Jedro

Tožnika s predloženo dokumentacijo nista izkazala zatrjevanih dejanj preganjanja.

Osebni razgovor je potekal v njunem jeziku ob pomoči prevajalke. Pri osebnem razgovoru sta lahko izčrpno navedla vse razloge, prav tako sta jih lahko dopolnjevala. Res je pred tem podaja prošnje na zapisnik potekala v srbskem jeziku, vendar je tožnik prej sam povedal, da ga razume, iz zapisnika ni razvidno, da bi imel težave z razumevanjem (tega ni zatrjeval niti ni potreboval dodatnega pojasnjevanja vprašanj), na vprašanja je podajal smiselno (vsebinsko) ustrezne odgovore, zapisnik mu je bil prebran in nanj ni imel pripomb.

Neutemeljeni so pritožbeni ugovori v zvezi s tem, da tožnika nista zaprosila za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče. Neizpodbijano dejstvo je, da sta živela v Črni gori, kjer bi lahko zaprosila za mednarodno zaščito.

Preden sta zaprosila za mednarodno zaščito v Sloveniji, sta potovala skozi več držav, v katerih bi prav tako lahko zaprosila za mednarodno zaščito. Vrhovno sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da je od osebe, ki je preganjana do te mere, da mora zapustiti izvorno državo in iskati varnost drugje, pričakovati, da bodo njena dejanja usmerjena predvsem v iskanje zaščite in bo za pomoč zaprosila takoj, ko se ji bo za to ponudila prva možnost, v prvi zanjo varni državi.

Navkljub časovni oddaljenosti dogodkov ali pretresenosti ob samem dogodku, pa tudi ali kljub daljšemu zasliševanju, je pričakovati vsaj glede bistvenih in pomembnih dogodkov ter okoliščin skladnost izjav obeh prosilcev.

Tožnika sta uveljavljala resno škodo zaradi mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja zaradi razlogov, povezanih z njuno (gospodarsko) dejavnostjo (poslom). Po presoji Vrhovnega sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnika nista izkazala izpolnjevanja pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite ter svojo odločitev pravilno in izčrpno obrazložila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke, št. 2142-115/2015/26 (1312-07) z dne 29. 2. 2016, s katero je (po tem, ko je s sklepom združila upravni zadevi obeh tožnikov v en postopek) prošnji tožnikov za priznanje mednarodne zaščite na podlagi druge alineje prvega odstavka 52. člena v povezavi s prvo alinejo 53. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) zavrnila.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje povzelo odločitev tožene stranke ter izrecno ugotovilo, da je ob upoštevanju tožbenih ugovorov ta pravilna in zakonita, zato ji v pretežnem delu sledi oziroma lahko sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe glede obstoja razlogov za zavrnitev prošnje za pridobitev mednarodne zaščite (v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1) ter ne ponavlja razlogov, ki jih je za svojo odločitev pravilno navedla tožena stranka. Glede priznanja statusa begunca je posebej poudarilo, da je tožena stranka zavrnila navedbe tožnikov o njunih težavah s posli s tem, da nista uspela uveljavljati preganjanja zaradi vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini, ter ugotovilo, da tega nedvomno nista izkazala in tudi po mnenju sodišča prve stopnje tako ni izkazana pravna podlaga za priznanje statusa begunca. Opis okoliščin glede nadlegovanja ali izsiljevanja zaradi njune podjetniške dejavnosti namreč ne izkazuje, da bi zaradi tega kot podjetnika imela „skupno prirojeno lastnost ali poreklo, ki je nesprejemljivo, ali značilnost ali prepričanje, ki je tako temeljnega pomena za identiteto ali zavedanje, da se osebe ne sme prisiliti, da se mu odreče“, kakor tudi ne, da bi imela zaradi opisanih okoliščin v zvezi s podjetniško dejavnostjo v Rusiji „različno identiteto, ker jo družba, ki jo obkroža, dojema kot različno“ (peti odstavek 27. člena ZMZ). Glede intenzivnosti preganjanja je sodišče prve stopnje poudarilo, da če ni podan razlog za preganjanje, kot se zahteva za priznanje statusa begunca, potem tudi ugotavljanje intenzivnosti dejanj preganjanj ni potrebno. V zvezi s pripadnostjo protestantski veri pa je tožnik na osebnem razgovoru sam povedal, da ob morebitni vrnitvi v Rusijo težav zaradi verske pripadnosti ne bi imela. Tudi ocena verodostojnosti na podlagi kriterijev iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ se ugotavlja šele, ko je ugotovljeno, da je podan razlog za preganjanje oziroma resna škoda v konkretnem primeru, ne pa, če očitno ni podlage za preganjanje oziroma, če očitno ni zadostne intenzivnosti resne škode. Glede subsidiarne oblike zaščite je sodišče v celoti sledilo izpodbijanemu aktu tožene stranke. V zvezi z izrecnimi tožbenimi ugovori glede prevajanja je še poudarilo, da je osebni razgovor potekal ob tolmačenju v ruski jezik, da sta tožnika lahko na osebnem razgovoru obširno pojasnila vse svoje razloge za vložitev prošnje, da jima je bil zapisnik prebran, tožnik je nanj podal pripombe, ki pa niso bile bistvenega pomena za odločitev v zadevi, kasneje je v upravni spis vložil še pojasnilo k zaslišanju tožnice, kar vse kaže na to, da sta tožnika imela možnost pojasnjevanja ter možnost navedb.

