Jedro

Zatrjevana dejanja v zvezi s pripadnostjo protestantski veri niso pomembno vplivala na življenje tožečih strank in na njuno prakticiranje veroizpovedi. V Rusiji je zagotovljena svoboda veroizpovedi, čeprav kljub temu prihaja do kršitev pravic nekaterih manjšinskih veroizpovedi. Tožena stranka ne verjame tožečim strankam, da bi bila ob vrnitvi v Rusijo preganjana kot pripadnika protestantske oziroma evangeličanske veroizpovedi.

Če ni podan razlog za preganjanje, kot se zahteva za priznanje statusa begunca, potem ugotavljanje intenzivnosti dejanj preganjanj ni potrebno.

Organ oceno o verodostojnosti na podlagi kriterijev iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ ugotavlja šele po tem, ko je ugotovljeno, da sta bodisi razlog za preganjanje bodisi resna škoda v konkretnem primeru lahko podana, ne pa tudi, če očitno ni podana podlaga za preganjanje ali če ni zadostne intenzivnosti resne škode.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka najprej združila upravne zadeve tožečih strank v en postopek in nato odločila, da se zavrneta prošnji za mednarodno zaščito z dne 11. 8. 2015 (v nadaljevanju: prošnja) na podlagi 53. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju: ZMZ).

2. Tožeči stranki sta vložila prošnjo za mednarodno zaščito iz dveh razlogov, in sicer zaradi svojih težav zaradi posla in zaradi verske pripadnosti protestantski veri, kar vse sta natančneje obrazložila na osebnem razgovoru z dne 26. 11. 2015 (A.A.) in z dne 10. 11. 2015 (B.B.). V zvezi s težavami s posli je B.B. povedal, da sta se s tožečo stranko odločila posel iz rodnega Aleksandrova preseliti v kraj Mitishi, kjer naj bi bil posel bolj donosen. Skupaj s tožečo stranko sta prodajala tekstil, in sicer ivanovsko blago in posteljnino, pri tem pa sta bila uspešna, saj je bil velik interes po tem blagu. Težave so se začele poleti 2011. Poleg njune prodajalne je prodajal sadje in zelenjavo nek Azerbajdžanec, C. Po tem, ko je C. videl kako uspešni sta tožeči stranki, je še on začel prodajali podobno blago kot tožeči stranki, vendar slabše kvalitete in nižje cene, prav zaradi slednje je C. na začetku privabil kupce tožeči strank. Ko pa so ti ugotovili, da je blago C. slabše kvalitete, so se stranke ponovno vrnile k tožečima strankama. Vse to ni bilo po godu C., ki je tožečima strankam začel groziti in prepričevati k odhodu iz njegovega "rajona", ob tem si je pomagal tudi s svojo "zaščito", in sicer majorjem lokalne policije, D. Tožnik je povedal, da so ga od takrat naprej na vsake dva dni odpeljali skupaj z blagom na policijsko postajo in ga pridržali za 4-5 ur, ob koncu pa so ga izpustili in mu vrnili blago. Ob tem mu niso pojasnili razloga za pridržanje. Vse to se je dogajalo do decembra 2011. Ob ponovnemu pridržanju so mu dejali, da če želi zapustiti policijsko postajo prej, lahko plača 500 rubljev, kar je tožnik tudi storil. Povedal je, da je plačal tako, da je odšel na bližnjo banko in plačal, odrezke pa je moral vrniti na policijsko postajo. Zaradi navedenega je tožnik prosil za pomoč odvetnika, ta pa mu povedal, da lahko vloži pritožbo, vendar če bo kdo od "prijateljev" lokalnega majorja policije izvedel za pritožbo, bo vse to tožniku nakopalo še več težav. Nadalje je tožnik povedal, da so ga januarja oziroma februarja 2012 strpali v avtomobil in odpeljali h garažami, kjer so mu grozili, da bodo poškodovali njegovo družino, posilili in pobili njegovo ženo in hči. Temu pa je sledila še prometna nesreča v marcu 2012, kjer je tožeči stranki oplazil kombi tako, da sta zdrsela iz ceste. Vse to je tožnik prijavil na policijo, ki pa so mu odvrnili, da nima nobenih dokazov in postopka ne bodo vodili. Zaradi vseh težav sta se tožeči stranki odločili, da svojo prodajalno preselita nazaj v rodni Aleksandrov. V aprilu oziroma maju 2012 sta kupila paviljonček izven trgovskega centra, kjer je bilo že vse zasedeno, poleg tega pa so bile za prodajalno mesto tam tudi visoke najemnine. Z začetkom poslovanja so k njima pristopili „banditi“ in zahtevali plačevanje varščine 30.000 rubljev vsak mesec, kar pa tožnik ni hotel plačevati, saj jim je povedal, da je šele začel poslovati in trenutno nima denarja. Zaslužili naj bi 40.000 - 45.000 rubljev na mesec. „Banditi“ so se čez 3 mesece vrnili in zahtevali 100.000 rubljev. Zaradi teh težav se je tožnik ponovno obrnil na pomoč k odvetniku, ki pa mu je svetoval odhod iz Rusije. Tako sta tožeči stranki s hčerko novembra 2012 zapustili Rusijo in se preselili v Črno goro. V zvezi z versko pripadnostjo je tožnik povedal, da je bila ob nedeljah liturgija in maša, ob sredah pa zbiranja, katerih vodja je bil on. Tožnik je navedel, da groženj za življenje ni bilo, bila pa je določena agresija, kot na primer, da so se pijani sosedje pripravljali na pretep, tožnika so odpustili iz službe, ko so izvedeli za njegovo versko pripadnost, vendar je tožnik zatrdil tudi, da ob morebitni vrnitvi v Rusijo ne bi imel težav zaradi svoje verske pripadnosti. Ob morebitni vrnitvi bi imeli težave zato, ker se niso odjavili in sporočili migracijskemu uradu, da odhajajo iz države. Če pa se ob vrniti v Rusijo ne bi prijavil, potem ne bi imel dovoljenja za delo, če pa bi se prijavil in bi pridobil dovoljenje za delo, bi se izsiljevanja nadaljevala. Tožnica je povedala smiselno enako, vendar je glede verske pripadnosti dodala, da so jih zmerjali s sektaši, nekatere stranke so tudi prenehale nakupovati pri njih, še posebej pa jo je pretresel dogodek v pravoslavni cerkvi, kjer je kot protestantka molila in so jo nato odnesli iz cerkve, ker tega niso podpirali.

