Jedro

Škoda (prenehanje prejemanja nadomestila za invalidnost oz. vrnitev preplačila) ni v vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem tožene stranke (nerazporeditvijo tožnika na novo ustrezno delovno mesto), temveč v vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem ZPIZ, ki je pravico do nadomestila za invalidnost ukinil, čeprav bi jo do razporeditve po novi odločbi še vedno moral priznavati na podlagi prejšnje razporeditve.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi v točki I/I/1 izreka ter v odločitvi o stroških postopka (točka I/V in II izreka) ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se revizija (zoper točki I/I/2 in I/I/3 izreka drugostopenjske sodbe) zavrne.

III. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odredbo tožene stranke dne 22. 3. 2019, s katero je bilo tožniku od 23. 3. 2019 dalje do preklica odrejeno čakanje na delo doma; odpravilo je tudi sklep, s katerim je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper to odredbo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne škodo v višini 1.645,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 2. 2019 (II. točka izreka) in mu plača stroške predsodnega postopka v znesku 200,11 EUR (III. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek za izročitev pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto (IV. točka izreka). Odločitev v zvezi s čakanjem na delo temelji na ugotovitvi, da je tožena stranka delo za tožnika imela, kar dokazuje, da je tožnik še leto in pol po izdaji nove odločbe ZPIZ opravljal delo na istem delovnem mestu. Odločitev o odškodnini temelji na presoji, da je tožena stranka ravnala protipravno, ker tožniku ni izstavila nove pogodbe o zaposlitvi ob upoštevanju omejitev iz odločbe ZPIZ z dne 19. 1. 2018, oz. je to storila šele 14. 5. 2020. Zaradi navedenega je ZPIZ ustavil izplačevanje nadomestil za invalidnost ter zahteval povračilo nadomestil, ki so bila izplačana po dokončnosti odločbe z dne 19. 1. 2018. Sodišče je kot škodo tožniku dosodilo preplačila nadomestil za invalidnost za čas od februarja 2018 do avgusta 2018 v znesku 946,82 EUR, ki jih je tožnik moral vrniti in izpadla prikrajšanja za 5-mesečnih nadomestil invalidnosti v skupnem znesku 699,25 EUR.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilni del prvostopenjske sodbe spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Presodilo je, da je tožena stranka tožniku zakonito odredila čakanje na delo, saj to, da je tožnik še več kot leto dni po izdani odločbi ZPIZ nadaljeval z delom na neustreznem delovnem mestu, na katerem niso bile upoštevane tožnikove omejitve, ne pomeni, da je tožena stranka za tožnika imela (ustrezno) delo. Prikrajšanje tožnika v višini izpadlih nadomestil za invalidnost ni posledica protipravnega ravnanja tožene stranke, ampak ZPIZ-a, ki pri odločitvi o prenehanju pravice do nadomestila za invalidnost ni upošteval sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, razvidne iz sodbe VIII Ips 238/2012 z dne 2. 4. 2013. Tožnik zoper odločbi ZPIZ o prenehanju pravice do nadomestila za invalidnost ni uveljavljal sodnega varstva, s čimer je pristal, da sta odločbi postali dokončni in pravnomočni, posledično pa je prišlo do pretrganja vzročne zveze med zatrjevanim protipravnim ravnanjem tožene stranke na škodo, ki naj bi tožniku nastala.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 3/2021 dne 16. 2. 2021 zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje dopustilo revizijo glede vprašanj: - ali je sodišče druge stopnje s spremembo prvostopenjske sodbe brez pritožbene obravnave kršilo določbe pravdnega postopka; - ali so za odškodninsko odgovornost tožene stranke podane vse predpostavke.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo „iz vseh z zakonom določenih razlogov“. Navaja, da je sodišče druge stopnje s tem, ko ugotavlja, da je tožnik ustrezno delo v skladu z omejitvami začel opravljati šele od vročitve nove pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 5. 2020, ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot sodišče prve stopnje, ki je štelo, da je tožnik vse od prejema odločbe ZPIZ-a opravljal delo na ustreznem delovnem mestu, le nova pogodba o zaposlitvi mu ni bila vročena. Sodišče druge stopnje je drugačno dejansko stanje ugotovilo brez pritožbene obravnave, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvo in peto alinejo 358. člena ZPP in drugim odstavkom 347. člena ZPP. Podana pa naj bi bila tudi kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi s predpostavkami odškodninske odgovornosti poudarja, da dejansko stanje v tej zadevi ni enako tistemu v sodbi VIII Ips 238/2012, na katero se sodišče druge stopnje sicer sklicuje. V navedeni zadevi delodajalec delavcu ni zagotovil drugega ustreznega dela, v tem sporu pa je tožena stranka tožniku zagotovila drugo ustrezno delo v skladu z omejitvami po novi odločbi ZPIZ in je tožnik to delo tudi opravljal, vendar pa je tožena stranka zavestno opustila dolžnost, da mu izroči ustrezno pogodbo o zaposlitvi. V nasprotju z načelom pravičnosti bi bilo razlogovanje, da je ZPIZ dolžan plačevati nadomestilo ne glede na namerne opustitve tožene stranke. Tožnik v postopku zoper ZPIZ ne bi mogel biti uspešen, če bi po resnici izpovedal, da je drugo ustrezno delo v skladu z omejitvami dejansko opravljal. Neuveljavljanje sodnega varstva zoper odločbo ZPIZ ne more prekiniti vzorčne zveze med zavestnim nedopustnim ravnanjem tožene stranke in škodo, ki je tožniku nastala zaradi izgube nadomestila za invalidnost. Tudi v tem delu je sodišče druge stopnje samo ugotavljalo dejstva, ki jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo.

5. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije.

6. Revizija je delno utemeljena.

7. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

- K vprašanju: ali je sodišče druge stopnje s spremembo prvostopenjske sodbe brez pritožbene obravnave kršilo določbe pravdnega postopka.

8. Revizija utemeljeno opozarja, da je sodišče druge stopnje glede vprašanja, ali bi tožena stranka v spornem obdobju tožniku lahko zagotovila ustrezno delo ob upoštevanju omejitev iz odločbe ZPIZ dne 19. 1. 2018, kar je ključno za presojo zakonitosti odredbe o napotitvi tožnika na čakanje na delo doma, ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je pred tem ugotovilo sodišče prve stopnje.

9. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožnik po izdaji navedene odločbe ZPIZ še eno leto in dva meseca opravljal delo na istem delovnem mestu, kot ga je pred tem opravljal na podlagi prej veljavne odločbe ZPIZ. Ugotovilo je tudi, da je bila edina dodana omejitev po novi odločbi ZPIZ ta, da tožnik lahko dela le v dnevnih izmenah, kar pomeni, da delovnega mesta ni bilo potrebno dodatno prilagoditi. Zavrnilo je navedbe tožene stranke, da nima (ni imela) delovnega mesta operater končne kontrole z omejitvami, saj je v delovni dokumentaciji ZPIZ navedeno, da tožnik nazadnje delal na tem delovnem mestu in da bo na njem delal tudi po nastanku invalidnosti. Presodilo je, da tožena stranka ni dokazala, da bi bilo delovno mesto tožnika ukinjeno oz. da dela zanj ni več imela.

10. Sodišče druge stopnje je štelo, da je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je tožnik do 22. 3. 2019, ko mu je bila izdana odredba o odreditvi na čakanje na delo doma, opravljal delo na delovnem mestu, na katerem niso bile upoštevane njegove zdravstvene omejitve iz odločbe ZPIZ, zato ni mogoče šteti, da mu je tožena stranka zagotavljala delo. Šele s sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 5. 2020 je nastal pravni položaj, ko je mogoče šteti, da je tožena stranka tožniku zagotovila delo v skladu z njegovimi omejitvami. Na podlagi teh ugotovitev je presodilo je, da je tožena stranka tožniku zakonito, skladno z določbo prvega odstavka 138. člena ZDR-1, odredila čakanje na delo.

