Jedro

Pravice in obveznosti uporabnikov gospodarske javne službe predpiše lokalna skupnost z odlokom (četrta alineja 7. člena ZGJS), zato je s sklepom Sveta ustanoviteljev javnih podjetij naložena obveznost pisnega sporočanja podatkov neupoštevna.

Nesporno je, da je tožeča stranka storitve, katerih plačilo vtožuje od toženca, ves čas opravljala. Plačilo opravljenih storitev javne službe v roku, določenem na računu, je z Odlokom predpisana obveznost uporabnika. Ker ni nobenega pravnega temelja, da za opravljeno storitev toženec tožeči stranki ne bi nič plačal, bi bil, če bi sodišče zaradi izračuna plačila v nasprotju z Odlokom zavrnilo tožbeni zahtevek, neupravičeno obogaten na škodo tožeče stranke (drugi odstavek 190. člena OZ). Trditveno in dokazno breme, da bi bil dolžan za opravljene storitve plačati manj, kot vtožuje tožeča stranka, je na tožencu. Toženec tega bremena ni zmogel.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki (v nadaljevanju toženec) naložilo plačilo 156,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zapadlosti plačila posameznih mesečnih zneskov ter povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 57 EUR.

2. Toženec v pritožbi uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zmotno uporabo materialnega prava. Meni, da obračuni tožeče stranke niso v skladu z zakonsko zahtevo iz drugega odstavka 59. člena Zakona o gospodarskih javnih službah (ZGJS), po katerem bi tožeča stranka svoje storitve lahko obračunala le na podlagi odloka. Odlok o zbiranju in prevozu komunalnih odpadkov v tretjem odstavku 35. člena določa delitev stroškov glede na število članov gospodinjstva, tožeča stranka pa je stroške obračunavala po nedefinirani površini, kar ni vsebovano v nobenem ustreznem aktu. Ker obračunavanje ni bilo skladno z občinskim odlokom, je padla vsa hierarhija aktov in posledično obračun storitev tožeče stranke. Elaborat o oblikovanju cen storitev gospodarske javne službe zbiranja določenih vrst komunalnih odpadkov za obdobje 2019 do 2021 in Sklep o tarifnem sistemu za obračunavanje storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb ravnanja s komunalnimi odpadki sta v nasprotju z določili podzakonskih aktov, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Iz konteksta so bile izvzete plastične predstavitve napačnosti celotne hierarhije pravnih podlag in arbitrarnosti odločanje, ki je vodila v nezakonite obračune. V obrazložitvi si sodišče večkrat pride v nasprotje samo s sabo in zatrjevanimi dejstvi glede veljavnosti in uporabe predpisov. V sodbi ni razlogov o bistvu, ki ga je izpostavljal in okoli česar je gradil svoje nasprotovanje tožeči stranki. Nezakonitost obračunavanja storitev tožeče stranke velja za celotno občino, pri tem so bili nekateri uporabniki na boljšem, drugi pa nezakonito na slabšem. Pritožbenemu sodišču predlaga, da zavrne zahtevek, podredno naj sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Zahteva povrnitev stroškov sodnih taks in priporočene pošiljke.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje razlogom prvostopenjskega sodišča in predlaga višjemu sodišču, naj pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni. Ta je podana, če sodišče napačno ugotovi vsebino listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov. Pritožba ne uveljavlja konkretizirano, vsebino katerega dokaza ali dokazov naj bi sodišče zmotno povzelo, po uradni dolžnosti pa pritožbeno sodišče te kršitve ne ugotavlja (drugi odstavek 350. člena ZPP). V resnici pritožnik ne uveljavlja navedene kršitve, pač pa zmotno presojo navedb in dokazov; po vsebini gre za uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava.

6. Tudi kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni. Iz konteksta izpodbijane sodbe izhajajo odgovori na vse toženčeve ugovore, sodišče prve stopnje je zavzelo stališča o pravno odločilnih dejstvih obravnavanega primera in jih dovolj obrazložilo, da je mogoče preizkusiti njegov miselni tok in pravilnost odločitve.

7. Pritrjuje pa pritožbeno sodišče pritožniku, da tožeča stranka obračunov stroškov opravljanja obvezne gospodarske javne službe zbiranja in odvoza komunalnih odpadkov ni obračunala skladno s predpisi.

