Jedro

Vsebino predloga za obnovo postopka določata splošno določilo 105. člen ZPP, ki velja za vse vloge, in specialno določilo drugega odstavka 397. člena ZPP. Predlog, ki ne vsebuje v teh določilih navedenih sestavin, je nepopoln. Čeprav gre za izredno pravno sredstvo, ki narekuje strožji pristop k obravnavi njegove vsebine in poučevanju vložnika na njegovo popravo v smislu 108. člena ZPP, pa formalnih predpostavk za njegovo popolnost ni dovoljeno širiti preko predpisanih. To bi pomenilo nedopustno zaostrovanje pogojev za njegovo vložitev.

Okoliščine iz drugega odstavka 395. člena ZPP sicer (vsebinsko) dopolnjujejo dovoljenost obnove iz zakonitega razloga po 10. točki 394. člena ZPP, na podlagi katerega se zahteva obnova, vendar pa izostanek navedb o teh okoliščinah ne pomeni take formalne pomanjkljivosti predloga, ki bi narekoval takojšnje zavrženje predloga za obnovo oziroma bi teh navedb ne bilo mogoče podati še tudi naknadno.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se razveljavi v delu, s katerim je razveljavilo sklep sodišča prve sklep v odločitvi o predlogu prvega stranskega udeleženca in njegov predlog zavrglo, in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji tek postopka**

1. V pravnomočno končanem denacionalizacijskem postopku je bilo s sklepom z dne 12. 7. 2010 ugotovljeno, da je bila menjalna pogodba, ki sta jo 29. 12. 1947 sklenila A. A. in B. A. s predsedstvom Vlade Ljudske Republike Slovenije, sklenjena zaradi grožnje in sile državnega organa, zato obstoji temelj za denacionalizacijo po 5. členu Zakona o denacionalizaciji. Ta sklep je bil podlaga za vračanje premoženja v naravi. S sklepom „D“ N 355/1992 z dne 20. 11. 2013 je bilo tako odločeno (tudi), da se posamezen del stavbe ID znak ... (stanovanje), ki ga zaseda prvi stranski udeleženec (kot prejšnji imetnik stanovanjske pravice), vrne v last in posest denacionalizacijskima upravičencema.

2. Predlog za obnovo postopka sta vložila prvi in tretji stranski udeleženec.1

3. Sodišče prve stopnje je obema predlogoma ugodilo, dopustilo obnovo postopka in razveljavilo pravnomočne odločbe, izdane v tem postopku, in sicer: - delni sklep „D“ N 355/1992, ki je postal pravnomočen 24. 5. 2017 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2514/2017 z dne 14. 3. 2018, - delni sklep „D“ N 355/1992 z dne 20. 11. 2013 v zvezi s popravnim sklepom z dne 5. 12. 2013, ki je postal pravnomočen 14. 5. 2014 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 538/2014 z dne 14. 5. 2014 in - delni sklep „D“ N 355/1992 z dne 12. 7. 2010, ki je postal pravnomočen 8. 6. 2011 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1386/2011 z dne 8. 6. 2011. 4. Sodišče druge stopnje je pritožbama predlagateljic ugodilo, sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in predloga za obnovo zavrglo.

5. Zoper sklep sodišča prve stopnje je tretji stranski udeleženec vložil revizijo, prvi stranski udeleženec pa predlog za dopustitev revizije.

6. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 663/2019 z dne 6. 2. 2020 na predlog prvega stranskega udeleženca dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je materialnopravno pravilno zavrženje predloga za obnovo postopka iz razloga nepopolnosti, če predlog ne vsebuje navedb glede procesne skrbnosti v smislu drugega odstavka 395. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), in so bile navedbe o tem s strani predlagatelja podane naknadno. S sklepom II Ips 9/2020 z dne 15. 5. 2020 pa je zavrglo revizijo tretjega stranskega udeleženca, ker revizija predhodno ni bila dopuščena (niti ni bila predlagana njena dopustitev).

7. Zoper sklep, izdan na drugi stopnji, je nato prvi stranski udeleženec pravočasno vložil revizijo in predlagal, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da zavrne pritožbi predlagateljic in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

8. Revizija je bila po 375. členu ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP)2 vročena predlagateljicam, ki so v odgovoru nanjo predlagale, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne.

**Postopek obnove pred sodiščem prve stopnje in nosilni razlogi v sklepu tega sodišča**

9. Prvi stranski udeleženec je 24. 5. 2018 vložil predlog za obnovo postopka po pooblaščenki in uveljavljal obnovitveni razlog po 10. točki 394. člena ZPP. Predlagateljice so mu nasprotovale, v svojih odgovorih na predlog pa so med drugim opozorile, da predlagatelj ni pojasnil, da novih dejstev in novih dokazov brez svoje krivde ni mogel uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo.

10. Predlog je predlagatelj sam 5. 7. 2018 dopolnil tako, da je predložil dodatno dokumentacijo in pojasnil, da jo je skušalo pridobiti v letu 2003 že sodišče, vendar ni bila najdena. To je našla arhivarka, ki „zaplembene fonde šele ureja“, bila pa je „v mapi z napačno oznako Ulica A. št. 22, namesto Ulica B št. 6.“. Sodišče prve stopnje je opravilo narok, na katerem je predlagatelj obnove podal obširne navedbe, njegova pooblaščenka pa nato v podeljenem roku pripravljalno vlogo. V njej je podrobneje pojasnila težave predlagatelja pri pridobivanju dokumentacije.

11. Sodišče prve stopnje je predlogu za obnovo ugodilo. Ugotovilo je, da je med postopkom denacionalizacije sodišče 9. 5. 2003 samo opravilo poizvedbe glede spisa, ki se nanaša na sklenitev menjalne pogodbe 20. 12. 1947. Od Zgodovinskega arhiva je dobilo odgovor, da tega spisa ne hranijo, od Arhiva RS pa, da dokumentov v zvezi s to pogodbo niso našli. Prvi stranski udeleženec je nato od tretjega stranskega udeleženca prejel dokumente Arhiva RS, na podlagi katerih bi bila izdana ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Iz listin izhaja, da so se med denacionalizacijskim upravičencem in Vlado LRS tedaj vodila pogajanja glede zamenjave oziroma odkupa nepremičnine in denacionalizacijska upravičenca naj bi za podržavljeno nepremičnino pridobila ekvivalentno odškodnino v obliki druge nepremičnine in v denarju. Šlo naj bi torej za odplačen posel, zaradi česar ni podlage za vračanje premoženja. To kaže, da je potrebna ponovna presoja temelja zahtevka.

**Nosilni razlogi sodišča druge stopnje**

12. Sodišče druge stopnje se je strinjalo s presojo sodišča prve stopnje o pravočasnosti predlogov.3 Prvemu stranskemu udeležencu je tudi priznalo pravni interes za izpodbijanje pravnomočne odločitve o vrnitvi stanovanja (kar je predmet delnega sklepa z dne 20. 11. 2013), saj je uveljavljal pravico do odkupa tega stanovanja na podlagi Stanovanjskega zakona. Gre za pričakovalno lastninsko pravico in odločitev o vrnitvi stanovanja v naravi pomeni poseg v ta njegov interes. Nadalje pa je poudarilo, da je obnova postopka izredno pravno sredstvo in so zato pogoji za dopustnost obnovitvenega postopka načeloma strožji. To zahteva tudi strožje obravnavanje vsebine obnovitvene vloge, ki oži uporabo določbe 108. člena ZPP o poučevanju vložnika.4 O dovoljenosti obnove sodišče odloči upoštevaje dejanske navedbe (le) v predlogu. Stranka mora že v predlogu izkazati obstoj obnovitvenega razloga, saj je to ena izmed njegovih obveznih sestavin (drugi odstavek 397. člena ZPP). Če tega ne navede, je treba predlog zavreči brez pozivanja k popravi predloga. Obnova iz razloga po 10. točki 394. člena ZPP se sme dovoliti samo, če stranka novih dejstev in novih dokazov brez svoje krivde ni mogla uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo. Zato mora poleg tega, kdaj je zvedela za obnovitveni razlog, navesti tudi, zakaj okoliščin, ki pomenijo obnovitveni razlog, ni mogla uveljavljati že v prejšnjem postopku. Tega predlagatelj ni navedel, dopolnitev trditev in predložitev dokazov v naknadni vlogi z dne 1. 6. 2018 pa ni upoštevna, poleg tega pa jo je vložil predlagatelj osebno v nasprotju z določbo tretjega odstavka 86. člena ZPP, neupoštevne pa so tudi dodatne navedbe na naroku. Predlog je bil zato nepopoln, v posledici tega pa iz njega tudi ne izhaja, da je predložen v zakonitem tridesetdnevnem roku.

**Navedbe udeležencev v revizijskem postopku**

13. V reviziji prvi stranski udeleženec navaja, da procesni zakon loči vsebinske in formalne pogoje za dopustnost izrednega pravnega sredstva in v zvezi s tem pravico dostopa do izrednega pravnega sredstva. Pravica do izrednega pravnega sredstva je zaobsežena v ustavni pravici do sodnega varstva (23. člen Ustave). Sklicuje se na odločbe Ustavnega sodišča, v katerih je izreklo, da se pomen pravice do sodnega varstva ne more izčrpati že s tem, da je zagotovljena možnost predložiti zadevo sodišču, ampak mora biti zagotovljeno učinkovito izvrševanje te pravice. Smisel sodnega varstva je v tem, da sodišče (v razumnem času) vsebinsko, meritorno odloči v zadevi. Procesne predpostavke oziroma možnost, da sodišče tožbo ali pravno sredstvo zavrže iz procesnih razlogov, brez vsebinske odločitve, torej lahko ogrozi pravico do sodnega varstva. Izredno pravno sredstvo obnove mora izpolnjevati določene formalne zahteve. S tem je zakonodajalec določil način uresničevanja pravice do sodnega varstva, vendar pa sankcija ni tako stroga, kot jo je izreklo višje sodišče. Zato je poseglo v njegovo pravico do sodnega varstva, hkrati pa ravnalo arbitrarno, saj za svojo odločitev ni navedlo razumnih razlogov oziroma svojega stališča ni obrazložilo. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

