Jedro

Na zakonitost ravnanja tožene stranke pred podajo odpovedi ne vpliva dejstvo, da je tožnika seznanila s tem, da poteka zagovor v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. To namreč ne pomeni, da ne bi smela naknadno, ko je ugotovila, da so podani pogoji za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, podati redne odpovedi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi brez datuma, ki jo je tožnik prejel dne 19. 6. 2008, nezakonita in da tožniku delovno razmerje, sklenjeno po pogodbi o zaposlitvi z dne 29. 12. 2006, pri toženi stranki ni prenehalo 18. 7. 2008 in še vedno traja, da je tožena stranka dolžna pozvati tožnika na delo v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe, mu za obdobje od 18. 7. 2008 do ponovne reintegracije v delovno razmerje obračunati vse zapadle bruto plače in druge bruto prejemke iz delovnega razmerja in odvesti od bruto plač in ostalih bruto prejemkov iz delovnega razmerja pripadajoče davke in prispevke, nato tožniku izplačati neto plače ter ostale neto prejemke iz delovnega razmerja za čas od 18. 7. 2008 do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne neto plače in zapadlosti posameznega neto prejemka iz delovnega razmerja, vse v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe, mu vpisati v delovno knjižico delovno dobo za čas od 18. 7. 2008 dalje do ponovne reintegracije v delovno razmerje (vse I. točka izreka). Odločilo je, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo premeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Najprej ugotavlja, da je odločitev sodišča v nasprotju s 83. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR). Tožena stranka je tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ne da bi tožnika v dopisu „opozorilo“ obvestila o vsebini kršitve in mu omogočila pripravo na zagovor. Z opozorilom z dne 14. 12. 2007 je tožnika obvestila o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov v primeru ponovne kršitve in sicer zaradi tega, ker je dne 29. 11. 2007 kršil pogodbo o zaposlitvi in je s svojim vozilom I., reg. št. …., ne da bi vozilo ob izhodu pregledala varnostna služba, zapustil objekt tožene stranke. Opozorilo se konkretno in izrecno glasi na odpoved pogodbe o zaposlitvi v primeru tovrstne kršitve pogodbenih obveznosti, medtem, ko se predmetna odpoved delovnega razmerja ne nanaša na opisano kršitev delovnih obveznosti, zato tožniku ni bila dana možnost pripraviti se na zagovor, saj je tožena stranka v obvestilu pred zagovorom dne 23. 5. 2008 ni navedla, da bo tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 3. alineji 88. člena ZDR in niti zaradi kakšne pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Nadalje navaja, da odpoved ni bila pravilno odpovedana, saj mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga najkasneje v 60-ih dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v šestih mesecih od nastanka kršitve pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila. Tožnik očitane kršitve iz opozorila z dne 14. 12. 2007 ni ponovil, zato je odpoved nezakonita že iz tega razloga, ker je bila podana brez predhodnega pisnega obvestila k opustitvi kršitev delovnih obveznosti. Sodišče je nadalje napačno subsumiralo dejansko stanje pod pravno normo, saj iz 4. alinee obvestila voznikom z dne 16. 12. 2006 izhaja, da je bil tožnik dolžan pregledati robo in število zabojev oziroma kartonov, ki jih nalaga, kar je tožnik izvedel brezhibno, o čemer pa sodba nima razlogov. Tožnik je namreč ustrezno pazil, da je bilo naloženo meso ustrezno popisano. Skrbno je preštel vse zaboje in podpisal dobavnico. Zato takšno ravnanje tožnika ne more predstavljati malomarnosti pri delu oziroma hujše kršitve delovnih obveznosti. Vozniki pri toženi stranki so pregledovali blago po količini in sicer tako, da so prešteli le zaboje, kar sta potrdili priči B.P. in L.K., ki je sedaj zaposlen v podjetju K.Y.T. kot zunanji voznik. Sodišče prve stopnje nadalje razloguje, da so zaslišani vozniki potrdili, da se količina pripravljenega mesa ni vedno ujemala s podatki na odpremnici in da mesa kljub nepravilnostim niso nikoli posebej tehtali na tehtnici blizu nakladalne rampe. Vseeno pa je arbitrarno štelo, da je bilo ravnanje voznikov malomarno ter verjelo priči S.Č., vodji avtoparka, da je voznike večkrat opozarjal na kontrolo blaga. V kolikor bi tožena stranka jasno in konkretno pričakovala in zahtevala od voznikov kontrolo blaga po kakovosti, bi to v opozorilu z dne 16. 2. 2006 jasno zapisala. Sodišče prve stopnje po mnenju tožnika enostransko povzema dokaz tožene stranke (B6), da je voznike na sestanku dne 21. 5. 2007 obvestila, da morajo pri nalaganju preveriti, če se naložena roba ujema z dobavnicami. Izpodbijana sodba nima razlogov o vsebini dobavnice, predvsem kateri podatki so vpisani na dobavnici in ali je zabeleženo blago tako po kakovosti kot po količini. Za kakovost blaga namreč lahko odgovarjajo le tisti, ki polnijo zaboje oziroma kartone, saj so le ti usposobljeni preverjati kvaliteto in vrsto blaga, tožnik pa je kot voznik dolžan in sposoben preverjati in odgovarjati le za količino blaga in še to po enotah zabojev oziroma kartonov, ne pa tudi za kontrolo kakovosti blaga v samem zaboju. Neživljenjsko si je predstavljati, da bi moral voznik preverjati kakovost blaga. Zato meni, da je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je ravnal v nasprotju z navodili, kar sodišče utemeljuje z izpovedbo M.Z. Tožnik je izpovedal, da se je v zadnjih treh letih pred 19. 5. 2008 dogajalo, da je bila ugotovljena razlika v količini med naloženim in zapisanim blagom na dobavnici, vendar tožena stranka zoper tožnika ni ukrepala. Sodišče to nedopustno šteje tožniku v breme, ob ugotovljenih odstopanjih v količini blaga pa je tožnik vedno vrnil blago v skladišče, kjer so bile nepravilnosti odpravljene. Takšna delovna praksa povsem ekskulpira tožnika očitane kršitve delovnih obveznosti, torej ravno obratno kot je štelo sodišče prve stopnje. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP), je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju je pravilno uporabilo materialno pravo.

Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, v nadaljevanju ZDR) v 88. členu določa, da lahko delodajalec redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (v nadaljevanju: krivdni razlog). V skladu s 5. odstavkom 88. člena ZDR mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, delodajalec lahko poda odpoved o zaposlitvi v 30 dneh, odkar se je izvedelo za kršitev pogodbe ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in za storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. Po določbi 83. člena ZDR mora pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga delodajalec pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve.

Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka zakonito izvedla postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je bil v skladu s 1. odstavkom 83. člena ZDR predhodno že pisno opozorjen zaradi kršitve, ki jo je storil 29. 12. 2007, s tem, ko je s svojim tovornim vozilom I. …. brez dovoljenja in brez pregleda vozila s strani varnostnika zapustil objekt delodajalca, pri tem pa dobavnico zgolj odvrgel na polico. Iz obvestila (priloga B11) izhaja, da je bil tožnik opozorjen, da mu bo v primeru tovrstne kršitve in kršitve drugih pogodbenih delovnih obveznosti delodajalec lahko odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. Zmotno je razlogovanje tožnika, da lahko tožena stranka odpove pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga le iz istega razloga oziroma zaradi enake kršitve, kot je bila zajeta v pisnem opozorilu. Bistveno je, da gre za kršitev delovnih obveznosti, pri tem pa ni potrebno, da gre za identično kršitev. Zato v tem delu pritožba neutemeljeno navaja, da je bila s tem, ko je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi zaradi drugačne kršitve, kot je bila kršitev, zaradi katere je bil predhodno pisno opozorjen, odpoved nezakonita.

Kot je nadalje pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je bil tožnik v pisni obdolžitvi jasno seznanjen s kršitvijo, ki mu jo tožena stranka očita, torej je lahko pripravil obrambo. Seznanjen je bil tudi s tem, da mu lahko tožena stranka odpove pogodbo o zaposlitvi. Čeprav iz pisne obdolžitve izhaja, da gre za možnost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pa to ne pomeni, da tožena stranka ne bi smela potem, ko je ugotovila, da so podani pogoji za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, pogodbo odpovedati iz tega razloga in ne iz razloga, ki ga je navedla v obvestilu o možnosti zagovora pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (A3). Zaradi navedenega redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita, pritožba pa v delu, ki se nanaša na zatrjevane „procesne“ kršitve pred podajo izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni utemeljena.

Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik s svojim ravnanjem kršil pogodbene obveznosti v smislu 31., 32. in 35. člena ZDR, saj je v nasprotju z določili pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 12. 2006 prevzel več blaga, kot je bilo to določeno oziroma navedeno v dobavnici. Po 3. alinei 2. odstavka člena II. pogodbe o zaposlitvi bi namreč moral blago naložiti in razložiti tako količinsko kot tudi glede kakovosti v skladu z dokumentacijo. Sodišče prve stopnje je glede obveznosti, da voznik količinsko in kakovostno pregleda blago, v celoti sledilo navedbam tožene stranke, ki so jih potrdile zaslišane priče in sicer S.Č., vodja avtoparka in B.C., vodja prodaje pri toženi stranki, ki sta pojasnila, da so bili vsi vozniki pri toženi stranki posebej zadolženi, oziroma opozorjeni, da pri prevzemu blago količinsko in kakovostno pregledajo. V zvezi s tem se tožnik ne more uspešno sklicevati na domnevno prakso nekaterih voznikov, ki so zaslišani kot priče povedali, da blaga niso preverjali in tehtali, oziroma, da so le prešteli zaboje, ki so jih prevzeli. Prav tako ne more biti bistven očitek pritožbe, da tožnik ni usposobljen za količinski pregled oziroma kakovostni pregled mesa, saj je vodja prodaje tožene stranke pojasnil, da je bilo v konkretnem primeru blago vakumirano, na njem je bila zapisana tudi teža in vrsta mesa, tako da ni moglo prihajati do napak. Če pa blago ni bilo pakirano, iz dokaznega postopka izhaja, da je voznik lahko voznik pri pregledu ugotovil vrsto, kot tudi količino blaga, ki ga je prevzel. Ker je bil tožnik že predhodno opozorjen na možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve po 1. odstavku 83. člena ZDR, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da so podani vsi pogoji za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga po 3. alineji 1. odstavka 88. člena ZDR ter tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reparacijo in reintegracijo, utemeljeno zavrnilo.

Zaradi vsega navedenega je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe v skladu z 2. odstavkom 165. člena ZPP, v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.