Jedro

ZOR ureja v 124. in naslednjih členih razvezo pogodbe zaradi neizpolnitve. Navedene določbe prihajajo v poštev le, kadar stranke (pogodbenice) same ne dogovorijo posledic neizpolnitve. Namreč po določilu 10. člena ZOR pogodbeniki svobodno (prosto) urejajo obligacijska razmerja.

Kadar stranke same določijo posledice neizpolnitve, nastopijo te posledice avtomatsko (tako kot v primerih iz 125. člena ZOR pri fiksnih poslih).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo z zahtevkom, da je med strankama 17.01.1996 sklenjena kupoprodajna pogodba glede štirisobnega stanovanja v Ljubljani, razdrta, s sodbo pa je ugodilo zahtevku, da mora toženka navedeno stanovanje izprazniti in ga praznega izročiti v posest in last tožniku ter mu plačati tudi stroške postopka. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zoper navedeno odločitev zavrnilo in sodbo ter sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo toženka, ki je uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču druge stopnje v ponovno postopanje. Po revizijskih izvajanjih ni mogoče preizkusiti izpodbijane sodbe o tem, zakaj ni utemeljeno toženkino sklicevanje na upniško zamudo, ker prvostopenjsko sodišče o tem nima razlogov, sodišče druge stopnje pa se sklicuje na razloge sodišča prve stopnje. Tožničina obveznost, da overi pogodbo pred notarjem, je po ugotovitvah sodišča prve stopnje zapadla že ob podpisu pogodbe, medtem ko po stališču sodišča druge stopnje ta rok ni bil določen. Ob takem stanju je pritožbeno sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 339. člena ZPP in tudi ugotovilo drugačno dejansko stanje kot sodišče prve stopnje. Zmotna je tudi uporaba materialnega prava. Toženka je lahko suspendirala izpolnitev svojih obveznosti proti tožnici, ker je ta odklanjala overitev pogodbe. Čim pride upnik v zamudo, preneha dolžnikova zamuda.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožnici, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišči nižjih stopenj sta skladno ugotovili, da je tožnica prodala toženki sporno stanovanje za kupnino 9,320.760 SIT, da se je zavezala izročiti stanovanje toženki v last in posest in dovoliti tudi zemljiškoknjižni vpis toženkine etažne lastnine, toženka pa da se je zavezala odplačati kupnino obročno v 180 obrokih, da je plačala le prvih 7 obrokov in da je bila ob vložitvi tožbe v zamudi s plačilom 15 obrokov. Nadalje sta ugotovili, da je tožnica svoje obveznosti do toženke delno izpolnila (izročila stanovanje toženki v posest), ni pa overila pogodbe, da bi se toženka lahko vknjižila v zemljiški knjigi. Končno sta še ugotovili, da sta se stranki s pogodbo dogovorili, da je pogodba avtomatično razdrta, če kupec zamudi s plačilom obrokov za več kot 90 dni, da je bil izpolnitveni čas toženke bistvena sestavina pogodbe (za razliko od obveznosti tožnice, kjer rok za izpolnitev ni bil dogovorjen kot fiksni rok - 7. stran sodbe sodišča prve stopnje in 4. stran sodbe sodišča druge stopnje). Na podlagi takih ugotovitev sta zaključili, da sta stranki pravilo sočasne izpolnitve iz 122. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) v pogodbi izključili, da zato ni utemeljen toženkin ugovor iz drugega odstavka 325. člena ZOR o upniški zamudi tožnice ter da je bila med strankama sklenjena kupoprodajna pogodba avtomatično razdrta zaradi toženkine zamude na podlagi dogovora pravdnih strank. Na podlagi take presoje sta nadalje ocenili, da je v posledici razdrtja pogodbe utemeljen tožničin izpraznitveni zahtevek (132. člen ZOR).