11. Ni mogoče slediti stališču tožene stranke iz odgovora na revizijo, da gre pri takšnem stališču sodišča druge stopnje zgolj za drugačno materialnopravno presojo, ki pa temelji na dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih drugostopenjsko sodišče sprejema kot pravilne. Res je sicer, da gre pri odločitvi sodišča druge stopnje za preplet dejanskih ugotovitev in materialnopravne presoje, vendar pa je dejstvo, da odločitev sodišča prve stopnje temelji na dejanski ugotovitvi, da je pri toženi stranki v času napotitve tožnika na čakanje na delo, obstajalo delovno mesto, ki bi ga tožnik glede na omejitve iz odločbe ZPIZ lahko opravljal in ki ga je do napotitve na čakanje tudi dejansko opravljal, odločitev sodišča druge stopnje pa temelji na vsaj implicitni ugotovitvi, da je tožnik navedeno delo (operater končne kontrole z omejitvami) opravljal šele od vročitve nove pogodbe o zaposlitvi dalje. Ta dejanska ugotovitev je sicer prikazana kot materialnopravna presoja, da je šele s sklenitvijo nove pogodbe nastal pravni položaj, ko je mogoče šteti, da je tožena stranka tožniku zagotovila delo v skladu z njegovimi omejitvami, vendar pa gre v resnici za negacijo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožena stranka že pred tem imela na voljo delovno mesto, ki je ustrezalo tožnikovim omejitvam in ga je tožnik tudi dejansko opravljal. Ta dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje pa ne temelji le na listinah v spisu, temveč tudi na ostalih dokazih, med drugim tudi na zaslišanje tožnika.

12. Navedeno pomeni, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo določbe ZPP, ko je štelo, da je podan primer iz pete alineje 358. člena ZPP, ko pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje lahko spremeni brez pritožbene obravnave, to je, da je dejansko stanje v sodbi pravilno ugotovljeno, prvostopenjsko sodišče pa je zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče druge stopnje je spremenilo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, zato bi v skladu s 247. členom ZPP moralo opraviti pritožbeno obravnavo (odgovor na prvo vprašanje).

K vprašanju: ali so za odškodninsko odgovornost tožene stranke podane vse predpostavke.

13. Tožnik vtožuje odškodnino v višini prikrajšanja, ki mu je nastalo, ker mu je ZPIZ po pravnomočnosti odločbe, s katero je bila priznana dodatna omejitev, ustavil nadaljnje izplačevanje nadomestila za invalidnost, že prejeta nadomestila pa je moral vrniti.

14. Za presojo dopuščenega vprašanja so bistvene naslednje dejanske ugotovitve sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano: -tožnik je pri toženi stranki kot invalid III. kategorije opravljal delo na delovnem mestu operater končne kontrole II; - z odločbo ZPIZ dne 23. 8. 2011 mu je bila priznana pravica do nadomestila za invalidnost od 9. 1. 2011; - z novo odločbo ZPIZ z dne 19. 1. 2018 mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: delo brez dviganja, potiskanja in premeščanja bremen težjih od 7 kg, delo naj poteka vsaj 1/3 delovnega časa sede, brez počepanja in poklekanja ter delo le dnevnih izmenah s polnim delovnim časom od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 1. 2018 dalje; - tožnik je po prejemu odločbe ZPIZ dne 19. 1. 2018 še eno leto in dva meseca delal na dotedanjem delovnem mestu operaterja končne kontrole II; - tožena stranka je 22. 3. 2019 tožniku izdala odredbo, s katero ga je od naslednjega dne napotila na čakanje na delo doma; - ZPIZ je z odločbo, št. 10335-4391/2018 z dne 7. 9. 2018 odločil, da tožniku preneha pravica do nadomestila za invalidnost in da se s tem dnem ustavi izplačevanje tega nadomestila; - z odločbo št. 10336-4227/2018 z dne 7. 9. 2018 je ZPIZ odločil, da tožnik nima pravice do nadomestila za invalidnost, saj se to nadomestilo zavarovancem izplačuje od začetka dela na drugem delovnem mestu, ki ustreza zavarovančevi delovni zmožnosti, kar se izkazuje z novo pogodbo o zaposlitvi, ki pa ni bila predložena; - na tej podlagi je moral tožnik ZPIZ vrniti prejeta nadomestila za invalidnost za obdobje od februarja 2018 do avgusta 2018 v znesku 946,27 EUR, ZPIZ pa mu tudi ni izplačal nadomestil za pet mesecev od septembra 2018 v skupnem znesku 699,25 EUR, oboje tožnik v tem sporu vtožuje kot škodo; - stranki sta 14. 5. 2020 sklenili pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto operater končne kontrole 2 z omejitvami iz odločbe ZPIZ z dne 19. 1. 2018. 15. Za odškodninsko odgovornost morajo biti podane vse štiri predpostavke civilnega delikta, to je: škoda, protipravnost ravnanja ali opustitve povzročitelja škode, vzročna zveza med škodo in protipravnim ravnanjem ter odgovornost za povzročeno škodo.

16. Protipravnost ravnanja tožene stranke v zvezi s škodo, ki je tožniku nastala, ker je ZPIZ ustavil izplačevanje nadomestila za invalidnost oziroma je zahteval vrnitev že prejetih zneskov, naj bi bila v tem, da tožniku ni ponudila nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto, ki bi ustrezalo omejitvam iz odločbe ZPIZ z dne 19. 1. 2019. 17. Vzročna zveza med protipravnim ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo naj bi bila razvidna iz tega, da je ZPIZ odločbo o ustavitvi izplačevanja nadomestila za invalidnost in odločbo, da tožnik nima pravice do nadomestila za invalidnost izdal, ker tožnik ni bil premeščen na drugo ustrezno delo, zaradi česar ne izpolnjuje več pogojev za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost. 18. Glede vzročnosti se v naši sodni praksi uporabljata predvsem teorija adekvatne vzročnosti in teorija ratio legis. V skladu s teorijo adekvatne vzročnosti se od številnih okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode, kot vzrok šteje samo tista okoliščina, ki po rednem teku stvari pripelje do takšne posledice. Po teoriji ratio legis pa so upoštevni samo tisti vzroki, ki obenem pomenijo kršitev pravne norme in jih pravna norma glede na svoj namen šteje za vzrok.

19. Vendar pa po nobeni od navedenih teorij ni mogoče šteti, da sta nerazporeditev tožnika na novo delovno mesto v skladu z odločbo ZPIZ in prenehanje plačevanja nadomestila za invalidnost v pravnorelevantni vzročni zvezi.

20. Kadar so delavcu invalidu, ki je že razporejen na delovno mesto, ki ustreza preostali delovni zmožnosti in na tej podlagi prejema nadomestilo za invalidnost, z novo odločbo priznane še dodatne omejitve, ki mu dajejo pravico do premestitve na drugo delovno mesto, ker obstoječe na ustreza več preostali delazmožnosti, potem redni tek stvari in tudi s pravno normo predpisana posledica v zvezi s takšno novo odločbo ni, da delavec (zavarovanec) s tem avtomatsko izgubi pravico do nadomestila za invalidnost na podlagi prejšnje razporeditve, čeprav še ni bil razporejen na novo delovno mesto, ki bi ustrezalo dodatnim omejitvam. Dokler delavec v skladu z novo odločbo ni razporejen na novo delovno mesto, ohrani vse pravice (tudi pravico do nadomestila za invalidnost) na podlagi prejšnje razporeditve.