3. Tožeči stranki sta s hčerjo Rusijo zapustili novembra 2012 in se skupaj odpravili v Črno goro, kjer so živeli vse do poletja 2015, ko sta tožeči stranki sprejeli določitev, da se vsi skupaj odpravijo v Slovenijo in zaprosijo za mednarodno zaščito. Dne 2. 8. 2015 so se z avtom odpeljali na Češko, preko Slovenije (mejni prehod Gruškovje), kjer so pri znancu v mestu Pardubice pustili svojega psa. Dne 7. 8. 2015 ob 7.44 uri so vstopili na vlak in se preko Avstrije odpeljali proti Ljubljani, kamor so prispeli ob 18.30 uri in ob 19.20 uri na policijski postaji v centru Ljubljane izrazili namen, da želijo zaprositi za mednarodno zaščito.

4. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi uvodoma ugotavljala tako zunanjo kot notranjo (splošno) verodostojnost tožeči stranki skladno s tretjim odstavkom 21. člena ZMZ. Tožena stranka verjame tožečim strankam, da je bil B.B. registriran kot samostojni podjetnik in da sta oba pripadnika protestantske veroizpovedi. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je B.B. po podaji prošnje na toženo stranko naslovil dopis, s katerim je izpostavil, da ne govori dobro srbsko, zaradi česar bi pri izvedbi zaslišanja lahko prišlo do nesporazumov, pri čemer pa ni imel bistvenejših pripomb na prebrani zapisnik ob podaji prošnje, odgovarjal pa je tekoče, podrobno in zelo obširno, pri osebnem razgovoru pa je tudi povedal, da tolmačko razume v celoti in nima pripomb. Glede verske pripadnosti pa tožena stranka očita tožečim strankam, da teh trditev nista podala že ob podaji prošnje, vendar ne glede na to, upošteva zatrjevana dejanja pri presojanju (ne)izpolnjevanja pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Glede na vse navedeno je tožena stranka ocenila pojasnjevanje B.B. kot neprepričljivo in zavajajoče ter iz tega napravila sklep, da se tožeči stranki nista kar najbolj potrudili za utemeljitev prošenj. Tožeči stranki nista predložili nobenih dokazov za svoje trditve, predvsem v zvezi s plačili kazni na policijski policaji, saj iz navedb B.B. izhaja, da je plačeval položnice na banki, izven policijske postaje, kar pomeni, da je imel odrezke plačanih položnic določen čas v posesti sam in bi lahko naredil fotokopije, hkrati pa ni nikoli pridobil zapisnika o pridržanju in ali o odvzemu predmetov, kar zaradi česar je tožena stranka zaključila, da tožeči stranki nista podali utemeljenih razlogov, zakaj v postopku nista predložila dokazov za svoje trditve. Glede na to, da so Rusijo zapustili novembra 2012, in so se avgusta 2015 napotili na Češko preko Slovenije in se šele na to vrnili v Slovenijo, je toženi stranki jasno, da prošnje za priznanje mednarodne zaščite niso vložili kakor hitro je mogoče. Tega ne opravičuje tudi pojasnilo B.B., da naj ne bi vedel, da imajo azilni sistem tudi druge države, ne samo države članice EU, saj tožena stranka to zavrača. Ob ugotovitvi, da sta tožeči stranki izobraženi in razgledani osebi, ki vešče uporabljata internet in sta se že pred prihodom v Črno goro obširno pozanimala tudi o stanju v tej državi. Poleg tega pa sta imela tudi obširno socialno mrežo v Črni gori, kjer bi lahko pridobila ustrezne informacije. Navsezadnje pa imata tožeči stranki veljavno dovoljenje za prebivanje v Črni gori. V času, ko naj bi se dogajala dejanja preganjanja pa sta imela več vizumov v državah članica EU, saj sta se po vsakem potovanju znova vrnila v izvorno državo.

