Jedro

Splošno znano dejstvo je, da se terjatev zmanjša, če je plačana (kar je trdila tudi tožeča stranka). V kolikor je imela tretje tožena stranka za to drugačne razloge, bi jih v postopku morala navesti. S tem, ko je tožeča stranka dokazala, da se je terjatev tretje toženke znižala, je torej breme pojasnila, zakaj je do tega prišlo (v kolikor razlog ni bil poplačilo), prešlo na tožene stranke. Tretje tožena stranka je v postopku na prvi stopnji trdila zgolj, da v zvezi s terjatvijo, ki jo je imela do stranskega intervenienta, ni dobila nobenega plačila. Razlogov, zakaj je svojo terjatev zmanjševala, kljub številnim pozivom tožeče stranke in stranskega intervenienta, ni navedla. Na drugi strani sta prvo in drugo tožena stranka sami navedli, da je očitno, da je bila terjatev zmanjšana zaradi odstopa terjatev, torej na podlagi štirih pogodb o odplačnem odstopu terjatev.

Ni bistveno, na kakšen način je stečajni dolžnik (oziroma k njemu pripojene družbe) poravnal dolg do družbe P. - z denarjem ali z odstopi terjatev. V obeh primerih je prišlo do zmanjšanja njegovega premoženja, torej do škode.

Izrek

I. Pritožbi stranskega intervenienta se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v izpodbijani 2. točki izreka tako, da so tožene stranke A. R., S. Š.in P. d. o. o. dolžne v stečajno maso družbe M. I. d. o. o. - v stečaju plačati znesek 2.189.834,01 EUR (prej 524.771.822,06 SIT) z zakonskimi obrestmi od zneska 177.671.775,83 SIT od 17. 7. 2002 dalje do plačila, od zneska 270.000.000,00 SIT od 14. 11. 2002 dalje do plačila in od zneska 77.100.046,23 SIT od 31. 12. 2002 dalje do plačila; - v 3. točki izreka pa tako, da so tožene stranke nerazdelno dolžne tožeči stranki povrniti 27.708,61 EUR pravdnih stroškov, stranskemu intervenientu pa 13.062,84 EUR pravdnih stroškov, roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obresti.

II. V preostalem delu (glede plačila 82.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 12. 2002) se pritožba stranskega intervenienta zavrne in se v nespremenjenem delu 2. točke izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožba tretje tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 1. točki izreka potrdi.

IV. Tretje tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da so nične: pogodba o prodaji in odstopu poslovnega deleža v družbi M. A. d. o. o., sklenjena dne 10. 6. 2002 med družbo I. I. d. o. o. (sedaj M. I. d. o. o. - v stečaju) in S. Š., pogodba o prodaji in odstopu poslovnega deleža v družbi M. A. d. o. o., sklenjena dne 10. 6. 2002 med B. R. in družbo I. I. d. o. o., pogodba o prodaji in odstopu poslovnega deleža v družbi M. d. o. o., sklenjena med A. R. in družbo I. I. d. o. o. ter pogodbe o odplačnem odstopu terjatev, sklenjene dne 19. 6. 2002 med B. R. in družbo P., A. R. in družbo P. ter med S. Š. in družbo P.. (1. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da so tožene stranke dolžne v stečajno maso družbe M. I. d. o. o. plačati znesek 2.232.013,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka) in odločilo, da pravdne stranke in stranski intervenient nosijo vsak svoje pravdne stroške (3. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno pritožujeta stranski intervenient in tretja tožena stranka.

Stranski intervenient se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper 2. in 3. točko izreka prvostopenjske sodbe. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tretje tožena stranka se, iz vseh pritožbenih razlogov, pritožuje zoper 1. in 3. točko izreka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbo zavrže oziroma tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo celotnih pravnih stroškov tretje tožene stranke. Podredno predlaga, da pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obeh primerih zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Nobena od pravdnih strank na vloženi pritožbi ni odgovorila.

4. Pritožba tretje tožene stranke ni utemeljena, pritožba stranskega intervenienta pa je delno utemeljena.

O pritožbi tretje tožene stranke

5. V obravnavanem primeru je Višje sodišče v Ljubljani v sklepu opr. št. I Cpg 1498/2010 z dne 6. 6. 2011 zapisalo, da je bila kavza vseh izpodbijanih pravnih poslov (ki jih je potrebno obravnavati kot enovito pravno dejanje) nemoralna in s tem nedopustna, pogodbe pa so posledično nične. Takšno odločitev je tudi jasno in obširno argumentiralo. Po 1. odstavku 362. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) mora sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku opraviti vsa pravna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje. Pri tem ni vezano na materialnopravne nazore višjega sodišča, kar pa seveda ne pomeni, da takšnih nazorov ne sme sprejeti.(1) V kolikor z njimi v celoti soglaša, ponavljanje razlogov v prvostopenjski sodbi nikakor ni smiselno (je celo v nasprotju z načelom ekonomičnosti, določenim v 1. odstavku 11. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je tako ravnalo pravilno, ko se je sklicevalo na obrazložitev višjega sodišča, namesto da bi njegova stališča prepisovalo. Čim pa je bila ugotovljena ničnost pogodb o prodaji in odstopu poslovnih deležev pomeni, da nična pogodba ne ustvarja nobenih učinkov in da torej terjatev prodajalcev poslovnih deležev do družbe I. I. kot kupca le-teh ni nastala. V posledici ugotovljene ničnosti teh pogodb je torej tudi pri sklepanju pogodb tretje tožene stranke z odstopniki terjatev o odplačnem prenosu terjatev (iz ničnih pogodb) prišlo do prenosa neobstoječih terjatev, zaradi česar so tudi te pogodbe po 35. členu OZ nične. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da iz obrazložitve sklepa višjega sodišča, na katerega se sklicuje prvostopenjsko sodišče, ne izhajajo razlogi za ničnost pogodb o odplačnem odstopu terjatev, ki jih je kot prevzemnik le-teh sklenil pritožnik.

6. Tretje tožena stranka v pritožbi ponavlja trditve, da tožeča stranka nima pravnega interesa za ugotovitev ničnosti, pri čemer pa konkretno ne oporeka razlogom višjega sodišča, podanim v 6. točki obrazložitve sklepa opr. št. I Cpg 1498/2010. Pritožbeno sodišče zato vztraja pri že podani obrazložitvi in se nanjo v celoti sklicuje.

7. Nadalje tretje tožena stranka navaja, da je odstopila od (ničnih) pogodb o odstopu terjatev z dne 19. 6. 2002, v dokazne namene pa je priložila odstopni izjavi v prilogah B17 in B18. Pritožbene navedbe, da takšne trditve niso bile prerekane, niso resnične. Tožeča stranka je namreč ugovarjala, da tretje tožena stranka ni izkazala, da so bile odstopne izjave vročene sopogodbenikom in da je sploh imela pravno podlago za odstop (v spisu na l. št. 204). Do teh trditev se tretje tožena stranka ni opredelila, niti ni izkazala vročitve odstopnih izjav. Tudi, če bi do odstopa dejansko prišlo pa bi šlo za odstop od neveljavnih (ničnih) pogodb. Pogodba je nična že od same sklenitve, zato nima nobenih pravnih učinkov. Tretje tožena stranka bi tako odstopila od nečesa, kar sploh ni obstajalo. Takšen odstop ne more imeti nobenih posebnih posledic. (2) Odločanje o ničnosti bi bilo tako tudi v tem primeru dopustno.

8. Odgovor na pritožbene navedbe o odškodninski odgovornosti tretje tožene stranke in o poplačilu, ki ga je tretje tožena stranka dobila od stranskega intervenienta, bo višje sodišče podalo v nadaljevanju obrazložitve. Na tem mestu zgolj ugotavlja, da ti ugovori niso utemeljeni. Posledično je neutemeljena tudi pritožba zoper odločitev o pravdnih stroških. Višje sodišče je takšno pritožbo v celoti zavrnilo (353. člen ZPP). Posledično mora tretje tožena stranka sama kriti svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

O pritožbi stranskega intervenienta:

9. Stranski intervenient (družba M. I. – v stečaju) izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi dajatvenega dela tožbenega zahtevka. Nasprotuje ugotovitvi, da ni dokazano, da je stranskemu intervenientu (in posledično tožeči stranki kot njegovemu upniku) škoda sploh nastala. Dejstvo je, da je tretje tožena stranka svojo terjatev do stečajnega dolžnika pridobila na podlagi ničnih pogodb o odplačnem prenosu terjatev z dne 19. 6. 2002. Celotna terjatev je zato dejansko neobstoječa. V kolikor je bilo s strani stranskega intervenienta (ali njemu pripojenih družb) na račun te terjatve karkoli plačano, takšno plačilo nedvomno pomeni oškodovanje stečajne mase. Za ugotovitev, ali je škoda nastala, je bilo tako potrebno ugotoviti ali je terjatev tretje tožene stranke bila (delno) poplačana in kdo je plačila izvedel. Pri reševanju tega vprašanja je ključna dokazna presoja dokumenta, naslovljenega "obračun obresti" P. d. o. o. (v prilogi A27). Sodišče prve stopnje tudi v ponovljenem postopku vztraja, da ta dokument ni sam po sebi dokaz o plačilu terjatev in s tem o nastanku zatrjevane škode, s čimer pritožbeno sodišče soglaša. Omenjena listina sama po sebi ne pomeni, da je terjatev bila plačana. Napačna pa je nadaljnja presoja sodišča prve stopnje, ko navedenemu dokumentu ne pripiše nikakršnega pomena. Dejstvo, ki iz dokumenta izhaja je, da se je terjatev tretje tožene stranke do stranskega intervenienta postopoma zmanjševala. Razlaga sodišča prve stopnje, da posamična znižanja glavnice pomenijo le, da je tožena stranka na datume, ki so v obračunu obresti zabeleženi, zahtevala zabeležene zneske, ne vzdrži logične presoje. Da bi tretje tožena stranka glavnico svoje terjatve znižala zgolj na podlagi dejstva, da je plačilo zahtevala (in brez da bi v ta namen karkoli prejela), ni življenjsko. Splošno znano dejstvo je, da se terjatev zmanjša, če je plačana (kar je trdila tudi tožeča stranka). V kolikor je imela tretje tožena stranka za to drugačne razloge, bi jih v postopku morala navesti. S tem, ko je tožeča stranka dokazala, da se je terjatev tretje toženke znižala, je torej breme pojasnila, zakaj je do tega prišlo (v kolikor razlog ni bil poplačilo), prešlo na tožene stranke. Tretje tožena stranka je v postopku na prvi stopnji trdila zgolj, da v zvezi s terjatvijo, ki jo je imela do stranskega intervenienta ni dobila nobenega plačila. Razlogov, zakaj je svojo terjatev zmanjševala, kljub številnim pozivom tožeče stranke in stranskega intervenienta ter kljub stališču, ki ga je v zvezi s tem že zavezo višje sodišče (v 12. točki sklepa I Cpg 1498/2010), ni navedla. Na drugi strani sta prvo in drugo tožena stranka sami navedli, da je očitno, da je bila terjatev zmanjšana zaradi odstopa terjatev, torej na podlagi štirih pogodb o odplačnem odstopu terjatev (v prilogah A41 do A45).

10. Ni sporno, da je družba P. sklenila pogodbi o odplačnem odstopu terjatev, s katerima je: - dne 25. 7. 2002 družbi M. A. d. o. o. odstopila terjatev do družbe I. I. d. o. o. v višini 270 milijonov SIT in - dne 14. 11. 2002 družbi G. d. o. o. odstopila terjatev do družbe I. I. d.o. o. v višini 82 milijonov SIT.

S tem je tretje tožena stranka kot odstopnik terjatve prevzemnikoma odplačno odstopila navedene terjatve in na podlagi takšnega odstopa istega dne znižala svojo terjatev do družbe M. I.. Ob odsotnosti njenih trditev v smeri, kaj je bil razlog za znižanje, je logičen zaključek, da je bil razlog prav dejstvo, da je za odstop svojih terjatev, dobila plačila od prevzemnikov – torej od družb M. A. d. o. o. in G. d. o. o. Pogodba, s katero se je družba M. A. pripojila k družbi I. I. d. o. o. (sedaj M. I. – v stečaju) je bila sklenjena dne 11. 6. 2002. Čeprav je bila pripojitev v sodni register vpisana šele 5. 12. 2002 je v ekonomskem smislu dejansko prišlo do situacije, ko ima plačilo odstopljene terjatve s strani družbe M. A. d. o. o. enak učinek, kot če bi terjatev plačala družba M. I. Na drugi strani med družbo G. d. o. o. in toženimi strankami ni nikakršne povezave (oziroma ta v postopku ni bila zatrjevana). Za znesek 82 milijonov SIT, ki ga je tretje toženi stranki iz naslova odkupa terjatve plačala ta (tretja) pravna oseba, se tako stečajna masa družbe M. I. ni znižala. V tem delu njegovo premoženje ni bilo zmanjšano (sploh ob upoštevanju neprerekane ugotovitve sodišča prve stopnje, da družba G. d. o. o. svoje terjatve v stečajnem postopku nad družbo M. I. ni prijavila). O nastanku škode za stečajnega dolžnika in posledično njegove upnike tako ne moremo govoriti.

11. Nadalje je tretje tožena stranka svojo terjatev do družbe M. I. znižala tudi na podlagi pogodb o odstopu terjatev, s katero ji je: - dne 2. 12. 2002 družba M. d. o. o. odstopila terjatev do B. R. v višini 77.100.046,23 SIT in - dne 17. 7. 2002 družba I. I. d. o. o. odstopila terjatev do B. R. v višini 177.671.755,83 SIT.

Na podlagi teh pogodb je tretje tožena stranka dobila terjatvi do B. R., svojo terjatev do družbe M. I. pa je na iste dni znižala za navedena zneska. Edini življenjsko logičen zaključek je, da je svojo terjatev do družbe I. I. d. o. o., ki se je pozneje preimenovala v M. I. (h kateri se je pripojila tudi družba M. d. o. o.) znižala, namesto da bi odstopnikoma za prodani terjatvi plačala. Tudi s tem je prišlo do zmanjšanja premoženja družbe M. I. (terjatve kot obligacijske pravice namreč predstavljajo premoženje – s tem, ko sta bili terjatvi zoper B. R. preneseni na družbo P.., pogodbe na podlagi katerih je ta družba dobila celotno terjatev do družbe M. I. pa so nične, se je torej premoženje stečajnega dolžnika neupravičeno zmanjšalo, slednjemu pa je nastala škoda v takšni višini).

12. Sklepno višje sodišče pojasnjuje, da ni bistveno na kakšen način je stečajni dolžnik (oziroma k njemu pripojene družbe) poravnal dolg do družbe P.. - z denarjem ali z odstopi terjatev. V obeh primerih je prišlo do zmanjšanja njegovega premoženja, torej do škode. Tako je potrebno zaključiti, da je bila glavnica terjatve znižana za znesek 606.771.822,06 SIT (oziroma 2.532.013,95 EUR) zato, ker je bila v tem delu poplačana. Stečajna masa stranskega intervenienta pa se je, glede na prej navedeno dejstvo, da je del terjatve (v vrednosti 82 milijonov SIT oziroma 342.179,52 EUR) odkupila družba G. d. o. o., torej tretja pravna oseba, ki ni prijavila svoje terjatve v stečajni postopek, zmanjšala za 524.771.822,06 SIT (oziroma 2.189.834,01 EUR).