3. Tožnika vlagata pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov ter Vrhovnemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V času izdaje odločbe veljavni ZMZ je v drugem odstavku 2. člena določal, da se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države. Status subsidiarne oblike zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona (tretji odstavek 2. člena ZMZ).

7. Razlog za podelitev statusa begunca je torej prosilčev utemeljen strah pred preganjanjem zaradi naštetih razlogov oziroma na naštetih podlagah (temelječih na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju), pod nadaljnjim pogojem, da mu izvorna država pri tem ne more zagotoviti varstva. Vendar se mednarodna zaščita ne nudi zaradi kakršnihkoli ravnanj, ki jih prosilec dojema kot preganjanje, saj morajo ta dejanja doseči stopnjo intenzivnosti, ki je določena v prvem odstavku 26. člena ZMZ. Tako morajo biti ta dejanja preganjanja v skladu s 1. A členom Ženevske konvencije dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče omejiti (prva alineja), ali morajo predstavljati zbir (akumulacijo) različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic (druga alineja).

8. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožnika s predloženo dokumentacijo nista izkazala zatrjevanih dejanj preganjanja. Kadar pa prosilec ne more predložiti nobenih dokazov, v skladu z določbo 21. člena ZMZ pristojni organ upošteva naslednje pogoje: da se je prosilec kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje; da je podal utemeljene razloge zakaj ni mogel predložiti dokazov; da so njegove izjave skladne in verjetne ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanimi z njegovim primerom; da je zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče, razen če lahko izkaže utemeljen razlog, zakaj tega ni storil; da je bila ugotovljena njegova splošna verodostojnost. Navedeno je tožena stranka upoštevala in z njenimi zaključki, katerim je pritrdilo sodišče prve stopnje, se strinja tudi Vrhovno sodišče. 9. V zvezi s pritožbenimi ugovori, ki se nanašajo na oceno verodostojnosti oziroma utemeljitve prošnje, tožnika v pritožbi poudarjata, da se odgovorom nista izmikala, da sta tekoče odgovarjala, vendar pa imata pravico do spremljanja postopka v jeziku, ki ga razumeta. Glede tega jima je že sodišče prve stopnje odgovorilo, da je osebni razgovor potekal v njunem jeziku ob pomoči prevajalke za ruski jezik. Pri osebnem razgovoru sta lahko izčrpno navedla vse razloge, prav tako sta jih lahko dopolnjevala. Res je pred tem podaja prošnje na zapisnik potekala v srbskem jeziku, vendar je tožnik prej sam povedal, da ga razume, iz zapisnika ni razvidno, da bi imel težave z razumevanjem (tega ni zatrjeval niti ni potreboval dodatnega pojasnjevanja vprašanj), na vprašanja je podajal smiselno (vsebinsko) ustrezne odgovore, zapisnik mu je bil prebran in nanj ni imel pripomb. Pri podajanju prošnje na zapisnik tožnice pa je bil prisoten tudi tožnik, saj je njegovo znanje srbskega jezika boljše. Zato so po presoji Vrhovnega sodišča ti pritožbeni ugovori neutemeljeni.

10. Neutemeljeni so tudi pritožbeni ugovori glede nepredložitve dokazov o postopkih na policiji. Dejstvo je, da tožnika svojih navedb nista z ničemer izkazala. Tožena stranka je tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravilno utemeljila razloge za svojo odločitev, ko je med drugim navedla, da se je tožnik glede na to, da naj bi sam prosil za vrnitev odrezkov kot dokaza za plačilo, očitno zavedal pomena tega dokaza in da bi, glede na to, da naj bi se to dogajalo večkrat, lahko sam, ker je sam hodil plačevat kazen v banko, torej izven policijske postaje, priskrbel oziroma naredil kopijo dokazila o plačilu.

