Jedro

Začetno pomanjkanje pasivne legitimacije je sicer mogoče sanirati z razširitvijo tožbe na sprva netoženega (ob njegovi privolitvi). Vendar pa sodišče prve stopnje ni dovolilo razširitve tožbe (po tretjem odstavku 191. člena ZPP), temveč je dopustilo stransko intervencijo na strani tožeče stranke. Ker je treba razlikovati med stransko intervencijo in naknadnim sosporništvom na pasivni strani (pri stranski intervenciji gre namreč za pomoč intervenientke stranki, kateri se je pridružila, ker ima interes, da v sporu zmaga, medtem ko gre pri naknadnem sosporništvu na strani tožene stranke za vstop v spor nove osebe, ki je samostojna stranka, razen kadar gre za enotno ali nujno sosporništvo), ni mogoče šteti, da je bilo z dopustitvijo stranske intervencije sanirano v reviziji zatrjevano pomanjkanje pasivne legitimacije.

Pri vprašanju, ali je tožena prava stranka (vsi nujni sosporniki), gre glede na pravila materialnega prava o nujnem sosporništvu za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava (utemeljenosti tožbenega zahtevka). Nujni sosporniki so vse pogodbene stranke pogodbe, glede katere se zahteva ugotovitev ničnosti ali razveljavitev. Pomanjkanje pasivne legitimacije pa narekuje zavrnitev tožbenega zahtevka kot neutemeljenega.

Ker je prvi toženec v razmerju do tretje toženke, ki je vložila pritožbo, le materialni (in ne morda enotni) sospornik (1. točka prvega odstavka 191. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 186. člena OZ), ni mogoče šteti, da je vložitev pritožbe tretje toženke učinkovala tudi za revidenta (prvega toženca). Čeprav gre pri verigi spornih pogodb za enovito pravno dejanje (ker gre za tri verige, gre pravzaprav za »orkestrirano« pravno dejanje) ter čeprav so toženke pri njihovem sklepanju delovale skupaj in usklajeno, pa je vsaka toženka v svoji verigi samostojno sklenila pogodbe, zaradi česar je vsaka samostojna stranka v sporu.

Izrek

Revizija zoper III. in IV. točko izreka sodbe sodišča druge stopnje se zavrže. Revizija zoper I. točko izreka sodbe sodišča druge stopnje se zavrne.

Prvi toženec sam krije stroške revizije.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku (potem ko je sodišče druge stopnje razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in mu vrnilo zadevo, da presodi tožbeni zahtevek »na odškodninski podlagi«) ugotovilo ničnost pogodb o prodaji in odstopu poslovnega deleža, sklenjenih 10. 6. 2002, ter pogodb o odplačnem odstopu terjatev, sklenjenih 19. 6. 2002 (1. točka izreka sodbe); zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da so toženke dolžne v njeno stečajno maso plačati 2,232.013,95 EUR (prej 606,771.822,06 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 177,671.775,83 SIT od 25. 2. 2002 do plačila, od 470,000.000,00 SIT od 14. 11. 2002 [do plačila], od 82,000.000,00 SIT od 2. 12. 2002 do plačila in od 77,100.046,23 SIT od 31. 12. 2002 do plačila (2. točka izreka sodbe); ter odločilo, da pravdni stranki in stranska intervenientka (na strani tožnice) nosijo vsaka svoje stroške postopka (3. točka izreka sodbe).

2. Sodišče druge stopnje je v ponovljenem postopku v delu, ki je pomemben za odločitev o reviziji (o tem glej v nadaljevanju), delno(3) ugodilo pritožbi stranske intervenientke na strani tožnice in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. točki njenega izreka spremenilo tako, da je odločilo, da so toženke dolžne v stečajno maso stranske intervenientke na strani tožnice plačati 2,189.834,01 EUR (prej 524,771.822,06 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 177,671.775,83 SIT od 17. 7. 2002 do plačila, od 270,000.000,00 SIT od 14. 11. 2002 do plačila in od 77,100.046,23 SIT od 31. 12. 2002 do plačila; v izpodbijani 3. točki njenega izreka pa tako, da je odločilo, da so toženke dolžne tožnici nerazdelno povrniti 27.708,61 EUR pravdnih stroškov, stranski intervenientki na strani tožnice pa [prav tako nerazdelno] 13.062,84 EUR pravdnih stroškov, oboje z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka sodbe); zavrnilo pritožbo tretje toženke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani (to je ugotovitveni) 1. točki njenega izreka (III. točka izreka); ter odločilo, da tretja toženka sama krije svoje pritožbene stroške (IV. točka izreka).

