tak način v celoti izbrisal račun za nakupljeno blago in s tem ustvaril gotovinski višek. Zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR.

Za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora biti ob z zakonom določenih razlogih izpolnjen tudi pogoj, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Takšnega zaupanja glede na ugotovljena ravnanja tožnika ni mogoče več ohraniti. S takšnimi in podobnimi ravnanji, kot so bila ugotovljena, se ustvarjajo okoliščine, ki prodajalcu omogočajo neupravičeno odtujevanje denarja. Ne glede na posamične majhne zneske gre za dejanja, ki lahko škodujejo poslovnim interesom delodajalca. V daljšem obdobju pa lahko pomenijo tudi nevarnost večjega oškodovanja. Zato je tožena stranka v tožnika, ki je bil izkušen delavec - prodajalec z večletnimi delovnimi izkušnjami, ki je dobro poznal navodila in pravila dela pri tožencu, utemeljeno izgubila zaupanje in z njim ni mogoče več nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: "1. Ugotovi se, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 12. 2012, ki jo je tožena stranka podala tožeči stranki nezakonita in se razveljavi.

2. Tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 21. 12. 2012 in ji še vedno traja.

3. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati in vrniti na delo, na delovno mesto prodajalec in jo za obdobje od prenehanja delovnega razmerje do vrnitve na delo prijaviti v zavarovanje, za vpis v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, ji za isto obdobje obračunati bruto zneske mesečnih nadomestil plač, upoštevaje bruto plačo, ki bi bila tožeči stranki izplačana, če bi v istem obdobju delala pri toženi stranki, plačati od tako obračunanih zneskov predpisane davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati mesečne zneske nadomestil plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od vsakega 18. dne v mesecu, za pretekli mesec do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo." Tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 12. 2012 nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka); da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 21. 12. 2012 in mu še vedno traja, ter da ga je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo in mu za ves čas priznati delovno razmerje do vrnitve na delo, ga prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco in mu obračunati bruto zneske mesečnih nadomestil plač, upoštevaje bruto plačo, ki mu bi bila izplačana, če bi v istem obdobju delal pri toženi stranki, od bruto zneskov plačati prispevke in davke, ter jim izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. in III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 838,75 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od izteka dneva izpolnitve dalje do plačila, na fiduciarni transakcijski račun pooblaščenca tožeče stranke v 15 dneh pod izvršbo (IV. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne oziroma nepopolno ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi izvedenega predpisanega postopka, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 12. 2012 pravočasna in v skladu z rokom določenim v 2. odstavku 110. člena ZDR, da je tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, da je tožnik očitane kršitve storil naklepno ter da je neizdaja računa oziroma neupravičeno poseganje v aplikacijo za pripravo računa zagotovo hujša kršitev delovnih obveznosti, zaradi katerih je lahko porušeno zaupanje med delavcem in delodajalcem, češ da je odgovornost prodajalcev za pravilno izračunavanje blaga in izdajanje računov treba šteti za strogo poklicno odgovornost. Kljub temu je sodišče sklenilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker naj v obravnavanem primeru ne bi obstajal kumulativni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz 1. odstavka 110. člena ZDR. Odločitev je sodišče prve stopnje oprlo na ugotovitev, da je bil tožnik pri tožencu zaposlen že 26 let in da nikoli prej ni bilo ugotovljeno, da bi kršil delovne obveznosti, da je bil dober delavec, da je očitane kršitve priznal in da je ves čas postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi normalno delal, saj mu toženec nikoli ni prepovedal opravljanje dela. Po mnenju sodišča prve stopnje je celo odločilno, da tožena stranka tožniku ni prepovedala opravljanje dela. Sodišče prve stopnje je namreč prepričano, da bi tožena stranka, če bi bilo zaupanje med strankama res porušeno do te mere, kot toženec to zatrjuje, zagotovo sprejel enega od omenjenih ukrepov. Primarno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje preseglo tožbeni zahtevek in tožniku prisodilo več kot je zahteval. Sodišče je očitno spregledalo, da je tožnik v pripravljalni vlogi z dne 10. 