Jedro

Tožena stranka je dokazala zakoniti razlog (začasno povečan obseg dela) za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Dokazala je, da je za delo na nekaterih projektih zadolžila bolj izkušene delavce, ki so bili zaposleni za nedoločen čas, tako da je na izpraznjenih delih nastala začasna potreba po dodatnem delu in sicer do vrnitve delavcev na »svoja« delovna mesta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je bila pogodba o zaposlitvi, ki sta jo dne 7.3.2006 sklenili tožeča in tožena stranka, nezakonito sklenjena za določen čas; za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja ter vpis delovne dobe v delovno knjižico tudi od 7.3.2007 dalje ter za poziv tožeče stranke nazaj na delo, za plačilo plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 7.3.2007 do vrnitve na delo ter za plačilo vseh davkov in prispevkov v skladu z zakonom. Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka s tem, da je zgolj "kot nepotrebne" in brez obrazložitve zavrnilo s strani tožeče stranke predlagane dokaze: zaslišanje direktorja tožeče stranke dr. V.K., predložitev bilanc uspeha tožene stranke za leta 2004, 2005 in 2006 ter vmesno bilanco za leto 2007, predložitev podatkov o številu zaposlenih pri toženi stranki v polletnih intervalih od 1.1.2004 do 30.6.2007 ter predložitev podatkov o številu zaposlenih pri toženi stranki na delovnem mestu monter za isto obdobje. Predlagani dokazi bi pripomogli k ugotovitvi resničnega in popolnega dejanskega stanja. Razvidne bi bile potrebe tožene stranke po zaposlovanju oziroma ali so le-te začasne ali trajne narave, s čimer bi tožeča stranka lahko dokazovala, da se potrebe po zaposlenih pri toženi stranki spreminjajo s takšnimi trendi, da ni mogoče govoriti o začasnem povečanju potreb po delavcih. Dalje pritožba navaja, da je obrazložitev izpodbijane odločbe v nasprotju z listinami v spisu in sicer z vsebino izpovedbe priče Ž.Š., ki je izpovedoval le za svoj oddelek in ne za toženo stranko kot celoto, kot je v obrazložitvi zapisalo sodišče prve stopnje. S tem naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar ima za posledico nezakonitost in nepravilnost izpodbijane sodbe. Pritožnik uveljavlja tudi razlog zmotne uporabe materialnega prava, predvsem 52. člena ZDR. Razlog zaposlitve za določen čas v pogodbi o zaposlitvi ni bil izrecno in določno naveden; bil je le prepisan tako, kot je naveden v zakonu, ni pa bil v ničemer obrazložen. Iz tega razloga je pogodbo o zaposlitvi potrebno šteti kot nezakonito sklenjeno, delovno razmerje pa smatrati kot transformirano v delovno razmerje, sklenjeno za nedoločen čas. Pritožba se dalje sklicuje tudi na razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je zgolj z zaslišanjem priče Ž.Š. in vpogledom v listine, ki jih je prav tako pripravil slednji, lahko ugotovilo le tisti del dejanskega stanja, o katerem je omenjena priča vedela izpovedati – to pa so po mnenju pritožbe le okoliščine na njegovem oddelku in ne dejansko stanje, ki je veljalo za toženo stranko kot celoto. Nepopolnost ugotovitve dejanskega stanja pa je posledica zavrnitve dokaznih predlogov tožeče stranke. Sodišče ni z ničemer ugotavljalo niti ugotovilo, kakšne so bile dejanske potrebe tožene stranke kot delodajalca v času, ko je s tožečo stranko sklepala pogodbo o zaposlitvi za določen čas zaradi povečanega obsega dela. Tožeča stranka namreč ves čas vztraja, da pri toženi stranki ne gre za povečan obseg dela, temveč za trend večanja obsega dela, ki je stalen.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka ni zagrešilo, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo, prav tako je pravilno uporabilo materialno pravo.

Z zavrnitvijo dokaznih predlogov tožene stranke kot nepotrebnih za odločitev sodišče ni storilo bistvene kršitve iz 14. točke 339. člena ZPP. Kot je razvidno že iz obrazložitve sodišča prve stopnje, je bilo predmet odločanja in dokazovanja vprašanje, ali je obstajal zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Dokazne predloge po predložitvi podatkov o bilancah uspeha ter številu zaposlenih pri toženi stranki je tako sodišče prve stopnje utemeljeno in v skladu z 213. členom ZPP zavrnilo kot nepotrebne za odločitev v zadevi. Dejstvo, da zavrnitve ni podrobneje obrazložilo, pa ne predstavlja pomanjkljivosti, zaradi katere se sodba ne bi mogla preizkusiti; sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in razumljivi. Prav tako ni podano nasprotje med tem, kar je o vsebini listin in zapisnikov z glavne obravnave navedeno v obrazložitvi sodišča prve stopnje in med samimi listinami oziroma zapisniki (izpovedbo priče Ž.Š.), kot neutemeljeno navaja pritožba.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnik s toženo stranko kot delodajalcem zaradi začasno povečanega obsega dela dne 7.3.2006 sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 7.3.2006 do 6.3.2007 za delovno mesto monter modelov črpalk in turbin. Tožena stranka je v letih 2005 in 2006 pridobila delo na osmih projektih (priloga B2) in delo na projektu S. R., kot je izpovedal priča Ž.Š. Iz tega razloga je prišlo pri toženi stranki do povečanega obsega dela, saj so bili na te projekte neposredno razporejeni njeni za nedoločen čas zaposleni delavci, na njihovo redno delo pa dva delavca, ki ju je tožena stranka zaposlila za določen čas. Pri toženi stranki je zaradi dela na projektih, kamor je razporedila svoje za nedoločen čas zaposlene delavce, na delih, ki so jih ti delavci sicer opravljali (pred razporeditvijo), nastal povečan obseg dela, ki je bil začasen – do zaključka del na projektih, saj so se potem ti delavci s projektov vrnili. Potreba po delu tožnika je tako obstajala le za čas, ko so delavci tožene stranke, zaposleni za nedoločen čas, delali na predmetnih projektih. Sodišče prve stopnje je tako zaključilo, da je razlog sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas zakonit ter v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek.

