Jedro

Tožnik (natakar) je storil očitane kršitve (gostom je postregel s kavo in aperitivom, ne da bi evidentiral naročilo in izdal račun; iz žepa je vzel službeno denarnico, iz nje vzel drobiž in ga spravil v žep; iz računalniškega sistema je izbrisal artikle, ki sta jih gostji naročili njegovi sodelavki in naročeno plačali,...). S svojim ravnanjem je huje kršil delovne obveznosti, zato je obstajal utemeljen razlog po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1 za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se razveljavi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 15. 11. 2013 in ugotovi, da tožniku na njeni podlagi delovno razmerje s toženo stranko ni prenehalo 19. 11. 2013, ampak še traja, zato ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, razporediti na njegovo delovno mesto, izplačati vse plače in druge pripadke vezane na delovno razmerje in pogodbo o zaposlitvi št. … z dne 30. 7. 2012, kot da bi delal, zakonske zamudne obresti in razliko med nadomestilom plače za čas od 20. 11. 2013 do 19. 12. 2013, plače za mesec november 2013 v višini 290,14 EUR in plače za vse naslednje mesece v bruto znesku 982,62 EUR z vsemi dodatki do poziva nazaj na delo, plačilo vseh dajatev, vezanih na izplačilo posamezne plače in zakonskih zamudnih obresti od 18. dne v mesecu za pretekli mesec (točka I izreka). Odločilo pa je tudi, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

Zoper sodbo (razen v delu, da tožena stranka sama krije svoje stroške) se pravočasno in iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Navaja, da po njenem mnenju sodišče ni odločilo pravilno, da je opazno arbitriralo, kot je to storil tudi direktor tožene stranke v predsodnem postopku. Vsi očitki tožene stranke temeljijo na nezakonitih dokazih in sicer na nadzornem sistemu tožene stranke in na podatkih računalniškega sistema. Nadzorni sistem je direktor tožene stranke usmeril le na tožnika in ga ni usmeril tudi zoper druge delavce. S tem je kršil načelo enakosti, zato gre za protiustavno nadziranje. Direktor ni imel nobenega razloga, da bi nadziral tožnika, zato je to absolutni mobing, še posebej, ker je bil tožnik pred tem kar dve leti v bolniškem staležu. Kljub temu, da je tem dokazom tožnik nasprotoval ves čas postopka, je sodišče ugotovilo, da ni razloga, da ne bi verjelo direktorju tožene stranke, da je bil nadzor tožnika potreben. Nadalje pritožba navaja, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bil izveden noben dokaz, ki bi pokazal, da je računalniški sistem, ki ga uporablja tožena stranka, verodostojen, da torej na njem ni mogoče spreminjati podatkov, zato so kršitve, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, irelevantne. Zaradi navedenega tožeča stranka ocenjuje ravnanje direktorja in razpravljajočega senata, ki so sprejeli odločitev, da naj bi tožnik delal nezakonito, na podlagi video in računalniškega nadzora, kot nedopustno in nezakonito, saj na nezakonitih ravnanjih ne more temeljiti nobena sodna odločitev. Tožena stranka je zamudila roke za vodenje predsodnega postopka. Nadalje je sodišče prve stopnje storilo tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Nedosledno je upoštevalo 8. člen ZPP. Dokazov ni vestno in skrbno presodilo. Storilo je tudi kršitev po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je ne le v pričanjih, ampak tudi med ostalimi dokazi nasprotje med tem, kar vsebujejo listine in med tem, kar je navedeno v zapisnikih obravnav in tistim, kar je sodišče navedlo v razlogih sodbe. Sodišče je kršilo in zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je bila toženka upravičena uporabiti video nadzor, saj za to ni izkazala razloga. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je, v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče po izvedenem preizkusu ni ugotovilo, da bi sodišče prve stopnje zagrešilo kakšno izmed absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Zlasti ni storilo v pritožbi zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti, njen izrek je razumljiv in ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe. Sodba ima jasne razloge o odločilnih dejstvih, ki si med seboj niso v nasprotju. Prav tako sodišče prve stopnje ni zagrešilo kršitve po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar je navedeno v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami. Sodišče prve stopnje je dosledno upoštevalo določilo 8. člena ZPP, saj je po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odločilo o tem, katera dejstva je štelo za dokazana. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, prav tako pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče se z dejanskimi in pravnimi razlogi, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje sprejelo odločitev, v celoti strinja in jih ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP le še dodaja: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da nekatere pritožbene navedbe, s katerimi pritožba izraža nestrinjanje z odločitvijo sodišča prve stopnje, nikakor niso strokovne, kakor bi bilo pričakovati od pooblaščenca tožnika, ki je prava vešča oseba, saj mejijo na žalitve.

Kot je že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v točki VI obrazložitve, je tožena stranka postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpeljala skladno z določbami Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Skladno z 2. odstavkom 85. člena ZDR-1 je tožnika seznanila z očitanimi kršitvami in ga povabila na zagovor. Udeležil se ga je le njegov pooblaščenec, ki je lahko vpogledal v vse listine, na katerih so temeljili očitki. Ker je tožena stranka za kršitve izvedela 18. 10. 2013 po prejemu poročila detektiva, je odpoved, podana dne 15. 11. 2013, pravočasna, saj je skladno z določbo 2. odstavka 109. člena ZDR-1 podana v roku 30 dni od ugotovitve razloga za izredno odpoved. Zato so pritožbene navedbe, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi prepozna, neutemeljene.

Neutemeljene so pritožbene navedbe o nezakonitosti video nadzora. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka uvedla video nadzor predvsem zaradi številnih tatvin gostom, zato je bil primarni razlog zaščita premoženja gostov, obenem pa je bil razlog tudi zaščita premoženja tožene stranke. Zaposleni so bili z uvedbo video nadzora seznanjeni (obvestila z dne 31. 8. 2012, 5. 9. 2013 in 10. 9. 2013), dne 26. 9. 2013 pa je bil sprejet tudi Pravilnik o varovanju osebnih podatkov pri izvajanju video nadzora. Določba 4. člena tega pravilnika dovoljuje uporabo videoposnetkov tudi za delovno pravne postopke. Na podlagi izpovedi direktorja in detektiva, kateremu je tožena stranka naročila pregled dela nekaterih natakarjev, je sodišče pravilno ugotovilo, da tožnik ni bil edini, ki je bil nadzorovan, zato so neutemeljeni pritožbeni očitki o kršitvi načela enakosti in s tem v zvezi tudi navajanja, da je tožena stranka nad tožnikom izvajala mobing.

Prav tako so neutemeljeni pritožbeni očitki o neverodostojnosti podatkov iz računalniškega sistema, oziroma očitki, da noben dokaz ni potrdil, da se je mogoče zanesti na te podatke. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi direktorja A. d.o.o. in pisne izjave te družbe, ki je ta sistem servisirala, ugotovilo, da računov ni mogoče brisati, tako da ne bi ostala nobena sled. Na podlagi tega je pravilno zaključilo, da so podatki verodostojni.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je tožnik storil očitane kršitve, ki jih je sodišče prve stopnje obrazložilo v točkah od X do XVIII izpodbijane sodbe. Ker so to hujše kršitve glede na delo, ki ga je tožnik kot natakar opravljal, je ugotovilo, da je razlog za izredno odpoved tožniku iz 2. alineje 1. odstavka 110. člena ZDR-1 utemeljen. Nadalje je pravilno ugotovilo tudi, da je delo natakarja povezano z denarjem, zato je tožnikova opustitev izdajanja računov hkrati tudi prekršek tožene stranke. Niz kršitev, ki jih je tožnik storil v obdobju trinajstih dni, pa je sodišče prve stopnje upravičeno prepričalo, da tožena stranka nima več zaupanja vanj in da zaradi tega delovnega razmerja z njim ni več mogoče nadaljevati, tako da je za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi izpolnjen tudi pogoj iz 1. odstavka 109. člena ZDR-1. Ker je pritožbeno sodišče spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške.