Jedro

Lovske družine so imele v prejšnjem družbenoekonomskem sistemu nekoliko drugačen položaj kot druga društva, katerih osnovni namen je bil uresničevanje interesov članov društva. Lovske družine so bile namreč opredeljene kot samoupravne organizacije občanov (prvi odstavek 57. člena ZVGLD), torej družbene organizacije, ki uresničujejo tudi širše družbene interese pri gospodarjenju z družbenimi sredstvi. Meja med družbenimi organizacijami in društvi ni bila jasno določena niti v teoriji niti v praksi.

Lovske družine so kmetijska zemljišča lahko pridobile le po predpisih o prometu s kmetijskimi zemljišči na podlagi predkupne pravice kot kmetijske organizacije, zato je na pridobljenih kmetijskih zemljiščih lovska družina pridobila družbeno lastnino.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je tožnica lastnica nepremičnin ..., vse k. o. ..., do celote, in za izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis lastninske pravice na teh nepremičninah. Tožnici je naložilo plačilo pravdnih stroškov toženke. Lastninjene spornih nepremičnin po določbi 14. člena Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju ZSKZ) bi bilo po mnenju sodišča prve stopnje mogoče le v primeru, če bi vsebina razmerja glede teh nepremičnin pomenila družbeno lastnino. Da ta družbene lastnine ni pomenila je ocenilo upoštevaje, da so imele lovske družine status društva in so lahko bile nosilke lastninske pravice ter da so sporne nepremičnine pridobile odplačno.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugodilo zahtevku za ugotovitev lastninske pravice tožnice na vseh spornih nepremičninah in toženki naložilo povračilo pravdnih stroškov. V ostalem delu je pritožbo zavrnilo in v nespremenjen delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zaključilo je, da so v konkretnem primeru izpolnjeni vsi pogoji iz 14. člena ZSKZ, in sicer, da so bile ob njegovi uveljavitvi sporne nepremičnine v družbeni lastnini in da so bile po namenski rabi opredeljene kot kmetijska zemljišča in gozdovi, zato je lastninska pravica prešla na tožnico po samem zakonu. Poudarilo je, da ni bilo ovir, da toženka na spornih nepremičninah ne bi pridobila lastninske pravice, a je kljub temu dopustila vpis družbene lastnine. Glede na tožničino originarno pridobitev lastninske pravice pa je pravilna zavrnitev zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 74/2014 z dne 12. 6. 2014 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je pri kmetijskih zemljiščih in gozdovih, ki so jih lovske organizacije pridobile od oseb, ki so imele na teh zemljiščih lastninsko pravico, imel zemljiškoknjižni vpis pravice uporabe za posledico, da so ta zemljišča postala družbena lastnina (ali prešla v družbeno lastnino).

4. Toženka je na podlagi navedenega sklepa vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Poudarja, da je vsa sporna zemljišča pridobila na odplačen način od zemljiškoknjižnih lastnikov in je za nekatera bilo dano tudi izrecno zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo lastninske pravice. Vtoževana zemljišča so bila pridobljena s sredstvi, zagotovljenimi iz lastnih sredstev njenih članov, in z namenom opravljanja dejavnosti društva. Lovska organizacija kot društvo je bila lahko nosilka lastninske pravice. Sklicevanje na odločbo U-I-78/93 naj bi bilo napačno, ker Ustavno sodišče ni odločalo o pravicah lovskih družin kot društev in lastnikov nepremičnin, ki so pridobili lastninsko pravico na odplačen način. Nakup predmetnih nepremičnin ni bil izveden z izključnim namenom opravljanja zadev (splošnega) družbenega pomena. Vsebina razmerja glede predmetnih nepremičnin tako ni združljiva s pojmovanjem družbene lastnine. Po Zakonu o zadrugah (v nadaljevanju ZZad) so le kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih zadruge pridobile na neodplačen način, postala last Republike Slovenije. ZSKZ in pred njim ZZad sta zato podržavila samo tista kmetijska zemljišča in gozdove, ki so bili pridobljeni na neodplačen način. O lovskih organizacijah v zvezi z lastninjenjem kmetijskih zemljišč ne govori niti ZSKZ niti kateri drugi zakon. Glede na njihov mešani pravni položaj jih ni mogoče obravnavati kot kmetijskih organizacij, ampak kot temeljne organizacije kooperantov. Osnovni namen ZSKZ ni bila ponovna nacionalizacija vseh kmetijskih zemljišč in gozdov brez izjem. K smotrni uporabi kmetijskih zemljišč zavezuje lovske organizacije že Zakon o društvih (v nadaljevanju ZD) in sedaj tudi Zakon o divjadi in lovstvu, zato je podržavljenje tudi odplačno pridobljenih kmetijskih zemljišč nesorazmeren ukrep. Poseben statusni položaj lovskih organizacij bi zahteval ob sprejemanju ZSKZ izjemno obravnavo, ob pomanjkanju te pa je treba toženko obravnavati kot temeljne organizacije kooperantov. Zaradi dosledne uresničitve pravice do zasebne lastnine ter ob uporabi načela vestnosti in poštenja je treba upoštevati stališča iz sodb Višjega sodišča v Mariboru I Cp 827/2009, I Cp 1486/2010 in I Cp 224/2013 ter Višjega sodišča v Celju Cp 128/2013. Zakonodajalec je z ZSKZ zasledoval prehod iz preteklega obstoja lastninskih razmerij v sedanji ustavnopravni okvir pojmovanja lastnine. Tudi javni pravobranilec je v svojem strokovnem stališču z dne 25. 6. 1969 zavzel jasno stališče, da se na kmetijskih zemljiščih, ki jih je lovska družina kupila od fizičnih oseb, vknjiži lastninska pravica. Do vknjižbe lastninske pravice ni prišlo zgolj zaradi takratnega družbeno ekonomskega sistema.

5. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožnici, ki je v odgovoru na revizijo predlagala njeno zavrnitev.

6. Revizija ni utemeljena.

7. V primeru dopuščene revizije Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP); v konkretnem primeru glede vprašanja, ali je lovska družina v sistemu družbene lastnine na kmetijskih zemljiščih, ki jih je odplačno pridobila od lastnikov, pridobila lastninsko pravico ali pa so kmetijska zemljišča postala družbena lastnina.

8. Obseg in vsebina lastninske pravice sta bila v nekdanjem družbenem sistemu odvisna od konkretnega družbenega in ekonomskega razmerja, ki pa se je razlikovalo glede na to, ali je šlo za produkcijska sredstva ali sredstva za osebno porabo ali pa za naravna bogastva, kulturne spomenike in podobno. Tako je bila v prejšnjem sistemu že v ustavi opredeljena vrsta lastninske pravice glede na predmet(1). Pri presoji vsebine pravic pravnih oseb, ki so uporabljale zemljišča v družbeni lastnini, je zato treba upoštevati določene posebnosti in omejitve, ki so veljale glede družbenolastninskih upravičenj na kmetijskih in gozdnih zemljiščih v primerjavi z upravičenji na drugih sredstvih, ki so jih uporabljale družbene pravne osebe. Gre za posebnosti, ki so dajale uporabnikom družbenih sredstev še manjši obseg upravičenj, kot so jih lahko imeli na drugih sredstvih, izhajale pa so iz dejstva, da zemlja predstavlja nacionalno bogastvo in omejen naravni vir na eni strani, in da je bilo to sredstvo v celoti pridobljeno v "splošno ljudsko premoženje" oziroma pozneje v državno in družbeno lastnino z zakonskimi ukrepi ob revolucionarni spremembi družbenega sistema po drugi svetovni vojni, ne pa ustvarjeno kot rezultat "združenega dela".(2) Določba drugega odstavka 206. člena ZZD je že v sistemu družbene lastnine bistveno zmanjšala ekonomski pomen pravice razpolaganja z zemljiščem v družbeni lastnini. Le namenska in interesna povezanost kmetijskih zemljišč namreč lahko utemeljuje možnost neodplačnega prenosa oziroma prenosa na temelju povračila vlaganj. To je mogoče razumeti le v kontekstu samoupravnega združevanja dela in sredstev: ne spremeni se subjekt pravice, marveč le subjekt upravljanja.

9. Toženka je lovska družina, katere status je urejal Zakon o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč (Ur. l. SRS št. 25/76, v nadaljevanju ZVGLD). V 55. členu tega zakona je določeno, da so lovske organizacije a) lovske družine in njihove zveze ter b) organizacije združenega dela, ki upravljajo lovišča in narodne parke zaradi ohranitve in gojitve avtohtone divjadi in njihove skupnosti. Iz prvega odstavka 57. člena ZVGLD pa izhaja, da je lovska družina samoupravna organizacija občanov, ki se prostovoljno združujejo zaradi varstva, gojitve in lova divjadi, upravljanja lovišč ter zaradi drugih, z lovstvom povezanih rekreativnih dejavnosti. Za poslovanje in združevanje lovskih družin se na podlagi drugega odstavka tega člena uporabljajo predpisi o društvih, kolikor ta zakon ne določa drugače. Nadalje je v tretjem odstavku istega člena določeno, da so lovske družine in njihove zveze družbene organizacije in lahko pridobivajo sredstva oziroma določene pravice na sredstvih ter ta sredstva kot družbena uporabljajo za uresničevanje svojih ciljev in razpolagajo z njimi v skladu z zakonom in s svojim statutom.

10. Za poslovanje in združevanje lovskih družin torej veljajo predpisi o društvih. Opozoriti pa velja, da so lovske družine imele v prejšnjem družbenoekonomskem sistemu nekoliko drugačen položaj kot druga društva, katerih osnovni namen je bil uresničevanje interesov članov društva(3). Lovske družine so bile namreč opredeljene kot samoupravne organizacije občanov (prvi odstavek 57. člena ZVGLD), torej družbene organizacije, ki uresničujejo tudi širše družbene interese pri gospodarjenju z družbenimi sredstvi. Meja med družbenimi organizacijami in društvi ni bila jasno določena niti v teoriji niti v praksi. Samoupravne organizacije občanov pa je, za razliko od organizacij združenega dela, opredeljeval element društvenosti v civilnem smislu (poudarek ni bil na združevanju produkcijskih sredstev kot je bilo to prisotno pri organizacijah združenega dela), kar potrjuje tudi določba drugega odstavka 57. člena ZVGLD. Lovske družine so bile torej tako subjekti civilnega prava (nosilci lastninske pravice), kot tudi družbene organizacije, ki so pridobljena sredstva kot družbena uporabljala za uresničevanje svojih ciljev; varstva, gojitve in lova divjadi, upravljanja lovišč ter zaradi drugih, z lovstvom povezanih rekreativnih dejavnosti. Za zagotavljanje teh nalog pa so kot družbene organizacije lahko pridobivale sredstva oziroma določene pravice na sredstvih ter ta sredstva kot družbena ali kot lastna uporabljale za uresničevanje svojih ciljev in razpolagale z njimi v skladu s svojim statutom in zakonom.

11. Drži, da so zaradi svoje dvojne narave lovske družine na nepremičninah lahko pridobivale tudi lastninsko pravico, vendar je bilo vprašanje dejanske pridobitve lastninske pravice na nepremičnini odvisno tudi od tega, kakšno obliko lastnine je takratna pravna ureditev dopuščala glede na vrsto nepremičnine(4).

12. V 29. členu ZVGLD je bilo določeno, da lovska organizacija, ki upravlja lovišče, lahko za izvajanje svoje dejavnosti kupi ali vzame v zakup kmetijsko zemljišče po predpisih, po katerih kupujejo oziroma jemljejo taka zemljišča v zakup kmetijske organizacije, vendar tako, da ima prednostno pravico šele za kmetom, katerega zemljišče meji na zemljišče, ki se prodaja oziroma daje v zakup. Kmetijske organizacije, kot jih je opredeljeval peti odstavek 4. člena ZKZ, so imele lahko v skladu s prvim odstavkom 30. člena takratne Ustave SRS na zemljišču le družbeno lastnino. Po 23. členu ZKZ sta bili za kmetijske organizacije predpisani tudi omejitvi glede razpolaganja s kmetijskimi zemljišči in glede razpolaganja z denarnimi zneski, ki ga dobijo za kmetijska zemljišča(5).

13. Iz navedenega izhaja, da so lovske družine kmetijska zemljišča lahko pridobile le po predpisih o prometu s kmetijskimi zemljišči na podlagi predkupne pravice kot kmetijske organizacije, zato je na pridobljenih kmetijskih zemljiščih lovska družina pridobila družbeno lastnino. Po obrazloženem se izkaže za nepomembno, ali je lovska družina takšno zemljišče pridobila odplačno ali neodplačno, ali je njen singularni pravni prednik na tem zemljišču imel lastninsko pravico ali pravico uporabe, ali je bila po prenosu na kmetijskem zemljišču v zemljiški knjigi na lovsko družino vpisana lastninska pravica ali pravica uporabe; v vsakem primeru je po prenosu na lovsko družino kmetijsko zemljišče prešlo v družbeno lastnino. Dodati je treba, da je tudi v teoriji zaslediti stališče, da „ni dvoma, da so sredstva, s katerimi razpolaga in z njimi upravlja lovska organizacija (družina), družbena sredstva, pa čeprav ima del teh sredstev svoj izvor v prispevkih (članarini) članov te organizacije.“(6)

14. Lastninjenje kmetijskih zemljišč in gozdov v družbeni lastnini urejajo Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP), ZZad in ZSKZ. Pri preoblikovanju dotedanjih upravičenj na teh zemljiščih je zakonodajalec zavaroval javno korist tako, da je za lastnika teh zemljišč načeloma določil državo. Lastninsko pravico so izjemoma pridobile nekatere izrecno določene organizacije, če so obravnavana zemljišča pridobile odplačno. Tak režim (je) velja(l) za zadruge in delovne organizacije kooperantov, temeljne organizacije v zadrugah, katerih sklep o izločitvi ni postal veljaven, sestavljene zadruge in zadružne zveze (prvi in drugi odstavek ZZad) ter za temeljne organizacije kooperantov (prvi odstavek 14. člena ZSKZ).