Pritožbeno sodišče v pretežnem delu soglaša s pravilnimi dejanskimi in pravnimi zaključki izpodbijane sodbe.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) v 52. členu določa pogoje, pod katerimi se lahko sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas. Skladno s to določbo se pogodba o zaposlitvi lahko sklene za določen čas tudi, če gre za nadomeščanje začasno odsotnega delavca (2. alineja) ali v primeru začasno povečanega obsega dela (3. alineja). Po 1. odstavku 53. člena ZDR se pogodba o zaposlitvi lahko sklene za omejen čas, ki je potreben, da se delo v primerih, navedenih v 1. odstavku 52. člena ZDR, opravi. Če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo ali če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (54. člen ZDR). V slednjem primeru gre torej za transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas.

Na podlagi prepričljive izpovedbe priče Ž.Š., vodje laboratorija in tožniku nadrejenega delavca, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva, potrebna za odločitev v obravnavani zadevi. Ž.Š. je bil kot tožnikov nadrejeni in kot vodja enote Laboratorij dobro seznanjen s projekti tožene stranke; kot priča je vedel jasno in prepričljivo izpovedati o vseh pomembnih okoliščinah in razlogih, povezanih s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Pred njenim podpisom je celo sam parafiral pogodbo, ob njeni sklenitvi je tožnika seznanil s pravicami in obveznostmi, pa tudi sicer je kot tožnikov neposredno nadrejeni gotovo najbolj seznanjen z okoliščinami v zvezi s konkretnim sporom. Zato je neutemeljen očitek pritožbe, da tožena stranka ni dokazala svoje trditve, da je bila potreba po delu tožeče stranke le začasna. Tožena stranka je določno navedla posamezne projekte, iz podatkov o njihovem trajanju pa je razvidno, da se v pretežnem delu pokrivajo ravno s trajanjem zaposlitve tožnika pri toženi stranki. Dodaten dokaz, da je bil tožnik zaposlen le za čas do dokončanja projektov je tudi ponudba tožene stranke tožniku za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas treh mesecev, zaradi dokončanja enega od projektov – izgradnje cevne postaje (B3), ki se do prenehanja prvotne pogodbe – do dne 6.3.2007 še ni zaključil. Iz pogodbe o zaposlitvi (priloga A3) izhaja, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas iz razloga po 3. alineji 1. odstavka 52. člena ZDR – zaradi začasno povečanega obsega dela pri toženi stranki. Glede na navedbe obeh strank ter po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je zaradi dela na projektih, na katere so bili začasno razporejeni nekateri izkušeni, sicer za nedoločen čas zaposleni delavci tožene stranke, pri le-tej na tako izpraznjenih delih nastala začasna potreba po delu in sicer do vrnitve razporejenih delavcev na ta delovna mesta. Glede na to ugotovitev je v tem primeru šlo dejansko za razlog nadomeščanja začasno odsotnega delavca (delavcev) po 2. alineji 1. odstavka 52. člena ZDR. Povečan obseg dela je namreč nastal na delih, neposredno povezanih z izvedbo projektov, zaradi oprave katerih so bili nekateri delavci tožene stranke začasno razporejeni na ta druga dela in je posredno povzročil potrebo po začasni nadomestitvi delavcev, ki so bili razporejeni na projekte. Nastala je torej potreba po nadomestitvi njihovega siceršnjega dela, ki so ga opravljali v laboratoriju na delovnem mestu monterja modelov črpalk in turbin. Prav za to delovno mesto in iz tega razloga je tožeča stranka zaposlila tožečo stranko. Te ugotovitve pritožba ne prereka. Dejstvo, da je v sami pogodbi o zaposlitvi kot razlog za sklenitev pogodbe za določen čas naveden razlog začasno povečanega obsega dela in ne nadomeščanje zaradi povečanega obsega dela začasno odsotnega delavca, ne pomeni, da je pogodba sklenjena nezakonito.

Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena zakonito, ker je zaradi začasno povečanega obsega dela nastala začasna potreba po nadomestitvi delavcev, razporejenih na posamezne projekte. Ker pogodba o zaposlitvi za določen čas ni bila sklenjena v nasprotju z zakonom, tudi ni prišlo do transformacije delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas.

Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka. Le-ti so pravilno odmerjeni na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP in 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.