Jedro

Glede na dokazno breme je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ob opisanem dejanskem stanju ni dokazala, da z obratovanjem lokala ni mogla začeti zaradi ravnanja tožene stranke in da torej ni podana vzročna zveza kot ena izmed predpostavk odškodninske odgovornosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v K. je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine. Ugotovilo je, da tožeči stranki ni uspelo dokazati vzročne zveze med ravnanjem tožene stranke in zatrjevano škodo.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pritožila in v pritožbi navajala, da je lokal kupila predvsem z namenom, da ga bo oddajala v najem in da je že takoj pridobila najemnike. Kljub temu, da ni bilo zunanje ureditve je pričela z deli na objektu in sicer je navozila material. Tožena stranka je že naslednji mesec pričela z večjimi gradbenimi deli, ne da bi o tem obvestila tožečo stranko. Gradnja je trajala več kot štiri leta in v tem času ni bila mogoča v lokalu tožeče stranke nobena dejavnost, niti dokončanje lokala. Najemniki so odstopili, drugi interesenti so zahtevali ureditev skupnih sanitarij. Sodišče je torej napačno ugotovilo dejansko stanje, saj je tožeča stranka v času vtoževanega obdobja imela dva najemnika, ki bi lokal finalizirala in v njem poslovala. Ker je pravni prednik posegel v lastnino tožnikov, jim je s tem onemogočil dokončanje objekta in poslovanje. Do finalizacije ni prišlo zgolj zaradi gradnje s strani tožene stranke. Sodni izvedenci so ugotovili nastalo škodo, povzročitelja in vzročno zvezo, saj so opredelili tudi višino škode. Kasneje, 31.3.1998, je tožena stranka sestavila aneks k pogodbi in ugotovila, da imata kupca oviran dostop do poslovnega prostora ter ponudila novo ureditev pod pogojem, da se tožnika odpovedujeta terjati odškodnino iz naslova izpada dohodka. To pomeni, da je tožena stranka temelj zahtevka pripoznala. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in vrne v novo odločanje.

V odgovoru na tožbo je tožena stranka prerekala navedbe pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je svojo odločitev pravilno oprlo na določbo 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki se v tem postopku uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika. Ta člen določa predpostavke odškodninske odgovornosti, med njimi vzročno zvezo med očitanim ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo. Vse predpostavke morajo biti podane kumulativno, kar pomeni, da neobstoj ene od njih pomeni neutemeljenost zahtevka. Dokazno breme za obstoj vzročne zveze je na tožeči stranki. Iz razlogov sodbe, s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja, izhaja, da je tožeča stranka lokal prevzela 12.10.1995 v četrti gradbeni fazi. Takrat še ni bila izvedena zunanja ureditev, kar je onemogočalo obratovanje lokala. Tožeča stranka pa bi morala pred začetkom obratovanja lokal dograditi in pridobiti uporabno dovoljenje. Z upravnimi postopki in z investicijo (razen navoza materiala) ni pričela niti do konca obdobja, za katerega zahteva odškodnino. Še celo ob ogledu izvedenca v letu 2003, torej pet let po prenehanju del s strani tožene stranke (po prenehanju ravnanja, ki ga tožeča stranka zatrjuje kot razlog, zaradi katerega ni mogla pričeti z obratovanjem lokala), lokal še vedno ni obratoval. V nasprotju z ugotovitvami dokaznega postopka so pritožbene trditve, da je tožena stranka takoj, ko je toženec pridobil lokal, pričela z deli na sosednjem objektu in da so ta dela trajala štiri leta in da zato v tem času pa v lokalu ni bila mogoča nobena dejavnost, niti dokončanje lokala, saj je z deli na sosednjem objektu tožena stranka pričela v letu 1997 in jih zaključila julija leta 1998. Prvostopno sodišče je tudi povzelo ugotovitve izvedenca, da bi tožeča stranka za dokončanje lokala in pridobitev upravnih dovoljenj potrebovala le pet mesecev (lokal bi bil torej lahko dokončan že sredi leta 1996, pred začetkom del na sosednjem objektu). Pri tem ni pomembno, ali bi lokal dokončala sama ali bi to storil najemnik. Tožeča stranka sama zatrjuje, da je kasneje (po juliju 1998), ko je tožena stranka zgradila drugo fazo stanovanjsko poslovnega objekta, bilo lokalov preveč in ni bilo več prvotnega zanimanja za najem (tožeča stranka je ves čas vedela, da se bo gradila druga faza, gre torej za poslovno tveganje, za katero ne more odgovarjati tožena stranka). Glede na dokazno breme je prvostopno sodišče zato pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ob opisanem dejanskem stanju ni dokazala, da z obratovanjem lokala ni mogla začeti zaradi ravnanja tožene stranke in da torej ni podana vzročna zveza kot ena izmed predpostavk odškodninske odgovornosti. Pritožbena navedba, da je tožena stranka posegla v lastnino tožečih strank, je novota, ki na podlagi 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni dopustna, zahtevek pa tako ali tako temelji na zatrjevanem onemogočanju uporabe lokala zaradi nedokončanja del in zaradi del na sosednjem objektu, ne pa na vznemirjanju lastninske pravice. V zvezi z nepodpisanim aneksom z dne 31.3.1998 pritožbeno sodišče ugotavlja, da tak aneks, tudi če je bil podpisan s strani tožene stranke (ne pa tudi tožeče in torej do soglasja volj ni prišlo), ne pomeni priznanja temelja zahtevka v tej pravdi. Ni namreč sporno, da bi bilo v obdobju gradnje druge faze stanovanjsko poslovnega objekta, torej v času, ko je bil aneks predložen v podpis, obratovanje lokala, če bi bil ta dokončan, onemogočeno, v tej pravdi pa se je kot odločilno izkazala okoliščina, da tožeča stranka lokala tudi v času, ko ni bila v ničemer ovirana s strani tožene stranke, ni dokončala in tako ni dokazala, da bi bilo oviranje s strani tožene stranke razlog nedokončanju in posledično neobratovanju lokala. Na podlagi povedanega in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na 154. členu ZPP za tožečo stranko (s pritožbo ni uspela) in na 155. členu ZPP za toženo stranko (z odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispevala k odločitvi).