4. 2013 spremenil tožbeni zahtevek tako, da je datum 21. 12. 2012 spremenil v datum 1. 3. 2013, ker je zatrjeval, da je za obdobje od 21. 12. 2012 do 28. 2. 2013 našel zaposlitev za določen čas. Navedeno pomeni, da je tožnik po 28. 2. 2013 dalje prejemal denarno nadomestilo na zavodu za zaposlovanje, zato bi bil po 1. 3. 2013 upravičen kvečjemu do razlike med denarnim nadomestilom, ki ga je prejemal in plačo, ki bi jo prejemal. Sodišče je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je v sodbi navedlo in se opredelilo zgolj do razlogov in okoliščin na strani tožnika. Toženčeve navedbe v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi so potrdile tudi zaslišane priče. A.A. je tako izpovedal, da glede določenih kršitev (gre za naklepne hujše kršitve delovnih obveznosti) v zvezi s prepovedano uporabo tipke "spremeni/briši", izdajanje fiktivnih računov in zlorabami B. kartic, pri tožencu velja politika ničelne tolerance, saj bi ob morebitnem toleriranju takšnih kršitev, ki izpolnjujejo tudi zakonske znake kaznivih dejanj, tožencu lahko nastala velika premoženja škoda. Potrdil je tudi, da se delavce na bencinskih servisih na sestankih in vseh izobraževanjih izrecno opozarja na prepoved zlorabe tipke "spremeni/briši" in tudi za sankcijo, ki sledi takšnim kršitvam. Tudi priča C.C. je potrdil, da so uporabo tipke "spremeni/briši" poznali vsi prodajalci in da mu je D.D., vodja službe notranjega nadzora po ugotovljenih kršitvah 20. 11. 2012 izrecno naročil, naj poostri kontrolo med zaposlenimi. Tudi direktor OE E., F.F. je v zvezi z uveljavljeno ničelno toleranco pri toženi stranki izpovedal, da je do tožnika po ugotovljenih kršitvah izgubil zaupanje in da so bili o navodilih in uporabi tipke spremeni/briši seznanjeni vsi zaposleni. Sodišče prve stopnje navedenih navedb toženca ni obravnavalo in se do njih v izpodbijani sodbi ni opredelilo, čeprav je v uveljavljani sodni praksi Vrhovnega sodišča RS že izoblikovano stališče, da je zaupanje v samostojno zakonito delo prodajalca blagajnika neobhodno za opravljanje takšnega dela delavca. Iz dokaznega postopka pa dejansko izhaja, da toženec tožniku ni več zaupal. Sodišče prve stopnje je torej napačno uporabilo določilo 1. odstavka 110. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je tudi napačno uporabilo materialno pravo, ko je kot odločilno okoliščino za svojo odločitev, da v konkretnem primeru ne obstaja subjektivni pogoj za izredno odpoved iz 1. odstavka 110. člena ZDR upoštevalo dejstvo, da toženec tožniku med postopkom izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni prepovedal opravljati dela. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 140/2012, v kateri je Vrhovno sodišče RS izrecno napisalo, da dejstvo, da tožena stranka ni tožniku takoj prepovedala opravljanje dela blagajnika, ko je bila seznanjena z njegovo kršitvijo in je s tem počakala na izdajo izredne odpovedi, na presojo navedenega pogoja ne more vplivati. Glede na navedeno je jasno, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je neuporabo instituta po 1. odstavku 110. člena ZDR tožencu štelo kot odločilno okoliščino za svoj zaključek, da v obravnavani zadevi ne obstoji subjektivni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Toženec še opozarja, da je tožnik trditev o tem, da naj subjektivni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ne bi obstajal, ni navedel pravočasno in da se je v dokaznem postopku izkazalo, da je toženec po ugotovitvi kršitev, ki se očitajo tožniku, zaradi izgube zaupanja poostril nadzor nad delom tožnika. Tožena stranka je torej za tožnika, ki je bil izkušen delavec in ki je dobro poznal navodila in pravila dela pri tožencu, zaradi njegovih večkratnih naklepnih hujših kršitev delovnih obveznosti, ki izpolnjujejo tudi znake kaznivih dejanj, kršitev davčnih predpisov in druge veljavne zakonodaje, odnosa tožnika do storjenih kršitev in navsezadnje suma, ki pri tožencu še vedno obstaja, da si je tožnik protipravno prisvojil ustvarjene gotovinske viške, utemeljeno izgubil zaupanje in z njim ni mogel več nadaljevati delovnega razmerja niti do poteka odpovednega roka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava.

V skladu s 110. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) lahko delodajalec redno odpove pogodbe o zaposlitvi, če obstajajo razlogi določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Po določbah 111. člena ZDR delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če je delavec kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alinea 1. odstavka), če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alinea 1. odstavka) ter v drugih taksativno naštetih primerih. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec podati najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga (2. odstavek 110. člena ZDR). V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh, pa do ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. Delodajalec mora dokazati utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ter dejstvo, da ob upoštevanju vseh okoliščin interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izreka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (prvi odstavek 110. člena ZDR).

Tožena stranka je tožniku z dne 14. 12. 2012 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 1. in 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. Tožena stranka je tožniku očitala: - da je dne 3. 9. 2012 stranki, ki je kupila in plačala blago v vrednosti 2,10 EUR, naj ne bi izdal in vročil ustreznega računa za omenjen nakup, temveč naj bi po odhodku stranke izpred prodajnega pulta neupravičeno posegel v odprt, še nezaključen račun in z njega s pomočjo tipke "spremeni/briši" izbrisal postavko za kupljeno blago ter na takšen način v celoti počistil račun za nakupljeno blago in s tem ustvaril gotovinski višek v vrednosti 2,10 EUR; - da je dne 7. 10. 2012 v nasprotju z navodili delodajalca in Zakonom o omejevanju porabe alkohola stranki prodal eno pločevinko piva; - da je dne 20. 10. 2012 med delovnim časom v nasprotju z navodili delodajalca in Zakonom o omejevanju porabe alkohola stranki prodal eno pločevinko piva G. in eno pločevinko piva H. ter da je dne 22. 10. 2012 stranki, ki je kupila blago v skupni vrednosti 1,29 EUR naj ne bi izdal in vročil ustreznega računa za omenjen nakup, temveč naj bi po odhodu stranke izpred prodajnega pulta neupravičeno posegel v odprt in še nezaključen račun in iz njega s pomočjo tipke "spremeni/briši", v nasprotju z navodili delodajalca izbrisal postavko za kupljeno blago. Tožena stranka je tožniku očitala, da je s takim ravnanjem huje in naklepoma kršil svoje pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja, navodila toženca in določila ZDR, izpolnil pa je tudi znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po 235. členu KZ-1 in znake prekrškov po ZDDV-1 in ZVPOT.

Sodišče prve stopnje je pravilo presodilo, da je tožena stranka pri podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi spoštovala določbe ZDR o postopku pred odpovedjo. Pravilna je tudi ugotovitev, da je bila izredna odpoved podana pravočasno, v okviru 30 dnevnega subjektivnega prekluzivnega roka za podajo izredne odpovedi s strani delodajalca, ki je določen v 2. odstavku 110. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožniku dokazala očitane kršitve pogodbenih in drugih delovnih obveznosti, ki imajo znake kaznivih dejanj, tožnik pa očitanih kršitev tudi ni zanikal. Za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, mora biti ob z zakonom določenih razlogih, izpolnjen tudi pogoj, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Pritožbeno sodišče s stališčem sodišča prve stopnje, da ta pogoj ni izpolnjen, ne soglaša. Kot bistven razlog, da ni podan kumulativni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delodajalca delavcu, opredeljen v 1. odstavka 110. člena ZDR, je sodišče upoštevalo, da tožena stranka potem, ko se je seznanila s tožnikovimi kršitvami, ni tožniku prepovedala opravljanje dela. Ker tožniku ni prepovedala dela, je ocenilo, da med strankama zaupanje ni bilo porušeno do te mere, da bi bilo nadaljevanje delovnega razmerja nemogoče. Tožena stranka je v obrazložitvi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedla, da je zaradi narave očitanih ravnanj izgubila zaupanje v tožnika, zato ni možnosti za nadaljevanje delovnega razmerja.

V konkretnem primeru gre za delavca na delovnem mestu prodajalca, ki je bil ves čas v stiku z denarjem in za katerega se je v krajšem časovnem obdobju ugotovilo, da prav pri poslovanju s strankami in pri tem z denarjem ni ravnal tako, kot so od njega zahtevala interna navodila delodajalca. Revizijsko sodišče je že v sodbi VIII Ips 224/2004 z dne 22. 3. 2005, kakor tudi v sodbi VIII Ips 199/2013 z dne 24. 3. 2014 ugotovilo, da prirejanje dela na blagajni, tako da omogoča zaračunavanje in kasiranje denarja mimo blagajne, ne more pomeniti ravnanja majhnega pomena, ki bi izključevalo delavčevo disciplinsko odgovornost, ne glede na višino na tak način protipravno prisvojenih zneskov. Revizijsko sodišče je v navedenih zadevah tudi poudarilo, da je zaupanje med delavcem in delodajalcem še toliko bolj nujno potrebno pri poslovanju z denarjem. Od delavcev na delovnih mestih, na katerih ti prihajajo neposredno v stik z denarjem, se namreč upravičeno pričakuje večja stopnja zaupanja. Takšnega zaupanja glede na ugotovljena ravnanja tožnika, po presoji odpovednega razloga ni mogoče več ohraniti. Razumljivo je, da se takšnimi podobnimi ravnanji, kot so bila ugotovljena, ustvarjajo okoliščine, ki prodajalcu omogočajo neupravičeno odtujevanje denarja. Ne glede na posamične majhne zneske, gre za dejanja, ki lahko škodujejo poslovnim interesom delodajalca. V daljšem obdobju pa lahko pomenijo tudi nevarnost večjega oškodovanja. Pritožbeno sodišče se zato strinja s pritožbeno navedbo, da je tožena stranka v tožnika, ki je bil izkušen delavec - prodajalec, z večletnimi delovnimi izkušnjami, ki je dobro poznal navodila in pravila dela pri tožencu utemeljeno izgubila zaupanje in z njim ni mogoče več nadaljevati delovnega razmerja niti do odpovednega roka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (5. alinea 358. člena ZPP).

Zaradi spremembe odločbe je bilo potrebno na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP na novo odločiti o stroških postopka. Ker tožnik v sporu ni uspel, sam krije svoje stroške postopka.