13. Kot je že bilo ugotovljeno, so vse pogodbe, na podlagi katerih je nastala terjatev družbe P.. do družbe M. I., nične. Ko so sklenile takšne pogodbe, so tožene stranke ravnale protipravno (kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje). Prav zaradi takšnega ravnanja je stranskemu intervenientu nastala škoda v višini 524.771.822,06 SIT. S tem so izpolnjene tri izmed predpostavk civilnega delikta - protipravnost, škoda in vzročna zveza med njima. Pritožbeno sodišče je v nadaljevanju ugotavljalo, ali je podana tudi odgovornost povzročiteljev škode (toženih strank). Po 1. odstavku 131. člena OZ povzročitelj škode zanjo odgovarja, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde. Svoje odgovornosti se lahko razbremeni, če dokaže, da ni bil sposoben spoznati nedopustnosti svojega ravnanja ali da ni ravnal niti namerno niti malomarno (135. člen OZ).

14. Odškodninska odgovornost prvo in drugo tožene stranke je brez dvoma podana. Da sta se zavedali, da bosta s svojim ravnanjem povzročili škodo upnikom svojih družb in prevzemne družbe (s tem pa ustvarili korist zase) in sta to tudi želeli, izhaja iz številnih okoliščin primera, predvsem: - da so vse prvotno tožene stranke ravnale usklajeno (A. R., B. R. in S.Š. so istega dne sklenili pogodbe o prodaji in odstopu poslovnih deležev z družbo I. I. d. o. o., nato pa so dne 19. 6. 2002 vsi sklenili pogodbo o odplačnem odstopu svojih terjatev z družbo P. d. o. o. ), - da so poslovne deleže svojih družb prodale prezadolženi in nelikvidni družbi (I. I. d. o. o.), kljub temu, da so zaradi osebnih in poslovnih povezav med prevzetimi in prevzemno družbo poznale premoženjsko stanje vseh vpletenih družb in so se tudi zavedale učinkov, ki jih bo pripojitev imela, - da je bila kupnina za poslovne deleže pretirano visoka (določena po nominalni vrednosti osnovnega kapitala).

15. Da je krivdno (namerno) ravnala tudi tretje tožena stranka pa izhaja iz okoliščin: - da je sicer trdila, da je imela za nakup terjatev ekonomski interes, vendar slednjega ni izkazala – iz pogodb o odplačnem odstopu terjatev z dne 19. 6. 2002 namreč izhaja, da je terjate kupila po enaki ceni, kot je bila kupnina za poslovne deleže, ne pa po diskontirani vrednosti (kar bi bilo ekonomsko logično), - da iz njene bilance stanja (priloga A35) izhaja, da ni imela sredstev za poplačilo prevzetih terjatev (čemur tretje tožena stranka ni ugovarjala), - da bi morala in mogla vedeti za slabo finančno stanje dolžnika - torej družbe I. I. d. o. o. (ki je v tistem času že bila prezadolžena in je imela tudi blokiran TRR) (3), - da je hkrati odkupila terjatve vseh subjektov, ki so s prodajo poslovnih deležev v (bodočih) prevzetih družbah pridobili terjatve do družbe I. i. d. o. o., - da je njen direktor in ustanovitelj sorodnik A. in B. R. (torej prvo tožene in prvotno drugo tožene stranke), kar izhaja iz neprerekanih trditev tožeče stranke (v spisu na l. št. 62).

16. S tem so izpolnjene vse predpostavke civilnega delikta, tožbeni zahtevek pa je v pretežnem delu utemeljen. Pri tem je potrebno opozoriti, da je sodišče prve stopnje v 2. točki izreka napačno zapisalo, da zakonske zamudne obresti od zneska 177.671.775,83 SIT tečejo od 25. 2. 2002. Te so začele teči 25. 7. 2002 (ko je bila terjatev v tem delu poplačana), kar izhaja tudi iz tožbenega zahtevka. Prav tako je napačno zapisalo, da drugi znesek, od katerega zamudne obresti tečejo od 14. 11. 2002, znaša 470.000.000,00 SIT. Pravilen je znesek 270.000.000,00 SIT. Napačno je opravilo tudi preračun zneska 606.771.822,06 SIT v EUR - pravilen preračun znaša 2.532.013,95 EUR (in ne 2.232.013,95 EU). Pritožbeno sodišče je navedene napake odpravilo.

17. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v dajatvenem delu zavrnilo zaradi napačne dokazne ocene. Višje sodišče je razpolagalo z zadostnimi podatki, da je prvostopenjsko sodbo spremenilo in zahtevku tudi v dajatvenem delu delno ugodilo (355. člen ZPP). Posledično je odločalo tudi o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP).

18. Tožeča stranka je v predmetnem postopku z ugotovitvenim zahtevkom uspela v celoti, z dajatvenim pa v 87%. Uspela ni zgolj s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, zaradi katerega pa nobeni od pravdnih strank niso nastali posebni stroški. Tožene stranke morajo zato njej in njenemu stranskemu intervenientu povrniti potrebne pravdne stroške (3. odstavek 154. v zvezi s 155. členom ZPP).(4) Slednje je pritožbeno sodišče odmerilo skladno s priglašenima stroškovnikoma, ob upoštevanju Odvetniške tarife in Zakona o sodnih taksah.

Tožeči stranki je priznalo: po 3000 točk za dopolnitev tožbe in drugo pripravljalno vlogo, 2250 točk za tretjo pripravljalno vlogo in po 1500 točk za vsako naslednjo pripravljalno vlogo – skupaj 20.250 točk, nadalje ji je priznalo 3000 točk za prvi narok za glavno obravnavo in po 1500 točk za vsak naslednji narok ter 150 točk urnine - skupaj 16.650 točk, 3750 točk za sestavo prve pritožbe ter 2% materialnih stroškov (813 točk) – skupaj torej 41.463 točk, kar predstavlja 19.032,42 EUR, z 20% DDV pa 22.838,90 EUR. Tožeči stranki je priznalo tudi stroške za plačilo sodnih taks v višini 380.000,00 SIT (1.585,71 EUR - za tožbo) in 3.284,00 EUR (za prvo pritožbo) – skupaj 4.869,71. Celotni pravdni stroški tožeče stranke v postopku na prvi stopnji tako znašajo 27.708,61 EUR.

Stranskemu intervenientu je višje sodišče priznalo 3000 točk za prvo pripravljalno vlogo 2250 točk za drugo pripravljalno vlogo in po 1500 točk za tretjo in četrto pripravljalno vlogo – skupaj 8250 točk, nadalje mu je priznalo po 1500 točk za naroke dne 12. 5. 2004, 21. 9. 2005, 18. 5. 2006, 13. 3. 2007, 14. 6. 2007, 6. 5. 2009, 17. 6. 2009, 6. 10. 2010, 7. 3. 2012 ter 13. 6. 2012 – skupaj 15.000 točk ter 2% materialne stroške (465 točk) – skupaj 23.715 točk, kar znese 10.885,70 EUR, z 20% DDV pa 13.062,84 EUR.

Višjih priglašenih stroškov (višja nagrada za določene pripravljalne vloge in zastopanje na narokih) pritožbeno sodišče tožeči stranki in stranskemu intervenientu ni priznalo, saj za to ni imelo podlage v Odvetniški tarifi.

19. Stranski intervenient pritožbenih stroškov ni priglasil zato je odločanje o njih odpadlo, tretjetožena stranka pa s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške.

(1) Glej tudi J. Zobec in drugi: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, III. knjiga, str. 500 in 501

(2) Glej tudi sodbo in sklep VS RS II Ips 572/2003

(3) Pri tem ni pomembno, ali je vedela tudi za slabo finančno stanje družb M. d. o. o., M. a. d. o. o. in M. A. d. o. o. Kakšno je bilo finančno stanje odstopnikov terjatve, namreč ni odločilno.

(4) V obravnavanem primeru se sodna odločba nanaša neposredno nanaša na stranskega intervenienta (vtoževani znesek bo vplačan v njegovo stečajno maso). Ta ima zato položaj enotnega sospornika (202. člen ZPP). Na enotne sospornike se nanaša učinek pravnih dejanj, ki jih opravijo drugi sosporniki. Tako se učinek pritožbe razteza tudi na tožečo stranko, zato ji je (kljub temu, da sama pritožbe ni vložila) višje sodišče priznalo stroške prvostopenjskega postopka.