Jedro

Vmesna sodba oziroma sklep se sme samostojno izpodbijati z obnovo le, če še ni bilo končne odločbe; stranka pa lahko ugovore, ki temeljijo na dejstvih, za katere je izvedela kasneje, že po pravnomočnosti končne odločbe, vendar so obstajali že pred pravnomočnostjo vmesne odločbe in ki se nanašajo na temelj zahtevka, uveljavlja tudi v postopku za obnovo zoper končno odločbo.

O dovoljenosti obnove sodišče odloči upoštevaje dejanske navedbe (le) v predlogu. Stranka mora tako že v predlogu izkazati obstoj obnovitvenega razloga, saj je to ena izmed obveznih sestavin predloga. Če tega ne navede, je treba predlog zavreči brez pozivanja k popravi predloga.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi, predloga za obnovo postopka I. V. z dne 24. 5. 2018 in V. P. z dne 23. 5. 2018, pa se zavržeta.

II. O stroških postopka za obnovo bo odločalo sodišče prve stopnje s končnim sklepom.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlogu za obnovo pravnomočno končanega postopka I. V. z dne 24. 5. 2018 ugodilo (1. točka izreka); predlogu za obnovo pravnomočno končanega postopka V. P. z dne 23. 5. 2018 ugodilo, obnovo dopustilo in razveljavilo pravnomočne odločbe, izdane v tem postopku: - delni sklep DN 000/1992, ki je postal pravnomočen dne 24. 5. 2017 v zvezi s sklepom VSL I Cp 2514/2017 z dne 14. 3. 2018, - delni sklep DN 000/1992 z dne 20. 11. 2013 v zvezi s popravnim sklepom iste opr. št. z dne 5. 12. 2013, ki je postal pravnomočen 14. 5. 2014 v zvezi s sklepom VSL I Cp 538/2014 z dne 14. 5. 2014 in s sklepom VS RS II Ips 301/2014 z dne 8. 10. 2015, - delni sklep DN 000/1992 z dne 12. 7. 2010, ki je postal pravnomočen 8. 6. 2011 v zvezi s sklepom VSL I Cp 1386/2011 z dne 8. 6. 2011 (2. točka izreka).

2. Zoper odločitev so predlagateljice vložile pravočasno pritožbo.

3. M. H. in M. L. (pravni naslednici pokojne predlagateljice M. D. L.) se pritožujeta zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predloga zavrže, podredno pa zavrne s stroškovno posledico. Menita, da predlagatelja obnove nimata pravnega interesa, ta pa je procesna predpostavka za kakršnokoli sodno varstvo. Sodišče se do tega ni opredelilo. Udeleženec I. V. je najemnik prvega od vrnjenih stanovanj. Odločitev na njegovo najemno razmerje nima vpliva, saj je tudi po vrnitvi stanovanja predlagateljem še naprej ostal najemnik, pod enakimi pogoji. Njegov dejanski interes, da se stanovanje ne vrne predlagateljem, ker ga želi sam odkupiti, po ustaljeni sodni praksi ni pravni interes, ki bi ga lahko varoval v denacionalizacijskem postopku. Udeleženec V. P. pa je samo uporabnik drugega od vrnjenih stanovanj. Že pravnomočna takšna odločitev na njegov pravni položaj v nobenem primeru ne vpliva. Da V. P. v tem postopku ne izkazuje pravnega interesa je zaključilo že Višje sodišče v Ljubljani v sklepu I Cp 2514/2017 z dne 14. 3. 2018. Presojalo je tudi že pravni interes udeleženca I. V. v istem sklepu. Sodišče v obrazložitvi ni pojasnilo, katera nadaljnja procesna dejanja predlagateljev, poleg predlogov za obnovo, je pri svoji odločitvi upoštevalo. Predlagatelja sta namreč opravila še dodatna procesna dejanja – vložila pisni vlogi s prilogami, na naroku 6. 2. 2019 podajala ustne navedbe. Predlog V. P. bi bilo potrebno zavreči tudi iz razloga, ker ni pojasnil niti razveljavitev katere pravnomočne sodne odločbe zahteva, njegov predlog je bil v celoti nepopoln. Če je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi njegov dodatni predlog z dne 31. 1. 2019, bi ga moralo zavreči, saj ga je vložil sam, v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi pa lahko stranka opravlja procesna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Tudi dejanja, ki jih je opravil odvetniški pripravnik za odvetnika M. V. na naroku 6. 2. 2019, so neupoštevna, pripravnik še nima opravljenega pravniškega državnega izpita. Neupoštevna so tudi vsa osebna izvajanja I. V. na tem naroku, nujna je namreč oprava vseh procesnih dejanj po odvetniku. V. P. s predlogom očitno želi razveljaviti delni sklep sodišča z dne 12. 7. 2010, s katerim je sodišče ugotovilo, da obstoji temelj za denacionalizacijo po 5. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen), od čigar pravnomočnosti pa je minilo že več kot 5 let, zaradi česar je njegov predlog prepozen. Napačno je tudi stališče sodišča, da zoper vmesni sklep (z dne 12. 7. 2010) ni dovoljen samostojni predlog za obnovo postopka. S takšnim stališčem je tudi odstopilo od ustaljene sodne prakse. Enako velja glede predloga I. V., ki prav tako izpodbija temelj zahtevka. Tudi če bi šlo za predloga za obnovo sklepov z dne 5. 12. 2013 in 24. 5. 2017, predlagatelja nista izkazala pravočasnosti subjektivnega roka. Ni bistveno, kdaj sta nova dokazila pridobila, temveč kdaj bi lahko zatrjevala nova dejstva in predlagala nova dokazila (primerjaj I Cpg 1038/2014). Pri tem pa predlagatelja obnove z ničemer ne zatrjujeta in izkazujeta, da se brez svoje krivde na dokumente iz Arhiva Republike Slovenije, ki jih predložita kot nove dokumente, nista mogla sklicevati v prejšnjem postopku. Denacionalizacijski postopek je predlagalni postopek, tako za predlagatelje kot tudi za morebitne udeležence, ki morajo svoje trditve ustrezno in pravočasno dokazno podpreti, ni pa to dolžnost sodišča. Sodišče tudi ni obrazložilo, iz katerih listin izhajajo katera dejstva, zato tudi v tem obsegu odločitve ni mogoče preizkusiti. Pritožba nato ocenjuje nove trditve in nove dokaze in jih tudi sicer zavrača kot trditve in dokaze, ki odločitve sodišča prve stopnje ne bi mogli spremeniti.

4. Tudi tretja predlagateljica se pritožuje iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi, predloga pa zavrže, s stroškovno posledico. Tudi ona izpostavlja, da iz sklepa ni razvidno, ali je sodišče pri svoji odločitvi upoštevalo tudi naknadni vlogi in izjave predlagateljev na naroku, pri čemer izpostavlja, da bi sodišče moralo upoštevati zgolj prvotni predlog za obnovo. Predlog udeleženca P. je tudi sicer v celoti nepopoln, saj niti ni navedel, katero sodno odločbo izpodbija. Vse nadaljnje vloge in izvajanja bi morala udeleženca opraviti po odvetniku, tudi iz tega razloga, jih sodišče ne bi smelo upoštevati. Tudi ona izpostavlja, da je bilo o podlagi tožbenega zahtevka odločeno z vmesnim sklepom z dne 12. 7. 2010, zato je objektivni rok za vložitev predloga za obnovo že potekel. Sodišče je s svojo odločitvijo, da temu ni tako, odstopilo od ustaljene sodne prakse. Za vložitev predloga za obnovo postopka udeleženca tudi nimata pravnega interesa. Morebitni dejanski interes, da se stanovanje ne vrne v last upravičencu, interes v bodočnosti odkupiti isto nepremičnino ali morebitni položaj najemnika oziroma prejšnjega imetnika stanovanjske pravice, za izkazovanje njunega pravnega interesa v postopku denacionalizacije ne zadostuje. V zvezi z njunim statusom pritožba navaja kot že povzeto zgoraj. Tudi ta pritožnica nato ocenjuje trditve in dokaze iz obeh predlogov za obnovo in prav tako zaključi, da nove trditve in novi dokazi na odločitev sodišča prve stopnje ne bi mogli vplivati.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, se lahko na predlog stranke obnovi, med drugim, če izve stranka za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnosti pridobiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku (10. točka 394. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku – ZNP).