5. Tožena stranka ni poklonila verodostojnosti navedbam o težavah v zvezi s posli v Mitishiju in Aleksandrovu, saj si bile v postopku ugotovljene številne neskladnosti in nekonsistentnosti, ki jih tožeči stranki nista znali utemeljeno pojasniti. V nadaljevanju je še dodala, da če bi bile izjave spoznane za verodostojne, pa te težave ne bi mogle predstavljati preganjanja skladno z Ženevsko konvencijo in ZMZ, ker tožeči stranki nista zatrjevali, da bi se težave v zvezi z njunim poslom, zaradi katerih sta zapustila svojo izvorno državo, dogajale zaradi njune rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini.

6. Tožena stranka je ugotovila, da so navedbe v zvezi s pripadnostjo protestantski veri verodostojne, kljub neprepričljivemu opisu njunega delavnika, saj je B.B. sprva trdil, da je od doma odhajal z ženo ob 7.00 uri zjutraj in sta vračala ob 7.00 zvečer, nato pa je na osebnem razgovoru navedel, da je ob sredah organiziral zbiranja v stanovanju, kjer so molili, peli psalme in brali biblijo. Poleg tega pa upoštevaje, da sta tožeči stranki šele v letu in pol vzpostavili kontakt s protestantsko skupnostjo v Črni gori, nista v veri tako zelo aktivna, kot to skušata prikazati. Zatrjevana dejanja niso pomembno vplivala na življenje tožeči strank in na njuno prakticiranje veroizpovedi. Ne glede na to, pa težave glede pripadnosti protestantski veri ne dosegajo standarda preganjanja, kot ga določata Ženevska konvencija in ZMZ. Nadalje je tožena stranka ugotovila, da glede pripadnosti protestantski veri ni jasen subjekt preganjanja, vendar če bi to bili nedržavni subjekti (posamezni ljudje) pa tožeči stranki nista izkazali, da država oziroma politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali njen bistveni del, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali niso hoteli nuditi zaščite, ker nista skušala poiskati zaščite, ki jima je bila dostopna. Pri presoji prihodnjega preganjanja pa je tožena stranka ugotovila, da je v Rusiji zagotovljena svoboda veroizpovedi, čeprav kljub temu prihaja do kršitev pravic nekaterih manjšinskih veroizpovedi, predvsem Muslimanskih bralcev turškega teologa Saida Nursija in Jehovih prič, pri čemer pa je v Rusiji binkoštna in karizmatična verska skupnost (kongregacija v sklopu protestantske cerkve, kateri pripadata tudi tožeči stranki) celo tretja največja verska skupnost, za rusko ortodoksno cerkvijo in islamom, število članov pa vztrajno in hitro narašča. Na podlagi vsega tega tožena stranka ne verjame tožečim strankam, da bi bila ob vrnitvi v Rusijo preganjana kot pripadnika protestantske oziroma evangeličanske veroizpovedi, ker je navsezadnje to ovrgel tudi B.B. na osebnem razgovoru.

