Jedro

Glede na to, da tožnik navaja, da mu je tožena stranka odredila čakanje na delo doma, kljub temu da je zanj imela delo, tožnik uveljavlja zahtevek zaradi zatrjevanega kršenja pravic iz delovnega razmerja. Tožniku torej daje pravico vložiti tožbo na sodišče materialnopravna zakonodaja, ki ne pogojuje, da mora biti delavec zaradi ravnanja delodajalca materialno oškodovan, da mora biti v času odločanja sodišča še vedno na čakanju na delo doma, ali da se njegov delovnopravni status v času trajanja spora ne sme spremeniti tako, da bi sklenil novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, na katerem so upoštevane njegove zdravstvene omejitve. Zato sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ugotavljati pravnega interesa za vložitev tožbe v smislu določbe 274. člena ZPP.

Po določbi prvega odstavka 138. člena ZDR-1 lahko delodajalec, če začasno, vendar najdlje za čas šestih mesecev v posameznem koledarskem letu, ne more zagotavljati dela delavcem, z namenom ohranitve zaposlitve pisno napoti delavca na čakanje na delo doma. Glede na navedeno pritožba tožene stranke pravilno navaja, da tožena stranka za tožnika ni imela (ustreznega) dela, čeprav je več kot eno leto po izdani odločbi ZPIZ-1 nadaljeval z delom na (neustreznem) delovnem mestu, na katerem niso bile upoštevane tožnikove omejitve.

Ker tožnik ni bil premeščen na drugo ustrezno delo, ne izpolnjuje pogojev za priznanje nadomestila za invalidnost, in sicer tretjega odstavka 124. člena ZPIZ-2, po katerem se nadomestilo za invalidnost zavarovancem izplačuje od začetka dela na drugem delovnem mestu, ki ustreza zavarovančevi delovni zmožnosti, kar izkazuje z novo pogodbo o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (točke I, II, III in V izreka) spremeni tako, da se glasi: „I. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi:

1. „Odredba tožene stranke o napotitvi na čakanje na delo doma z dne 22. 3. 2019 in sklep tožene stranke, ki ga je izdala odvetniška družba A. o. p., d. o. o., se odpravita.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti škodo v višini 1.645,52 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 2. 2019 do plačila.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati 200,11 EUR stroškov izvensodnega postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 2. 2019 do plačila.“ V. Tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrnit njene stroške postopka v znesku 1.784,63 EUR v roku 15 dni, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila, pod izvršbo."

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, toženi stranki pa je dolžna povrniti njene stroške pritožbe v znesku 186,66 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odredbo tožene stranke o napotitvi tožnika na čakanje na delo doma z dne 22. 3. 2019 in sklep tožene stranke, ki ga je izdala odvetniška družba A. o. p., d. o. o. (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku v roku 8 dni plača 1.645,52 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 2. 2019 do plačila (točka II izreka) ter 200,11 EUR stroškov izvensodnega predpravdnega postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 2. 2019 do plačila (točka III izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v roku 3 dni tožniku izročiti pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto v skladu z odločbo ZPIZ OE B., št. zadeve ..., št. dosjeja: ... z dne 19. 1. 2018 ter ga v roku 3 dni pozvati nazaj na delo (točka IV izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške postopka v višini 1.692,24 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila (točka V izreka).

2. Zoper točke I, II, III in V izreka sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožniku pa naloži povrnitev pravdnih stroškov, oziroma podrejeno, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sta stranki 14. 5. 2020 sklenili pogodbo o zaposlitvi za delo na delovnem mestu "Operater končne kontrole 2" z upoštevanjem omejitev iz odločbe ZPIZ z dne 19. 1. 2018, saj je tožena stranka delovno mesto prilagodila zahtevam iz odločbe ZPIZ. Zato meni, da tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za zahtevek za odpravo odredbe o čakanju. Sodišče bi moralo tožbo v tem delu zavreči. V času čakanja na delo je tožnik prejemal polno plačilo nadomestila plače in zato ni bil prikrajšan. Nepravilno je tudi ugodeno zahtevku za plačilo odškodnine v višini 1.654,52 EUR, pri čemer naj bi protipravno ravnanje predstavljalo dejstvo, da tožena stranka tožniku ni izstavila nove pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar je tožniku prenehala pravica do nadomestila za invalidnost in s tem nastala škoda v višini petih mesečnih nadomestil po 139,58 EUR, vrniti pa je moral preplačilo nadomestila za invalidnost v višini 946,27 EUR. Pritožba meni, da tožena stranka ni ravnala protipravno, zato niso podani vsi elementi odškodninske odgovornosti. Tožena stranka namreč ni imela delovnega mesta, ki bi ustrezalo novim omejitvam tožnika, kot izhajajo iz odločbe ZPIZ z dne 19. 1. 2018. Zato je tožnika v skladu s 138. členom ZDR- 1 napotila na čakanje. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do okoliščin, da tožena stranka ne razpolaga z nobenim delovnim mestom, ki bi bilo ustrezno in primerno glede na tožnikove omejitve ter je povsem pavšalno zaključilo, da dejstvo, da tožena stranka s tožnikom ni sklenila nove pogodbe o zaposlitvi z omejitvami, predstavlja protipravno ravnanje. V tem delu ne dosega standardov obrazloženosti. Glede na to, da ZDR-1 v 138. členu predvideva napotitev delavca na čakanje na delo doma, ravnanje tožene stranke ni bilo protipravno. Tožniku je bila pravica do nadomestila za invalidnost priznana z odločbo ZPIZ št. ... z dne 23. 8. 2013. Opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 238/2012 z dne 2. 4. 2013, po kateri je pričetek izplačevanja nadomestila za invalidnost odvisen od pričetka dela na drugem delovnem mestu, konec izplačevanja pa s prenehanjem dela na prejšnjem delovnem mestu. Dejstvo, da delodajalec delavca ne premesti na drugo delovno mesto ne predpostavlja nujno protipravnega ravnanja (Pdp 914/2015). Preplačilo nadomestila oziroma domnevno prikrajšanje torej nista v vzročni zvezi z ravnanjem tožene stranke, temveč posledica nezakonitega ravnanja ZPIZ, saj ta ni počakal, da se izpolnijo vsi zakonsko predpisani pogoji, to je, da tožnik začne dejansko opravljati delo na drugem ustreznem delovnem mestu.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, zmotno pa je uporabilo materialno pravo.

6. Tožnik je pri toženi stranki od 1. 10 2017 dalje opravljal delo na delovnem mestu „Operater končne kontrole 2“. Z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) z dne 19. 1. 2018 mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami. Odločba je postala dokončna in izvršljiva 7. 2. 2018. Z odločbo ZPIZ z dne 7. 9. 2018 pa je tožniku prenehala pravica do nadomestila za invalidnost in se mu je ustavilo izplačevanje nadomestila, zaradi preplačila pa je moral tožnik vrniti ZPIZ-u prejeto nadomestilo za obdobje od februarja 2018 do avgusta 2018 v višini 946,27 EUR. Tožnik zato meni, da mu je skupaj nastala škoda v skupni višini 1.645,52 EUR, saj je bil do vložitve tožbe, poleg preplačila, ki ga je bil dolžan vrniti ZPIZ, mesečno oškodovan za nadomestilo v znesku 139,58 EUR, oziroma mu je od septembra 2018 do januarja 2019 nastala škoda v znesku 699,25 EUR. Z odredbo tožene stranke z dne 22. 3. 2019 je bil tožnik napoten na čakanje na delo doma. Ker je tožnik več kot eno leto po izdaji odločbe ZPIZ z dne 19. 1. 2018 opravljal delo, meni, da je odredba o čakanju na delo neutemeljena in nezakonita, saj razlog, s katerim tožena stranka utemeljuje, t.j. da tožniku ne more zagotavljati dela, ne obstaja.

7. Zmotno je stališče pritožbe, da tožnik ne izkazuje pravnega interesa za uveljavljanje zahtevka za razveljavitev odredbe o čakanju na delo doma. Delavec je namreč po določbi 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) upravičen uveljavljati sodno varstvo zoper odločitve delodajalca, če ta ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali krši katero od njegovih pravic iz delovnega razmerja. Glede na to, da tožnik navaja, da mu je tožena stranka odredila čakanje na delo doma, kljub temu da je zanj imela delo, tožnik uveljavlja zahtevek zaradi zatrjevanega kršenja pravic iz delovnega razmerja. Tožniku torej daje pravico vložiti tožbo na sodišče materialnopravna zakonodaja, ki ne pogojuje, da mora biti delavec zaradi ravnanja delodajalca materialno oškodovan, da mora biti v času odločanja sodišča še vedno na čakanju na delo doma, ali da se njegov delovnopravni status v času trajanja spora ne sme spremeniti tako, da bi sklenil novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, na katerem so upoštevane njegove zdravstvene omejitve. Zato sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ugotavljati pravnega interesa za vložitev tožbe v smislu določbe 274. člena ZPP.

8. Zmotno je stališče pritožbe, da je podana bistvena kršitev določb postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ker sodba ne dosega standarda obrazloženosti oziroma ker je ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je štelo, sicer materialno zmotno, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, da niso bili podani razlogi za čakanje na delo doma, ker je tožnik še vedno opravljal delo na delovnem mestu, oziroma da so v ravnanju tožene stranke izpolnjeni vsi elementi civilnega odškodninskega delikta. S tem je posredno odgovorilo toženi stranki, zakaj njeno ravnanje šteje za protipravno. Sodišče prve stopnje se lahko opredeli do vsake navedbe v smeri, v kateri je zastavljena, ali pa lahko odgovori tudi drugače, bolj posredno, namreč tako, da sledi strukturi obrazložitve, ki jo je sprejelo, in skoznjo obrazlaga oziroma odgovarja tudi na to, zakaj nekaterih navedb ne šteje za take, ki bi lahko vplivale na drugačno dokazno oceno. Z drugimi besedami, če sodišče pojasni svojo odločitev, to ustrezno in prepričljivo obrazloži, ni mogoče trditi, da je s tem, ko ni izrecno reklo, zakaj ni upoštevalo nekaterih navedb stranke, kršilo določbe postopka (prim. stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-312/99-16 z dne 14. 11. 2002 o strukturi obrazložitve). Toženi stranki je torej jasno, da je sodišče prve stopnje njene navedbe štelo za neutemeljene.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka s tožnikom šele 14. 5. 2020 sklenila novo pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delo oziroma za delovno mesto "Operater končne kontrole 2" z omejitvami po odločbi ZPIZ z dne 19. 1. 2018 (B 7). Šele takrat je nastal pravni položaj, ko je bilo mogoče šteti, da je tožena stranka tožniku zagotovila delo v skladu z njegovimi omejitvami. Ker je po pravilnih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje tožnik do 22. 3. 2019, ko mu je bila izdana odredba o odreditvi čakanja na delo doma, opravljal delo na delovnem mestu po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 10. 2017 (A 1), torej na delovnem mestu, na katerem niso bile upoštevane njegove zdravstvene omejitve iz odločbe ZPIZ, ni mogoče šteti, da mu je tožena stranka zagotavljala delo. Zato mu je tožena stranka zakonito, v skladu z določbo prvega odstavka 138. člena ZDR-1, odredila čakanje na delo. Po določbi prvega odstavka 138. člena ZDR-1 lahko delodajalec, če začasno, vendar najdlje za čas šestih mesecev v posameznem koledarskem letu, ne more zagotavljati dela delavcem, z namenom ohranitve zaposlitve pisno napoti delavca na čakanje na delo doma. Glede na navedeno pritožba tožene stranke pravilno navaja, da tožena stranka za tožnika ni imela (ustreznega) dela, čeprav je več kot eno leto po izdani odločbi ZPIZ-1 nadaljeval z delom na (neustreznem) delovnem mestu, na katerem niso bile upoštevane tožnikove omejitve. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izdane odredbe o čakanju na delo doma, potrjeno s sklepom tožene stranke o pritožbi tožnika zoper odredbo, spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo, saj je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, zmotno pa uporabljeno materialno pravo (5. alineja 358. člena ZPP).

10. Pritožba nadalje utemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, da so v ravnanju tožene stranke podani vsi elementi civilnega odškodninskega delikta v smislu določbe 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.) ter da je zato tožena stranka dolžna tožniku povrniti škodo, ki jo je utrpel zaradi prenehanja izplačevanja nadomestila za invalidnost. Med strankama ni bilo sporno, da je tožnik na podlagi odločbe ZPIZ št. ... z dne 14. 12. 2012 invalid III kategorije invalidnosti. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se po tretjem odstavku 124. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/2012 in nasl.) nadomestilo za invalidnost zavarovancem izplačuje od začetka dela na drugem delovnem mestu, ki ustreza zavarovančevi delovni zmožnosti, kar se dokazuje z novo pogodbo o zaposlitvi po nastanku invalidnosti. Po sodni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (sodba opr. št. VIII Ips 238/2012 z dne 2. 4. 2013) je pričetek izplačevanja nadomestila za invalidnost odvisen od pričetka dela na drugem delovnem mestu, konec izplačevanja pa s prenehanjem dela na drugem delovnem mestu. Nasprotno tolmačenje bi pomenilo, da bi zavarovancem dejansko prenehala že pridobljena pravica do izplačila, kljub temu, da so zaradi sprememb v stanju invalidnosti ali telesne okvare oziroma poslabšanega stanja invalidnosti pridobili nove pravice, ki pa še niso bile dejansko realizirane in bi v vmesnem obdobju ostali brez vsakih dajatev na podlagi že pridobljenih pravic. V navedeni zadevi je šlo za identičen dejanski stan, saj delodajalec delavcu ni zagotovil dela s krajšim delovnim časom v skladu z novo odločbo ZPIZ, ter mu je še vedno zagotavljal opravljanje dela na ustreznem delu po prejšnji invalidski odločbi. Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da je vse do realizacije pridobljene pravice iz naslova invalidnosti zavarovanec upravičen do izplačevanja prej pridobljene pravice do nadomestila za invalidnost. V nasprotnem primeru bi šlo za večje poslabšanje položaja delavcev, kljub ugotovljenim dodatnim omejitvam oziroma spremembam v stanju njihove invalidnosti (ki jih upravičujejo do dodatnih pravic), kar ni sprejemljivo. Glede na navedeno je bil tožnik upravičen do prejemanja nadomestila za invalidnost do sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 5. 2020. 11. ZPIZ je z odločbo št. ... z dne 7. 9. 2018 (A 4) odločil, da tožniku preneha pravica do nadomestila za invalidnost in da se z 7. 9. 2018 ustavi izplačevanje nadomestila za invalidnost, priznanega z odločbo št. ... z dne 23. 8. 2013. Odločeno je bilo, da bo ZPIZ ob ugotovitvi morebitnega preplačila in obveznosti povrnitve preplačila izdal posebno odločbo. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bila z odločbo št. ... z dne 23. 8. 2013 tožniku, delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti priznana pravica do nadomestila za invalidnost od 9. 1. 2013 po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, da je bil tožnik z odločbo z dne 19. 1. 218 razvrščen v novo III. kategorijo invalidnosti, da je odločba postala dokončna in izvršljiva 7. 2. 2018 ter da je tožniku z 6. 2. 2018 prenehala pravica do nadomestila. Odločitev je ZPIZ utemeljil s tem, da se v skladu z 161. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl.) zavarovancu izplačuje nadomestilo za invalidnost za čas, ko je zavarovanec brezposeln ter da, glede na to, da je tožnik pridobil novo invalidnost, preneha pravica do nadomestila za invalidnost in se mu ustavi izplačevanje.

12. Nadalje je ZPIZ istega dne, 7. 9. 2018, izdal odločbo št. ..., s katero je odločil, da tožnik, delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni, nima pravice do nadomestila za invalidnost. Odločbo je obrazložilo s tem, da je tožnik po odločbi z dne 19. 1. 2018 delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami, ki so naštete v nadaljevanju, ter da je bil delodajalec (tožena stranka) z dopisom z dne 27. 3. 2018 in urgenco z dne 5. 7. 2018 pozvan k predložitvi nove pogodbe o zaposlitvi po nastanku invalidnosti, a je ni predložil. Ker tožnik ni bil premeščen na drugo ustrezno delo, ne izpolnjuje pogojev za priznanje nadomestila za invalidnost, in sicer tretjega odstavka 124. člena ZPIZ-2, po katerem se nadomestilo za invalidnost zavarovancem izplačuje od začetka dela na drugem delovnem mestu, ki ustreza zavarovančevi delovni zmožnosti, kar izkazuje z novo pogodbo o zaposlitvi.

13. Navedeni odločbi ZPIZ z dne 7. 9. 2018, posebej druga navedena odločba, ne upoštevata stališča Vrhovnega sodišča Republike Slovenije iz sodbe opr. št. VIII Ips 238/2012 z dne 2. 4. 2013, da zavarovancu ne sme prenehati že pridobljena pravica do izplačila, ker je zaradi sprememb v stanju invalidnosti ali telesne okvare oziroma zaradi poslabšanega stanja invalidnosti pridobil nove pravice, ki pa še niso bile dejansko realizirane. Tožnik bi moral zoper zoper obe odločbi uveljavljati pravno oziroma sodno varstvo pravic, ter tako zavarovati svojo pravico do prejemanja nadomestila za invalidnost do sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi. Ker tega ni storil, ne more škode, ki jo utrpel zaradi nezakonitih odločb ZPIZ, uveljavljati od tožene stranke. Zato je zmotno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka ravnala protipravno, poleg tega pa je tožnikovo ravnanje, ker je pristal, da sta odločbi ZPIZ postali dokončni in pravnomočni, pretrgalo vzročno zvezo med zatrjevanim protipravnim ravnanjem tožene stranke in škodo, ki naj bi mu nastala. Zato je pritožbeno sodišče tudi v tem obsegu pritožbi ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ob pravilni uporabi materialnega prava tožbeni zahtevek zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP). Ker tožnik ni uspel niti z zahtevkom za odpravo oziroma razveljavitev odredbe o napotitvi na čakanje na delo doma niti z odškodninskim zahtevkom, tudi ni upravičen do povračila predpravdnih stroškov svojega pooblaščenca v znesku 200,11 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 2. 2019 do plačila. Tudi v tem delu je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

14. Zaradi ugoditve pritožbi tožene stranke in s tem spremenjenega uspeha v postopku je bilo potrebno ponovno odločiti o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožnik v postopku ni uspel, zato v skladu s 154. členom ZPP sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti njene stroške postopka, v skladu z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/15 in 28/18). Tožena stranka je upravičena do nagrade za dva odgovora na tožbo in sicer v zadevi Pd 20/2019 za denarni zahtevek (200 točk), za nedenarni zahtevek pa 300 točk. Za odgovor na tožbo v zadevi Pd 43/2019 pa v višini 300 točk. Nadalje je upravičena do 800 točk za prvi narok (združena postopka) za glavno obravnavo, do kilometrine na relaciji Ljubljana - Kranj - Ljubljana v znesku 21,68 EUR, do 24,00 EUR za odsotnost iz pisarne, do 300 točk za prvo pripravljalno vlogo, 400 točk za drugi narok za glavno obravnavo, do kilometrine na relaciji Ljubljana - Kranj - Ljubljana v znesku 21,68 EUR, 100 točk za trajanje, do 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV. Glede na vrednost točke 0,60 EUR je tožena stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 1.784,63 EUR.

15. Ker je tožena stranka uspela v pritožbenem postopku, je upravičena do povračila stroškov pritožbenega postopka, v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP, v zvezi s 154. členom ZPP. Glede na priglašene stroške pritožbe v višini 250 točk po OT in 2 % materialnih stroškov in DDV, je upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov v znesku 186,66 EUR. Tožena stranka je s pritožbo v celoti uspela, zato tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.