7. V konkretnem primeru se nova dejstva in novi dokazi nanašajo na temelj zahtevka – na ugotovitev v pravnomočnem sklepu sodišča prve stopnje z dne 12. 7. 2010, da obstoji temelj za denacionalizacijo po 5. členu ZDen. Kot pravilno izpostavljata pritožbi, ne v sodni praksi in ne v pravni teoriji ni enotnega odgovora na vprašanje, ali je dopustna zoper vmesno sodbo, potem ko je že izdana končna odločba, samostojna obnova ali pa je ta dopustna le zoper končno odločbo. Da je zoper pravnomočno vmesno sodbo (ali sklep) v fazi, ko še ni izdana končna odločba, dovoljeno vložiti izredna pravna sredstva, torej tudi predlog za obnovo, v sodni praksi načeloma ni sporno1. Iz obrazložitve pravnega mnenja VSRS z dne 18. 12. 2001 (Pravna mnenja 2/2001, stran 9) izhaja, da se ugovori, ki temeljijo na dejstvih, za katera je stranka izvedela kasneje, vendar so obstajali že pred pravnomočnostjo vmesne sodbe, lahko uveljavljajo le v postopku z obnovo, z vsemi vsebinski in časovnimi omejitvami, ki veljajo za ta postopek. Ni pa jasno, ali s predlogom za obnovo zoper vmesno sodbo ali le s predlogom za obnovo zoper končno sodbo. Stališče VSS z dne 17. 4. 1975 (Poročilo VSS 1/75 str. 91 Pravnik 4/6/75, str. 213) pa je bolj jasno - obnova postopka je dopustna tudi zoper pravnomočno vmesno sodbo, ne glede na to, ali obstoji poleg te tudi končna sodba; če se v obnovi postopka razveljavi ali spremeni vmesna sodba, je to razlog za obnovo postopka zoper končno sodbo. Tako tudi J. Zobec v Nekaj pogledov na vmesno sodbo (Pravnik 1-2/1986, str. 55 – 66): "Prav zato pa ima revident vedno pravni interes za spremembo vmesne sodbe; v primeru, da bi dosegel spremembo vmesne sodbe, bi namreč z uspehom lahko predlagal obnovo zoper končno sodbo …; če je spremenjena vmesna sodba, na katero je bilo sodišče vezano pri izdaji končne sodbe, je s tem odpadla podlaga pravnomočne končne sodbe, ker je tako izgubila svojo oporo, lahko stranka zahteva obnovo." Tudi Ude je v komentarju k 394. členu ZPP v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga (GV Založba, 2009), jasen, vendar pri zavzetju nasprotnega stališča: "Z vmesno sodbo je pravnomočno odločeno o podlagi zahtevka; tej sodbi sledi končna sodba, ki je tudi predmet izpodbijanja v obnovitvenem postopku; v tem obnovitvenem postopku je zaobsežena tudi vmesna sodba, saj končna sodba sloni na vmesni." Drugi pravni teoretiki glede tega vprašanja niso zavzeli (jasnega) stališča. 8. Po mnenju pritožbenega sodišča se vmesna sodba oziroma sklep sme samostojno izpodbijati z obnovo le, če še ni bilo končne odločbe; stranka pa lahko ugovore, ki temeljijo na dejstvih, za katere je izvedela kasneje, že po pravnomočnosti končne odločbe, vendar so obstajali že pred pravnomočnostjo vmesne odločbe in ki se nanašajo na temelj zahtevka, uveljavlja tudi v postopku za obnovo zoper končno odločbo. Edini namen izdaja vmesne sodbe je namreč uveljavljanje načela ekonomičnosti, in bi bilo nedopustno, če bi bile strankine procesna pravice le zaradi cepitve zahtevka na ugotovitveni in dajatveni del manjše, kakor če bi sodišče odločilo z eno samo končno odločbo.2 Vmesna sodba pravno vsebuje zgolj tisto "kar bi sicer molče vseboval ugotovitveni del končne odločbe".3 V primeru izdaje le končne odločbe, bi imela stranka tudi zoper "molče vsebovani ugotovitveni del končne odločbe" možnost vložitve predloga za obnovo v absolutnem roku petih let od pravnomočnosti končne odločbe, sicer pa le od pravnomočnosti vmesne odločbe,4 kar bi stranke postavilo v nedopustno neenakopraven položaj.