Na podlagi povzetih ugotovitev in zaključkov sodišč nižjih stopenj ocenjuje revizijsko sodišče, da v postopkih na nižjih stopnjah niso bile zagrešene v reviziji uveljavljane kršitve. Sodišče druge stopnje je ugotovitve sodišča prve stopnje sprejelo in tudi njegovo pravno presojo spora (to izhaja iz razlogov sodbe sodišča druge stopnje na 4. strani) ter je zato zavrnilo toženkino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem je poudarilo, da toženka s pritožbo ni izpodbijala ugotovljenega dejanskega stanja (zaradi česar ni obstajala potreba sodišča druge stopnje, da bi v te ugotovitve posegalo) ter so zato brez vsake podlage revizijska izvajanja, ki zatrjujejo drugačne ugotovitve sodišča druge stopnje in domnevne postopkovne kršitve v zvezi s tem. Sodišče druge stopnje je zgolj zaradi drugačnih pritožbenih trditev v zvezi z neuporabo drugega odstavka 325. člena ZOR (ki določa, da upnik pride v zamudo tudi, kadar je pripravljen sprejeti izpolnitev dolžnikove s o č a s n e obveznosti, ne nudi pa izpolnitve svoje zapadle obveznosti) poudarilo, da ni bilo dogovorjeno pravilo o sočasni izpolnitvi (po 122. členu ZOR), da sta stranki to pravilo v pogodbi izključili oziroma uredili obveznosti o izpolnitvi drugače in da zato ni utemeljen toženkin ugovor o upniški zamudi tožnice v smislu drugega odstavka 325. člena ZOR. Razlogov sodišča druge stopnje na zadnji strani sodbe zaradi poudarkov o izključitvi dogovora o sočasnosti izpolnitev ni mogoče razumeti glede roka tožničine obveznosti drugače kot tako, da ta rok ni bil določen kot fiksen (v nasprotju z rokom za toženkino izpolnitev). Revizijski razlogi o domnevnih kršitvah postopka, zatrjevanih v 1. in 2. točki revizije, zato niso utemeljeni.

ZOR ureja v 124. in naslednjih členih razvezo pogodbe zaradi neizpolnitve. Navedene določbe prihajajo v poštev le, kadar stranke (pogodbenice) same ne dogovorijo posledic neizpolnitve. Namreč po določilu 10. člena ZOR pogodbeniki svobodno (prosto) urejajo obligacijska razmerja. Avtonomija strank, svoboda urejanja razmerij je lahko omejena le v primerih, ki jih zakon (ZOR) določa. Torej, kadar stranke same določijo posledice neizpolnitve, nastopijo te posledice avtomatsko (tako kot v primerih iz 125. člena ZOR pri fiksnih poslih). V skladu z ugotovljenim dejanskim stanjem (da sta pravdni stranki dogovorili razvezo pogodbe v primeru, če bi toženka prišla v zamudo s plačevanjem obrokov več kot za 90 dni), sta sodišči nižjih stopenj pravilno presodili, da je bila med pravdnima strankama sklenjena kupoprodajna pogodba za sporno stanovanje razdrta. V primeru razdrtja pogodbe ima vsaka od strank pravico do vrnitve tistega, kar je v izpolnitev pogodbe že dala (132. člen ZOR). Tožnica je zato utemeljeno zahtevala od toženke izpraznitev in izročitev stanovanja, ki ga je tožnica izročila toženki na podlagi sklenjene kupoprodajne pogodbe. Sodišči nižjih stopenj sta po povedanem odločili o sporu pravdnih strank v skladu z zakonom (med strankama sklenjene pogodbe in določb ZOR). Drugačna toženkina materialnopravna izvajanja (ki se nanašajo na uporabo določb 325., 326. in 122. člena ZOR), nimajo opore v ugotovljenem dejanskem stanju in so zato neutemeljena. V skladu z navedenimi razlogi je moralo revizijsko sodišče zavrniti toženkino revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZOR).