Jedro

Vzročna zveza je kot eden od elementov odškodninske odgovornosti upoštevana kumulativno z ostalimi elementi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti njene revizijske stroške v znesku 412,55 EUR v 15 dneh, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo odškodnine v znesku 9.131,48 EUR. Sprejelo je oceno, da tožeča stranka ni dokazala vzročne zveze med ravnanjem tožene stranke in zatrjevano škodo. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

2. Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka s predlogom na razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožeča stranka je od tožene stranke kupila lokal v A. in ga prevzela 12. 10. 1995 v IV. gradbeni fazi. Lokala ni usposobila za obratovanje, vendar ne zaradi lastnega poslovnega tveganja, temveč zaradi ravnanja in opustitev tožene stranke. Slednja je namreč v času vtoževanega obdobja v neposredni bližini kupljenega lokala opravljala gradbena dela in s tem onemogočila dostop do lokala ter finalizacijo njegove zunanje ureditve. Ugotovljene so bile tudi gradbene napake, ki jih tožena stranka ni odpravila. V reviziji tožeča stranka ponavlja dejstva, ki se nanašajo na gradbene napake, ki jih tožena stranka ni odpravila še najmanj pet let po predaji in prevzemu lokala. Tožeči stranki torej ni bilo omogočeno, da bi po dokončanih delih kupljeni lokal oddala v najem, kakor je to nameravala. Izpodbijana sodba ni obrazložila, na čem utemeljuje sklepanje, da ni vzročne zveze med ravnanji in opustitvami tožene stranke ter nastalo škodo. Pri tem je obšlo kar dve izvedenski mnenji in vrsto listin. Izvedenca S. P. in P. G. sta ugotovila, da v danih razmerah finalizacija lokala sploh ni bila mogoča. Očitno je, da je tožena stranka uporabila svojo politično moč. Sodišči druge in prve stopnje sta izhajali iz stanja, v kakršnem se lokal in njegova okolica nahajata v letu 2005 oziroma 2007, ne pa iz stanja, kakršno je bilo v vtoževanem obdobju.

3. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Obstoj revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP revizija utemeljuje s trditvijo, da izpodbijana sodba ni prepričljivo obrazložila pomanjkanja vzročne zveze med ravnanjem in opustitvami tožene stranke in tožeči stranki nastalo škodo. Sklepanje o neobstoju vzročne zveze naj bi bilo v nasprotju z izvedenskima mnenjema, ki ju je sodišče obšlo, pri čemer tudi ni upoštevalo vrste listin. Vendar te graje revizijsko sodišče ne sprejema. Razlogi, ki se v sodbah sodišč druge in prve stopnje nanašajo na izostanek odškodninske odgovornosti tožene stranke zaradi neobstoja vzročne zveze, so obširni in jasni ter vsebujejo oceno vseh izvedenih dokazov, torej tudi izvedenskih mnenj in listin o nakupu in prevzemu spornega lokala. V izpodbijani sodbi je sprejeta obrazložena dokazna ocena z bistveno ugotovitvijo, da tožeča stranka lokala ni finalizirala celo do ogleda izvedenca (25. 5. 2003), čeprav je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je ob tehničnem pregledu sosednjih objektov dne 14. 7. 1998 zunanja ureditev bila v celoti izvedena in odstranjene ovire za poslovanje lokala. Tožeča stranka ob navedenih dejstvih v IV. gradbeni fazi kupljenega lokala ni opremila za poslovanje celo v letu 2003, čeprav so zatrjevane ovire prenehale že v juliju 1998. 6. Sklepanje, po katerem tožeča stranka lokala po nakupu ne bi mogla uporabljati zaradi neurejene okolice in neusposobljenih sanitarij, kar naj bi zakrivila tožena stranka, bi sicer omogočilo sklepanje o izpadu dohodka zaradi neobratovanja (bodisi s strani tožeče stranke same ali njenega najemnika). Vendar je ob istočasni ugotovitvi, da tožeča stranka lokala tudi v času, ko ni bila več ovirana s strani tožene stranke, ni dokončala, sprejeta tudi ocena, da tožeča stranka ni dokazala, da bi bilo to oviranje razlog nedokončanju in posledično neobratovanju lokala. Ker gre v tem obsegu za sklepanje, ki je pretežno dejanske narave, revizija z navedbo revizijskega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP vsebinsko napada v sodbah nižjih sodišč sprejeto dokazno oceno, kar pa na revizijski stopnji po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP ni dopustno.

7. Sodbi sodišč druge in prve stopnje razen navedenega vsebujeta tudi dejanske ugotovitve o tem, da je tožeča stranka ob nakupu lokala bila seznanjena z njegovo lego (2. člen kupoprodajne pogodbe), torej tudi s prostorom, ki je zajemal celotno gradnjo. Zato je „vedela za gradnjo druge faze in v tem obsegu sprejela poslovno tveganje“ (sodba sodišča druge stopnje v četrtem odstavku na drugi strani). Tudi ta dejanska ugotovitev ne nasprotuje mnenju izvedencev, ki sta – po ugotovitvah sodišč druge in prve stopnje – izhajala iz predpostavke, da bi tožeča stranka ustvarila dohodek iz obratovanja ali oddaje v najem že opremljenega lokala.

8. Obe sodišči sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Tožbeno predlagana uporaba določbe 154. člena ZOR je možna ob dejanskih ugotovitvah, po katerih je mogoče zakrivljeno ravnanje in nastalo škodo povezati v vzročno zvezo. Gre za kumulativno uporabo vseh elementov odškodninske odgovornosti. Ob izostanku vzročne zveze tudi odškodninska odgovornost tožene stranke ni podana. Tu velja posebej poudariti ugotovitev, da je tožena stranka z deli na sosednjem objektu pričela šele v letu 1997 in jih v juliju 1998 tudi zaključila. Lokal pa je bil zapisniško predan v uporabo tožeči stranki že dne 12. 10. 1995, vendar je ta z namenom njegove finalizacije pripeljala le nekaj materiala. Ob uveljavljanju odškodnine za obdobje od 1. 1. 1996 do septembra 1998 tožbena trditvena podlaga teh okoliščin ne pojasni, niti tožeča stranka ne zatrjuje povezave med morebitnimi motnjami pri finalizaciji lokala v vtoževanem času in dejstvom, da lokal ni bil dokončan niti v letu 2003, ko teh motenj po dejanskih ugotovitvah že nekaj let ni bilo.

9. Na ostale revizijske navedbe, ki niso pravne narave (trditve o zlorabi politične moči tožene stranke), revizijskemu sodišču ni treba odgovarjati.

10. Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP.

11. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP. Tožeča stranka trpi revizijske stroške sama, ker s svojo revizijo ni uspela, toženi stranki pa mora povrniti njene stroške, ki jih je imela zaradi vložitve odgovora na revizijo. Višina teh stroškov je odmerjena v skladu z odvetniško in taksno tarifo.