15. Vrhovno sodišče je že v odločbi II Ips 251/2011 z dne 15. 11. 2012 pojasnilo, da pravilna razlaga zakonskega besedila ne omogoča v reviziji ponujene analogije, da je odplačnost pridobitve odločilna tudi za lovske družine, ki jih obravnavana zakonodaja ne omenja. Poudarilo je, da je pomisleke v zvezi s tem zavrnilo že Ustavno sodišče, ki je z odločbo U-I-78/93 z dne 18. 10. 1995 (med drugim) ugotovilo, da določba prvega odstavka 14. člena ZSKZ ni v neskladju z Ustavo. V citirani odločbi je Ustavno sodišče zapisalo, da so lovske družine upravljale in uporabljale za potrebe svoje dejavnosti kmetijska zemljišča v družbeni lastnini, da na njih niso imele lastninske pravice in da je ZSKZ ta zemljišča podržavil enako kot vsa družbena kmetijska zemljišča ne glede na to, s katerimi sredstvi (iz kakšnih virov) so bila kupljena oziroma ne glede na to, na kakšen način so bila pridobljena. Razlog za to je treba iskati predvsem v posebnem statusu, ki so ga imela kmetijska zemljišča že v sistemu družbene lastnine. Kmetijska zemljišča so bila dobrina splošnega pomena, pod posebnim varstvom. Društva so imela lahko v lasti samo toliko kmetijskih zemljišč, kolikor jim bilo to potrebno za uresničevanje namena, zaradi katerega so ustanovljena. Iz navedenega predvsem izhaja, da kmetijskega zemljišča niso smela prosto prodati. Tudi če ga niso obdelovala kot skrben gospodar, se jim je le ta lahko odvzel (prenesel na kmetijsko zemljiško skupnost)(7).

16. Tako razlago potrjujejo tudi druge določbe ZSKZ, ki se nanašajo na pravico do nadaljnje uporabe in upravljanja kmetijskih zemljišč, pri čemer se morebitna kupnina pobota z zakupnino ali koncesijsko dajatvijo (17. člen ZSKZ). Ob tem velja pripomniti, da je ustavno presojo prestala tudi določba prvega odstavka 5. člena ZLPP, ki je podjetjem ob lastninjenju naložila, da izločijo tudi odplačno pridobljena kmetijska zemljišča in gozdove.

17. Razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, torej niso podani, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP), skupaj s priglašenimi revizijskimi stroški (prvi odstavek 165. člena ZPP). Stroškov odgovora na revizijo pa tožnica ni priglasila, zato o njih ni bilo treba odločati (prvi odstavek 163. člena ZPP).

Op. št. (1): Kmetijska zemljišča, 2. knjiga, Časopisni zavod Uradni list SR Slovenije 1982, str. 77.; prim. Sajovic B.: Nekatera sistemska vprašanja ob ZTLR, str. 512 ter Finžgar A.:Stvarno pravo (Lastnina: Poglavje o lastnini iz rokopisa za učbenik stvarnega prava), Pravna fakulteta v Ljubljani, 1972, str. 129. Op. št. (2): Tako je bil prehod kmetijskega zemljišča v družbeni lastnini v zasebno lastnino načelno nedopusten, dopusten pa le v izjemnih primerih, določenih z zakonom (prvi odstavek 206. člena Zakona o združenem delu, v nadaljevanju ZZD). Prehajanje kmetijskih zemljišč v družbeni lastnini v lastnino občanov, društev in drugih civilnopravnih oseb je bilo podvrženo soglasju pristojnega javnega pravobranilca (35. člen Zakona o kmetijskih zemljiščih, Ur. l. SRS, št. 26/73; v nadaljevanju ZKZ). Po drugi strani pa je bilo mogoče kmetijsko in stavbno zemljišče, gozd in gozdno zemljišče, ki so bili družbena lastnina, prenesti na drugo družbeno pravno osebo neodplačno, odplačno pa le do višine vrednosti vlaganj v to zemljišče oziroma v ta gozd (drugi odstavek 206. člena ZZD).

Op. št. (3): Glej dr. Alojzij Finžgar, Temeljna lastninskopravna razmerja, Ur. l. RS Slovenije, 1980, 1. člen.

Op. št. (4): Glej odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 655/1992 ter II Ips 818/2009. Op. št. (5): Zakon o kmetijskih zemljiščih s komentarjem in napotki za prakso, Ur. l. SRS, 1974, str. 69. Op. št. (6): Strohsack B.: Žival in škoda, Ljubljana 1982, str. 65. Op. št. (7): Glej Kmetijska zemljišča tretja knjiga 1985, str. 119.