11. Prav tako so neutemeljeni pritožbeni ugovori v zvezi s tem, da tožnika nista zaprosila za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče. Neizpodbijano dejstvo je, da sta živela v Črni gori, kjer bi lahko zaprosila za mednarodno zaščito, in navedbe, da nista vedela za to možnost, niso pravno odločilne. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča bi se v času, ko sta tam živela, o tem lahko pozanimala. Prav tako je pravilno stališče sodišča prve stopnje, ki pritrjuje toženi stranki, da sta, preden sta zaprosila za mednarodno zaščito v Sloveniji, potovala skozi več držav (iz Rusije v Črno Goro, kjer imata urejeno dovoljenje za bivanje ter registrirano podjetje, nato preko Bosne in Hercegovine, Hrvaške, Slovenije (torej sta že bila enkrat v Sloveniji), Avstrije, do Češke in nazaj v Slovenijo; prej sta bila tudi v Nemčiji), v katerih bi prav tako lahko zaprosila za mednarodno zaščito. Vrhovno sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da je od osebe, ki je preganjana do te mere, da mora zapustiti izvorno državo in iskati varnost drugje, pričakovati, da bodo njena dejanja usmerjena predvsem v iskanje zaščite in bo za pomoč zaprosila takoj, ko se ji bo za to ponudila prva možnost, v prvi zanjo varni državi. Posledično se ne strinja s stališčem tožnikov v pritožbi, da se lahko svobodno odločita, v kateri državi bosta zaprosila za mednarodno zaščito, saj že iz samega pojma mednarodne zaščite izhaja, da zanjo prosilec zaprosi takoj, ko je mogoče, torej v prvi zanj varni državi. To izhaja tudi že iz uvodnih določb Uredbe Dublin III (4. in 5. točka), cilj katere je vzpostavitev jasnega, preglednega in izvedljivega postopka določitve države članice, odgovorne za obravnavo prošenj za mednarodno zaščito, ter v njej vsebovanih konkretnih meril za določanje odgovorne države članice.

12. Neutemeljeni pa so tudi pritožbeni ugovori glede (ne)skladnosti izjav. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je, navkljub časovni oddaljenosti dogodkov ali pretresenosti ob samem dogodku, pa tudi ali kljub daljšemu zasliševanju, pričakovati vsaj glede bistvenih in pomembnih dogodkov (npr. okoliščine glede prometne nesreče in odhodov na policijsko postajo) ter okoliščin skladnost izjav obeh prosilcev.

13. Po presoji Vrhovnega sodišča so neutemeljene pritožbene trditve, da sta tožnika izkazala upravičenost do mednarodne zaščite na podlagi vseh težav, ki sta jih imela pri poslovanju v različnih mestih v izvorni državi. Čeprav v pritožbi sama pritrjujeta, da nadlegovanje in grožnje, ki sta jih doživljala v izvorni državi, ne temeljijo na njuni rasi, veri, narodni pripadnosti, političnemu prepričanju ali pripadnosti določeni družbeni skupini (iz česar izhaja, da ne izpolnjujeta pogojev za priznanje statusa begunca), pa navajata, da to ne izključuje utemeljenega tveganja, da utrpita resno škodo ob vrnitvi v izvorno državo. Ugovarjata tudi zaključku tožene stranke (kateremu je pritrdilo tudi sodišče prve stopnje), da subjekt preganjanja oziroma resne škode ne obstaja. Akterji povzročitve resne škode so po stališču tožnikov kriminalne združbe in ob vrnitvi v izvorno državo bosta izpostavljena nevarnosti mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja s strani nedržavnih subjektov, država in njeni organi pa ne nudijo zaščite, saj je Rusija ena najbolj skorumpiranih držav in pavšalno navajanje tožene stranke o izboljšanju stanja ne dokazuje realnega stanja v državi.

14. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča resna škoda ni podana in niso izpolnjeni pogoji za priznanje subsidiarne zaščite, kot je pravilno odločilo že sodišče prve stopnje ter se pri tem sklicevalo na odločitev oziroma razloge tožene stranke v izpodbijani odločbi. Resna škoda (28. člen ZMZ) zajema smrtno kazen ali usmrtitev; mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi; resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

15. Tožnika sta uveljavljala resno škodo zaradi mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja zaradi razlogov, povezanih z njuno (gospodarsko) dejavnostjo (poslom). Po presoji Vrhovnega sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnika nista izkazala izpolnjevanja pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite ter svojo odločitev pravilno in izčrpno obrazložila (obrazloženo je pojasnila, zakaj šteje, da so bile zatrjevane težave v Mitishiju lokalnega značaja, zakaj ne sprejema za verjetno zatrjevano izsiljevanje za denar (t. i. zaščito) v Aleksandrovu ter obstoj s tem povezanega dolga 100.000 rubljev, zaradi česar naj bi imela težave že takoj na letališču ob povratku v Rusijo, povzela pa je tudi informacije o stanju korupcije v Rusiji ter se do njih opredelila). Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi tej odločitvi in razlogom sledilo, kar je posebej navedlo in pojasnilo v obrazložitvi sodbe.

16. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni in niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.