9. V tem obsegu so zato po mnenju pritožbenega sodišča, pritožbene navedbe neutemeljene.

Posebej glede predloga za obnovo, ki ga je vložil prvi stranski udeleženec I. V.:

10. Ne držijo pritožbene navedbe, da prvi stranski udeleženec nima pravnega interesa za izpodbijanje pravnomočne odločitve o vrnitvi stanovanja z ID znakom 000 (predmet delnega sklepa z dne 20. 11. 2013) v last denacionalizacijskim upravičencem. Prvi stranski udeleženec je v pravnomočno končanem postopku uveljavljal pravico do odkupa stanovanja na podlagi Stanovanjskega zakona kot pričakovalno lastninsko pravico, ki naj bi pomenila oviro za vrnitev nacionaliziranega premoženja v naravi (tretji odstavek 16. člena ZDen). Odločitev o vrnitvi stanovanja v naravi pomeni poseg v ta njegov zatrjevani pravni interes, kot je ugotovilo že revizijsko sodišče v sklepu II Ips 301/2014 z dne 8. 10. 2015 (11. točka obrazložitve), zaradi česar izkazuje pravni interes tudi za obnovo postopka v katerem je bila takšna odločitev sprejeta.

11. Obnova postopka je izredno pravno sredstvo. Obnovil naj bi se pravnomočno končani postopek. Zato so pogoji za dopustnost obnovitvenega predloga načeloma strožji. Restriktivno tolmačenje dopustnosti predloga za obnovo zato zahteva tudi strožje obravnavanje vsebine obnovitvene vloge, ki oži uporabo določbe 108. člena ZPP o poučevanju vložnika (tako VS RS sklep II Ips 115/2007). O dovoljenosti obnove sodišče odloči upoštevaje dejanske navedbe (le) v predlogu. Stranka mora tako že v predlogu izkazati obstoj obnovitvenega razloga, saj je to ena izmed obveznih sestavin predloga (drugi odstavek 397. člena ZPP). Če tega ne navede, je treba predlog zavreči brez pozivanja k popravi predloga5. 12. Presojati je torej potrebno, ali je predlagatelj izkazal vse potrebne obnovitvene razloge v predlogu za obnovo (neupoštevaje naknadne navedbe o dejstvih in naknadno predložene dokaze). Prvi stranski udeleženec6 uveljavlja obnovitveni razlog iz 10. točke 394. člena ZPP. V tem primeru se sme dovoliti obnova postopka samo, če stranka novih dejstev in novih dokazov brez svoje krivde ni mogla uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo. Zato mora stranka poleg tega, kdaj je izvedela za obnovitveni razlog, navesti tudi, zakaj okoliščin, ki pomenijo obnovitveni razlog, ni mogla uveljavljati že v prejšnjem postopku. Denacionalizacijski postopek ne pomeni nobene izjeme od navedenih pravil – ne gre za postopek, ki bi se vodil po uradni dolžnosti, temveč na predlog upravičenca in pritožnice utemeljeno opozarjajo, da morajo udeleženci svoje trditve in navedbe ustrezno in pravočasno navesti in dokazno podpreti. Iz predloga za obnovo prvega stranskega udeleženca je razvidno, da je v zvezi z obnovitvenim razlogom le navedel: "Predlagatelj obnove postopka je dne 24. 4. 2018 od V. P., tudi udeleženca tega postopka, prejel dokumente iz Arhiva RS, ki jih je V. P. pridobil v arhivu kot nove dokumente oziroma dokaze, na podlagi katerih bi bila za predlagatelja odločba ugodnejša, če bi bila ta dejstva oziroma ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku" (list. št. 1606), ničesar pa o tem, zakaj teh dejstev in dokazov ni mogel uveljavljati že v prejšnjem postopku7. Dopolnitev tovrstnih trditev in predložitev dokazov v naknadni vlogi predlagatelja z dne 1. 6. 2018, ki jo je sodišče prejelo 5. 7. 2018, pa je po povedanem neupoštevna (vložena pa je tudi osebno po predlagatelju, v nasprotju z določbo tretjega odstavka 86. člena ZPP), neupoštevne pa so tudi dodatne navedbe na naroku.