14. Postopek obnove teče pred sodiščem prve stopnje, kar je po mnenju revidenta odločilno pri presoji posledic formalno pomanjkljive vloge. Postopek pred sodiščem prve stopnje poteka praviloma v treh fazah, to so predhodna faza, v kateri se presojajo formalni pogoji za obnovo postopka, razveljavitvena faza, v kateri se presoja utemeljenost predloga in odloča o dovolitvi obnove, in nadomestitvena faza, ko sodišče v obnovljenem postopku z novo odločbo odloči o glavni stvari. V prvi fazi se presoja, ali je predlog (formalno) popoln, pravočasen in dovoljen. Če ti formalni pogoji niso izpolnjeni, je mogoče predlog zavreči brez naroka po prvem odstavku 398. člena ZPP. Predlog iz razloga po 10. točki 394. člena ZPP je pravočasen, če je vložen v 30 dneh od dneva, ko je stranka mogla navesti nova dejstva in predlagati nove dokaze. Glede popolnosti predloga prvi odstavek 398. člena ZPP napotuje na drugi odstavek 397. člena ZPP, glede dovoljenosti pa na 395. člen ZPP, ki se sklicuje na okoliščine po posameznih točkah 394. člena ZPP. Če sodišče ne zavrže predloga po prvem odstavku 398. člena ZPP, ga mora po drugem odstavku vročiti nasprotni stranki, ki lahko nanj odgovori in razpisati narok za obravnavanje predloga. Narok je obvezen. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje očitno ocenilo, da je predlog popoln, pravočasen in dovoljen, saj ga ni zavrglo, ampak je razpisalo narok in na njem razpravljalo o utemeljenosti predloga, kamor sodi tudi vprašanje procesne skrbnosti predlagatelja. V to ga prepričujeta odločbi II Ips 159/2017 in VIII Ips 70/2018, v katerih je bilo vprašanje procesne skrbnosti obravnavano v okviru druge faze obnovitvenega postopka. Presoja zadostne skrbnosti zahteva uporabo pravnega standarda, ki je zasnovan abstraktno. Predlagatelj nosi dokazno breme, da dejstev in dokazov brez svoje krivde ni mogel uveljavljati pred pravnomočnim končanjem prejšnjega postopka. Odgovor na to, ali je stranka ravnala v skladu z uveljavljenim standardom, je v posamičnem primeru odvisen od konkretnih okoliščin, ki jih ni mogoče vnaprej predvideti in kar je stvar presoje utemeljenosti predloga, ne pa njegovega predhodnega preizkusa po prvem odstavku 398. člena ZPP. Presoja skrbnosti zato sodi v sklop obravnave po drugem odstavku 398. člena ZPP. V nadaljevanju revident podrobno pojasnjuje, da se je gradivo ob najdbi nahajalo v 384 škatlah, kot je bilo Arhivu RS predano, še vedno neevidentirano, nepopisano in nezavedeno v bazo podatkov arhiva. Zato pridobitev podatkov iz arhiva tudi ni potekala po običajnem postopku. Vztraja, da lahko navedbe o utemeljenosti predloga podaja in dopolnjuje tudi na naroku za obravnavanje predloga za obnovo. Višje sodišče je z drugačnim stališčem zmotno uporabilo materialno pravo in ker zanj ni navedlo razumnih razlogov, storilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter poseglo v njegovo pravico do sodnega varstva. Zmotno je tudi stališče, da navedba okoliščin iz drugega odstavka 395. člena ZPP sodi med formalne sestavine predloga. Ne gre za obvezne sestavne predloga, vsaj ne take, ki bi izključevale uporabo 108. člena ZPP. Po drugem odstavku 397. člena ZPP zadostuje, da je navedel zakoniti razlog, na podlagi katerega je zahteval obnovo, okoliščine, iz katerih izhaja, da je predlog vložen v zakonitem roku, in dokaze, s katerimi se podpirajo navedbe predlagatelja. Ob sklicevanju na tretji odstavek 86. člena ZPP se je višje sodišče opredelilo samo do ene vloge predlagatelja, ne pa tudi do kasnejše vloge njegove pooblaščenke in njenih navedb na naroku. Ni pojasnilo, zakaj se predlagatelj ne bi smel izjasniti o okoliščinah iz drugega odstavka 395. člena ZPP in navedbah nasprotne stranke. Višje sodišče je s tem poseglo v njegovo pravico do izjave, poseglo pa je tudi v tiste izjave, ki jih je podal preko pooblaščenke. S stališčem, da je za začetek teka roka za obnovo postopka pomembno, kdaj je stranka lahko zatrjevala nova dejstva in predlagala nove dokaze, ne pa, kdaj jih je dobila in zanje zvedela, pa je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo drugi odstavek 395. člena ZPP in 6. točko prvega odstavka 396. člena ZPP. 30 dnevni rok je treba tolmačiti skupaj z vsebino obnovitvenega razloga in tako šteti, da začne teči tedaj, ko stranka zve za nova dejstva ali je našla ali pridobila možnost uporabiti nove dokaze. Obnovitveni razlog pred tem sploh ne more nastati.

15. Prvi dve predlagateljici v odgovoru na revizijo menita, da je odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje pritrdilen. Predlog za obnovo mora poleg sestavin, ki jih mora na podlagi 105. člena ZPP vsebovati vsaka vloga, vsebovati tudi zakoniti razlog, na podlagi katerega se zahteva obnova, pri čemer pa ne zadošča, da je zgolj naveden, ampak mora biti tudi konkretiziran. Ne gre za predpostavko, ki se presoja šele v drugi fazi obnovitvenega postopka. To izhaja iz 398. člena ZPP. Predsednik senata namreč presoja tudi, ali je predlog dovoljen, tj. če stranka okoliščin iz 10. točke 394. člena ZPP brez svoje krivde ni mogla uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo, kot to predvideva 395. člen ZPP. Obstoj pogoja iz 395. člena ZPP mora biti zaradi predhodnega formalnega preizkusa predloga izkazan in tudi pojasnjen že v predlogu za obnovo postopka.5 Določba 395. člena ZPP le konkretizira okoliščine, pod katerimi je mogoče dopustiti obnovo pravnomočno zaključenega postopka. To izhaja tudi iz sodne prakse,6 medtem ko odločbi, na kateri se sklicuje revident niti ne odgovarjata na revizijsko vprašanje niti ne izpodbijata predstavljenih stališč, ampak se nanašata na vsebinsko presojo procesne skrbnosti iz drugega odstavka 395. člena ZPP. Obnova je izredno pravno sredstvo, ki pod natančno predpisanimi pogoji omogoča poseg v pravnomočno odločbo. To je skladno z ustavno pravico do pravnega sredstva, ki vsakomur zagotavlja pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva po 25. členu Ustave proti odločbam sodišč in državnih organov, ki pa pravice do izrednega pravnega sredstva ne predvideva. Skladno je tudi s pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave). Predpisovanje in razlaga formalnih in vsebinskih pogojev za vlaganje izrednih pravnih sredstev je tudi po ustaljeni ustavnosodni praksi lahko bistveno strožje. Da je pri izrednih pravnih sredstvih potrebna večja skrbnost kot v postopku z rednimi pravnimi sredstvi, dodatno utemeljuje dejstvo, da lahko stranka na podlagi tretjega odstavka 86. člena ZPP opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik.

