Jedro

V kupoprodajni pogodbi ni bilo dogovorjeno pravilo sočasne izpolnitve, saj je bil rok izpolnitve obveznosti tožene stranke (plačilo obrokov kupnine) dogovorjen kot fiksni rok s sankcijo avtomatičnega razdrtja pogodbe, medtem ko rok za izpolnitev dela obveznosti tožeče stranke, to je za overitev pogodbe, ni bil določen. Stranki sta torej izključili sočasnost svojih obveznosti, kar pomeni, da na strani tožeče stranke ni šlo za upniško zamudo v smislu 2. odstavka 325. člena ZOR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je sklenilo, da je samo stvarno pristojno za odločanje je v tej zadevi in zavrglo tožbeni zahtevek (pravilno: tožbo) v delu, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da je kupoprodajna pogodba z dne 17.1.1996, sklenjena med pravdnima strankama glede štirisobnega stanovanja na K. 20 v L. razdrta. S sodbo pa je ugodilo zahtevku, da se mora toženka v 15 dneh izseliti iz stanovanja št. 9 v drugem nadstropju zgradbe K. 20 v L. in ga praznega izročiti v last in posest tožeči stranki, skupaj s pripadajočim parkirnim mestom št. 123. Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožeči stranki v znesku 171.348,48 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila. Proti sodbi in proti sklepu (razen glede zavrženja dela tožbe) se pritožuje tožena stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP. V pritožbi proti sklepu zatrjuje obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 4. točki 339. člena ZPP. Sodišče je odločilo o tožbenem zahtevku, ki realno nekajkrat presega znesek 2,000.000,00 SIT, za katerega je pristojno. Sodišče se je s sklepom, zoper katerega se tožena stranka ni mogla pritožiti, odločilo, da je vrednost spornega predmeta 1,094.724,00 SIT. Pri tem je izhajalo iz skupnega zneska že zapadlih zneskov kupnine. Tožbeni zahtevek pa se ne glasi na zapadle zneske kupnine, ampak na izročitev stanovanja, kar je nekaj povsem drugega in zlasti mnogo več vrednega. Za tožnico pomeni zahteva, da izroči stanovanje, izročitev vsega, kar ima in kjer edino lahko živi, medtem ko zapadli obroki kupnine pomenijo le manjši denarni zahtevek, ki ga ima že ves čas pripravljenega za plačilo stanovanja. V pritožbi zoper sodbo pa tožena stranka izpodbija odločitev o izselitvi in poudarja, da odločitev ni pravilna že zato, ker je sodišče pustilo prodajno pogodbo za stanovanje v veljavi, ko je zavrglo ugotovitveni del tožbenega zahtevka. Če prodajna pogodba za stanovanje ni razveljavljena, s sodbo tožnice ni možno siliti iz stanovanja. Zaseda ga na podlagi veljavne kupoprodajne pogodbe. Prvostopno sodišče je svojo odločitev obrazložilo z ugotovitvami, da sta pravdni stranki sklenili prodajno pogodbo, da se je prodajalec zavezal ob podpisu izročiti kupljeno nepremičnino v last in posest kupcu, da je bilo plačilo kupnine dogovorjeno v obrokih, da za veljavnost pisne pogodbe zadoščajo podpisi in ni treba, da bi bili notarsko overjeni, ter da je tožena stranka po podpisu pogodbe plačala sedem obrokov kupnine, tožeča stranka pa v tem času še ni overila prodajne pogodbe. Sodišče nadalje ugotavlja, da overitev podpisa na pisni pogodbi pomeni izpolnitev dela pogodbene obveznosti, da je bilo med pravdnimi strankami dogovorjeno, da prodajalec takoj po sklenitvi prodajne pogodbe dovoli vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo in ne šele po plačilu celotne kupnine. Sodišče ugotavlja, da nobena od pogodbenih strank ni v celoti izpolnila svoje obveznosti in da sta bili obe v zamudi, nadalje, da je bil izpolnitveni čas tožene stranke bistvenega pomena za sklenitev pogodbe, da pa obveznost tožeče stranke ni bila določena s fiksnim rokom, tožena stranka pa bi morala vestno izpolniti svojo obveznost in s tožbo zahtevati od tožeče stranke, da tudi ona izpolni svoje obveznosti. Izpodbijani del sodbe ni pravilen in zakonit, ker sodišče ni uporabilo določila 2. odstavka 325. člena ZOR, niti ni navedlo, zakaj ne pride v poštev. Na ugovor tožene stranke, da je tožeča stranka tista, ki je prva zamujala z izpolnitvijo obveznosti, je toženo stranko preprosto le napotilo na tožbo. Ker je bila tožeča stranka od 17.1.1996 v zamudi, je prenehala toženkina zamuda po 1. odstavku 326. člena ZOR. Iz tega sledi, da ni pravilna ugotovitev v izpodbijani sodbi, da sta bili obe pogodbeni stranki v zamudi. V zamudi je bila zgolj tožeča stranka, ki niti v sedmih mesecih po sklenitvi pogodbe in vse do danes te ni overila. Obveznost tožeče stranke res ni bila določena s fiksnim rokom, saj je bila sklenitev in obstoj pogodbe bistvenega pomena za toženo stranko in si ni mislila, da bi lahko nastale težave z overitvijo. Nepravilno je stališče v sodbi, da bi lahko tožena stranka le s tožbo zahtevala overitev pogodbe. To ni nikjer določeno in ne drži. Tožeča stranka se lahko brani pred zahtevami tožeče stranke tudi le z ugovorom neizpolnitve pogodbe z njene strani. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka navaja, da je prvostopno sodišče pravilno odločilo o stvarni pristojnosti. Pravilno je odločilo tudi glede izselitve iz stanovanja in njegove izročitve, saj obveznost tožeče stranke overiti pogodbo ni bila določena kot bistvena sestavina pogodbe. Tožena stranka ni imela nobenega upravičenega razloga, da obroka kupnine ne plačuje in zaradi tega je nastopila posledica, s katero se je tožena stranka ob podpisu pogodbe sama strinjala. Tožeča stranka predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe. Pritožba ni utemeljena. Tožena stranka neutemeljeno izpodbija sklep pod tč. I z dne 27.9.1999 o stvarni pristojnosti prvostopnega sodišča. Ta odločitev je skladna s 30. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99), ki v 1. odstavku predpisuje pristojnost okrajnega sodišča v sporih o premoženjsko pravnih zahtevkih, če vrednost spornega predmeta ne presega 2,000.000,00 SIT. Vrednost spornega predmeta v tej zadevi je 1,094.724,00 SIT (sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II P 417/97 z dne 1.9.1999). Glede na navedeno so vse pritožbene trditve, ki se nanašajo na navedeni sklep, brezpredmetne in s tem neutemeljene. Pripomniti je še, da tožena stranka izrecno izpodbija samo sklep pod tč. I z dne 27.9.1999, ni pa izpodbijala sklepa o določitvi vrednosti spornega predmeta z dne 1.9.1999, ki ga je izdalo prvostopno sodišče na podlagi 3. odstavka 44. člena ZPP in zoper katerega ni posebne pritožbe. To pomeni, da bi tožena stranka sklep z dne 1.9.1999 po določbi 2. odstavka 363. člena ZPP lahko izpodbijala v pritožbi zoper končno odločbo, česar pa ni storila. Sklep z dne 1.9.1999 je tako postal pravnomočen, izpodbijana odločitev o stvarni pristojnosti pa je v skladu s sklepom z dne 1.9.1999. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 4. točki 2. odstavka 339. člena ZPP tako ni podana. Proti sodbi uveljavlja tožena stranka med ostalim tudi pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar v pritožbenih navedbah izrecno navaja dejanske ugotovitve prvostopne sodbe in ne zatrjuje zmotnosti oziroma nepravilnosti nobene od njih. Ker pa izrecno uveljavlja neuprabo 2. odstavka 325. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), je morda navedeni pritožbeni razlog razumeti v povezavi z neuporabo te materialno pravne določbe. Vendar pa po presoji pritožbenega sodišča ni podlage za uporabo 2. odstavka 325. člena ZOR, kar je v izpodbijani sodbi ustrezno obrazloženo, prav tako pa ni zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno nobeno dejstvo, ki je pravno pomembno za pravilno odločitev v tej pravdni zadevi. Vsa dejstva so v razlogih izpodbijane sodbe pravilno pojasnjena in vodijo do zaključka, ki ga je prvostopno sodišče, opirajoč se na vsebino kupoprodajne pogodbe in določbe členov 122, 125, 126 in 132 ZOR naredilo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku. Pritožbeno sodišče torej dejanske ugotovitve in materialnopravne zaključke prvostopnega sodišča sprejema, za pritožbene trditve pa ugotavlja, da niso pravilne oziroma utemeljene. Zmotno je stališče pritožbe, da odločitev sodišča ni pravilna zato, ker je sodišče pustilo prodajno pogodbo za stanovanje v veljavi, ko je zavrglo ugotovitveni del tožbenega zahtevka. V tem delu je pritožba tudi nekorektna, saj je tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 14.9.1999 sama trdila in utemeljevala, da je ugotovitveni zahtevek nedovoljen. Prvostopno sodišče na podlagi ugotovitvenega zahtevka kupoprodajne pogodbe med strankama z dne 17.1.1996 niti ni moglo razveljaviti, to pa niti ni bilo potrebno, saj je bila pogodba glede na njen 4. člen in glede na 1. odstavek 125. člena ZOR razdrta po samem zakonu, potem ko je bila toženka kot kupec v zamudi s plačilom obrokov kupnine za stanovanje za več kot 90 dni. Dejstvo te zamude ni sporno, tožena stranka pa jo opravičuje z zamudo tožeče stranke pri izpolnitvi kupoprodajne pogodbe, ko je ni notarsko overila. Prvostopno sodišče je utemeljeno zavrnilo ta ugovor, ki je v bistvu pomenil sklicevanje dolžnika na upniško zamudo v smislu 2. odstavka 325. člena ZOR. Razlogi prvostopne sodbe o tem so pravilni in tožena stranka neutemeljeno poudarja prenehanje toženkine dolžniške zamude zaradi upniške zamude, ko naj tožnik ne bi bil pripravljen sočasno izpolniti svoje zapadle obveznosti. Vendar pa prvostopno sodišče pravilno poudarja, da med pravdnima strankama v kupoprodajni pogodbi ni bilo dogovorjeno pravilo sočasne izpolnitve, tako da se tožena stranka ne more sklicevati na obstoj sočasnih obveznosti in s tem na upnikovo zamudo pri izpolnitvi njegove obveznosti v smislu 2. odstavka 325. člena ZPP. Načelno pravilo sočasne izpolnitve dvostranskih pogodb (122. člen ZOR) sta v obravnavanem primeru pravdni stranki v kupoprodajni pogodbi izključili oziroma uredili drugače, tako da je bil rok izpolnitve obveznosti tožene stranke (plačilo obrokov kupnine) dogovorjen kot fiksni rok s sankcijo avtomatičnega razdrtja pogodbe, medtem ko rok za izpolnitev dela obveznosti tožeče stranke, to je za overitev pogodbe, ni bil določen. Stranki sta torej izključili sočasnost svojih obveznosti, kar pomeni, da na strani tožeče stranke ni šlo za upniško zamudo v smislu 2. odstavka 325. člena ZOR, glede na to pa tudi ni prenehala toženkina dolžniška zamuda (1. odstavek 326. člena ZOR), povzročena zaradi neplačevanja kupnine. Posledica te zamude pa je bila, da je bila pogodba razdrta po samem zakonu, po 132. členu ZOR pa mora tožena stranka v teh okoliščinah vrniti vse, kar je dobila, torej izročiti tožeči stranki z obravnavano kupoprodajno pogodbo pridobljeno nepremičnino. Zaključiti je torej, da nista podana doslej obravnavana pritožbena razloga, prav tako pa v zvezi z izpodbijano sodbo ni podan pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj ni obrazložen, pritožbeno sodišče pa po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev postopka ni ugotovilo. Zato je pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu ter sodbo potrdilo (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP). Tožena stranka je s pritožbo propadla, tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča, tako da teh stroškov ni mogoče šteti kot potrebnih, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.