13. Predlog je bil v tem pogledu nepopoln, v posledici pa iz njega tudi ne izhaja, da je predložen v zakonitem 30-dnevnem roku. Za začetek teka roka je namreč pomembno, kdaj bi stranka lahko zatrjevala nova dejstva in predlagala nove dokaze, ne pa, kdaj je ta nova dokazila dobila (6. točka 396. člena ZPP).

14. Iz navedenih razlogov bi moralo sodišče prve stopnje predlog za obnovo kot nepopoln zavreči (prvi odstavek 398. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

Posebej glede predloga za obnovo tretjega stranskega udeleženca V. P. 15. Tretji stranski udeleženec je pravni interes za udeležbo v postopku utemeljeval z navedbami, da je zaradi lastninske pravice fizične osebe podana ovira za vrnitev stanovanja (tretji odstavek 16. člena ZDen). Ker je bilo med postopkom ugodeno zahtevku predlagateljev za izbris vknjižbe lastninske pravice v korist tretjega nasprotnega udeleženca in za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, odločitev v morebitno obnovljenem postopku, da se predlog za denacionalizacijo za stanovanje, katerega ni lastnik, zavrne, ne more vplivati na njegov pravni položaj. Njegov morebitni dejanski interes, da se navedeno stanovanje ne vrne predlagateljem, pa ni pravni interes, ki bi ga lahko varoval v denacionalizacijskem postopku. Tretji stranski udeleženec tako nima pravnega interesa za obnovitev postopka, saj mu morebitna ugoditev predlogu in kasneje morebitna zavrnitev predloga za denacionalizacijo, ne more prinesti konkretne in neposredne pravne koristi. Tudi ta predlog bi moralo sodišče prve stopnje že iz tega razloga kot nedovoljen zavreči (prvi odstavek 398. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Tudi sicer je bil predlog nepopoln, saj ni vseboval obveznih sestavin predloga in bi ga bilo potrebno tudi iz tega razloga zavreči. Sklepno

16. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbama ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo, predloga za obnovo pa zavrglo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s smiselno uporabo tretjega odstavka 354. člena ZPP in 37. členom ZNP). Pomanjkanja navedenih procesnih predpostavk namreč ni mogoče sanirati, v posledici predloga nista dopustna. Ker ju ni zavrglo sodišče prve stopnje, je to namesto njega storilo pritožbeno sodišče.8

17. O stroških postopka za obnovo bo odločalo sodišče prve stopnje s končnim sklepom.

1 Glej odločbi VS RS II Ips 355/2001, II Ips 210/2004, odločbo VSL I Cp 816/2015. 2 Primerjaj VS RS sklep in sodba II Ips 185/2018, 16. točka obrazložitve. 3 Ibidem, 19. točka obrazložitve. 4 Ki bi v konkretnem primeru že potekel. 5 Tako Betteto: Komentar ZPP, 1. knjiga, komentar k 108. členu; sklepa VS RS II Ips 336/93 z dne 10. 2. 1994, II Ips 115/2007 z dne 22. 5. 2008, sklep VSL I Cp 2516/2015 z dne 28. 10. 2015. 6 Tako kot tudi tretji stranski udeleženec. 7 Na kar so v odgovoru na predlog opozorile tudi predlagateljice. 8 Primerjaj J. Zobec: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, 2009, stran 443.