16. Tudi tretja predlagateljica v odgovoru na revizijo meni, da je odgovor na dopuščeno vprašanje pritrdilen. Določba 395. člena ZPP zgolj vsebinsko dopolnjuje določbo 394. člena ZPP in dodatno konkretizira nekatere okoliščine, pod katerimi je dopustna obnova pravnomočno zaključenega postopka. Obnovitveni razlog ni podan že, če je podana kakšna okoliščina iz posameznih točk 394. člena ZPP, ampak če istočasno ustreza tudi pogojem iz 395. člena ZPP. Obnovitveni razlog iz 10. točke 394. člena ZPP tako ni podan že v primeru, če gre za nova dejstva in nove dokaze, ampak če gre za nova dejstva in nove dokaze, ki jih stranka v okviru zahtevane procesne skrbnosti ni mogla navajati oziroma predlagati v rednem postopku. Tako stališče izhaja iz odločbe II Ips 164/2012. Zakonodajalec je dodatne zahteve posameznih obnovitvenih razlogov predpisal sicer v samostojnem členu, vendar gre le za nomotehnično rešitev, pogojeno z namenom preprečitve množenja besedila pri posameznih obnovitvenih razlogih iz 394. člena ZPP. Ker pogoja iz 395. člena ZPP sama po sebi vsebinsko definirata posamezne obnovitvene razloge iz 394. člena ZPP, mora predlagatelj obnove izpolnjenost pogojev iz 395. člena ZPP pojasniti in izkazati že v samem obnovitvenem predlogu, ne pa šele če in ko morebiti odsotnost tega ugovarja nasprotna stranka. Obveznost predlagatelja po drugem odstavku 397. člena ZPP je, da navede in izkaže zakoniti razlog, zaradi katerega se predlaga obnova. Ne zadošča zgolj navedba okoliščin iz 394. člena ZPP, ampak tudi okoliščin, ki izkazujejo pogoj iz 395. člena ZPP. Ko sodišče prejme predlog za obnovo, najprej preizkusi formalne predpostavke, med drugim tudi, ali je izpolnjen pogoj iz 395. člena ZPP. Če ni, predlog zavrže že v fazi formalnega preizkusa, še preden ga vroči nasprotni stranki. To nujno pomeni, da mora biti pogoj pojasnjen že v predlogu. Pri tem ni nepomembno, da lahko stranka izredno pravno sredstvo vloži le preko kvalificiranega pooblaščenca, odvetnika, ki pozna globlji pomen in namen zakonskih določb. Zato zahteva po taki vsebini predloga za obnovo ne more biti ne odveč ne preveč. Ravno tako ni nepomembno, da izredna pravna sredstva pomenijo poseg v pravnomočno sodno odločbo in sta zato dopustna strogo predpisovanje in presoja pogojev zanje, vključno s formalnimi predpostavkami. Noben od primerov, na katere se sklicuje revident, ne obravnava konkretnega vprašanja, na katerega pa je Vrhovno sodišče pravzaprav odgovorilo že v odločbi II Ips 164/2012 v 9. točki obrazložitve.