3. Prvi toženec je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo »iz vseh revizijskih razlogov«. Predlagal je razveljavitev izpodbijane sodbe »v celoti« z zavrnitvijo tožbenega zahtevka tožnice oziroma vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pri tem je priglasil stroške revizijskega postopka.

4. Prvi toženec je v reviziji sicer navedel, da sodbo sodišča druge stopnje izpodbija v celoti, vendar pa je kot vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe navedel znesek 2,189.834,01 EUR, kar (tudi ob upoštevanju vsebine revizije) kaže, da sodbo sodišča druge stopnje izpodbija samo v tistem delu, v katerem mu je le-to po spremembi (2. in 3. točke izreka) sodbe sodišča prve stopnje naložilo plačilo 2,189.834,01 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (to je v I. točki njenega izreka), ter v tistem delu, v katerem je stroškovno zavrnilo pritožbo tretje toženke in v izpodbijani (ugotovitveni) 1. točki izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (to je v III. in IV. točki njenega izreka).

5. Prvi toženec je v reviziji navedel, da uveljavlja vse revizijske razloge, kar (ob upoštevanju vsebine revizije) kaže, da jo je vložil tako zaradi postopkovnih kršitev kot zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Iz vsebine revizije sicer izhaja, da z revizijo izpodbija tudi dejanske ugotovitve sodišč nižjih stopenj (o tem glej v nadaljevanju), vendar pa ugotovljeno dejansko stanje glede na izrecno določbo tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni predmet revizijskega preizkusa.

6. Prvi toženec je predlagal tudi oprostitev plačila sodnih taks za revizijo. Vendar pa o takšnem predlogu odloča sodišče prve stopnje, ne pa revizijsko sodišče. 7. Tožnica je na revizijo odgovorila. Kot neutemeljene je prerekala revizijske navedbe in posledično predlagala zavrnitev revizije. Pri tem ni priglasila stroškov revizijskega postopka.

8. Iz podatkov sodnega/poslovnega registra izhaja, da je bila tretja toženka vmes (25. 2. 2015) izbrisana iz sodnega registra (na podlagi pravnomočnega sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani St 1918/2014 z dne 21. 1. 2015 o končanju stečajnega postopka, brez razdelitve upnikom). Ker so bila pred prekinitvijo postopka (po 3. točki 205. člena ZPP) v revizijskem postopku opravljena že vsa procesna dejanja oziroma so potekli vsi roki zanje, ni ovire za izdajo revizijske odločbe. Takšno stališče je Vrhovno sodišče sprejelo že v sodbi III Ips 41/97 z dne 4. 12. 1998. Utemeljilo pa ga je s tem, da je izdaja odločbe procesno dejanje izključno samo sodišča, na katerega prekinitev postopka ne vpliva in zaradi katerega niso kakor koli ogrožena procesna upravičenja strank.

Povzetek pravno relevantnih dejanskih ugotovitev

9. Tožeča stranka je 1. 10. 2001 z M. d. o. o., I. d. o. o. in A. d. o. o. sklenila posojilne pogodbe, ki jih je 29. 5. 2002 odpoklicala. Vendar pa nobena od družb posojilojemalk posojila ni vrnila.

A. A., družbenik M. d. o. o., je s pogodbo o prodaji in odstopu poslovnega deleža 10. 6. 2002 I. d. o. o. prodal 95 odstotni poslovni delež v družbi za ceno 471,402.616,00 SIT. S. S., družbenik A. d. o. o., je s pogodbo o prodaji in odstopu poslovnega deleža 10. 6. 2002 I. d. o. o. prodal 100 odstotni poslovni delež v družbi za ceno 220,858.460,00 SIT. B. B., družbenik C. d. o. o., je s pogodbo o prodaji in odstopu poslovnega deleža 10. 6. 2002 I. d. o. o. prodal 100 odstotni poslovni delež v družbi za ceno 199,796.100,00 SIT. Vsi prodajalci poslovnih deležev so bili edini družbeniki in zakoniti zastopnikih družb. Kupnina za vse poslovne deleže je znašala 892,056.176,00 SIT.

11. 6. 2002 je bila sklenjena pogodba o pripojitvi, s katero so se M. d. o. o., A. d. o. o. in C. d. o. o. pripojile k prevzemni družbi I. d. o. o., ki se je istočasno preimenovala v B. d. o. o. Pripojitev je bila v sodni register vpisana 5. 12. 2002. 3. 12. 2002 je bil zoper prevzemno družbo predlagan začetek stečajnega postopka.

Vsi prodajalci svojih poslovnih deležev so svoje terjatve do kupca teh poslovnih deležev 19. 6. 2002 s pogodbami o odplačnem prenosu terjatev odstopili družbi E. za enako kupnino, kot je bila dogovorjena z družbo I. kot kupko poslovnih deležev.

E. d. o. o. je v postopku prisilne poravnave zoper B. d. o. o. iz naslova kupnine za prodane poslovne deleže prijavila terjatev za glavnico 285,285.353,94 SIT.

Zoper B. d. o. o. je bil 28. 1. 2003 začet postopek prisilne poravnave, 13. 6. 2003 pa stečajni postopek.

B. B. je med postopkom umrl. Njegov dedič je A. A.(4)

10. Tretja toženka kot odstopnica je prevzemnicama (družbama F. in G.) odplačno odstopila terjatvi do družbe I. (prvi v višini 270,000.000,00 SIT, drugi pa v višini 82,000.000,00 SIT) ter na podlagi takšnega odstopa istega dne znižala svojo terjatev do družbe B.(5) Na podlagi pogodb o odstopu terjatev je tretja toženka od družb M. in I. dobila terjatvi do B. B. (od prve v višini 77,100.046,23 SIT, od druge pa v višini 177,671.755,83 SIT), svojo terjatev do družbe E. pa je istega dne znižala za navedena zneska.(6)

11. Vsi toženci so ravnali usklajeno (A. A., S. S. in B. B. so istega dne (10. 6. 2002) sklenili pogodbe o prodaji in odstopu poslovnih deležev z I. d. o. o., nato, istega dne (19. 6. 2002), pa pogodbe o odplačnem odstopu svojih terjatev s E.).

Vsi trije toženci so poslovne deleže svojih družb prodali prezadolženi in nelikvidni družbi (I. d. o. o.).

Kupnina za prodane poslovne deleže je bila pretirano visoka.(7)

12. Tretja toženka je odstopljene terjatve odkupila po enaki ceni, kot je bila kupnina za prodane poslovne deleže, ne pa po diskontirani vrednosti.

Iz bilance stanja izhaja, da tretja toženka ni imela sredstev za plačilo prevzetih terjatev.

Tretja toženka je hkrati odkupila terjatve vseh subjektov, ki so s prodajo poslovnih deležev v (bodočih) prevzetih družbah pridobili terjatve do I. d. o. o.(8) Pravna presoja relevantnih dejstev s strani sodišča druge stopnje

13. Sodišče druge stopnje je celoten sklop pravnih dejanj (sklenitev pogodb o prodaji in odstopu poslovnih deležev z dne 10. 6. 2002 ter sklenitev pogodb o odplačnem odstopu terjatev z dne 19. 6. 2002) obravnavalo kot enotno pravno dejanje. Zaključilo je, da je šlo za usklajeno delovanje tožencev, ki so namesto svoje dolžnosti poskrbeti za gospodarsko trdnost svojih družb, le-te gospodarsko oslabili v škodo upnikov prevzetih in prevzemne družbe. Ker so nedopustni pravni posli imeli za posledico izigranje upnikov, so pogodbe nične. Sporni pravni posli so namreč imeli za posledico ustvarjenje koristi za tožence, in sicer za prvega in drugega toženca kot družbenika prevzetih družbe v obliki terjatve do družbe E., za tretjega toženca pa v obliki terjatve prevzemne družbe B. oziroma njenem delnem poplačilu, vse na škodo upnikov prevzetih in prevzemne družbe.(9) Presoja utemeljenosti revizije Dejansko stanje

14. Revizijsko sodišče je vezano na dejansko podlago sodb sodišč nižjih stopenj, zaradi česar ne more upoštevati tistih revizijskih navedb, ki ugotovljeno dejansko stanje obhajajo, ga relativizirajo ali mu celo nasprotujejo. Prav za takšne navedbe pa gre pri očitku prvega toženca (v nadaljevanju tudi revidenta), da je sodišče druge stopnje zmotno določilo N. N., direktorja E. d. o. o., za sorodnika A. A. in B. B. 15. V kolikor meri na revizijsko upoštevno postopkovno kršitev (iz 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 339. člena ZPP in izvedbo dokaznega postopka oziroma dokazno oceno), pa revizijski očitek ni utemeljen, ker zaključek sodišča druge stopnje o sorodstvenem razmerju temelji na neprerekanju trditev tožnice s strani prvega toženca (drugi odstavek 214. člena ZZP), kar pa revident skuša v reviziji obiti s sklicevanjem na pomanjkljiv dokazni postopek.

16. Revident je sodišču druge stopnje tudi očital, da je zmotno ugotovilo, da je E. d. o. o. 25. 7. 2002 podpisala pogodbo o odstopu terjatve z A. d. o. o., medtem ko iz same pogodbe izhaja, da jo je podpisala z F. d. o. o.(10) Revident je očitek sicer opredelil kot »»pomoto« (napačno ugotovitev dejanskega stanja)« s strani sodišča druge stopnje, vendar pa gre vsebinsko za očitek protispisnosti (iz 1. točke prvega odstavka 370. člena ZPP v povezavi s 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP).

17. Vendar pa očitek vseeno ni utemeljen, saj za odločitev sodišča druge stopnje (kot to izhaja iz njegove argumentacije) ni bilo odločilno, kateri od obeh družb (A. ali F.) je tretja toženka odstopila svojo terjatev do I. d. o. o., temveč je bilo dejansko pomembno (dejstvo), da je tretja toženka zaradi tega odstopa za 270,000.000,00 SIT znižala svojo terjatev do B. d. o. o. (tudi iz vsebine pogodbe izhaja, da je šlo za odplačen odstop terjatve). Poleg tega gre za navidezno protispisnost, ki ni vplivala na samo vsebino izpodbijane sodbe, saj je sodišče druge stopnje pri dokazni oceni izhajalo iz listinskemu gradivu skladnih podatkov (iz štirih pogodb o odplačnem odstopu terjatev v prilogah A41 do A45).(11)

18. Revident je nadalje oporekal zaključku sodišča druge stopnje, da so se terjatve E. d. o. o. zmanjšale na podlagi pogodb o odstopu terjatev. Družba E. naj bi namreč ne dobila nobenega plačila iz naslova odstopljenih terjatev. Pa tudi noben dokaz naj ne bi bil predložen, iz katerega bi plačilo izhajalo. Vendar pa gre pri tem za nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Pri zaključku o zmanjšanju terjatve tretje toženke do B. d. o. o. gre namreč za dejanski zaključek, na podlagi ugotovljenih dejstev, medtem ko gre pri zaključku o oškodovanju njenih upnikov oziroma o okoriščenju tretje toženke sicer za pravno sklepanje, vendar prav tako na podlagi dejanskih ugotovitev, pri čemer prerekanje le-teh pomeni nedovoljeno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

19. V kolikor meri na revizijsko upoštevno postopkovno kršitev (iz 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 339. člena ZPP in izvedbo dokaznega postopka), pa revizijski očitek ni utemeljen, ker zaključek sodišča druge stopnje o zmanjševanju terjatev E. d. o. o. do B. d. o. o. temelji na lastnih navedbah prvega in drugega toženca, kar pa revident skuša v reviziji obiti s sklicevanjem na pomanjkljiv dokazni postopek.

20. Pri revizijskih navedbah glede odstopa (dela) terjatve G. d. o. o. gre za poskus revidenta relativizirati ugotovljeno dejansko stanje. Pri njegovih trditvah, da družba F. ni dobila nikakršnega plačila, pa gre za nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Bistvene postopkovne kršitve

21. Revident je sodišču druge stopnje očital, da se je oprlo na dokaze, ki naj bi jih stranska intervenientka na strani tožnice predložila prepozno (v vlogi z dne 10. 5. 2006, medtem ko naj bi bil prvi narok opravljen najkasneje 21. 9. 2005). Iz vsebine revizije izhaja, da so očitno mišljene štiri pogodbe o odplačnem odstopu terjatev (priloge A41-A45). Vendar pa očitek ni utemeljen, saj revident ob sklicevanju na kršitev iz 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP spregleda, da je navedene listinske dokaze v dokaznem postopku vpogledalo že sodišče prve stopnje (zadnji odstavek na 8. strani obrazložitve njegove sodbe V Pg 42/2003-82 z dne 6. 10. 2010), da se je nanje oprlo že sodišče druge stopnje (sedma alineja 8. točke obrazložitve njegovega sklepa I Cpg 1498/2010 z dne 6. 7. 2011) ter da jih je sodišče prve stopnje ponovno vpogledalo v ponovljenem postopku (prvi odstavek 9. točke obrazložitve njegove sodbe V Pg 3041/2011 z dne 13. 6. 2012), in sicer ne samo v zvezi z dajatvenim, temveč tudi v zvezi z ugotovitvenim zahtevkom (drugi odstavek 9. točke obrazložitve njegove sodbe V Pg 3041/2011 z dne 13. 6. 2012 v povezavi s 14. točko obrazložitve sklepa sodišča druge stopnje I Cpg 1498/2010 z dne 6. 7. 2011), iz česar izhaja, da bi sam lahko kršitev drugega in četrtega odstavka 286. člena ZPP uveljavljal že v morebitni pritožbi (zoper ugotovitveni del (1. točko izreka) druge sodbe sodišča prve stopnje (prvi odstavek 286.b člena ZPP)), ne pa šele v reviziji (glede njenega dajatvenega dela). Poleg tega je sodišče prve stopnje sporne listine v ponovljenem postopku vpogledalo »v soglasju s pooblaščenci pravdnih strank in stranskega intervenienta« (prvi odstavek 9. točke obrazložitve njegove sodbe V Pg 3041/2011 z dne 13. 6. 2012).

Materialno pravo

22. Revident je očital sodišču druge stopnje, da ne bi smelo pavšalno odločiti, da vsi toženci dolgujejo v stečajno maso skupni znesek (524,771.822,06 SIT – sedaj 2,189.834,01 EUR), temveč da bi moralo ugotoviti za vsakega od tožencev, koliko je prejel in mu nato naložiti vračilo prejete vrednosti oziroma koristi. Vendar pa ta očitek (materialnopravno) ni utemeljen. Iz ugotovitev sodišča druge stopnje namreč izhaja, da je stranski intervenientki na strani tožnice zaradi sklenitve pogodb, na podlagi katerih je nastala terjatev družbe E. do družbe B., nastala škoda v višini 524,771.822,06 SIT (to je prisojenih 2,189.834,01 EUR).(12) V takšnem primeru, ko je škodo povzročilo več oseb skupaj (ki so delovale medsebojno usklajeno), pa te osebe za škodo odgovarjajo solidarno (prvi odstavek 186. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Vendar pa se solidarnost dolžnic (toženk) ne domneva, pač pa mora biti kot taka izrecno opredeljena v izreku sodbe. Ker ni bila (glej prvo alinejo I. točke izreka izpodbijane sodbe), gre za deljivo obveznost, ki se, ker ni (izkazano, da bi bilo) določeno drugače, med dolžnice (toženke) deli na enake dele in je vsaka od njih odgovorna za svoj del obveznosti (drugi odstavek 393. člena OZ).(13)

23. Revident je še zatrjeval, da je tožnica z umikom tožbe zoper B. d.o. o. povzročila nesklepčnost tožbe zoper tožence. Ker je tožnica vtoževala ugotovitev ničnosti (podrejeno razveljavitev) treh pogodb o prodaji in odstopu poslovnega deleža, bi po mnenju revidenta morala s tožbo zajeti obe pogodbeni stranki, ki sta jih sklenili (kot nujni sospornici), na eni strani I. d. o. o. (po pripojitvi B. d. o. o.) in na drugi strani posameznega toženca.

24. Začetno pomanjkanje pasivne legitimacije je sicer mogoče sanirati z razširitvijo tožbe na sprva netoženega (ob njegovi privolitvi). Vendar pa sodišče prve stopnje ni dovolilo razširitve tožbe na B. d. o. o. (po tretjem odstavku 191. člena ZPP), temveč je dopustilo stransko intervencijo B. d. o. o. (od 12. 6. 2003 v stečaju) na strani tožeče stranke. Ker je treba razlikovati med stransko intervencijo in naknadnim sosporništvom na pasivni strani (pri stranski intervenciji gre namreč za pomoč intervenientke stranki, kateri se je pridružila, ker ima interes, da v sporu zmaga, medtem ko gre pri naknadnem sosporništvu na strani tožene stranke za vstop v spor nove osebe, ki je samostojna stranka, razen kadar gre za enotno ali nujno sosporništvo), ni mogoče šteti, da je bilo z dopustitvijo stranske intervencije sanirano v reviziji zatrjevano pomanjkanje pasivne legitimacije.

25. Pri vprašanju, ali je tožena prava stranka (vsi nujni sosporniki), gre glede na pravila materialnega prava o nujnem sosporništvu za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava (utemeljenosti tožbenega zahtevka).(14) Nujni sosporniki so vse pogodbene stranke pogodbe, glede katere se zahteva ugotovitev ničnosti ali razveljavitev.(15) Pomanjkanje pasivne legitimacije pa narekuje zavrnitev tožbenega zahtevka kot neutemeljenega.

26. Vendar pa prvi toženec s pritožbo ni izpodbijal 1. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje, v kateri je bilo med drugim odločeno tudi o ničnosti pogodb o prodaji in odstopu poslovnega deleža družbi I. Zato z revizijo ne more izpodbijati tistega dela sodbe sodišča druge stopnje, v katerem je le-to stroškovno zavrnilo pritožbo tretje toženke in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo v njenem ugotovitvenem delu (v 1. točki njenega izreka). Gre namreč za nedopustno »preskakovanje« pravnih sredstev, zaradi česar njegova revizija v tem delu ni dovoljena.

27. Ker je prvi toženec v razmerju do tretje toženke, ki je vložila pritožbo zoper 1. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje, le materialni (in ne morda enotni) sospornik (1. točka prvega odstavka 191. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 186. člena OZ), namreč ni mogoče šteti, da je vložitev pritožbe tretje toženke učinkovala tudi za revidenta (prvega toženca). Čeprav gre pri verigi spornih pogodb za enovito pravno dejanje (ker gre za tri verige, gre pravzaprav za »orkestrirano« pravno dejanje) ter čeprav so toženke pri njihovem sklepanju delovale skupaj in usklajeno, pa je vsaka toženka v svoji verigi samostojno sklenila pogodbe, zaradi česar je vsaka samostojna stranka v sporu.

28. Glede na obrazloženo revizijsko sodišče ni obravnavalo revizijskega očitka prvega toženca, da ni bila tožena prava stranka, ker s tožbo na pasivni strani ni bila zajeta tudi družba I. (po pripojitvi B. d. o. o.), ki je bila kupka v pogodbah o prodaji in odstopu poslovnega deleža z dne 10. 6. 2002, niti njegovega očitka, da se ne sodišče prve stopnje ne sodišče druge stopnje nista opredelili do navedb o pomanjkanju pasivne legitimacije.