7. V zvezi z izpolnjevanjem pogojev za podelitev statusa subsidiarne zaščite pa je tožena stranka ugotovila, da tožeči stranki nista uveljavljali razlogov resne škode zaradi grozeče smrtne kazni ali usmrtitve. Njune težave s posli so bile lokalizirane in do njih ni več prihajalo, ko sta starša zapustila prodajno mesto v Mitishiju ter neovirano registrirala posel v Aleksandrovu, kjer sta se tudi zavestno odločila za bolj tvegano prodajno mesto na centralni tržnici, čemur pa bi se lahko v celoti izognila, če bi prodajala znotraj trgovinskih centrov. Poleg tega pa se je A.A. dvakrat vrnila v Rusijo še po njihovem odhodu v novembru 2012, ko se je v Rusiji tudi dlje čas zadrževala, državo pa je nato neovirano tudi ponovno zapustila. Na podlagi navedenega je tožena stranka zaključila, da ne obstaja utemeljen razlog, da bi bili tožeči stranki ob vrnitvi soočeni z utemeljenim tveganjem, da bi zaradi težav s posli in svoje verske pripadnosti utrpeli resno škodo zaradi mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v izvorni državi na podlagi 2. alineje 28. člena ZMZ.

8. Na podlagi zgoraj navedenega je tožena stranka zaključila, da tožeči stranki ne izpolnjujeta pogojev za priznanje statusa begunca niti subsidiarne oblike zaščite.

9. Tožeči stranki v tožbi nasprotujeta izpodbijani odločbi in predlagata, da naj sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da jima podeli mednarodno zaščito, podredno pa, da da naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi strani v ponovni postopek. Med drugim navajata, da se je B.B. zaradi groženj obrnil po pomoč tako k policiji, ki pa ga je le zasmehovala in ni želela sprejeti njegove prijave, kot tudi k odvetniku, ki pa mu je pojasnil, da bo imel še več težav, če bo kdo od znancev teh oseb, ki mu grozijo, izvedel, da so se začeli kakršnikoli postopki in da to lahko pomeni celo njegov konec. Glede vložitve prošnje za mednarodno zaščito tožeči stranki pojasnjujeta, da vse do julija 2015 nista vedela za možnost mednarodne zaščite oziroma za azilni sistem, ko pa so zanj izvedeli, so takoj pridobili vizum za Slovenijo z izključnim namenom, da tu zaprosijo za mednarodno zaščito. Če bi za azilni sistem vedeli ob odhodu iz Rusije, ne bi prodali vsega premoženja za ustanovitev podjetja v Črni gori. Tožeči stranki grajata ugotovitve tožene stranke o neskladju izjav, saj menita, da je prišlo do napak pri prevajanju odgovorov na osebnem razgovoru B.B., češ da iz zapisnika izhaja, da nekateri odgovori niso bili v celoti prevedeni. Poleg tega dodajata, da je B.B. imel težave zaradi svoje veroizpovedi, in sicer, da je dobil odpoved pogodbe o zaposlitvi, doživljal je psihološki pritisk in bil deležen stalnih žalitev. Dodatni razlog za morebitno neskladje pa je pripisati tudi dejstvu, da je osebni razgovor dolgo trajal, in sicer devet ur, zaradi česar se je B.B. pri odgovarjanju lahko zmedel oziroma zmotil. V nadaljevanju tožbe pa tožeči stranki navajata, da sta bila večkrat kontrolirana s strani policije, ko sta opravljala dejavnost na območju Moskve, med drugim so B.B. tudi nezakonito aretirali in ga odpeljali na policijsko postajo, kjer so ga nezakonito priprli v preiskovalni pripor za 4 ali 5 ur. Ko je B.B. policiji poskušal pojasniti, da ima vsa potrebna dovoljenja za opravljanje dejavnosti, so mu odvrnili, da dokumenti nikogar ne zanimajo. Tožeči stranki navajata, da je B.B. imel težave tudi v mestu Aleksandrov, ko so od njega zahtevali plačevanje t.i. varščine, pri čemer se je za zaščito obrnil na policijo, ki pa je zavrnila kakršnokoli pomoč. V nadaljnji pripravljalni vlogi tožeči stranki odgovarjata na navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo in dodajata, da sta v postopku mednarodne zaščite uporabljala srbski jezik, ki pa ni njun lasten, zaradi česar je verjetno prišlo do nesporazumov pri podajanju odgovorov, pri čemer naj bi zaprosila za obravnavanje njune prošnje v lastnem jeziku, ruščini, v njuni naknadni obširni izjavi. Tožeči stranki sta izpovedali o težavah z vero, vendar ne takoj na začetku, saj jima je bilo s strani uradne osebe pojasnjeno, da bosta to lahko izpostavila tudi kasneje v postopku. Tožeči stranki poudarjata, da sta težave nedvomno imela, ne glede na to, ali so bile opisane v prvi prošnji ali v osebnem razgovoru ali v naknadni pisni izjavi. Zaradi njihove verske pripadnosti imajo sedaj težave tudi njihovi sorodniki. V zvezi z notranjo dejansko zaščito tožeči stranki pojasnjujeta, da le-te ni, saj je policija ni pripravljena nuditi – njihovih prijav ne sprejeme, saj pravijo, da nimajo dokazov in da si B.B. vse te grožnje le predstavlja.