17. Vse tri predlagateljice v odgovorih na revizijo poudarjajo, da izpodbijano odločitev utemeljujeta še dodatna razloga, in sicer: pomanjkanje pravnega interesa predlagatelja (gre za postopek denacionalizacije, predlagatelj pa je prejšnji imetnik stanovanjske pravice, ki ima lahko le dejanski interes, zaradi česar je presoja višjega sodišča v 10. točki obrazložitve zmotna) in zamuda roka za vložitev predloga za obnovo (o podlagi denacionalizacije je bilo odločeno z vmesnim sklepom z dne 12. 7. 2010, ki je postal pravnomočen 8. 6. 2011 in je predmet samostojnega izpodbijanja z izrednimi pravnimi sredstvi, ne pa šele z /rednimi ali izrednimi/ pravnimi sredstvi zoper končno meritorno odločbo).

**Odločitev Vrhovnega sodišča**

18. Revizija je utemeljena.

19. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP). V nadaljevanju obrazložitve zato Vrhovno sodišče odgovarja samo na tiste navedbe udeležencev postopka, ki se tičejo dopuščenega pravnega vprašanja (ne pa tudi na navedbe predlagateljic glede pravnega interesa predlagatelja obnove in pravočasnosti njegovega predloga, pa tudi ne na trditve revidenta o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Kot je bilo že navedeno, se dopuščeno vprašanje glasi: Ali je materialnopravno pravilno zavrženje predloga za obnovo postopka iz razloga nepopolnosti, če predlog ne vsebuje navedb glede procesne skrbnosti v smislu drugega odstavka 395. člena ZPP, in so bile navedbe o tem s strani predlagatelja podane naknadno? Sodišče druge stopnje in udeleženci postopka se pri utemeljevanju svojih stališč sklicujejo na več odločb Vrhovnega sodišča, ki pa eksplicitno odgovora na to vprašanje (še) ni dalo.

20. Sodišče druge stopnje tako navaja sklep II Ips 115/2007.7 V njem je Vrhovno sodišče poudarilo, da je treba strogo obravnavati vsebino predloga za obnovo, pri čemer pa se je pomanjkljivost nanašala na izostanek navedbe okoliščin, iz katerih izhaja, da je bil predlog vložen v zakonitem roku. Te okoliščine so v drugem odstavku 397. člena ZPP predpisane kot obvezna sestavina predloga za obnovo. Sklicevanje na to odločbo je zato lahko ustrezno le z vidika merila (strogosti) presoje, ne pa tudi z vidika vsebine vloge.

21. Prvi stranski udeleženec se pri utemeljevanju revizije sklicuje na sklepe Vrhovnega sodišča II Ips 159/20178 in VIII Ips 70/2007.9 Revizija v zadevi II Ips 159/2017 je bila dopuščena glede vprašanj: čigavo procesno skrbnost sodišče presoja v okviru obnovitvenega razloga po 10. točki prvega odstavka 394. člena ZPP in kdaj so izpolnjeni pogoji te določbe, oziroma, kakšne so tiste okoliščine, ki jih je treba zatrjevati in izkazovati za utemeljitev predloga za obnovo postopka, in kakšna je zadostna skrbnost, ki bi jo stranka morala izkazati pri preiskovanju gradiva, ki je v zvezi z dejanskim stanjem spora ter ali je v konkretni zadevi izpodbijana sklepa mogoče preizkusiti v tej smeri. Odgovor na ta vprašanja ne dajejo odgovora na v tej zadevi dopuščeno vprašanje, saj se tiče že same vsebinske presoje skrbnosti. Tudi v zadevi VIII Ips 70/2018 se je Vrhovno sodišče ukvarjalo z vprašanjem potrebne skrbnosti in z vprašanjem pravočasnosti in ne potrebno vsebino predloga.

22. Predlagateljice se v svojih odgovorih na revizijo sklicujejo na sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 164/201210 in II Ips 23/2007 ter na sklepe višjih sodišč,11 pri čemer tretja predlagateljica posebej izpostavlja 9. točko obrazložitve sklepa II Ips 164/2012, v kateri stavku iz jedra sledi sledi: „Sodišče na to pazi po uradni dolžnosti in o tem odloči predvsem upoštevaje dejanske navedbe v samem predlogu za obnovo postopka.“ Enako je Vrhovno sodišče zapisalo tudi v obrazložitvi zadeve II Ips 23/2004.12 Vendar pa te odločbe, čeprav se sklicujejo na presojo (predvsem) na podlagi navedb v predlogu, ne dajejo odgovora na vprašanje, ali je navedba teh okoliščin tudi nujna vsebina predloga, ki ga naknadno v tej smeri (tudi zaradi presoje pravočasnosti) ni dopustno dopolnjevati.