Odločitev o reviziji

29. Vrhovno sodišče je s tem odgovorilo na revizijske navedbe, ki so bile po njegovi materialnopravni presoji bistvene za revizijsko odločitev.

30. Ker revizija prvega toženca zoper III. (in IV). točko izreka sodbe sodišča druge stopnje ni dovoljena (drugi odstavek 374. člena ZPP), jo je Vrhovno sodišče v tem delu s sklepom kot nedovoljeno zavrglo (377. člen ZPP) – I. točka izreka.

31. Ker se uveljavljani revizijski razlogi niso izkazali za utemeljene, je Vrhovno sodišče revizijo v preostalem delu (to je zoper I. točko izreka sodbe sodišča druge stopnje) s sodbo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP) - II. točka izreka.

Odločitev o stroških revizijskega postopka

32. Ker prvi toženec z revizijo ni uspel, v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP in v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam krije stroške revizije (III. točka izreka).

Op. št. (3): V preostalem delu (za plačilo 82,000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 12. 2002 dalje) je sodišče druge stopnje pritožbo stranske intervenientke na strani tožnice zavrnilo in v nespremenjenem delu 2. točke izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (II. točka izreka sodbe).

Op. št. (4): 8. točka obrazložitve sklepa sodišča druge stopnje I Cpg 1498/2010 z dne 6. 7. 2011. Op. št. (5): 10. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje I Cpg 9/2013 z dne 26. 3. 2014. Op. št. (6): 11. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje I Cpg 9/2013 z dne 26. 3. 2014. Op. št. (7): 14. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje I Cpg 9/2013 z dne 26. 3. 2014. Op. št. (8): 15. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje I Cpg 9/2013 z dne 26. 3. 2014. Op. št. (9): 1. točka obrazložitve izpodbijane sodbe (to je sodbe sodišča druge stopnje I Cpg 9/2013 z dne 26. 3. 2014) v povezavi z drugim in četrtim odstavkom 1. točke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje V Pg 3041/2011-101 z dne 13. 6. 2012. Glej tudi 13. točko obrazložitve sklepa sodišča druge stopnje I Cpg 1498/2010 z dne 6. 7. 2010. Op. št. (10): Iz podatkov sodnega/poslovnega registra izhaja, da gre za dva različna pravna subjekta. A. d. o. o. je bila ustanovljena 14. 3. 1990 (izbrisana, zaradi pripojitve k B. d. o. o., pa je bila 24. 9. 2003), medtem ko je bila F. d. o. o. ustanovljena 1. 6. 2001 (od 10. 6. 2013 pa je v stečaju, na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani St 2478/2012).

Sodišče druge stopnje je zaključilo, da ni sporno, da je družba E. sklenila pogodbo o odplačnem odstopu terjatve, s katero je 25. 7. 2002 A. d. o. o. odstopila terjatev do I. d. o. o. (po pripojitvi B. d. o. o.) v višini 270 milijonov SIT (prva alineja prvega odstavka 10. točke obrazložitve njegove sodbe), čeprav je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila pogodba o odstopu terjatve z dne 25. 7. 2002 (priloga A41) sklenjena med E. d. o. o. kot odstopnico in F. d. o. o. kot prevzemnico (tretji odstavek 11. točke in prvi odstavek 12. točke obrazložitve njegove sodbe).

Op. št. (11): Družba E. je 25. 7. 2002 družbi F. odstopila terjatev do družbe I. v višini 270,000.000,00 SIT (priloga A41), 14. 11. 2002 pa družbi G. terjatev do družbe I.v višini 82,000.000,00 SIT (priloga A42).

Op. št. (12): 13. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje I Cpg 9/2013 z dne 26. 3. 2014. Op. št. (13): Tako Vrhovno sodišče na primer v sklepu II Ips 150/2010 z dne 21. 11. 2013. Op. št. (14): Mag. Nina Betetto v Pravdni postopek – zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2010, komentar k 196. členu, 6. točka, stran 257-258. Op. št. (15): Prav tam, 7. točka, stran 258-259.