10. Tožena stranka je po pozivu sodišča v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) predložila predmetne upravne spise ter obenem vložila odgovor na tožbo, v katerem v celoti prereka navedbe tožeči stranki in vztraja pri izpodbijani odločbi. Sodišču predlaga, da naj tožbo zavrne.

11. Tožba ni utemeljena.

12. Odločitev tožene stranke, kot je predhodno povzeta pod točkami 2. do 8. obrazložitve te sodbe, je po preučitvi podatkov in listin predmetnega sodnega spisa ter ob upoštevanju tožbenih ugovorov pravilna in zakonita. Sodišče, ki lahko v pretežnem delu sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe glede obstoja razlogov za zavrnitev prošnje za pridobitev mednarodne zaščite, v tem delu skladno s pooblastilom zakonodajalca iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ne ponavlja razlogov, ki jih je za svojo odločitev pravilno navedla že tožena stranka, medtem ko v zvezi z zatrjevanimi razlogi kot dejanski podlagi za vložitev prošnje za mednarodno zaščito sodišče še dodaja kot sledi:

13. Tožena stranka je zavrnila navedbe tožečih strank o njunih težavah s posli s tem, da nista uspela uveljavljati preganjanja zaradi vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini. Sodišče ugotavlja, da tožeči stranki tega nedvomno nista izkazali in tudi po mnenju sodišča ni izkazana pravna podlaga za priznanje statusa begunca skladno z možnimi razlogi za preganjanje iz prvega odstavka 27. člena ZMZ v zvezi z drugim odstavkom 2. člena ZMZ v povezavi z določilom 2d in 10. člena Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite(1). Po določbi drugega odstavka 2. člena ZMZ se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo. Opis okoliščin tožečih strank glede nadlegovanja ali izsiljevanja zaradi njune podjetniške dejavnosti v nekaterih mestih v Rusiji namreč ne izkazuje, da bi tožeči stranki zaradi tega imeli, kot podjetnika, skupno prirojeno lastnost ali poreklo, ki je nesprejemljivo ali značilnost ali prepričanje, ki je tako temeljnega pomena za identiteto ali zavedanje, da se osebe ne sme prisiliti, da se mu odreče, kakor tudi ne, da bi imeli tožeči stranki zaradi opisanih okoliščin v zvezi s podjetniško dejavnostjo v Rusiji različno identiteto, ker jo družba dojema kot različno (peti odstavek 27. člena ZMZ). Zato so za odločitev v tožničinem primeru nerelevantne tožbene navedbe, da se je B.B. glede težav s svojimi posli neuspešno obrnil na pomoč tako na policijo kot na odvetnika, saj je zaradi odsotnosti katerekoli izmed navedenih podlag preganjanja v zvezi z njuno podjetniško dejavnostjo (rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini) tožena stranka ravnala prav, ko ni sledila ugovoru tožečih strank, da bi morala ugotavljati intenzivnost dejanj ter obstoj in učinkovitost notranje zaščite. Kajti, če ni podan razlog za preganjanje, kot se zahteva za priznanje statusa begunca, potem ugotavljanje intenzivnosti dejanj preganjanj ni potrebno.

14. V zvezi s pripadnostjo protestantski veri pa sodišče izpostavlja obrazložitev (tožene stranke), da je B.B. na osebnem razgovoru sam povedal, da ob morebitni vrnitvi v Rusijo težav glede verske pripadnosti ne bi imeli.

15. Sodišče nadalje pripominja tudi, da organ oceno o verodostojnosti na podlagi kriterijev iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ ugotavlja šele po tem, ko je ugotovljeno, da sta bodisi razlog za preganjanje bodisi resna škoda v konkretnem primeru lahko podana, ne pa tudi, če očitno ni podana podlaga za preganjanje ali če ni zadostne intenzivnosti resne škode.

16. Kar zadeva zavrnitev prošnje za subsidiarno zaščito, sodišče lahko sledi v celoti izpodbijanem aktu in ne bo podvajalo razlogov za odločitev tožene stranke (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

17. Tožba po presoji sodišča neutemeljeno graja prevajanje oziroma tolmačenje na osebnem razgovoru B.B., češ da naj bi bila nekatera vprašanja prosilcem nerazumljiva, oziroma, da določeni odgovori niso bili prevedeni ali pa zapisa ni v zapisniku. V zvezi z neskladji in nekonsistentnosti pa tožeči stranki v tožbi navajata, da je osebni razgovor B.B. trajal devet ur z le enim kratkim odmorom, postavljeno mu je bilo ogromno vprašanj, pri čemer so bila vprašanja precej nesistematična in pomešana, zaradi vsega tega pa je bil B.B. tudi zmeden oziroma se je pri odgovarjanju morda zmotil. Ugovarjata tudi vodenje postopka ob podaji prošnje v srbščini, vendar sodišče po vpogledu v upravni spis ugotavlja, da je bil ob podaji prošnje in na osebnem razgovoru tožeči strank sestavljen zapisnik. Zapisnik o podaji prošnji in o osebnem razgovoru je javna listina (prvi odstavek 169. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP) in kot taka dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa, vsi zapisniki pa so bili tudi podpisani z njune strani. Iz zapisnikov izhaja, da so bili tožeči stranki ob podaji prošnje seznanjeni, da morajo vse podatke in izjave, s katerimi utemeljujejo svojo prošnjo navesti samostojno, prepričljivo, natančno in po resnici. Dolžni so bili navesti vsa dejstva in okoliščine in predložiti vso dokumentacijo in razpoložljive dokaze. Nadalje tudi iz zapisnikov o osebnem razgovoru tožečih strank izhaja, da sta bili poučeni, da morajo navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njihov strah pred preganjanjem ali resno škodo, omogočiti pristojnemu organu dostop do vseh razpoložljivih dokazov ter predložiti vse listine in potrdila, ki jih ima, in ki so lahko pomembna za postopek oziroma mora podati verodostojno in prepričljivo obrazložitev vseh razlogov, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, če dokazov ni. Vse to so morali storiti najkasneje do konca osebnega razgovora v rednem postopku. Iz zapisnikov izhaja, da sta tožeči stranki vse to tudi razumeli, osebni razgovor pa je potekal ob tolmačenju v ruski jezik, kjer pa sta tožeči stranki lahko obširno pojasnili vse svoje razloge za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Poleg tega iz zapisnika osebnega razgovora B.B. izhaja, da mu je bil zapisnik prebran in je nanj podal pripombe, ki pa niso bile bistvenega pomena za odločitev v obravnavani zadevi, kar enako velja tudi za zapisnik o osebnem razgovoru A.A. B.B. je dne 27. 11. 2015 v upravni spis vložil pojasnilo k zaslišanju A.A. v zvezi z računanjem dohodka, kar vse kaže na to, da sta imeli tožeči stranki možnost pojasnjevanja neskladnosti in nekonsistentnosti.

18. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pravilen in da je uvodoma navedena odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena (53. člen ZMZ).

opomba (1) :Uradni list EU, L 337, 20.12.2011.