Jedro

ZVPSBNO predstavlja pravno podlago za uveljavljanje odškodnine za vso nepremoženjsko škodo, ki je posledica prekomernega trajanja sodnega postopka, vključno z nepremoženjsko škodo, ki je posledica njegovega prekomernega trajanja pred 1. 1. 2007.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku plačati znesek 1.150.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 1. 2012 dalje do plačila. Odločilo je še o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnik v pravočasni reviziji zoper drugostopenjsko sodbo uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Meni, da sta sodišči pretogo interpretirali določbe Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO), ko sta zaključili, da nima pravice do povračila škode, ker se ni posluževal pospešitvenih sredstev. Trdi, da sta mu s tem v resnici odvzeli učinkovito pravno sredstvo za uveljavljanje pravice do povračila nesporno nastale mu škode zaradi zatrjevanega protipravnega ravnanja državnih organov. Poudarja, da mu je škoda nastala zaradi samega postopanja sodišča (razpisovanja in prelaganja obravnav) in tožilstva, t. j. da sodišče v šestnajstih letih ni izdalo niti prvostopenjske sodbe o njegovi odgovornosti, kar je nedopustno ravnanje. Zatrjuje tudi poseg v njegovo pravico do dostojanstva in zdravja ter družinskega življenja. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbi razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnik v tej zadevi vtožuje odškodnino zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, ker je kazenski postopek, v katerem je bil obtožen kaznivega dejanja goljufije v sostorilstvu, trajal več kot petnajst let. 7. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da se je tožnikov kazenski postopek začel z vložitvijo obtožbe 2. 7. 1996 in se zaključil s sklepom o ustavitvi (zoper tožnika) z dne 22. 11. 2011, ker je predsednik RS dne 4. 11. 2011 izdal odlok o pomilostitvi, s katerim mu je odpustil kazenski pregon; in da tožnik ni izkazal, da je vložil katerega od pospešitvenih sredstev v vseh petnajstih letih, čeprav je njegov postopek tekel še več kot štiri leta po uveljavitvi ZVPSBNO dne 1. 1. 2007. 8. V zvezi s tožnikovimi revizijskimi tezami, ki smiselno merijo na pravno podlago njegovega zahtevka, revizijsko sodišče poudarja, da je ZVPSBNO v okviru pravnih sredstev za varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja omogočil uveljavljanje odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je posledica prekomernega trajanja, tudi v tistih sodnih postopkov, ki so se začeli pred 1. 1. 2007, pa ob začetku uporabe ZVPSBNO 1. 1. 2007 še niso bili pravnomočno zaključeni. ZVPSBNO namreč predstavlja pravno podlago za uveljavljanje odškodnine za vso nepremoženjsko škodo, ki je posledica prekomernega trajanja takega sodnega postopka, vključno z nepremoženjsko škodo, ki je posledica njegovega prekomernega trajanja pred 1. 1. 2007. V okviru te odškodnine je prizadetim zagotovljena tudi odškodnina zaradi kršitve pravice do učinkovitih pravnih sredstev pred domačimi oblastmi za varstvo pravice do sojenja v razumnem roku (primerjaj 13. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) in četrti odstavek 15. člena Ustave), saj kršitev prve pravice pogojuje kršitev druge pravice in z njo nastale škode.

9. Upoštevaje, da se je kazenski postopek, kateremu tožnik očita prekomerno trajanje, zaključil šele 22. 11. 2011, revizijsko sodišče zaključuje, da je presoja utemeljenosti njegovega zahtevka v celoti podvržena določbam ZVPSBNO. To pomeni, da je treba v tej zadevi uporabiti ne le njegove materialnopravne določbe, ampak tudi procesnopravne določbe. Torej tudi določbo prvega odstavka 15. člena ZVPSBNO, ki kot predpostavko za odškodninsko tožbo predpisujejo vložitev pospešitvenih pravnih sredstev (prvi odstavek 15. člena ZVPSBNO). Ob tem ni odveč tožniku še enkrat ponoviti, da po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) pospešitvenih pravnih sredstev po ZVPSBNO strankam ni treba uveljavljati, če se je sodni postopek, kateremu očitajo prekomerno trajanje, končal v prvih štirih mesecih po začetku uporabe ZVPSBNO, ker v teh primerih po oceni ESČP postopek s pospešitvenimi pravnimi sredstvi najverjetneje ne bi bil v celoti izpeljan pred zaključkom prekomerno trajajočega sodnega postopka.1 Za takšen primer pa v tu obravnavanem primeru ne gre, ker se je tožnikov kazenski postopek končal šele več kot štiri leta po uveljavitvi ZVPSBNO.

10. Ker torej tožnik tudi po uveljavitvi ZVPSBNO ni vložil katerega od pospešitvenih pravnih sredstev, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi njegovega zahtevka, potrjena s strani pritožbenega sodišča, materialnopravno pravilna.

11. Ostale revizijske trditve glede na že obrazloženo niso pravno pomembne in zato nanje ni treba posebej odgovarjati.

12. Glede na navedeno je revizijsko sodišče tožnikovo revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in z njo tudi njegov zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Primerjaj zadeve VS RS II Ips 181/2011, II Ips 374/2011, II Ips 341/2011 in II Ips 86/2012.