Jedro

V času uveljavitve ZSKZ (11. 3. 1993) so bila vsa sporna zemljišča v družbeni lasti, kar pomeni, da je z dnem uveljavitve citiranega zakona tožnica na teh nepremičninah pridobila lastninsko pravico po samem zakonu. Ker je takšen vpis lastninske pravice le deklaratornega značaja, torej nima konstitutivnega učinka, toženka na podlagi ZLNDL, ki je stopil v veljavo 1997 leta, ni mogla veljavno pridobiti svoje lastninske pravice. Zemljiška knjiga je javna knjiga in je uradna evidenca o lastništvu nepremičnin, zato podatki, ki jih izkazuje, veljajo za pravilne, vpisane pravice pa veljajo za obstoječe, in sicer vse dokler se za njih ne izkaže nasprotno.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da izrek glasi: „Ugotovi se, da je tožeča stranka Republika Slovenija lastnica nepremičnin parc. št. A - travnik v izmeri 2609 m2 in parc. št. B - travnik v izmeri 6786 m2, obe k.o. X, parc. št. C - travnik v izmeri 251 m2, parc. št. D - travnik v izmeri 4088 m2, parc. št. E - travnik v izmeri 3880 m2, parc. št. F - travnik v izmeri 242 m2 in parc. št. G - gozd v izmeri 7001 m2, vse k.o. Y, parc. št. H - travnik v izmeri 1441 m2 in parc. št. I - travnik v izmeri 2798 m2, obe k.o. Z ter parc. št. J - njiva v izmeri 4185 m2, parc. št. K - njiva v izmeri 3108 m2, parc. št. L - travnik v izmeri 2675 m2 in parc. št. M - travnik v izmeri 2728 m2, vse k.o. Ž do celote.

Tožena stranka je dolžna v 15 dneh povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v znesku 1.076,20 EUR in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.“.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem obsegu potrdi izpodbijani zavrnilni del sodbe, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki izstaviti za vknjižbo lastninske pravice primerno listino, na podlagi katere bo mogoč zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice na s to sodbo pridobljenih nepremičninah.

III. Tožena stranka je dolžan v 15 dneh povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 670,40 EUR in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnica) na ugotovitev, da je tožnica lastnica nepremičnin, natančno navedenih v prvem odstavku izreka izpodbijane sodbe pod I, in sicer do celote. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna tožnici izstaviti zemljiškoknjižno listino sposobno za vpis lastninske pravice na navedenih nepremičninah ter na povrnitev pravdnih stroškov (drugi in tretji odstavek izreka izpodbijane sodbe pod I). Glede na uspeh v pravdi je tožnici naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženki v znesku 1.414,20 EUR v 15 dneh od prejema sodbe in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka, pa do plačila (izrek pod II izpodbijane sodbe).

2. Zoper citirano sodbo je tožnica vložila pravočasno pritožbo ob uveljavljanju vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in s pritožbenim predlogom na spremembo izpodbijane sodbe v smeri celotne ugoditve tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške. Bistvo pritožbene graje je, da so vse v obravnavani zadevi sporne nepremičnine, ki v naravi predstavljajo kmetijska zemljišča in gozdove, bile na dan uveljavitve Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov (v nadaljevanju ZSKZ) v zemljiški knjigi vpisane kot družbena lastnina, kar pomeni, da je tožnica na teh nepremičninah pridobila lastninsko pravico ex lege, torej na podlagi 14. člena ZSKZ, in ker za pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona vpis te v zemljiško knjigo nima konstitutivnega pomena, je nepomembno, da je tožnica šele po 18 letih zahtevala ugotovitev svoje lastninske pravice na spornih nepremičninah, ker lastninska tožba ne zastara. Izpostavila je tudi, da razlogi izpodbijane sodbe nasprotujejo namenu zakonodajalca, ki je bil v tem, da se na podlagi določil ZSKZ na Republiko Slovenijo prenesejo vsa kmetijska zemljišča in gozdovi v družbeni lastnini zaradi zavarovanja javnega interesa pri njihovem opravljanju in vodenju enotne agrarne politike, kar izhaja tudi iz obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-78/93 z dne 18. 10. 1995. 3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Po pregledu in preizkusu zadeve tako v smeri očitanih pritožbenih razlogov, kot tudi po uradni dolžnosti - drugi odstavek 250. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na sicer pravilne dejanske ugotovitve zadevo zmotno materialnopravno presodilo, zato je pritožbeno sodišče delno sledilo utemeljeni pritožbi in je izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te odločbe (peta alineja 358. člena ZPP), saj pri delu sodišča prve stopnje ni ugotovilo po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb procesnega prava, medtem ko ta pritožbeni očitek tožnica ni konkretizirala, zato pavšalnih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni moglo obravnavati in tudi ne odgovoriti nanje.

6. Glede na nesporne ugotovitve, da je toženka pridobila vtoževane nepremičnine na odplačen način, in da je lastninska pravica na toženko bila vknjižena na podlagi kupnih pogodb in Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) ter dejstvu, da je v času uveljavitve ZSKZ bila pri teh nepremičninah vknjižena družbena lastnina in toženkina pravica uporabe, je sodišče prve stopnje zmotno razlagalo prvi odstavek 14. člena ZSKZ, da je preoblikovanje družbene lastnine po citirani določbi utemeljeno in edino možno samo v primeru, ko je posamezno premoženje „zares družbena lastnina“, kar se po oceni prvostopenjskega sodišča ne more in ne sme ugotavljati zgolj na podlagi zapisa v zemljiški knjigi. Za takšno razlogovanje sodišče prve stopnje nima nobene podlage ne v zakonodaji, kot tudi ne v sodni praksi. Res je, da so bile vse v tej zadevi sporne nepremičnine pridobljene na odplačen način, kar med strankama postopka ni sporno, vendar ne gre spregledati, da je toženka civilna pravna oseba, ki bi tudi v času sklenitve vseh kupoprodajnih pogodb, na podlagi katerih je pridobila pravico uporabe na družbeni lastnini, kot izhaja iz samih pogodb in podatkov zemljiške knjige, lahko pridobila tudi lastninsko pravico (takratna zakonodaja, dopis javnega pravobranilca z dne 25. 6. 1969 - priloga pod B9 v spisu), vendar je kljub temu pri vseh spornih nepremičninah bila vpisana družbena lastnina s pravico uporabe toženke, kot je glasilo tudi zemljiškoknjižno dovolilo v sklenjenih kupoprodajnih pogodbah. Navedeno pomeni, da se je toženka strinjala, da so kupljene nepremičnine družbena lastnina, sama pa da ima na teh pravico uporabe. Tako je Lovska družina - toženka upravljala in uporabljala za potrebe svoje dejavnosti kmetijska in gozdna zemljišča v družbeni lastnini, na njih ni imela lastninske pravice, ZSKZ pa je ta zemljišča podržavil enako kot vsa družbena kmetijska zemljišča in gozdove ne glede na to, s katerimi sredstvi (iz kakšnih virov) so bila kupljena oziroma ne glede na to, na kakšen način so bila pridobljena (1). Toženka bi torej na spornih nepremičninah lahko pridobila lastninsko pravico, vendar za to ni poskrbela. V času uveljavitve ZSKZ (11. 3. 1993) so bila vsa sporna zemljišča v družbeni lasti, kar pomeni, da je z dnem uveljavitve citiranega zakona tožnica na teh nepremičninah pridobila lastninsko pravico po samem zakonu. Ker je takšen vpis lastninske pravice, kot pravilno poudarja pritožba, le deklaratornega značaja, torej nima konstitutivnega učinka, toženka na podlagi ZLNDL, ki je stopil v veljavo 1997 leta, ni mogla veljavno pridobiti svoje lastninske pravice. Zemljiška knjiga je javna knjiga in je uradna evidenca o lastništvu nepremičnin, zato podatki, ki jih izkazuje, veljajo za pravilne, vpisane pravice pa veljajo za obstoječe, in sicer vse dokler se za njih ne izkaže nasprotno. Toženka namreč v obravnavanem postopku niti ne zatrjuje, da so vpisi družbene lastnine nanjo v zemljiški knjigi bili nezakoniti oziroma v skladu s „tedanjim časom“, ko je bil takratni pravni sistem naklonjen družbeni lastnini in je imel odklonilen odnos glede zasebne lastnine, kar da je v praksi privedlo do vpisa družbene lastnine in pravice do uporabe tudi v primeru, ko so bile izpolnjene vse predpostavke za vknjižbo lastninske pravice, kot v razlogih zaključuje sodišče prve stopnje. Z vidika predpisov, ki urejajo oziroma so urejali pridobitev stvarnih pravic na nepremičninah (Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), Stvarnopravni zakonik (SPZ), pa tudi pred tem veljavnih določil Občega državljanskega zakonika (ODZ)) ni bilo ovir, da toženka na spornih nepremičninah ne bi mogla pridobiti lastninske pravice, kot je že navedeno, vendar je kljub zakonski dopustnosti bila v zemljiški knjigi na spornih nepremičninah vpisana družbena lastnina s pravico uporabe na toženko, zato zaradi takšne njene dopustitve vpisa v zemljiško knjigo, kot je bil, ni moč sprejeti zaključkov sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru po vsebini ni šlo za družbeno lastnino, ki bi lahko bila podvržena podržavljenju po prvem odstavku 14. člena ZSKZ.

7. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da toženko tudi ni mogoče obravnavati kot temeljno organizacijo kooperantov, katerih nepremičnine so bile podržavljene le, če so jih pridobile na neodplačen način, saj je Vrhovno sodišče v odločbi II Ips 251/2011 z dne 15. 1.1 2012 namreč pojasnilo, da za lovske družine ne pride v poštev analogija s temeljnimi organizacijami kooperantov in zato za lovske družine ne more veljati izjema odplačnosti pridobitve.

8. Pritožbeno sodišče zaključuje, da toženka lastninske pravice na spornih nepremičninah glede na stanje v zemljiški knjigi, ob upoštevanju zemljiškoknjižnih dovolil iz pogodb, ni imela, zato so izpolnjeni vsi pogoji iz 14. člena ZSKZ, in sicer da so sporne nepremičnine ob uveljavitvi ZSKZ (11. 3. 1993) bile v družbeni lastnini, da so po namenski rabi bile opredeljene kot kmetijska zemljišča in gozdovi, zato je z dnem uveljavitve citiranega zakona lastninska pravica na spornih nepremičninah prešla na tožečo stranko po samem zakonu.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče sledilo pritožbi tožnice glede ugotovitve njene lastninske pravice in je v tem obsegu, kot tudi v stroškovni odločitvi, sodbo sodišča spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (5.alineja 358. člena ZPP).

10. Pritožba graja izpodbijano sodbo v celoti, kar pomeni, da smiselno, čeprav iz vsebine pritožbe tega ni razbrati, graja tudi zavrnitev zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižne listine. V tem obsegu pritožba ni utemeljena. Tožnica je namreč lastninsko pravico na spornih nepremičninah pridobila na originaren način, zaradi česar listina za vknjižbo njene lastninske pravice ni potrebna oziroma je toženka ni dolžna izdati. V tem obsegu je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in v zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje - 353. člen ZPP.

11. Delna sprememba odločitve o glavni stvari je imela za posledico tudi spremembo stroškovne odločitve. Tožnica je v pravdi z glavnim zahtevkom uspela, delna zavrnitev zahtevka ni vplivala na pravdne stroške, zato ji je toženka dolžna povrniti pravdne stroške - drugi odstavek 154. v zvezi s 155. členom ZPP. Ti predstavljajo nagrado za postopek po tarifni številki 3100 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) v višini 544,70 EUR, nagrado za narok po tarifni številki 3102 ZOdvT v višini 489,00 EUR ter stroške za PTT storitve v znesku 20,0 EUR in potne stroške v znesku 22,50 EUR.

12. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnica s svojo pritožbo ni uspela le v neznatnem obsegu, zato ji je toženka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka, ki predstavljajo le nagrado za postopek po tarifni številki 3210 ZOdvT, in sicer v znesku 670,40 EUR.

op. št. (1): Tako izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča opr. št. U-I-78/93 z dne 18. 10. 1995.