8. V drugem odstavku 59. člena ZGJS predpisuje, da se način in postopek oblikovanja cen, ki so jih dolžni za opravljanje storitev plačati uporabniki, uredi v zakonu ali odloku lokalne skupnosti v skladu z zakonom. Odlok o zbiranju komunalnih odpadkov v Mestni Občini Ljubljana1 (v nadaljevanju Odlok) je v tretjem odstavku 35. člena določal, da se, če posode za komunalne odpadke uporablja več uporabnikov, za delitev stroškov med njimi praviloma uporablja število članov gospodinjstva (za pravne osebe pa število zaposlenih). Tožeča stranka in prvostopenjsko sodišče sta kot pravno podlago za obračun storitve glede na tlorisno površino stanovanj in poslovnih prostorov uporabila Sklep o tarifnem sistemu za obračunavanje storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja (v nadaljevanju Sklep), ki ga je 21. 3. 2013 sprejel Svet ustanoviteljev javnih podjetij, povezanih v Javni holding Ljubljana, d. o. o. Odstop od pravila, določenega v odloku, se ne sme določiti s posamičnim pravnim aktom - Sklepom (Sveta) ustanoviteljev javnih podjetij, med katerimi je tudi tožeča stranka. Že to dejstvo utemeljuje stališča toženca o neutemeljenem načinu obračunavanja plačila storitev. Razen tega pa se tudi po 10. točki Sklepa kot primarno merilo uporablja število prebivalcev s stalnim ali začasnim prebivališčem v posameznem stanovanju, v naslednjem stavku pa je smiselno določena obveznost, da morajo uporabniki pisno sporočiti podatke in dokazila o številu prebivalcev s stalnim ali začasnim prebivališčem v posameznih stanovanjih (sicer se kot merilo za razdelitev stroškov storitev javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki upošteva podatke o tlorisnih površinah). Pravice in obveznosti uporabnikov gospodarske javne službe predpiše lokalna skupnost z odlokom (četrta alineja 7. člena ZGJS), zato je s Sklepom naložena obveznost pisnega sporočanja podatkov neupoštevna.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ima tožeča stranka dostop do podatkov o prijavi stalnega in začasnega prebivališča in je seznanjena s številom prebivalcev, ki imajo prijavljeno začasno ali stalno prebivališče na toženčevem naslovu. Ker ji to omogoča izračun zneska, ki ji ga dolgujejo uporabniki njenih storitev, skladno z Odlokom, ni imela podlage, da je za delitev stroškov uporabila drug kriterij. Pritrditi je torej treba pritožbi, da tožeča stranka tožencu stroškov ni obračunala na predpisan način in je sodišče prve stopnje materialno pravo zmotno uporabilo. Vendar pa to na pravilnost odločitve same ne vpliva.

10. Nesporno je, da je tožeča stranka storitve, katerih plačilo vtožuje od toženca, ves čas opravljala. Plačilo opravljenih storitev javne službe v roku, določenem na računu, je z Odlokom predpisana obveznost uporabnika (17. točka 26. člena Odloka). Ker ni nobenega pravnega temelja, da za opravljeno storitev toženec tožeči stranki ne bi nič plačal, bi bil, če bi sodišče zaradi izračuna plačila v nasprotju z Odlokom zavrnilo tožbeni zahtevek, neupravičeno obogaten na škodo tožeče stranke (drugi odstavek 190. člena Obligacijskega zakonika). Trditveno in dokazno breme, da bi bil dolžan za opravljene storitve plačati manj, kot vtožuje tožeča stranka, je na tožencu. Toženec tega bremena ni zmogel. Pozival je tožečo stranko, da za leta 2019 do 2021 obračuna storitve za celotno občino oziroma vse uporabnike obvezne gospodarske javne službe, konkretiziranih navedb glede višine zneska, ki ga za opravljene storitve dolguje tožeči stranki, pa ni podal. Ugovarjal je, da storitve niso obračunane po veljavnih predpisih (Odloku), to je po številu oseb, navedb in dokaznih predlogov v smeri izračuna zneska, ki ga dolguje, glede na število oseb, pa ni podal. Tožencu tako ni uspelo izkazati, da bi za opravljeno storitev moral plačati manj, kot zahteva tožeča stranka. Višje sodišče pojasnjuje, da toženec ni prava neuka stranka (med postopkom je večkrat pojasnil, da je pravni strokovnjak) ter da gre za postopek v sporu majhne vrednosti, kjer sta poudarjeni načeli ekonomičnosti in pospešitve postopka. Glede na to je na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožeča stranka stroškov pritožbenega postopka ni priglasila, toženec pa svoje stroške pritožbenega postopka krije sam, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP).

1 Uradni list RS št. 34/2012 z dne 11. 5. 2012.