21. S tem vprašanjem se je Vrhovno sodišče RS ukvarjalo v socialnem sporu, v katerem je bilo odločeno s sodbo VIII Ips 238/2012 z dne 2. 4. 2013. Zavzelo je stališče, da tako kot je pričetek izplačevanja delne invalidske pokojnine odvisen od pričetka dela s krajšim delovnim časom, konec izplačevanja pa s prenehanjem dela s krajšim delovnim časom, je tudi pričetek izplačevanja nadomestila za invalidnost odvisen od pričetka dela na drugem delovnem mestu, konec izplačevanja pa s prenehanjem dela na drugem delovnem mestu. Nasprotno tolmačenje1 bi pomenilo, da bi zavarovancem dejansko prenehala že pridobljena pravica do izplačila, kljub temu, da so zaradi sprememb v stanju invalidnosti ali telesne okvare oziroma poslabšanja stanja invalidnosti pridobili nove pravice, ki pa še niso dejansko realizirane in bi v vmesnem obdobju ostali brez vsakih dajatev na podlagi že pridobljenih pravic.

22. Ravno to se je zgodilo tudi v konkretnem primeru. Tožnikova pravica do premestitve na novo delovno mesto ni bila realizirana, tožnik pa je izgubil pravico do nadomestila za invalidnost, čeprav je bil takrat še vedno bil razporejen na delovno mesto (tožnik je bil na čakanju na delo), na katerem je takšno pravico imel in bi jo tudi moral ohraniti vse do razporeditve na drugo ustrezno delovno mesto.

23. Navedeno pomeni, da škoda (prenehanje prejemanja nadomestila za invalidnost oz. vrnitev preplačila) ni v vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem tožene stranke (nerazporeditvijo tožnika na novo ustrezno delovno mesto), temveč v vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem ZPIZ, ki je pravico do nadomestila za invalidnost ukinil, čeprav bi jo do razporeditve po novi odločbi še vedno moral priznavati na podlagi prejšnje razporeditve.

24. Sodišče druge stopnje je zato pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je protipravno ravnanje, ki je povzročilo škodo tožniku storil ZPIZ in ne tožena stranka in da tudi ni pravnorelevantne vzročne zveze med protipravnim ravnanjem tožene stranke in škodo, ki je tožniku nastala zaradi izpadlih nadomestil za invalidnost (odgovor na drugo vprašanje) - Odločitev o reviziji:

25. Zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvo in peto alinejo 358. člena ZPP in drugega odstavka 347. člena ZPP je vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo v delu, s katerim je bilo ugodeno pritožbi tožene stranke zoper I. točko izreka prvostopenjske sodbe (tj. v I/I/1 točki izreka) in je zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Posledično je razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka pred sodišči druge in prve stopnje, saj bo končni uspeh strank v tem sporu znan šele potem, ko bo odločeno o celotnem zahtevku.

26. Vrhovno sodišče je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo revizijo zoper točki I/I/2 in I/I/3 izreka sodbe sodišča druge stopnje, saj je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi presoje, da vtoževana škoda ni posledica protipravnega ravnanja tožene stranke, zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine. Utemeljeno je zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev stroškov predsodnega postopka, saj so se ti nanašali na pisni poziv tožnikove pooblaščenke za izstavitev nove pogodbe o zaposlitvi (tožbeni zahtevek za izstavitev nove pogodbe je pravnomočno zavrnilo že sodišče prve stopnje) in vračilo škode zaradi izgube nadomestila za invalidnost (ta del tožbenega zahtevka je pravnomočno zavrnilo sodišče druge stopnje).

27. Na podlagi tretjega in četrtega odstavka 165. člena ZPP je vrhovno sodišče odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za končno odločbo.

28. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Torej takšno, kakršnega je ZPIZ zavzel v odločbah, s katerima je tožniku ustavil izplačevanje nadomestila za invalidnost in zahteval vrnitev preplačil.