23. Smiselno pa je stališče Vrhovnega sodišča glede odgovora na dopuščeno revizijsko vprašanje vendarle mogoče razbrati že iz nekaterih njegovih dosedanjih odločitev. Tako je v zadevi II Ips 322/2014 odgovarjalo na vprašanje procesne pravilnosti presoje sodišč nižjih stopenj o nedovoljenosti predloga za obnovo v smislu drugega odstavka 359. člena ZPP. Iz obrazložitve13 je mogoče razbrati, da navedba okoliščin iz drugega odstavka 395. člena ZPP ne pomeni presoje popolnosti predloga, ampak gre za vsebinsko presojo. Podobno stališče izhaja iz zadeve II Ips 441/2005 in II Ips 531/2005, v kateri je Vrhovno sodišče zapisalo, da v drugi fazi postopka, v kateri se preverja utemeljenosti predloga za obnovo postopka, pride v poštev uporaba drugega odstavka 395. člena ZPP. Tokrat pa glede na dopuščeno revizijsko vprašanje Vrhovno sodišče tudi eksplicitno odgovarja, da okoliščine iz drugega odstavka 395. člena ZPP sicer (vsebinsko) dopolnjujejo dovoljenost obnove iz zakonitega razloga po 10. točki 394. člena ZPP, na podlagi katerega se zahteva obnova, vendar pa izostanek navedb o teh okoliščinah ne pomeni take formalne pomanjkljivosti predloga, ki bi narekoval takojšnje zavrženje predloga za obnovo oziroma bi teh navedb ne bilo mogoče podati še tudi naknadno.

24. Vsebino predloga za obnovo postopka določata splošno določilo 105. člen ZPP, ki velja za vse vloge, in specialno določilo drugega odstavka 397. člena ZPP. Predlog, ki ne vsebuje v teh določilih navedenih sestavin, je nepopoln. Čeprav gre za izredno pravno sredstvo, ki narekuje strožji pristop k obravnavi njegove vsebine in poučevanju vložnika na njegovo popravo v smislu 108. člena ZPP, pa formalnih predpostavk za njegovo popolnost ni dovoljeno širiti preko predpisanih. To bi pomenilo nedopustno zaostrovanje pogojev za njegovo vložitev. Ker ne gre za formalno pomanjkljivost, tudi ni na mestu postopek po 108. členu ZPP, dodatne navedbe, ki jih je najprej podal sam predlagatelj, nato pa pa tudi njegova pooblaščenka (v roku, ki ji ga je podelilo sodišče), pa vsebinsko napolnjujejo zakoniti razlog obnove iz 10. točke 394. člena ZPP in zato tudi z vidika pravočasnosti vloge (396. člen ZPP) niso nedovoljene. Prav ima predlagatelj obnove, da na tako presojo kaže že okoliščina, da je procesna skrbnost pravni standard, ki je vselej zasnovan abstraktno, medtem ko je odgovor na to, ali je stranka ravnala v skladu s tako uveljavljenim standardom, v posamičnem primeru odvisen od množice konkretnih okoliščin, ki jih vnaprej ni mogoče predvideti.

25. Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo določbe drugega odstavka 395. člena in drugega odstavka 397. člena ZPP in zato nepravilno zavrglo predlog prvega stranskega udeleženca za obnovo postopka po prvem odstavku 398. člena ZPP ne da bi vsebinsko presojalo njegove naknadne navedbe, da okoliščin iz 10. točke 394. člena ZPP brez svoje krivde ni mogel uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo. Ker zaradi tega ni v celoti izčrpalo pritožbenih navedb, je Vrhovno sodišče ob ugoditvi reviziji sklep sodišča druge stopnje razveljavilo v delu, ki se nanaša na odločitev o predlogu prvega stranskega udeleženca in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje v novo odločanje (drugi odstavek 380. člena v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP in 39. členom ZNP).

26. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.

27. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Vrhovno sodišče udeležence tega nepravdnega postopka označuje tako, kot so označeni v sklepih sodišč prve in druge stopnje. 2 Postopek (tudi ta postopek obnove) je bil začet pred uveljavitvijo novega Zakona o nepravnem postopku (ZNP-1), zato se po določbi prvega odstavka 216. člena ZNP-1, dokonča po določbah do sedaj veljavnega ZNP. 3 Nova dejstva in novi dokazi se namreč nanašajo na temelj zahtevka, o katerem je bilo odločeno že s sklepom 12. 7. 2010. 4 Pri tem se sklicuje na II Ips 115/2007. 5 Pri tem se sklicuje tudi na prakso Višjega sodišča v Ljubljani v zadevah I Cp 1091/2019 in I Cp 671/2011. 6 Pri čemer se sklicuje na II Ips 164/2012 in II Ips 23/2007. 7 Jedro te odločbe se glasi: Restriktivno tolmačenje dopustnosti predloga za obnovo (drugi odstavek 397. člena ZPP) zahteva tudi strožje obravnavanje vsebine obnovitvene vloge, ki oži uporabo določbe 108. člena ZPP o poučevanju vložnika, „katera vloga je razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala“. 8 Relevantni del jedra te odločbe se glasi: Sodna praksa sicer strogo presoja, ali bi stranka ob potrebni skrbnosti že prej lahko zatrjevala nova dejstva in predlagala nove dokaze. Vendar je neživljenjsko in zunaj razumnih meja pričakovati, da bi tožnika brez indica in ob podatkih, s katerimi sta razpolagala, o obstoju takšnih predpogodb, za katere nista vedela, poizvedovala pri vseh institucijah, organih ali kjerkoli drugje. Dejstvo, da je A. A. st., ki niti ni bil stranka postopka, po pravnomočni zavrnitvi tožbenega zahtevka še poizvedoval in ob pogovoru z nekaterimi osebami prišel do informacije o obstoju upravnega postopka in rezultat tega delil s tožnikoma, še ne pomeni, da bi bila tožnika v okviru procesne skrbnosti to dolžna storiti, saj bi v nasprotnem primeru vsakršno naključno naknadno odkritje dejstev (kogarkoli) pomenilo, da bi bilo to mogoče odkriti že med prvotnim postopkom. 9 Relevantni del jedra te odločbe se glasi: Predlagatelj obnove nosi dokazno breme, da brez svoje krivde novih dejstev ni mogel uveljavljati pred pravnomočnim končanjem prejšnjega postopka. Vprašanje krivde se v tem primeru povezuje z vprašanjem zadostne procesne skrbnosti stranke, ki predlaga obnovo postopka, v že pravnomočno končanem postopku, zadostna skrbnost pa zahteva uporabo pravnega standarda, ki je zasnovan abstraktno. 10 Jedro te odločbe se glasi: Okoliščina, da je kakšno dejstvo (dokaz) za stranko nov, za utemeljenost predloga za obnovo postopka iz razloga 10. točke 394. člena ZPP sama po sebi še ne zadostuje; stranka mora izkazati tudi, da v prejšnjem postopku glede tega dejstva (dokaza) ni ravnala (procesno) neskrbno. 11 Ker ga praksa višjih sodišč ne zavezuje, teh odločb Vrhovno sodišče posebej ne obravnava. 12 Kadar je obnova postopka predlagana zaradi novih dejstev ali novih dokazov (10. točka 394. člena ZPP), je pogoj za njeno dovoljenost tudi ta, da stranka izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla uveljavljati, preden je bil postopek končan s pravnomočno sodbo (drugi odstavek 395. člena ZPP). Sodišče prve stopnje o dovoljenosti obnove iz tega razloga odloči predvsem upoštevaje dejanske navedbe v samem predlogu, ki izkazujejo obstoj pogoja iz navedene določbe. O tem, ali je stranka glede dejstev in dokazov, na katere opira predlog za obnovo, v prejšnjem postopku ravnala z zahtevano procesno skrbnostjo, sodišče odloči upoštevaje okoliščine konkretnega pravdnega postopka. 13 V predlogu za obnovo sta se tožnika sklicevala na nov dokaz, ki sta ga pridobila iz upravnega spisa in navedla, da za upravni postopek nista vedela, saj nista bila stranka postopka. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem navedlo, da predlog vsebuje le pavšalno navedbo, da sta tožnika na nov dokaz naletela ob pregledu upravnega spisa, ne da bi se opredelilo do navedbe, da za upravni postopek nista vedela.